tesnobna nosečka

[marelca]

Pozdravljeni,

Sicer sem kar nekaj časa samo prebirala vaše objave, sedaj pa tudi sama rabim kakšen vaš nasvet...Že kar nekaj let se zdravim zaradi depresije,anksioznosti in sicer z zdravili Cipralex 20mg in psihoterapijami pri Dr. Rebolju. Pred približno dvema letoma, pa je bilo moje počutje OK, s tem se je strinjal tudi dr.Rebolj in mi predlagal, da počasi ukineva zdravila. Tako sem to upoštevala. Po približno pol leta pa sem imela kar nakaj pretresov. Očeta je mesec dni pred mojo poroko možganska kap, ki mu h sreči ni pustila hujših posledic, a vendar sem bila pri dogajanju prisotna in mi je zaradi moje še vseeno krhke osebnosti vse skupaj "načelo živce". Potem pa so bili tukaj še težave s zemljišči, sosedom, na kar sva se z možem odločila za nakup hiše in selitev. Vseskozi od dogodkov dalje sem sama pri sebi opažala, da nisem več sproščena, da neprestano razmišljam. Tukaj me je potem težila še služba, v kateri sem praktično deklica za vse. Včasih se glede službe nisem obremenjevala in sem bila precej sigurna v svoje delo, sedaj pa me je pripeljalo tako daleč, da se sprašujem ali delam vse tako kot je treba? Včasih se mi zdi, da je informacij preveč, da je moja glava preveč zaposlena z razmišljanjem o nepomembnih stvareh. Dogaja se mi namreč, da neprestano razmišljam, da se v službi ne bodo znašli med mojimi stvarmi, ko me ne bo, da bodo odkrili moje napake, da se bodo zgražali nad tem itd...Zavedam se, da vsi delamo napake, včasih sem to lahko sprejemala normalno, kdor dela, dela napake. Ampak mene neprestano skrbi, da delam napake in da jih bodo odkrili (sicer je moje delo v administraciji, skrb za dokumentacijo in arhiv, tako da se zavedam, da če bi naredila napako to ne bi bilo življenjsko pomembno). Zaradi vseh svojih težav, konstatne tesnobe, sem letos ponovno začela obiskovati psihoterapije Dr.Rebolja. Rekel mi je sicer, da mi priporoča, da težave poskušava rešiti brez zdravil, če bo težko, pa mi je za vmesne hude dni predpisal Helex. Tega se ne poslužujem, vzamem res ko ne spim, pa še to res redko. Tri mesece nazaj pa sem zanosila. Sicer nenačrtovano, ker sem najprej želela rešiti moje težave s psiho, ampak glede na to da sem stara 30 let, sva se odločila da bova otroka obdržala. Poleg tesnobe se mi je pojavila še nosečniška slabost in bruhanje skozi cel dan, tako da sem pristala na bolniški. Seveda s slabo vestjo, ker ne hodim v službo v času dopustov in nadomeščanj. Ko sem bila doma, nisem mogla odklopit službe, neprestano sem razmišljala o njej, o tem kdaj me bo kdo potreboval in me bo klical itd..Res ne vem več kaj naj storim, rada bi se rešila te zmede v glavi, se končno spet sprostila in zaživela ter zjutraj ko se zbudim rekla kako lep dan...Vem, da zdravila niso vse pri psihičnih težavah, se mi pa zdi da omilijo simptome, da lažje funkcioniraš in se lažje soočas s problemi. Kaj menite vi? Res ne vem več kako naprej...Moje počutje je res grozno od zjutraj ko se zbudim, do večera preden zaspim..

Hvala za vaše branje in kakršenkoli nasvet

[Ribica]

Draga Marelca,
čisto lahko se vživim v to, kar prestajaš. Začetek nosečnosti je že brez težav z depresijo velikokrat težek, kaj šele z njo. Vem, da je najlažje reči, ne se sekirat za službo, a dopovej ti to svoji glavi, ki dela po svoje.... Težko, res!
Pa kljub temu poskusi z razmišljanjem, da ti to pripada, tebi in otroku, da se spočijeta in odklopita. Dovoli si, reči si na glas stokrat na dan, da ti pripada, da se odklopiš...  Ker veš, nihče na tem svetu ni nezamenljiv v službi, vedno nekako rešijo in preživijo. Tudi ko kdo umre, se firme ne ustavijo, ampak delajo naprej. Tako da verjemi, da bodo preživeli tudi tvojo bolniško.
Za fizične depresivne simptome oz. slabo počutje pa mogoče poskusi z Dominorjem, ki se dobi v lekarni. To je popolnoma naravna zadeva (kapsule) na bazi mleka, ki jo lahko jemlješ, mogoče ti bo olajšala težko psihično počutje. Jaz osebno imam z Dominorjem dobre izkušnje, dokler depresivno počutje ni preveč hudo - potem več ne pomaga in je treba kaj bolj konkretnega.
Torej, dovoli si počivati, uživati v lepih poletnih jutrih in razmišljati, kakšne majčke in kapice boš kupila in kakšen voziček boš imela... To naj bo zdaj tvoja "skrb" in ne služba. 
Vse dobro.
Ribica

[Regina]

Se strinjam z ribico

Vidi se v tvojem postu, da skrbiš za druge, da ti ni vseeno, da si pridna, delavna. Včasih nas to tolče po glavi. Jaz tudi vedno, vedno skrbim za druge, da bodo ostali OK, da bodo zadeve štimale ... sebe pa puščam za sabo in se ne upoštevam. Odkar imam ankso se trudim, da se v tem spremenim, da se dam na prvo mesto, seveda ne gre ... če je to v tebi, je v tebi, vseeno pa je potrebno in moraš sedaj res pustit druge in skrbeti zase in za otročka, da bo imel mamico, ki mu bo v življenju v oporo in, da boš lahko skrbela zanj - nimam izkušenj, ampak ne predstavljam si, da bi jaz imela otroka v času, ko sem bila pod hudo ankso. 
Firma bo brez tebe ali s tabo delala in naj te ne skrbi to, ker te ni tam. Sedaj je res čas zate, ne imej slabe vesti in res si ponovi to 1000000000x na dan.

Uživaj! 

[marelca]

Hvala Ribica in Regina za spodbudne besede.. Ja, res je težko..Težko je iz svoje kože, sebe postaviti na prvo mesto in se pri tem ne počutiti krivo in s slabo vestjo. Prav tako je težko, ker kljub temu,da sem na bolniški, službe ne morem izklopiti. Še vedno pride kakšen klic iz službe, sporočilo, ki me spravi iz tira.. Po navodilih dr.Rebolja poskušam delati na sebi, ampak službe in občutka krivde sploh ne morem spraviti iz glave.. Z zdravnikom sva sicer govorila, da prve tri mesece nosečnosti načeloma AD-ji ne, kasneje pa da lahko. Vem, da bi bilo z zdravili verjetno lažje, ampak me je kljub vsemu strah, saj so mnenja zdravnikov še precej deljena (kakor sem dojela po prebiranju forumov, člankov). Prebirala sem forum, kjer so napisale nosečke, katere so jemale zdravila in z otrokom ni bilo nič narobe. Ampak še vedno je v meni nek dvom, strah, kaj pa če karkoli bo...Prav tako imam še vedno občutek manjvrednosti zaradi vseh mojih težav..Za moje stanje že od vsega začetka vedo moji starši in moj partner in seveda osebni zdravnik ter dr.Rebolj. Včasih bi bilo lažje reci, poslušaj imam psihične težave, ne obešajte vsega na moja ramena, ampak bi se še v istem trenutku počutil, da si se razgalil vsem.. Saj veste, informacije se širijo kot po tekočem traku, sploh v okolici, v kateri je glavna stvar opravljanje ljudi...Sama pa nisem niti oseba, ki bi želala biti v središču pozornosti, ampak si trenutno želim, da me pustijo pri miru...
Saj vem, enkrat bo boljše. Do pred lanskim letom, sem imela tako, precej lepo obdobje, brez takšnih obremenjevanj v glavi, bila sem bolj optimistična, z nekim ciljem. Sedaj pa je res vse tako, kot je bilo približno   12 let nazaj, mogoče še kakšno leto več. Zdravila sem se z adji že v srednji šoli, potem je bilo vmesno nekajletno obdobje brez zdravil, nato ponovno poslabšanje, zdravila,psihoterapije..Sedaj pa ponovno..Tesnoba, razbijanje srca, siljenje na jok, negativno razmišljanje brez nekeka smisla in s strahom pred prihodnostjo...

[marelca]

spet se oglašam.. sicer na dopustu, ampak z vsakodnevno hudo tesnobo, ki jo zraven spremlja še slabost  in občasno bruhanje, kar pripisujem svoji psihi, ki je res popolnoma na tleh. res se počutim v takšnem brezizhodnem položaju..brez volje, smisla, brez veselja...bila sem pri Dr. Rebolju, ki je rekel, da lahko občasno vzamem kakšen Helex in da če ne bo šlo bova začela z uvajanjem ADja..Ampak saj veste...trpim iz dneva v dan, ker se bojim zdravil v nosečnosti...zavedam pa se tudi, da tako dalje ne bo šlo...

Pozdrav vsem od nič kaj vesele nosečke 

[pavlinm]

Ojla, nisem brala odgovorov drugih ljudi, ampak si lahko predstavljam kaj prezivljas, sploh tole glede sluzbe. Rekla bi ti samo na kratko, da se ne sekiras. V sluzbi se bojo znasli tudi brez tebe, ce pa bi te res kaj nujno rabili za kaksen fajn, pa bi te poklical. Nisi nenadomestljiva, po drugi strani pa se bo kdo v tem casu, ko te ni tudi cesa novega naucil in se probal znajti. Resno, nisi odgovorna za njihov arhiv, zdaj ko te ni, ce pa najdejo kaksno napako, pa bog pomagaj, jo bojo mogli uredit in s tem naprej zivet, ti pa tudi ne bos zgubila sluzbo.

Iz opisa sodec imam bolj filing, da si ti bolj nagnjena k neki splosni generalizirani tesnobi oz depresiji in da te v resnici nekje odzadaj bolj gloda to, da si zdaj vrzena v novo situacijo, ko se pripravljas na novo zivljenje in  vse zivljenjske spremembe. Lahko bi bilo se hujse, ko bi fantazirala o kaksnih nalezljivih boleznih, pa o tem, kako se otrocek razvija, pa o porodu. Tebi se skrbi sucejo okoli pravzaprav povsem normalnih zadev, tako da res nimas dosti za skrbeti, tudi glede lastne psihe ne.