IMETI ŠE ENEGA OTROKA

[LUČKA]

Že dolgo se nisem oglasila, saj sem nekako kar stabilna, z manjšimi vzponi in padci.Moja zgodba je taka, da sem prvič zbolela z anksioznostjo leta 2007, takrat sem pol leta jemala cipralex 10mg,se ukvarjala s športom. Po prenehanju sem čez pol leta zanosila, v 16.tednu pa zopet panika.Odlašala z zdravili, ko je bilo stanje nevzdržno začela jemati asentro 50mg,ki pa mi zaradi občutka krivde ni pomagala.Nato prezgodaj rodila, v 32 tednu in zopet krivila sebe.V ospredju so bile seveda nato vsiljive misli-nasilne vsebine.Kljub izpostavljanju, vrnitvi v službo in vsem mogočim oblikam pomoči, mi je šele po dveh letih pomagalo 40mg cipralexa, ki mi ga je predpisala dr. Dernovškova.To dozo sem jemala pol leta, nato znižala, bila sedaj v 8 letih tudi kratek čas brez, sedaj jem 15mg.Sin je star 9 let in ima teževe z glavobolom in bolečim trebuhom, vzrokaorganskega ne najdejo. Mislim si sigurni je zaradi mene?Sicer se je do sedaj razvijal normalno in ima tudi zelo dobre uspehe na vseh področij.V mes sem se žeodločila, da bom imela še enega otorka in po nasvetu psihiatrinje jemala cipralex tekom nosečnosti.Sedaj pa zopet ne vem ,ker si mislim zakaj bi imela otroka, če ga ne morem donositi brez zdravil in zakaj sploh tvegati. Po drugi strani pa realno vem, da sem naredila vse kar je bilo v moji moči in da sem maksimalno dala od sebe, pa pač brez ne gre, tudi strah me je.Hodila se na psihoterapijo 5 let, se v tem času preselila v svojo hišo ,kjer imam še eno otroško sobo.Skratka v življenju mi ni šlo slabo po vsem tem, ampak ali naj ljudje,ki imamo to motnjo bolje, da po taki izkušnji otrok več nimamo?Spomnim se besed ginekolognije v porodošnici, ki mi je rekela zakaj se prvo niste pozdravili in nato imela otroka?Kaj menite vi, sploh s ene morem sprijazniti ,da otrok ne bom več imela, imam pa toliko vprašanj.Ima kdo izkušnje prvič, drugič?

[gogi]

Imaš željo ki se ti lahko, kot se zdi, uresniči.
Za prvega otroka verjetno lepo skrbiš in si sposobna mamica.
Za otrokove glavobole in trebušne bolečine nisi kriva ti. Sicer je tako, da se otroci odzivajo na nas, torej so naše ogledalo. Če boš ti pogosto rekla da te glav boli ali da se slabo počutiš, bo to uporabil tudi otrok, vsaj ponavadi je tako.
Zdaj se vprašaj, ali boš imela še enga otročka in se celo življenje za oba spraševala al si odgovorna ti za njune tegobe, ki pač pridejo pri otrocih kdaj, ali pa boš imela še enega otročka in lepo skrblea zanj kot si tudi za prvega za katerega verjamem da je povsem super otrok.
Je pa seveda večje tveganje za poporodno depresijo. In tukaj ni samo otrok, ampak tudi ti. Ni le skrb za otroka tista, ampak tudi srb zase.
Kaj pa partner reče na tvoje razmišljanje?

[LUČKA]

Ja sej glih zaradi poporodne psihiatrinja želi, da sem na Ad-jih, vem pa kaj mi pomaga, to me ne skrbi toliko, samo da nebi bilo z otrokomkaj zaradi Ad-jev, to me žre, pa mogoče sram, da kako ne zmorem brez, da sem slaba za to.Partner pravi, da če strokovnjaki pravijo, da je ok, kaj se obremenjujem, da si tega nisem sama zbrala. Ampak itak vem, da so to tudi anksiozne-vsiljive misli, vseeno se mi zdi, da če imam otroka ne ore biti takohudo kot prvič, ke vem kako je, samo ako to misel potisnit stran, da ješ zdravila, to me najbolj matra, že ko pomislim, me daje manjša tesnoba.Ker sicer dobro funkcioniram, imam manjše slabše dneve, ampak nič drastičnega. Po tolkih letih že mal vem kako delat z anksioznostjo in vem, da bo vedno del mene,lahko rečem, da kolikor mi je vzela, mi je tudi dala. Ampak vprašanja kaj ,kako, kjer nimam vpliva ostajajo.

[Nives]

Zdravo Lucka!

Jaz sem se tudi precej ukvarjala s premlevanji, ki jih imas. In so verjetno vecinoma normalna za vse nas, ki se zavedamo odgovornosti, imeti otroka s katero od DAM diagnoz.
Imam sina starega 6 let. Zanosila, rodila in dojila sem na AD Cymbalta. Vse je potekalo brez tezav. Takrat sem se posvetovala z zdravnikom na UKC genetika in psihiatrinjo, ki so mi zagotavljali, da bo vse ok. S sinom je vse vredu. Po testiranjih je tudi precej inteligenten in razvojno v nekaterih stvareh za nekaj let prehiteva vrstnike.
Pred 2 leti sem si zamislila se enega otroka. Kljub temu, da je bilo na ad-jih vse ok sem zelela drugega imeti brez ad-jev. Enostavno zato, ker so na vseh pregledih in v porodnisnici imeli toliko dela z mano, ker sem na AD, da mi to res ni ustrezalo. Hotela sem samo biti normalna. Se preden sem sla v zanositev, pa sem spet padla v tesnobo. Kljub prejsnji dolgotrajni psihoterapiji, mi je jasno, da se v meni sele zadnje leto odvijajo tiste spremembe, ki so kljucne za ozdravitev.
Tudi sama sem se precej sprasevala in se vedno se. Kaj predajam sinu? Kaksne vzorce? Kaksne temelje? Koliko od mene dobi? Kar se minusov tice se predvsem zavedam, da nisem konsistentna in da nisem bila enako prisotna in stabilna. Po drugi strani pa sin precej vsega dobi tudi od stabilnega partnerja in stabilne babice. In ker se sama zavedam, kako se stvari prenasajo, sem se kar dosti ukvarjala tudi z vzgojo. Formirane imam tudi lastnosti, ki so sinu lahko precej v pomoc. Je pa dejstvo, da nima idealno. Niti blizu idealu. Ampak precej precej lepse otrostvo, kot sem ga imela sama. Milion svetlobnih let stran.
Vcasih je sina bolel trebuscek. Ne velikokrat sicer. Opazila sem, da ga je bolel, ko sem bila sama zivcna. Kaksne moje vecje stiske je zelo cutil. V enem obdobju ponovitve moje tesnobe se je tudi ponoci zbujal. V svoje dobro me je velikokrat tudi odklonil in bil z atijem, ki je stabilen.
Nameravala sem imeti se enega otroka na AD. Pa se mi je zdaj s partnerjem malo zakompliciralo. Je pa se odprto.
So pa tudi dileme se vedno iste. Samo manj intenzivne. Ne toliko, da bi imela otroka na AD. Kot to, da bi rada zakljucila s tem, kar je terapevtsko odprto. In bila res popolnoma stabilna za otroka. Mi pa voda tece v grlo pri 40 letih. Nimam pa vec pritiska. Ce se bo zgodilo se bo, ce ne pa ne.
Nekatere stvari in dileme verjetno ostanejo za vedno. Ce bi si sama zelo zelo zelela se enega, bi se zagotovo takoj odlocila.

Vse dobro

[LUČKA]

Nives,ravno ta obravnava ne moti kot si sama povedala,čeprav moj ginekolog pravi da ni panike,da če rabim tbl naj jih jem.Rada bi presegla že to, da tudi če sem na ad jih nisem slabša od drugih, ampak s tem ne mislim,da se bodo drugi spremenili, pač pa moram jaz spremniti pogled na to.Samo kako se sprašujem, hvala ti ta vzpodbudo in dobre misli,predvsem,da si delila izkušnjo.Mogoče,da je sin čutil mojo napetost,ne vem ,ampak kadar sem preobremnjena sm napeta in živčna,moram malo razmisliti ja.Vsw dobro

Zdravo Lucka!

Jaz sem se tudi precej ukvarjala s premlevanji, ki jih imas. In so verjetno vecinoma normalna za vse nas, ki se zavedamo odgovornosti, imeti otroka s katero od DAM diagnoz.
Imam sina starega 6 let. Zanosila, rodila in dojila sem na AD Cymbalta. Vse je potekalo brez tezav. Takrat sem se posvetovala z zdravnikom na UKC genetika in psihiatrinjo, ki so mi zagotavljali, da bo vse ok. S sinom je vse vredu. Po testiranjih je tudi precej inteligenten in razvojno v nekaterih stvareh za nekaj let prehiteva vrstnike.
Pred 2 leti sem si zamislila se enega otroka. Kljub temu, da je bilo na ad-jih vse ok sem zelela drugega imeti brez ad-jev. Enostavno zato, ker so na vseh pregledih in v porodnisnici imeli toliko dela z mano, ker sem na AD, da mi to res ni ustrezalo. Hotela sem samo biti normalna. Se preden sem sla v zanositev, pa sem spet padla v tesnobo. Kljub prejsnji dolgotrajni psihoterapiji, mi je jasno, da se v meni sele zadnje leto odvijajo tiste spremembe, ki so kljucne za ozdravitev.
Tudi sama sem se precej sprasevala in se vedno se. Kaj predajam sinu? Kaksne vzorce? Kaksne temelje? Koliko od mene dobi? Kar se minusov tice se predvsem zavedam, da nisem konsistentna in da nisem bila enako prisotna in stabilna. Po drugi strani pa sin precej vsega dobi tudi od stabilnega partnerja in stabilne babice. In ker se sama zavedam, kako se stvari prenasajo, sem se kar dosti ukvarjala tudi z vzgojo. Formirane imam tudi lastnosti, ki so sinu lahko precej v pomoc. Je pa dejstvo, da nima idealno. Niti blizu idealu. Ampak precej precej lepse otrostvo, kot sem ga imela sama. Milion svetlobnih let stran.
Vcasih je sina bolel trebuscek. Ne velikokrat sicer. Opazila sem, da ga je bolel, ko sem bila sama zivcna. Kaksne moje vecje stiske je zelo cutil. V enem obdobju ponovitve moje tesnobe se je tudi ponoci zbujal. V svoje dobro me je velikokrat tudi odklonil in bil z atijem, ki je stabilen.
Nameravala sem imeti se enega otroka na AD. Pa se mi je zdaj s partnerjem malo zakompliciralo. Je pa se odprto.
So pa tudi dileme se vedno iste. Samo manj intenzivne. Ne toliko, da bi imela otroka na AD. Kot to, da bi rada zakljucila s tem, kar je terapevtsko odprto. In bila res popolnoma stabilna za otroka. Mi pa voda tece v grlo pri 40 letih. Nimam pa vec pritiska. Ce se bo zgodilo se bo, ce ne pa ne.
Nekatere stvari in dileme verjetno ostanejo za vedno. Ce bi si sama zelo zelo zelela se enega, bi se zagotovo takoj odlocila.

Vse dobro

Ko bi si ga vsaj lahko vzela bolj na izy

[Nives]

Kar se tice obravnave ...okrog nosecnosti, poroda in se malo cez... realno gledano ne traja dolgo. V vmesnem casu bi se jaz podpirala s pozitivnimi mislimi o tem, kar znam in mi dobro gre.
Otroka bos imela za precej dlje, kot je do poroda. Zelo hitro se s temi temami ne bos vec ukvarjala. Oba otroka te bosta spremljala do konca. In imela drug drugega.
Kaj ti je vec vredno torej?

[logpop]

Če lahko razni cigani in črnci na veliko štepajo otroke jih imaš lahko tudi ti ene par. Jih boš veliko bolje vzgojila kot oni. Najbolje važno je, da se veliko ukvarjaš z njim, da se potrudiš, da ga čimbolj optimalno vzgojiš, da razmišljaš, ko ga vzgajaš, da imaš nek načrt kako izoblikovat srečno in uspešno osebo iz otroka in da je ljubezen med staršema. Duševne bolezni niso toliko genetsko dedovane po moje, tako da se ni toliko za bati glede tega.

[LUČKA]

Ja Nives s tem se pa strinjam, to pač mine, imaš pa novo življenje.Sicer je baje čedalje več nosečnic na psihiatrični terapiji, ampak saj veš anksiozni ljudje smo anksiozni, ker želimo biti popolni in ko nismo smo potrti.Kakšen nesmisel, groza, mislim, da sem dobro vzgojila sina in mu dajem kar največ lahko, res je sonček, niti minute svojega trpljenja ne bi zamenjala s tem, da ga ne bi imela.Samo občutek krivde pri meni je bil zelo močen in sm šele po parih letih si dovolila,da nisem kriva da je pač ok.Sedaj se mi je mlao vrnilo, ker ima sin zdravstvene težave, jaz pa seveda v paniko.Čeprav ni nič nerešljivega, meni pa se podira svet.
Upam, da kdaj čisto mine.

[Nives]

Razumem.. ti želim Lučka

Včasih je potreben samo čas

[Tajsi]

Lučka zdravo, tudi jaz imam hčerko staro 16 let,ki ima tudi bolečine v trebuhu in glavobole pa takrat še nisem jemala nobenih tablet.Tako da to ni nič povezano z ad. Mogoče pa je samo preobremenjen s kakšnimi dodatnimi aktivnosti.Moja punca je tudi naprej in naprej utrujena pa tud ne najdejo nč.So pa otroci sedaj tudi prepbremenjeni s to šolo in zahtevajo čedalje več tako ,da ni nič čudnega ,da jih boli glava.Probajta hoditi čim več na zrak in početi kaj skupaj. Boš videla vse bo še dobro.

Razumem.. ti želim Lučka

Včasih je potreben samo čas

[Regina]

no, da se tuid jaz vključim v debato  s partnerjem sicer še ne načrtujeva otroka, za 1x res ne, potem čez kakšni 2 leti pa mogoče že. Večkrat a vseeno razmišljam o tem, ali bi bila sploh dobra mama/starša. Sploh jaz, ki se toliko sekiram... s to ankso in vsem. A mislita, da se da z gineko zmenit, da, ko prides na pregled nosis seboj izmejrene vrednosti krvnega tlaka in pulza? Sama imam grozen strah pred merjenjem in mi vedno takrat pulz podivja do 160/min.., ce bom kdaj noseča se nebi rada izpostavljala takim občutkom na pregledih, zato bi bilo mogoče lažje, da bi si tlak merila samo doma.

Drugače pa ja. Rada bi, da nebi imela več težav z ankso oz, da bi jo znala krotit... pred tem ne vidim smisla, da bi sploh imela otroka kdaj.

[LUČKA]

Regina,mislim,da veš,da bi se stem vedenjem izogibala svojemu strahu.Bi pa pač imela toliko pulza,petič bi bil sigurno manjši.Izogibanje ni ok,ker pk mojih izkušnjah strah poveča.Da anksioznost cist mine je res potrebno leta in leta.Jaz sem se tok izpostavljala,da nisem mogla verjeti kako mocno je to.Ne vem, prvič sem imela težave s trgovino,šele.ko sem šla 5ox je minilo.In za vs eostale stvari,ker ko je eno izgibilo je prišlo drugo.Tko,da pogumno,treba je iti naprej.Drži se

[ThinkPink]

Hmmm, verjemem, da ni lahka odločitev. Tudi če si čisto zdrav in ok je odločitev težka. Jaz sem po prvi ekstremno zahtevni dojenčici rekla..."To je to. Drugi naj zibajo, jaz sem končala." Bila sem mlada, brez skrbi, o depresiji in aksioznosti se mi še sanjalo ni. Med nosečnostjo še Lekadola nisem vzela. No, ta moja dojenčica je bila kljub temu, da sem se držala vseh navodil o zdravi nosečnosti, bila mirna, brez zdravil in to, najbolj nemiren in jokajoč otrok, kar sem jih kdaj videla. Od 3 mesecev naprej se je drla, ko je samo zagledala drugega človeka. Sedaj je zelo zakomplicirana skoraj najstnica. Ima epilepsijo in NSUT (nespecifične učne težave). Problemi na vseh področjih. Vmes med vsemi problemi se je "zgodil" še sin. Psihično sem že šla proti dnu... Med nosečnostjo sem bila čista razvalina. Takrat še nisem vedela, da sem bila zrela za ADje, ker se mi je mešalo od skrbi, da bom prehitro rodila. Ker sem vsak dan klicala mamo in jokala v telefon, mi je prinesla Apaurine, ki sem jih jemala po potrebi. Ginekolog mi je rekel, naj raje vzamem Apaurin, kot da se živciram in stresam nervozo. Ko se je rodil sin, je posijalo sonce. To je en takšen sonček, vedno nasmejan, flegmatičen, izredno inteligenten. Pa sem med nosečnostjo jedla pomirjevala, antibiotike in celo spila nekaj alkohola.

Hočem povedati, da se ne krivit za vsako stvar pri otroku. Ni vse povezano z zdravili, ki jih jemlješ. Če si otroka zares želiš, je po mojem mnenju bolje, da jemlješ ADje.  Sigurno so kakšne raziskave na tem področju in če bi zdravila tako zelo vplivala na plod, ne bi smela imeti otroka ali bi ti močno odsvetovali. So še hujše zadeve kot ADji.

Kakor koli boš naredila, bo prav. Če se odločil za otroka, pa ti želim lepo in mirno nosečnost.