jutranja depresija

[betula]

Vem, da nisi mislila samo Ad..  Psihoterapijo obiskujem že 4 leta...zato me je malo potolkel ta padec v krizno stanje.... Čeprav racionalno velik vem in razumem, velik sem prebrala, velik se naučila, delam jogo...čustveno pa očitno še ni take spremembe, na enih področjih ja, tle pa še ne...

[ojjoj]

Pozdravljena.
Tudi sama sem dala vse to skozi. Z zdravili in brez. Anksioznost je bila predvsem zjutraj najhujša,za znoret. Ne jest ne spat,da ne govorim o slabem počutju. Večkrat na dan sem mislila da bom kar skup padla. Tako sem začela z ad. Ker sem bila kmalu kot nova sem jih prenehala. Kmalu se je vse ponovilo a tokrat v nevzdržni obliki. Nekaj časa sem vstrajala nato sem se odločila za zdravila. Sedaj jih jem 15 let. Ne obremenjujem se več zakaj moram to jemati.funkcioniram ok in to je važno. Eni jemljejo za pritisk drugi za sladkor,jaz pač ad. Bolje tako kot pa večni strah kaj bo če bo itd. To je moje mnenje. Seveda pa občudujem tiste ki se borijo brez. Lepo bodi in vso srečo z ad ali brez.

[betula]

Hvala vsem, ki se odzovete

Tako jaz sem se odločila, da preneham vsaj s to muko neodločnosti, čeprav vem, da se bodo v meni pojavljala vprašanja ali sem se prav odločila. Učim se tudi tega, da ni vse belo ali črno. Vzela sem osminko citaforta (o vprašanjih z zdravili bom dala pod drugo temo). Ja pojavljajo se mi takoj strahovi, kaj če ne bo pomagalo, kaj če, kaj če..morala pa bi verjet, da bo bolje, saj počnem vse kar je v mojih zmožnostih za boljše počutje..

[ojjoj]

Lp. Želim ti,da so zdravila prava in da se čim prej pobereš in zaživiš brez strahu kaj bo če bo.

[betula]

Lp. Želim ti,da so zdravila prava in da se čim prej pobereš in zaživiš brez strahu kaj bo če bo.

Hvala za lepe želje.

Ko pade večer, jaz zadiham...

[Sfear]

Jutranja, dopoldanska, popoldanska in večerna depresija me spremlja vsak dan. Imam upanje da bo nekoč boljše

[pavlinm]

oj, jstbi rekla, da to ni nujno povezano z visanjem zdravil, ampak del bolezni. Tudi meni se kdasj jutraj dobesedno se iz postelje ne da vstati, kaj sele dneva zaceti. Prisiliti se je treba, da si vsaj das kofe kutat, pa posed zlozit. Ce imas priliko zjutraj iti na kak sprehod, ali po opravkih, si pa tudi zmagala

[pavlinm]

Sfear, hahaha. Si me nasmejal. Nono depro si se pozabil

[betula]

Čeprav se skušam tudi malce odklopit, pa zamotit, sem tudi veliko razmišljala te dni..razmišljala o tem, kako je kratko življenje in kako sem stroga do sebe, sploh glede jemanja Ad in kako me nemalokrat preletijo občutki, da s tem ko jemljem ad, je to najhujša stvar, da sem pristala tukaj..pa je res to tako slabo? Tako usodno? Kaj me bodo vprašali, ko bom umirala? Kako sem se imela v življenju ali kolikokrat sem posegla po Ad-jih? Sej mogoče so to neumna vprašanja..pa vendar se mi porajajo...

[gogi]

Kako pa se zamotiš kadar ti misli letijo?

[betula]

hmm, včasih mi uspe, včasih ne.. Ampak najbolj se mi prekinejo misli, če sem v komunikaciji z ljudmi..ker pa to ni možno ves čas, probam nadomestit zastrašujoče misli "kaj če" z mislimi na stvari in ljudi, ki jih imam rada, pa z mislimi na dobro počutje, ki tudi obstaja..pa da fizično neki počnem..
Včasih pa me preplavijo, pa moram počakat da mine naval stiske..

Sicer v krizi je bedno to, da se čez dan nonstop pojavljajo navali strahu...če gledam obdobja, ko ni krize, te misli zelo dobro obvladujem..se mi zdi da ko je kriza oz če rečem epizoda, se mi prilepi depra (moje razmišljanje) in to je hudič.

[Sfear]

Ne vidim razloga da ne bi jemali adjev. Jaz jemljem max odmerek zolofta pa ni posebnega efekta. Če je treba je pač treba

[betula]

Ko pogledam nazaj, je nekako jasno..Ob večjih spremembah udari vse ven, dobesedno kot lava iz vulkana začnejo bruhati vse nesigurnosti, manjvrednosti, strahovi itd..
Takrat leta nazaj, velike spremembe (ločitev staršev, selitev v drug kraj, začetek samostojne poti, )...začelo se je vse s paničnim napadom, tako da se je moja 1.kriza odvila v znamenju paničnih napadov, več njih na dan in posledično strah. Zaradi nevednosti sem se mučila kar nekaj časa, na kar poiskala pomoč, in sicer psihiatrično, dobila zdravila in nekako sem splavala ven..
Moja druga kriza, spet ob večjih spremembah, huda anksioznost, ki me je zbujala ponoči..spet pomoč ad, mala doza, in psihoterapija...
Tretja kriza (danes, še vedno psihoterpija in ad-mala doza zaenkrat), spremembe in kako naprej, spet izbruh..toda tokrat malo drugače, kot da bi ostala še samo depra, veste tisti občutek, ko bi se najraje zjokal, kot da prebolevaš nekaj (seveda jo spremlja anksioznost in simptomi od a do ž), vendar bi prej temu tiščanju v prsih rekla močna bolečina kot pa tesnoba.

Tako počasi gre...po prstkih, dokler ne narediš koraka..Zaj****** je!

[PESEM]

Sem bolj pozna z odgovorom, pa vseeno. Na psihoterapijo hodim približno 1 leto (malo manj). Po pogovoru se vedno dobro počutim. Tam se mi zdi vse logično, v realnosti pa dostikrat ne  Pa pride spet kriza, pa kriza gre in tako naprej.
Tudi jaz sem nekaj dni ok, pa spet slabše in tako so ta naša nihanja. Včasih se ankse zelo ustrašim (npr. glavobol- pa že mislim, da se mi bo zmešalo, ker se ga ustrašim), drugič pa isto reč sprejmem in si mislim, pa naj me pobere, če mora, ali karkoli že bo.
Pa ne smemo obupat. Ker vedno mine (še sama sebe tolažim  )
Ti želim čim več mirnih trenutkov in naj ti trenutki trajajo čim dlje.
Sicer pa ne vem, ali se še komu zdi, da je tole vreme res zoprno, nas še bolj dol tišči.

Lep in miren dan želim vsem strahcem

[betula]

Hejla,
men je isto, na psihoterapiji in tudi sicer na racionalnem vse jasno, čustveno pa ne hendlam...jaz se sicer fizičnih simptomov sploh ne bojim..meni ta občutek čustvene bolečine požene hudo tesnobo v telo, sej je vse povezano

Ja obupat ne smemo, sam ko si not, je tako težko

Tudi tebi lep dan Pesem 

[betula]

Da se malo javim...mogoče bi rada kaj napisala, potem pa začnem, pa mi kar zmanjka besed, kot da je bilo že vse rečeno tukaj na forumu..zdaj sem v tem stanju, en dan je vzdržno, spet drug dan je nevzdržno..še vedno sem na 1/4. Jutri bom začela s polovičko. Na trenutke sem obupana, na trenutke močna. Na trenutke me je strah, da me bodo zdravila čist uničila, potem pa spet pozitivne misli, da bo nov ad pomagal. Bo sicer dlje trajalo, ker uvajam zelo počasi. Večino dneva preživim na vrtu, se ne zapiram v stanovanje. Vem, da delam zdaj vse kar lahko. Ampak na momente je tako težko,sploh ta nihanja med pozitivo in obupom, med sprejemanjem in nesprejemanjem lastnega stanja...
Težko mi je, "najlepša leta", pa tako trpljenje..a sem mičkn patetična, a ne... ..

[betula]

15 dni odkar sem zadnje pisala ...ne nisem v redu, le potrebno je bilo stopiti malo stran, stran od prebiranja foruma in iskanja rešitve..ko berem nazaj je veliko ambivalentnih občutkov, kot da se za nekaj ne morem 100 procentov odločiti..še vedno sem na 1/4 cipralexa (no generika), ker enostavno ne upam višat, ker me dajejo stranski. Nikoli me ne boli glava, zdaj pa me, zato vem da ni rezultat ankse..tudi na jok mi hodi "za brezveze" kar mi prej tudi ni..v glavnem..že 15 dni jem četrtinko...Sej bi šla hitrej, vendar imam veliko dela, kjer potrebujem glavo in misli, ker me itak že na tej dozi odnaša...Je pa res da je vmes par dni bilo ok, ankso še zdržim, depra občutki pa so grozni...na srečo zmorem na psihoterapiji delat..in trudim se, da sem aktivna, sprehodi in vse kar paše zraven...toda anksa ne popusti...noče in noče, prilepljena kot sekund kleber...pa gledam svoje življenje, vse poti odprte, lep domek, jaz pa v takem stanju.. pa spet vprašanja ali je prav da sem dodala ad, ali ne, ali ali???
Je še kdo doživljal taka nihanja? Vem, da ste...
Delo me nekak rešuje iz najhujšega, pa čeprav moram v to vložit še zadnje moči, ki jih premorem....

[gogi]

Včasih ko preveč prebiramo neke stvari, ko preveč iščemo neke znake neke razloge, zakaj in kako, je z nami, vsaj z mano še slabše. na vsake toliko časa je prav da si vzameš čas zase in premisliš po svoje, ne le kar je zapiano na forumu, saj je vsak človek svoj.
A veš tudi sama sem se velikokrat, ko sem začela jemati zdravila, spraševala, ali sem jih res rabila...se spraševala naprej, kako bi bilo če jih ne bi? Zdaj jih jemljem, stranski učinki zdraivl bodo minili tudi pri tebi, samo, nja se ti ne mudi, nikamor naj se ti ne mudi. Vsaka stvar rabi svoj čas.

[betula]

Hvala Gogi za spodbudne besede, to sem rabila. In tako kot si zapisala..ja tudi z mano zna bit slabše če se obesim na forum, kar sem tudi naredila, ko se je kriza začela..Recimo zdaj mi pomaga, če mi kdo kaj napiše, nebom pa več obsesivno brala vsega napisanega, ker pol mislim, da je z mano konec....

In če lahko povem, zdaj sem se še bolj spraševala, saj sem iz zadnje krize splavala samo z 30mg cymbalte in psihoterapijo. Ampak očitno imam globoko te mehanizme anskioznosti v sebi, da se simptomi še kljub vsemu pojavijo v tako močni obliki, ko se zgodi kakšna res večja sprememba v življenju, pa četudi je dobra 

[ojjoj]

Pozdravljeni
Kot vedno,ko se mi anksioznost poslabša se zopet javim. Berem in berem in sem vesela,če kdo to depresijo in tesnobo premaga. Mene zvije kar pogosto kljub zdravilom. Mogoče se kdo javi in pove svojo zgodbo?