Borim se z depresijo že mnogo let, komaj kaj prenašam sam sebe in se držim po koncu, z zadnjimi močmi, večkrat mislim tudi na samomor, življenje se mi zdi ena mala kletka v kateri sem ujet brez možnosti za izhod. Zdravila Alventa, Eglonyl in helex mi nič kaj dosti ne pomagajo, včasih imam občutek da bo vse dobro, že v naslednjem občutku pa vse zopet izgubim.
Najbolj od vsega me pa boli, da moji domači ne verjamejo v bolezen DEPRESIJA, sam sem nobene podpore in pomoči ne dobim od bližnjih, vsak samo sili vame da moram naprej, da je vse to samo izmišlotinja in da si vse skupaj samo domišljam.
Sam imam komaj moči za vsakdanjik, neznosno me pa boli nerazumevanje mojih domačih.
