Žal imaš prav, tvoja partnerka ima OKM.
Vem, ker ga imam sama in ko sem brala tvoj zapis, se mi je zdelo, da berem o sebi izpred nekaj let. Tudi jaz sem znala biti zelo nesrečna, če partner ni pobrisal pipe takoj, ko je nehal točiti vodo. In ni takoj nemudoma pospravil krožnika za sabo, ko je pojedel zadnji grižljaj sendviča ... Ko sva šla na dopust, bi rabila en teden dopusta samo zato, da pospravim, da bo stanovanje lepo, ko greva (da bom pomirjena na dopustu, ker je doma vse urejeno) in po dopustu še en teden dopusta, da pospravim vso navlako in doma vse zloščim (ker, ko prideš domov po enem tednu, se nabere toliko prahu
) In teme o pospravljanju in kako sem za vse sama, kako on ne vidi umazanije....so nama uničevale odnos. Takšna jeza se je kopičila v mene zaradi tega večnega nezadovoljstva nad njim...
Ko so prišli še otroci...bolje, da ne govorim... koliko solz, koliko obupa, občutek nemoči - jaz sem svojo situacijo videla čisto popačeno - menila sem, da sem za vse sama, gnala sem še naprej svojo obsesijo s čistočo, dokler nisem pregorela, seveda. In potem depresija in panika in tesnoba in OKM nadaljeval svojo pot še v hujše obsege. Sama si nisem znala pomagati, nisem dojela, da imam problem. Partner mi ni znal pomagati, edino kaj je znal poreči je, da pretiravam (kar sem res) in da sem ista kot mati (kar sem res bila).
Po tem mojem totalnem kolapsu, da nisem bila zmožna funkcionirati sploh, sem šla na AD in psihoterapijo. Komaj na psihoterapiji sem dojela, da sem OKM podedovala oz. vsaj prevzela vzorce od svoje mame, ona pa od babice... To je zadeva, ki se pri nas vleče skozi generacije, vendar bom jaz tista tazadnja, sem se odločila. Od malega je bilo edino pomembno pri nas doma, da se vse sveti. Te vzorce sem že začela prenašati na svojo družino, pa mi hvala bogu ni uspelo.
Torej razčistila sem s preteklostjo in se sprijaznila, da imam OKM. Še vedno. Vendar ga uspem kontrolirati. Še vedno imam rada pospravljeno, kot vsi, ampak ne paničarim in ne najedam familiji. Sem pa zelo vesela, ko gredo med vikendom kam za urco, dve in si jaz dam doma duška in vse pospravim
Svojo izkušnjo sem napisala zato, da morda pokažeš partnerki. Tukaj je ključen pogovor med vama in uvid, da ima problem. Rešljiv problem. Bolje, da ga začne reševati zdaj, kot pa da jo popelje tako daleč, da od dela in sekiranja pregori, kot sem sama.
Javi se še kaj...
