jutranja depresija

[betula]

 

Morda pa zjutraj, ko ti je najhuje in gredo samo negativne misli po glavi uvedeš kakšno rutino, da ti umiri misli, npr. tek, hitra hoja, sprehod...

[betula]

Danes sem se že čudna zbudila, pa se je slabo počutje kar stopnjevalo. Najhujš je, ker je zdaj vse zmešano. Pojav teh občutkov, višanje za dva tedna, pa spet nižanje cymbalte. Skupek vsega, nemoči, volje, fizičnih simptomov, ki nevem al so dejansko moje stanje al tole spreminjanje vnosa kemije..Ne glede na vse, moram zdaj 10 dni zdržat, da te kemijske spremembe naredijo svoje, pol se pa itak spet začne psihoterpija in tudi psihiater bo na dosegu, da vidim kako naprej.

Univerzalnega recepta ni, vsi to dobro vemo, sploh tukaj na forumu.. Poskušam si pomagat koliko gre. Me pa strahovi preplavijo in potem sem v krču..En trenutek je lahk ok, drug pa neznosen. In čeprav vem, da bo neznosen trenutek minil, se ko sem v tem trenutku bojim, da nikoli ne bo bolje..

Zgleda, da mi mal pomaga to pisanje tukaj..Mogoče zato ker sem razumljena..
 

[logpop]

Pisanje nekomu, ki zna poslušat je največ vredno. Zviša ti počutje, počutiš se dobro glede sebe. Drug način kako si zvišat počutje in s tem znebit se psihičnih težav je pa da si zapisuješ zaporedja akcij, ki ti dajo užitek in vsak dan narediš čimveč takih zaporedij.

[betula]

Hvala Logpop, res je.

Ampak včasih kar ne morem iz svoje glave in razmišljanj, takih in drugačnih, pa branja na internetu, ki dobro vem, da se pol še hujš počutim, ker se primerjam s popolnimi neznanci in si zamišljam najbolj črn scenarij, ki je možen..

[betula]

Danes imam spet krizo, stiska, boli.. Sicer se te dni nisem toliko obremenjevala s simptomi, sem pa včeraj razmišljala o enem vzroku, ki se mi zdi, da je povečal simptomatiko. Morda se s temi čustvi še sploh nisem soočila, morda mora bolet..Nekako sem vedno bežala od teh čustev, od tega spoznanja. Sej nikoli ne bomo vedeli zagotovo, kaj je tisti vzrok, ki se je razpršil na vse nivoje naših življenj.
Lahko pa iz preteklosti sklepam, da gre za to. To je globoko v meni in ni čudno, da se še kar pojavlja v vseh svojih barvah. Ampak že samo delo s temi čustvi me straši. Zato tudi na psihoterapiji boli kot hudič, vedno ko o tem govorim. In ta občutek me vedno povleče nekam nazaj. Kot da bi v teku življenja vedno pritisnila na zavoro, ko hočem zaživet, zaživet svoje odraslo življenje...

[Aslan]

Betula ko te berem se mi zdi, da ubistvu veš na čem je treba delat.
Pogumn se sooči s čustvi ... po male korake ... vztrajno in zanesljivo...

Kot da bi v teku življenja vedno pritisnila na zavoro, ko hočem zaživet, zaživet svoje odraslo življenje...

Držim pesti da zaživiš svoje odraslo živjenje!
Svoboda - živet sebe - razvijat sebe ...
 

Tole tko nasplošno napišem ... ne glede na tvojo zgodbo:
Pogoste se depresija/tesnoba prikradeta zaradi krivde,
zaradi separacij od družine, strah pred odraščanjem in sprejemanjem ogovornosti zase...
Ko bi ptiček poletel iz gnezda ga nekaj ali nekdo blokira,
ne malokrat so to prav starši, ki jim paše imet "nebogljenega otročka ki jih potrebuje (pri 30 letih)" doma.
In otrok čuti "krivdo" pred tem da starše zapusti.

[betula]

Aslan, kako resnično. In hkrati zastrašujoče,..

Pa koliko sem že razglabljala o tem na terapiji, pa vendar si nikoli nisem dovolila čutiti, zakaj? Ker boli...
Ja veliko krivde čutim, sploh ko mi pihajo na dušo (mama). In vsakič ko mi uspe, uspe na kakšnem področju v življenju, občutim krivdo. In pri vsaki stopnički-prelomnici, zase, za svoje življenje, občutim krivdo. Tudi krivda ima potem svoje obraze...
Uf še je materiala za terapijo..

[betula]

Nekako se je pomirilo stanje glede višanja in nižanja cymbalte. Zdaj sem 30 mg, kar bi naj bila vzdrževalna doza. Šele zdaj vidim, kako sem se ustrašila simptomov, kljub vsemu delu na sebi. Ja simptomi so tukaj, v vseh svojih oblikah, toda...razmišljala sem te dni in se spraševala, ali je sploh mogoče, da kljub uvidom, kje tiči izvor stisk, kaj poganja cel ta mehanizem, simptomi sploh lahko izginejo? Se pravi ta "pohabljen" čustveni in miselni odziv? Ali je 4 leta terapije premalo, da se simptomi ne bi več pojavljali v taki intenziteti? S tem mislim, ko ne gre za neke prelomne in večje spremembe, npr. smrt, razhod, itn..

[betula]

Spet se malo javljam. Danes sem slabo spala, mogoče je krivo vreme  Nekako mi uspe opravljat vse obveznosti, spim sicer še kar ok, en dan je ok, drug dan spet težje. Niha.. Brala sem te dni zapise par ljudi tukaj na forumu, ki se niso odločili za Ad-je. Zakaj? Ker sem v dvomih ali naj posežem po drugih Ad-jih..V dvomih sem zato, ker tudi ni ves čas hudo, tudi ko pride najhujša kriza (če ste me brali ste videli, kako prestrašena sem bila), nekako mine. Hmm, enkrat bom se že morala odločiti in stati za odločitvijo 

[PESEM]

Ja, eni s tableti, drugi brez. Jaz sem 1,5 leta jedla Paroxat. Ker sem bila bolje, sem potem nehala- po dogovoru z zdravnico. Je bila zame to zelo težka odločitev. Ker sem se bala, kaj če bom morala spet tablete jemat, je bilo pa prvih nekaj dni skoraj neznosnih, tako da - strah me je ponovnega jemanja.
Sedaj vztrajam približno 1 leto brez. Včasih si mislim, bolje bi bilo z zdravili, je nakako lažje. Čeprav, če pomislim, se je tudi takrat pojavljala tesnoba, se je pa nisem tako ustrašila. Sedaj so pa vzponi in padci, ampak nekako rinem. Želim ti veliko poguma, kakorkoli se boš odločila. Aja, jaz pa sicer obiskujem tudi psihoterapijo, vse sorte berem... Najbrž nas najbolj hromi ta strah pred tesnobo- kaj če bo še hujša, pa je ne bom mogla ustaviti, kaj če se mi od tega zmeša, kaj če, kaj če... Potem se pa včasih malo za hec vprašam- kaj pa če jutri na nas pade meteor?! Al pa, kaj pa če bom imela en res lep dan, lepši, kot si ga lahko zamislim?! 

Drži se

[betula]

Pesem,

ja mene je tudi strah ponovnega uvajanja, pa zraven še odvajanja od te male doze, na kateri sem zdaj..Točno to, kar si rekla. Meni se je tudi kljub Ad-jem pojavljala tesnoba (če gledam leta nazaj, ko sem dejansko terapevtsko dozo jemala). Tokrat sem bila na vzdrževalni dozi od vsega začetka, pa sem zvozila, zdaj pa spet večja kriza. Vzponi in padci - to je življenje, z ali brez ad, vendar ko nimam nekega oprijemljivega zunanjega vzroka, se ustrašim občutkov, čeprav so mi zelo znani in vem, da minejo.

Koliko časa pa že obiskuješ psihoterapijo? Vsekakor pomaga, tako ali drugače. 

Hvala za odgovor   

[Regina]

Spet se malo javljam. Danes sem slabo spala, mogoče je krivo vreme  Nekako mi uspe opravljat vse obveznosti, spim sicer še kar ok, en dan je ok, drug dan spet težje. Niha.. Brala sem te dni zapise par ljudi tukaj na forumu, ki se niso odločili za Ad-je. Zakaj? Ker sem v dvomih ali naj posežem po drugih Ad-jih..V dvomih sem zato, ker tudi ni ves čas hudo, tudi ko pride najhujša kriza (če ste me brali ste videli, kako prestrašena sem bila), nekako mine. Hmm, enkrat bom se že morala odločiti in stati za odločitvijo 

Tudi jaz sem se odločila za pot brez tablet in mi ni ćal in nikoli mi ni bilo, tudi, ko je bilo zelo hudo  je pa res, da sem jaz imela slab dan, dva, tri ... in je bilo boljše. Začetek je bil seveda težek, ker je bila tesnoba skozi prisotna, ko sem se pa 1x naučila živeti stem in se stem sprijaznila je šlo na boljše. Sedaj se hsreči tesnoba (ta huda) redko pojavi oz znam z njo, da me ne potolče 

Podpiram tiste brez tablet in tiste z tableti. Vsak človek je zase, enim paše tako, drugim pa tako. Heroji smo vsi, ker se borimo 

[betula]

Hvala tudi tebi Regina za odgovor 

Danes sem imela res težek dan, no ni še ga konec..slabo spala, cel dan huda anksa, še zdaj ni okej, upam da bom bolje spala in da bo jutri bolje ...

[betula]

Dinamika tesnobe je nepredvidljiva. Pride in gre. Zadnjih deset dni sem bila ok, shajala, tisti občutki s katerimi lahko človek shaja in z njimi dela na terapiji, toda včeraj se anksa vrnila v vsej svoji veličini. Sprašujem se, kaj se je zgodilo v teh dveh dneh, kaj jo poganja, katero gorivo, česa se v resnici bojim? Ampak ne vem, včeraj niti na terapiji nisem mogla analizirat, ker preprosto ne vem. Težina v prsih mi jemlje dih. V takem stanju res razmišljam o uvedbi novih ad-jev..Saj človek zdrži, pa pridejo boljši dnevi, ampak to ni življenje, to je vsakodnevna borba s simptomi..Ja ne dajaj pozornosti simptomom, sej ne da jim, saj se trudim, ampak ko tako udarijo na plano, trpim kot žival...Koliko korakov še bom morala nazaj.. Nikoli nisem pričakovala čudežev ne z Ad-ji, ne s terapijo, da bo tesnoba izginila in bo vse ok..Sem pa pričakovala, da se ne bo več pojavljala v teh razsežnostih. 

[betula]

Tole postaja nekak moj dnevnik.. In ja hudo mi je....

Zadnja dva dni sta tesnoba in slabo počutje prisotna 24 ur na dan, razen tistih 5,6 uric, ko uspem spati. Danes sem bila na pogovoru pri psihiatru. Glede na to, da me za "zdravila" vedno povpraša po mojem mnenju, sem zaenkrat zavrnila antipsihotike, mi je pa ponudil malo dozo (5mg) citaforta (cipralex). Tisti, ki spremljate moje zapise, veste da sem neodločena, in ja sem še naprej. V glavnem doma jih imam, vzeti ali ne vzeti, pa je moja dilema. Saj ne pričakujem, da mi boste vi povedali, kaj narediti, le ven moram dati, pa tudi če se ponavljam.

[betula]

Boli, stiska, neprestano , strah

[betula]

...in čez nekaj ur, kot da nič ni bilo...tesnoba spusti...čudim se in od tod tudi taka razcepljenost med tem ali jemati ad ali ne, kako zaboga se naj človek odloči..zakaj sem tako neodločna, če bi se za nekaj odločla, bi bilo sigurno lažje..zdaj pa nonstop lebdim med možnostmi....eh
 

[Upanje83]

Ce se bos res tako matrala bi se jaz na tvojem mestu odlocila za AD. Zakaj bi trpela. Jaz vem da bi naredila vse samo da bi bila okk.

[betula]

Upanje,
 se strinjam, vendar me nekje od zadaj matra to dolgoročno odpravljanje simptomov, se pravi se soočit z bolečino, strahovi..itd..in tudi to, ali zmorem to krizno obdobje sfurat sama in s psihoterapijo..

veš, sej nisem pametna, in priznam zaenkrat se nagibam k Ad, mičkn sem pomirjena danes po pogovoru s psihiatrom o možnostih, ki jih imam na voljo zdaj v tem trenutku.

Mogoče bi mi kdo rekel, daj nehaj že kolebat, odloč se, zate gre in vztrajaj v tem...vem, da je tako..in če bi bilo tako bi bilo vse lažje, s tem ko kolebam si delam še večji pritisk.

Pol pa tle gor visim na forumu...in pisarim, ampak oprostite mi, lažje mi je če dam to ven..S temi stvarmi ne moreš obremenjevat okolice ves čas...

[Upanje83]

Saj nisem mislila samo AD.psihoterapija plus ad plus delo na sebi. Vse mozno kar pride zraven. Gibanje zdrava prehrana meditacija branje skupina za samopomoc. Sama sem se branila ad. Ko je bilo hudo nisem vec oklevala in pocela vse kar sem mislila da lahko pomaga. In je.