Nova na forumu...

[Yang]

Zakaj trpeti?
Zakaj sta skupaj?

...verjetno se sprašuješ, a ne najdeš, ne vidiš, rešitve?
...ponavadi je "komplicirano" in "dolga zgodba" (morda kot v pesmi od U2: ...I can't live with, or without you...)

...če že ne zmoremo končati in prekiniti tega svojega trpinčenja, je prav da vsaj nekaj poskušamo, da delujemo tudi v smislu, da bi si pomagali... ...in fino je da delaš korake v tej smeri; kot je tudi ta, da si tukaj.

...sicer pa, ja, kot praviš; upanje umre zadnje!
...upanje je kot nočno nebo, nikoli ni tako temno, da ne bi našli kakšne zvezde...

...pa tudi tu na forumu nikoli nisi sama in smo ljudje, ki podobno doživljamo - drži se!

[She_]

Omg, Kanika,

nikoli v življenju ne smeš dovolit, da kdorkoli zaradi česarkoli ravna s tabo na tak način.
Ne zaslužiš si nobenega nasilja in tud če je "samo" psihično...
Ma včasih ima tole psihično sranje še večje posledice kot fizično.

Ej sori, take stvari me spomnijo na nasilje, ki sem ga doživljala sama..
In zato ti polagam na srce - zavedaj se, da si vredna vse ljubezni in spoštovanja.
Ne zasližiš si takega ravnanja in zbaš se stran od takega človeka ! (sori, lepš ne gre  )

Imaš možnost, da greš stran, na svoje ?

[Kanika]

Zakaj trpeti?
Zakaj sta skupaj?

Sorojencev si ne moreš izbirati sam... obsojen si na njih. I wish it would be that simple...

... čakam, da se odseli (samo ponižno lahko upam, da bo to kmalu... recimo v roku dveh let? Če ga ne bo pustila punca... *sigh* srečna tista, ki ga bo zgrešila...)... drugega izhoda trenutno ne vidim... jaz namreč nisem sposobna skrbeti sama zase.

[Yang]

...She ti je dobro napisala, se čist strinjam s tem kar pravi - sicer pa:

Nič ne čakaj - pojdi!
naredi vse kar je v v tvoji moči, da odideš!
tvoja usoda je v tvojih rokah!
Že predolgo je bila v rokah drugih
in je že skrajni čas, da jo prevzameš v svoje roke!

(kot v pesmi od Anje Rupel & Tošeta Proeskega - Krajnje vreme - skrajni čas:

...vse spreminja se, čas beži,
pred resnico zatiskam si oči,
ne vidm kaj pred sabo imam,
ujeta v pasti izhoda ne poznam,
kot da večno tavam v temi,
in pozabljam tvoj obraz,
preveč bilo je vseh laži,
in tuj postal mi je tvoj glas,
in zaman te čakam,

skrajni čas je da grem - da bolelo več ne bo,
skrajni čas je da grem - sam dalje,
skrajni čas je da grem - spet srce ljubilo bo,
skrajni čas je da grem - v nove sanje,
...
...krajnje vreme je da - da mi svane,
...krajnje vreme je da - stari kompas promjenim,
...krajnje vreme je da - krenem dalje - u novo svitanje! )

[dragica]

Kanika draga, a jaz prav razumem, da te brat maltretira in tepe?
 a živiš doma, al kako...kaj pa starši...zdejle grem za nazaj prebrat, da ne bom v temo brcala...ampak, groza...punca, kaj doživljaš....

[She_]

Kanika, omenila si najprej spolno zlorabo, potem pa to, da je tvoj sorojenec nasilnež.. Hm, je to dvoje povezano ?

V teh stvareh sigurno ne bi smela biti sama... Imaš koga, da ti pomaga (prijatelji, sestra.. ?)
Kako gre na terapiji, ti psihiatrinja kaj bolj pomaga... ?

Objem z moje strani 

[pupika]

... jaz namreč nisem sposobna skrbeti sama zase.

Kanika..pozdravljena
menim, da so te toliko časa psihično uničevali, da verjameš, da nisi sposobna poskrbeti sama zase
AMpak...zavoljo sebe..imej se rada, ne pusti se uničevati še naprej in začni razmišljati o odhodu.
želim ti, da spoznaš, da si vredna življenja brez nasilja, in zbereš pogum ter zapustiš to nezdravo okolje

[Kanika]

Kanika, omenila si najprej spolno zlorabo, potem pa to, da je tvoj sorojenec nasilnež.. Hm, je to dvoje povezano ?

Ne, ni povezano. Vsaj mislim, da ni. Glede tega sem še ornk zmedena, ker še nisem razčistila vsega...

Pretepa me ne več - saj ni potrebno. Dovolj je že, da me ustrahuje in mi grozi. Ali pa izvede kaj popolnoma samosvojega: npr. novembra, sva s sestro šli peš na pokopališče v sosednjo vas. Hodiva lepo ob desnem robu cestišča (sestra bolj pri strani, jaz pa ob njej), ko kar pridivja (ampak res pridivja, ker na zna vozit drugače, kot ofenzivno) brat v avtomobilu, zavije proti nama in se mi v zadnjem trenutku izogne. Pol metra je manjkalo, pa bi me zadel! F*** pol metra!!! Jaz sem mislila, da me bo pobralo. Seveda je potem zanikal vse, češ, da je vozil le po sredinski črti. Jaz pa sem spet izvisela, kot ena budala.
 
Dolgo časa sem mislila, da to pač tako je. Pri vseh. Da se bratje in sestre dražijo, tepejo med sabo... saj se... vendar ne na takšen način. In ne pri teh letih. Starši si zatiskajo oči. Očeta je strah, da bo družina prišla na slab glas (lahko da je tudi kaj drugega... vendar vem, da je grozno obremenjen s tem, kaj si bodo mislili drugi... je pač dost ugleden zdravnik v našem malem kraju in si česa takega ne more privoščit)... Mama pa je podobne sorte, kakor jaz. Pretirano skrbna, tiha, anksiozna... take osebe ni težko zmanipulirati. Poleg vsega tega pa ga že vse življenje zagovarja, ker je bogi in je bil rojen s srčno napako (katero so mu popravili pri petih letih in od takrat naprej funkcionira brez vsakršnik problemov... niti kontrol nima) in je moral iti na operacijo... haloo?!?! To je bilo pred stotimi leti!!! Katera mama pa bi trpela, da se njen lasten sin dere nanjo (do hripavosti) ali pa da ji grozi...

In konec koncev sem vedno kriva jaz. Najprej brat zvrne krivdo name (in jo oplemeniti s svojimi forami.. da izzivam, da sem mentalno zaostala, si domišljam...), potem mama potegne z njim, oče noče slišati za to in se seveda umakne, sestra pa ponižno kima z glavo in ne reče nič... oz. mi kasneje, ko se hočem z njo pogovoriti reče, naj ga pustim, da dela, kar dela, ker je potem samo še slabše.
Sej bi, pa ne morem! Odkar imam sladkorno, moji živci niso več to, kar so bili. Ne morem se zadržat. Če poskušam, mi grejo kar mravljinci po glavi, pa vročina, pa kr trest se začnem včasih, kadar sem hudo iritirana, in pihat od jeze. Mah... v takih trenutkih se kar bojim sama sebe... bogve, česa vsega bi bila sposobna.

Iz tega lahko potegnem zaključek, da ubistvu nimam nikogar... prijatelji ne vejo nič o tem, ker se jim bojim povedati. Strah me je njihove reakcije... bojim se, da jih bom izgubila in ostala popolnoma sama. Že tako jih imam bolj malo. Sploh ne veste, koliko mi pomeni tale forum in vaša podpora...

In zdaj vidim, da bom morala zamenjati terapevta... zaradi narave mojih problemov, ki sem jih izkopala, ne vidim nobenega razloga, da bi zaupala moškemu... verjetno sem ravno zato  na zadnji terapiji popolnoma zablokirala. Šus u glavo. Kok sem neumna...

Kanika..pozdravljena
menim, da so te toliko časa psihično uničevali, da verjameš, da nisi sposobna poskrbeti sama zase
AMpak...zavoljo sebe..imej se rada, ne pusti se uničevati še naprej in začni razmišljati o odhodu.
želim ti, da spoznaš, da si vredna življenja brez nasilja, in zbereš pogum ter zapustiš to nezdravo okolje

Verjamem, da verjamem marsikaj, kar sploh ni resnično... imam grozne probleme z ločevanjem privzetih in resničnih stvari. Včasih imam občutek, da je moja celotna samopodoba popolnoma zlagana... čista fikcija. Ne verjamem nikomur in hkrati vsem... še posebaj se me dotakne vse, kar je negativnega... Že celo življenje poslušam, da sem nesposobna (tudi od staršev) in  po pravici povedano niti nimam energije, da bi naredila karkoli... ne da se mi stalno dokazovati pred njimi, če za uspeh dobim kislo pohvalo in takoj nato grajo (ki me zabije do podna), ker je bil nekdo drug pa uspešnejši. Ničesar ne naredim prav. Uredu. Sem prestara, da bi lovila afekcijo svojih staršev. Za to je prepozno, vendar ne znam drugače... naučena, da si moraš ljubezen zaslužiti. Spominjam se tudi, da je brat porinil babico, da je padla na tla... bila je slepa in nasploh krhka... pa ga je babica vseeno imela najraje. Ne razumem... nikoli ne bom razumela... Očitno ga vseskozi nekaj lomim...

hvala, ker me prenašate...
 

[moonica]

Katera mama pa bi trpela, da se njen lasten sin dere nanjo (do hripavosti) ali pa da ji grozi...

med drugimi ... moja


veliko energije ti želim in uspeha pri terapiji!
tudi sama hodim zdaj na psihoterapijo (v Lj.) ... najina zgodba ni enaka, ima pa določene 'skupne točke' in zato te precej dobro razumem ...
Srečno Kanika!

[trina]

Na vsak način rabiš za terapijo spolne zlorabe žensko terapevtko, ja, že po pravilu.

Glede tvoje nesposobnosti ni vredno niti izgubljati besed - že samo faks in viola vendar pričata o nasprotnem, ne!
In da nisi sposobna skrbeti sama zase, tudi ne verjamem - meni se zdi skrajni čas, da narediš korake v samostojno življenje. Premislil, kam bi se lahko preselila; si doma že omenila to možnost? Mogoče bi te pa starši pri tem podprli in pomagali?

[Kanika]

Ko sem prišla študirat v LJ, sva si delila stanovanje...(staršem se je zdelo to bolj praktično).
Pol leta je še nekako šlo, nato pa je postalo neznosno. V dveh letih sem si upala povabiti na obisk le eno osebo. Najbolj me prizadane, kadar se znaša nad mano v prisotnosti drugih... da bi me osmešil in bi izpadla kt gnoj. Pogovori niso bili pogovori ampak zabijanja. Privoščil si je lahko vse in jaz nič. Pucala sem samo jaz. Če sem se zaklenila v sobo, ko sem hotela mir, je izpulil varovalko (ker kao nimam pravice do zasebnosti)...
Enkrat se mi je enostavno strgalo in sem naredila vse, samo bi se odselila - čimdlje. Na drugo stran Ljubljane. Kaj vse sem morala dat skozi, da sem dejansko to lahko izvedla... Skregala sem se s celotno familijo, ker me nihče ni bil pripravljen poslušat (takrat se je pokazala bratova prava nesramnost) in šele psihologinja, h kateri so me spravli starši, ker sem bila pač nemogoča, jih je nekako prepričala, da sem končno lahko šla. In so zamerili meni in njej, slepo prepričani v svoj prav. Ma, meni starši ne verjamejo in ne zaupajo...
Pol sem bila za nekaj časa uredu. Zdej so mi pa že vikendi čist too much... kaj šele prazniki in počitnice - prava nočna mora. Bom delala v tej smeri... stara sem že dost (preveč )... glavni problem so lastni prihodki, ki jih ni in pomanjkanje časa ob študiju, ki bi ga izkoristila za kšn študentski šiht... klinc pa gimnazijski maturant...

Mi je pa zanimivo, kako si izbira punce. Vse, kar ga moti(?) na meni, se odraža v njih. In to celo potencirano. Trenutno hodi z nekim totalno anksioznim dekletom (socialna fobija, zaradi katere me zasmehuje že cel lajf)... Kaj čmo - lahko smo vodljivi, odvisni od drugih (delamo na tem, da bi bili čimbolj samostojni), ne upamo si kaj dosti. Ako hočeš biti bog i batina, si izberi bitje, ki se ti bo podrejalo in bo odvisno od tebe. Logično, ane? Njegova bivša ga je upala komandirat (npr. je zavpila, naj se ne dere na mamo), ta pa samo nekaj zamomlja v pulover in to je to. Verjamem, da mu popolnoma ustreza, dvomim pa, da je to oblika zdravega partnerskega odnosa. Samo vprašanje časa je, kdaj jo bo začel terorizirat. Cel lajf se pač ne bo skrival za masko prijaznosti (ki mi gre na bruhanje, ker vem, da to sploh ni on. Tko osladen... popolnoma drug človek... ko nje ni več, pa kot da bi pritisnil na gumb izklop.). Se bojim, da je našel odlično zamenjavo zame... ampak bog ne daj, da bi posegala vmes

[Kanika]

Na vsak način rabiš za terapijo spolne zlorabe žensko terapevtko, ja, že po pravilu.

A to je dejansko v doktrini terapevtov, ali gre za kakšno tistih nenapisanih pravil?

[Tanjas]

Kanika to je čisto tvoja želja lahko si sama izbereš žensko

meni so na kriminalistični policiji ponudili kriminalistko
in tudi na urgentni ginekologiji pri meni je šlo za posilstvo kar tudi spada med spolne zlorabe

odločitev je tvoja

srečno

Tanja 

[trina]

To je nepisano pravilo in izvira iz prakse.

Sicer pa, če prav razumem, čez teden živiš v svojem stanovanju (najbrž ga še s kom deliš?) - zakaj torej praviš, da nisi sposobna skrbet sama zase? Vikende in počitnice doma pač skrči na minimum, bi to šlo?

Glej, Kanika (ne bi bila raje morda samo Nike? ) - čim manj se zapiraj, čim manj drži vse te reči v sebi - ne boš ostala brez prijateljev, če jim poveš. Seveda se bodo najprej prestrašili, take reči tiste, ki jih ne poznajo, po pravilu spravijo v zadrego in se sprašujejo, kako reagirat; ne bodo pa zbežali in te zapustili, ne boj se. Zaupaj vase, se vidi, da si borka...

[Biba]

Živjo Kanika,

Dobrodošla med nami!!! 

Prvo glede terapij. Poišči si dobro in kvalitetno strokovno pomoč. Če si mnenja, da bi bila zate bolje ženksa, morda pokliči ga. Biserko Ilin. Njo forumovci zelo hvalijo. Jaz sicer hodim k dr. Rebolju s katerim sem neizmerno zadovoljna. Vendar je moški.

Drugo glede preteklosti. Žal mi je ker si žrtev nasilja in ker si bila v preteklosti žrtev spolne zlorabe. Vendar, poišči si kvalitetno pomoč in pomagaj sebi. Ne dovoli da bi ti preteklost definirala prihodnjost. Omogoči sebi kvalitetno prihodnost, možnost za dobrega partnerja, družino, dobro službo.,,,,,

Zaslužiš si vse dobro in si pametna in dobra punca, ki ne dela nič s čimer bi si tovrstno vedenje s strani brata zaslužila. Reakcija tvojih staršev je reakcija strahu in ne dovoli si da bi bila še naprej ti njegova žrtev.

Sedaj imamo nov zakon o nasilju v družini. In si kot žrtev veliko bolj zaščitena. Pojdi obvezno na policijo in ga prijavi. Pokliči SOStelefon, ki se izključno samo s tem področjem ukvarja. Pojdi na center za socialno delo in jim razloži situacijo in jih vprašaj če bi ti oni lahko kako finančno pomagal. Poišči si preko vikenda neko študentsko delo. Jaz sem študirala in hodila v redno službo in sem uspela. Tako da kjer je volja JE TUDI MOĆ IN POT.  Pokliči morda tudi v varne hiše in njih povprašaj za nasvet. Več ti bodo znali povedati na SOS telefonu.

Že samo s tem ko si se rodila si vredna dostojnega in spoštljivega življenja. Starši imajo na nas močan vpliv in vse nas boli če čutimo, da nismo z njihove strani dovolj cenjeni, priznani.,,, Vendar veš kako je. Starši so samo osebki, ki nas kot puščice vržejo v svet. Vendar smo mi individualne osebe in moramo delati na sebi, svoji samozavesti.,,,da bi lahko v tem svetu preživeli. Ti si dovolj sposobna, odrasla in pametna da veš da ne potrebuješ niti staršev niti brata niti kogarkoli da preživiš sama.

Tvoj stavek da ne moreš živeti brez brata in da si itak manj vredna je očitno postala tvoja mantra. In to slaba. Poskusi z dobro. Vsakič ko pomisliš na slabo mantro si reči pozitivno. Kanika, ti si dobra, lepa in pametna punca, ki si zasluži dobro in spoštljivo ravnanje in življenje.

Pri nas rečejo, pomagaj si in Bog ti bo pomagal!!!

Del je psihoterapija, del so tablete, velik del si pa tudi ti sama. Pojdi v knjižnico in si izposodi kakšno dobro knjigo o samopodobi, morda najdeš tudi kaj na temo žrtev, samopodoba....mogoče ti zna kdo tudi kaj svetovati iz foruma. Takoj pogledaj na forumu glede dobrih psihoterapevtk in še danes pokliči in se naroči. Poznanimaj se glede tablet, če so potrebne in katere, ter koliko, kdaj...itd. Vsak dan meditiraj ob kakšen cd-ju za sproščanje. Vsak dan se nekaj pocrkljaj ker si vredna. Ne vem. Pojdi na vročo čokolado, napolni si banjo z vodo in malo uživej, preberi kakšno knjigo, pojdi na sprehod, nalakiraj si nohte....male radosti, ki te spravijo v dobro voljo.

Predvsem si pa reci, nisem več žrtev. Sem samostojna močna oseba, ki bo prehodila težko pot do ozdravitve, vendar ji bo uspelo.

Mogoče bi razmislila o tem da se s svojo psihijatrinjo pogovoriš o tem, da se nekaj časa umakneš na varno. Recimo na Enoto za krizne intervencije. Tam ti brat brez tvojega dovoljenja niti kdorkoli drug ne bo mogel priti blizu. Imeli bi čez dan terapije, pacienti so ful v redu.,,,študiraš lahko od tam.....toliko da si malo misli prečistiš.


Piši si v en blok svoje spomine, doživljanja,....če te je strah, da bo to kdo našel pa potem to napisano sežgi in vrži v smeti. Ampak draga moja, najdi si način kako si boš pomagala.

Resnično upam, da ti bo šlo na bolje in verjamem vate.

Drži se!!! In pogumno!!! 

[janka]

Dober večer.. ne vem če je tole pravi forum za moje težave. v bistvu imam stalno občutek, da vse kar naredim je hudo narobe (pa tudi če ni?). ne razumem svojih misli. osamljena sem.
ne vem več kako naj si pomagam.

[Lost]

Dober večer.. ne vem če je tole pravi forum za moje težave. v bistvu imam stalno občutek, da vse kar naredim je hudo narobe (pa tudi če ni?). ne razumem svojih misli. osamljena sem.
ne vem več kako naj si pomagam.

Janka...pozdravljena. To ali je pravi ali ne bos ugotovila sama z prebiranjem le tega.
Vsekakor pa obucutki krivde in nerazumevanje svojim misli in strah, poznamo vsi na tem forumu.
Vabljena k prebiranju foruma in da napises kaj vec......

[Kanika]

...prijaviti ga nekako ne morem... imam neke zadržke, ker je konec koncev še vedno moj brat (poleg tega mi ni jasno, s čim lahko utemeljiš prijavo, ko gre za psihično nasilje).

Sem vzela na znanje... prejšnji teden, ko sem imela še toliko energije, sem jo vložila v iskanje literture, terapevtke... našla sem dosti zanimivih zadev...

Ne vem... ne upam na EKI... ubistvu si ne upam nikamor. Strah me je ljudi, tujcev, skupinskih terapij, tega da bom morala govoriti pred vsemi... sem šla nekajkrat na skupinsko. Taprvič sem imela tak napad, da nisem vedla, kje sem. Hotla sem it na hodnik, da se bi pomirila sam me noge niso ubogale in sem ostala na stolu, kot da bi bila paralizirana. In to pred vsemi... kok me je blo takrat sram. Na ostalih sem se usedla čist nekam zadi (če pri krogu sploh obstaja zadaj) in samo čakala, kdaj bo padlo. Večino pogovora je šlo mimo mene, kot da ne bi bla tam - odnesla seveda nisem nič... no, potem sem začela pa še špricat in je blo konc (za ponovni poskus se nisem nikoli uspela prepričat... čeprav bi bilo verjetno dobro).

Ja... kjer je volja, je tudi moč...

Trenutno sem v eni izmed takih faz... imam načrte, vendar sem popolnoma brez moči. V celem dnevu nisem naredila ničesar... ok. nekako sem se pripravila do tega, da sem jedla kosilo, to pa je tudi vse. Zaklenjena, z izsušenim grlom (ker nočem srečati cimrov/cimer, medtem ko bom šla po vodo)... kot vohun poslušam na vrhu stopnic... ali je varno?
Ma, nikoli mi ne bo jasno, kako si lahko zmatran od nedela.
Komaj sem se privlekla do računalnika, pa še tu me daje grozna krivda... ker je na tem forumu ogromno ljudi, ki bolj trpijo in si bolj zaslužijo pomoč kot jaz. Še zdaj ko se berem imam občutek, da pretiravam... se smilim sama sebi... da si ubistvu izmišljam probleme, kjer jih ni... da le hlepim po pozornosti... stalno mi v glavi odzvanja; saj nimaš problemov... lažnivka, lažnivka... samo lenoba te je in to je to... Verjetno je to tudi zato, ker ne znam izraziti svojih čustev (novo leto sem začela s samopoškodbo... mlajša sestra je vdrla v kopalnico, me objela in se zjokala na meni, jaz pa sem bila prazna. Nič me ni ganilo. Tudi, ko mi je rekla, da ji ni vseeno zame... samo bolščala sem v zid.)... Enako je na terapiji. Brez česarkoli, z dobro znanim občutkom zlaganosti. Ob vprašanju, zakaj misel, da bi končala z vsem, se začnem smejat (čeprav mi ni smešno). Bogve, kaj si takrat misli o meni. A, da bi se jaz zjokala pred nekom? Ne, tega svet ne bo videl. Še sama se ne morem, ker se počutim perveč zlagano. Boli? Ne vem... nisem prepričana... mogoče se nekje na dnu vsega tega pa le skriva bolečina. Zaupam izredno težko, ker sem (ko se mi je prvič porušil sistem) od prijateljev dobila brco v rit... v stilu, naj neham morit s svojimi problemi, ker imajo oni že tako ali tako preveč dela s svojimi... da v njihovi družbi ni prostora za zamorjence... in so me pustili samo. Razgaljeno in obkroženo z volkovi pri - 40°C. In tega se vedno znova bojim.

Spet sem začela z večernimi in nočnimi rituali zaklepanja vrat in/ali nastavljanja stvari pred njih... stola pred posteljo. Pokrivam se čez glavo in ne upam prižigati luči, ker se bojim, da bom kaj preveč videla (dediščina iz osnovnošolskih dni, za katero sem bila prepričana, da sem jo uspešno odpravila... takrat sem spala uro na noč ali pa še to ne).
Tipov se izogibam v velikem loku... mimo parkiranih avtomobilov tudi raje ne grem (kaj če se odprejo vrata in me kdo potegne notri?)... na sprehod si ne upam... postala sem agresivna (zdaj že vsako najmanjšo stvar vzamem kot žalitev in odreagiram... pač tko kot odreagiram - slabo)... don't touch!!... tesnoba je pa itak skos (v glavnem kot slabost, ki se drži po več dni, vrtoglavica in občasno nabijanje srca ter šumenje v ušesih... spet imam "revmo", le da se je zdaj preselila na drugo polovico roke)...

In da o tem, da se počutim krivo, ker se nisem sposobna niti toliko vzet v roke, da bi vsaj brala knjige za faks, če se že učiti ne morem, sploh ne govorim.

Mah... spet se mi je čist scufalo   ... A je sploh kaj, kar NI narobe z mano?!?!
Aja. Točn... sej cukri so pa uredu.. si jih kr uspem rihtat, glede na trenutno stanje. Diabetolog bi bil ponosen name... Evo - vsaj neki... človek se takoj bolje počuti.

Jutri se bom poskusila zbrcat iz svojega brloga... sej se vedno lahko vrnem nazaj, če ne bo šlo...

Upam, da gre vsaj drugim kaj boljše od mene, k drgač pa tud, no...
Lp, K.

[Kanika]

p.s.: ... ni treba neki ful komentirat... bom nekak se sestavla (če sem se še zmeraj).
Trenutno se mi zdi najpomembnejše, da sem dala vse to ven... velik lažjo se počutim (kljub temu, da grejo kile na vagi navzgor ) ...prov skala mi je padla od srca...
Zdaj bom bolje spala. Nočko.

[Arwen]

Kanika, objem  in veš, s tabo ni nič narobe...