FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
petek, 01. maj 2026 ura: 00:58


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Huda socialna fobija, ne najdem rešitve.  (Prebrano 4113 krat)
lylia
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 2


« dne:: sreda, 19. september 2018 ura: 02:05 »

Pozdravljeni.

Stara sem 25 let in vse v mojem družinskem življenju je srečno. Sem poročena z popolnim ljubečim moškim, s katerim sva obadva invalidsko upokojena. Jaz sem se upokojila pri 20, ko sem videla, da šole preprosto ne zmorem sfurati in name je vplival vsak mali stres. Stalno sem pristajala v bolnici polje, kjer so mi vedno dajali napačna zdravila. Na žalost sem prvič dobila zdravila kot otrok, tako da sem od vseh teh prihiatričnih vez že odvisna.
Moja diagnoza je Borderline, kar je zelo zahtevno, veliko razmišljam o psihoterapiji, a si je še ne morem privoščiti. Bistvo pa je, da sem ''zbolela za hudo socialno fobijo in ne samo da ne upam niti pred vhodna vrata, ker se bojim, da bo lih sosed prišel ven, ampak tudi pred možem sem čisto zaprta, nesprosčena, nisem več tista igriva, nasmejana, polna novih idej... ne najdem rešitve. Zaradi tega sem tudi v rahli depresiji in zelo brez volje. Ko grem Spat, preprosto ne morem več iz postelje. Ker vem, da bom mogla ven, ni važno kam, že da sedim z možem na sopotnikovem sedežu sem vsa trda in se tresem, ker se bojim, ker odvračam pogled od vseh drugih voznikov, zaradi strahu. V trgovino sama ne upam več in niti na kolo ne, ker se bojim vsakega, ki bi šel mino, da bi ga od strahu celo povozila ali padla. v m
esto ali okolico polno ljudi me nobeden ne zvleče že skoraj dve leti. Sedaj pa se dogaja, da sem stalno, tudi doma vsa napeta, fizično, ko govorim se mi zapleta jezik, da pomislim, da bi mogla iti ven kamorkoli če pa že moram se prej rihtam 2 uri pa nič bolje. To je bistvo, da mi je samozavest orenk padla. Doma imava studio in imam veliko talentov, od igranja klavirja, do programiranja, petja, pisanja besedil, katere si želim uglasbiti... risanja... ampak volje nikakor ne najdem. preprosto, sama vem da bi to, da bi se vrgla v delo, počasi pomagalo vsaj malo premagati te strahove in mi počasi dvigovalo samozavest in koncentracijo. Ampak borim se tudi z močno tesnobo, katere vem, da je be potrebujem, ampak se je ne znam preprosto rešiti. Zdravila pa imam že dolgo samo Rivotril po potrebi - 0.25mg do 2.50mg . psihiater pravi, da dobro funkcuiniram. Saj prej so me od 13 leta poskušali vsa možna zdravila, a so videli da mi vse bolj škoduje kot koristi.
Nisem napisala ravno dobro, kaj me teži, ampak, ne znam preprosto.
vesela bi bila. če bi kdo najdel kakšen nasvet zame ali pa vsaj vzpodbudno besedo, kako iti s tem lažje naprej.

Hvala in Lp.
Prijavljen
sivec
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 5


« Odgovori #1 dne:: sreda, 19. september 2018 ura: 14:55 »

Živjo, saj si dobro napisala. Verjetno ti kakšnega zelo pametnega nasveta ne bom dal, ampak vseeno. Mogoče, če še nisi, si preberi kakšno knjigo o kognitivni vedenjski terapiji. Glede na to kako hudo obliko socialne anksioznosti imaš, ti bo že vsaka stvar, ki ti jo bo malce ublažila, veliko pomenila. Je pa tako, da na tem moraš neprestano delati, nikoli ne smeš obupati in se veseliti že najmanjšega napredka. Še dobro, da ti je pri taki SA uspelo spoznati moža, tudi on ti je lahko v veliko oporo. Veliko sreče ti želim.
Prijavljen
Nives
Global Moderator
Expert
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 1.994


"I See You"


« Odgovori #2 dne:: sreda, 19. september 2018 ura: 21:19 »

Lylia rozicodam..lepo ime si si izbrala Grin
Ves... bolj, ko se umikas pred ljudmi...bolj, ko se zapiras v hiso, slabse vse skupaj postaja. Tako se na nek nacin odlocas, da ti vlada strah. In bolj, ko se mu umikas, mocnejsi postaja.
Okoliscinam se je dobro zoperstavit. Ne glede na to, kaksne so. Iti med ljudi, preizkusiti stvari. Tako svojemu zivljenju vladas ti in ne tvoj strah.
Zelo enostavna formula. Splaca se poizkusiti vse, da prides na psihoterapijo. Da ti ta pomaga nauciti se ravnati s svojimi custvi, obvladovat svoje zivljenje in ga ziveti, kot si ga sama zelis.
Srecno Lylia pomezik
Prijavljen
mina
Global Moderator
Expert
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 1.713



« Odgovori #3 dne:: četrtek, 20. september 2018 ura: 20:52 »

Pozdravljena
Iz tvojega pisanja in opisovanja tezav, bi rekla, da imas poleg MOM (mejna osebnostna motnja / borderline) se probleme z nihanjem razpolozenja. Trenutno si depresivna, pa te bo minilo in bos spet "normalna", oziroma polna energije.
Rivetrli je, kolikor mi je znano zdravilo za epilepsijo (http://www.zdravila.net/navodilo.php?navodilo=a-003770.pdf&dir=pdf) in ne razumem tvojega psihiatra, ki ti pravi, da si ok. NIsi. Po mojem bi morala piti antidepresive (AD) in stabilizator razpolozenja. V kolikor imas probleme z epilepsijo tudi Rivotril. Morda kak antipsihotik (AP) v malih dozah za pomiritev.
Govorim iz izkusenj na lastni kozi, imam MOM. Do pred par leti sem jemala samo ADje, za pomiritev APje po potrebi. In nisem funkcionirala kot sedaj. Obcasno sem bila depresivna, potem polna (tudi destruktivne) energije, z jemanje AP, se nihanja ne dogajajo tako pogosto in ne tako ocitna.
Ce imas MOM ti Rivotril seveda ne bo pomagal. Svetujem ti, da se iskreno pogovoris s psihiatrom in poskusis z novo terapijo z zdravili. MOM je zelo naporna motnja, samomorilnost je pri nas velika. Preberi knjigo MOM za telebane in Ne stopajte po prstih. Bos lazje razumela svojo motnjoin obnasanje.
Nikar ne obupuj, ker se kljub vsemu, kar ti ta zoprna motnja prinese, zivljenje lepo. Treba je poiskati pravega zdravnika in terapijo, predvsem pa se sprijaznit, da nas je zadela ena motnja, ki ni prav nic simpaticna, zelo tezko ozdravljiva, na momente nevarna zase....Glej, sprejmi se tako kot si. Edinstvena, polna talentov, srecna s svojim mozem. To je pomembno.
Drzi se, pa se kaj oglasi...Ciao
Prijavljen

If you are depressed, you are living in the past.
lylia
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 2


« Odgovori #4 dne:: petek, 28. september 2018 ura: 22:57 »

Najlepša hvala vsem za tako pozitivne odgovore in razumevanje. Sedaj sem se končno odločila, da bom naslednji mesec šla na prvo psihioterapijo prav za mom, seveda plačljivo, saj sem ugotovila, da mi nobena zdravila in v 13 letih so vse možno, kar obstaja preizkusili na meni psihiatri vsa možna zdravila in vsaka terapija me je vedno pripeljala po nekaj časa nazaj v vedno hujše stanje in v bolnico. Mislim, da rabim res psihoterapijo, saj je na bazi pogovora, ne zdravil ter da končno spoznam zares, kdo pravzaprav sem in delo na sebi. Problem je, da veliko sama vem o MOM a drugi mislijo, da sem hipohonder. To je težko za bolnika in tudi svojce, saj je v Sloveniji MoM zelo skrita in diskriminirana. Mislim, da je nekaj let psihoterapije zelo dobra stvar, saj tako tudi moža ne bom stalno 'prosila' in spraševala za nasvete in pomoč, saj bom s terapijo tudi predelala vse davne skrite travme in se že veselim prvega roka. Tudi mož in prijatelji bodo manj žalostni z menoj, ker bom dobila moč nad svojo tesnobo in stalnim strahom in ne bodo imeli občutka, da so oni krivi za mojo slabo razpoloženje in nihanja.
Res iz srca hvala vsem za lepe želje in tudi vam želim tako naprej z vsem lepim in karkoli pride v življenju naprej  :rozicodam  rozicodam Smiley
Prijavljen
mina
Global Moderator
Expert
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 1.713



« Odgovori #5 dne:: nedelja, 30. september 2018 ura: 20:37 »

Citiraj
saj je v Sloveniji MoM zelo skrita in diskriminirana

Se bolj kot ostale motnje.

Citiraj
Sedaj sem se končno odločila, da bom naslednji mesec šla na prvo psihioterapijo prav za mom, seveda plačljivo, saj sem ugotovila, da mi nobena zdravila in v 13 letih so vse možno, kar obstaja preizkusili na meni psihiatri vsa možna zdravila in vsaka terapija me je vedno pripeljala po nekaj časa nazaj v vedno hujše stanje in v bolnico.

Tezko bos nasla nekoga, ki te bo pripravljen zdraviti. To zal ni kot anksioznost, depresija, panika. Je mnogo bolj kompleksna zadeva, praviji celo neozdravljiva. Ker je bolj stil zivljenja, karakter. Bojim se, da bos samo zapravljala denar iz meseca v mesec, iz leta v leto.
Ce ves vse o MOM, bi morda prijela zadevo z druge strani. Malo bi si pomagala z zdravili, meni  ful pomaga Lamictal, saj me ne prevec mece iz enega razpolozenja v drugo, bolj sem kul in lahko razmislim, preden reagiram. In se Antidepresiv jemljem, kar itak pomaga, da nas ne zgrabi obup in posledicno kaka "nevarna" misel.
Poskusila sem razlicne vrste psihoterapije in me je vsako brskanje po preteklosti vrglo v popoln obup, bedo...Se bolj me je vrglo dol in posledicno sem precej slabse reagirala in zivela.
Moramo si oprostiti vse slabo, kar smo v preteklosti naredili, ker ne pomaga samoobtozevanje. Popolnoma nic. Poskusajmo vnaprej reagirati in delovati drugace. Pred reakcijo razmislimo, ker nas zna hitro reagiranje pripeljati v kako nevsecnost.
Res sem zadovoljna, ko so mi koncno postavili pravo diagnozo in sem dobila prava zdravila. Hvalezna sem za vse knjige, ki so me poucile o tej mocno ovirajoci motnji. Sedaj je na meni, da se spreminjam na bolje.
Hvalezna sem, da lazje shajam z okolico. To me tudi pomirja. Imam dva psa, ki sta moja zdravila na 4 nogah. Upam, da bom se naprej tako strpna in optimisticna. S paniko se dobro spopadam, depresijo tudi obvladujem, jeza, ki se je rojevala iz obupa, me ne mori vec (toliko).
Srecno  rozicodam
Prijavljen

If you are depressed, you are living in the past.
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.065 sekundah z 21 povpraševanji.