Kako naprej

[Tajsi]

Pozdravljeni ,
Sem nova na forumu vendar vas spremljam źe 3 leta. Moram reči da ste mi,skozi težka obdobja zelo pomagali s svojo zgodbo in borbenostjo s okm boleznijo.Pri meni se je vse začelo pri 37 letih kmalu po sestrinem samomoru .Takrat je pri meni prišlo do čisto psihične in fizične odpovedi.Zjutraj sem komaj vstala iz postelje,če ne bi imela šolo obveznih otrok bi najbrž obležala.Vse povsod sem imela slike o samomoru.Čeprav si tega nisem želela.Vedno mi je bilo strah tega.Še vedno iImam strah in misli da bom iźgubila razum in komu kaj naredila,posebej svojim otrokom.Da ne govorim kakśen gnus ,odpor do same sebe sem imela,ker imam take zares podle misli.Kmalu sem obiskala psihiatra in začela z zdravili in psihoterapijo.Zamenjala sem najman 5 zdravil se borila z raznimi misli in hodila v sluźbo s tisto malo močjo ki sem jo še imela. Bala sem se iti na bolniško ali komu povedati ,da ne bojo mißlili da sem nora.To se bojim še sedaj.Začela sem hoditi k dr. Dernovškovi kjer sva menjali terapijo.Sedaj jemljem welbutrin in ecitaro,ki se mi zdi da dobivam malo večenergije za življenje. Vendar še vedno ni to to kar si želim. Še vedno padem dol,včasih si źelim , da me sploh ne bi bilo veç, ker to pa res že traja predolgo.Druźinske zadeve imam urejene vendar se mi zdi da sem v tem čisto sama. Nimam  već sestre, ki sem ji vse zaupala.in imam občutek ,da sem znjo iźgubila tudi občutek varnosti in samo sebe.  Oprijemam se vsake bilke,vendar me je strah ,da jih bo zmanjkalo.Naj povem še da imam prenizek kortizol im moram jemati tudi za to zdravila.Vse bolj se mi dozdeva ,da sem mogoçģe doživela adrenalni zlom. Ker imam kar nekaj teh simptomov.Najbolj me muči utrujenost.Baje pa to zdravniška stoka ne priznava.Ne vem več na koga se naj obrnem,da se bo to enkrat nehalo in zaživim vredno človeško źivljenje. Se opravičujem za dolgo pisanje vendar čutim,da moram to dati ven iz sebe.Pozdravljam onixa, koki,lučko,redondroja in vse ostale na forumu.

[ThinkPink]

Pozdravljena.

Vem, kako se počutiš. Tudi sama sem imela podobne težave. Drži naj te naprej, da bo vse minilo...
Kako dolgo že trpiš za okm? Kdaj si se začela zdraviti?

Prisilne misli nasilne narave so večinoma posledica potlačene jeze. Ugotoviti moraš, na koga ali na kaj si jezna in kdaj tlačiš jezo ter se naučiti, da jeze več ne potlačiš, temveč jo znaš pravilno sprostiti. Npr. jezen si na partnerja, ker imaš občutek, da ti ne pomaga. Ta jeza se kopiči in potencira, da na koncu sploh več ne veš, za kaj si pravzaprav jezen, veš samo, da hodiš okoli kot bomba, ki bo eksplodirala. Včasih eksplodiraš, vendar jeza ostaja. Pravilno je, da se ob vsakem trenutku, ko začutiš jezo ali kakšno negativno čustvo, s tem takoj soočiš. Pri meni pomaga pogovor s tistim. Razčistim, kaj me je zmotilo, kaj mislim o tem in skušam razumeti še njegov zorni kot. Tega se naučiš na psihoterapiji.

Kaj še lahko narediš? Beri knjige na to temo...vidiš, da nisi osamljen primerek za zaprti oddelek, temveč so tudi drugi s temi težavami. Meni je nov pogled in razumevanje dala knjiga in DVD - Ko ti črna mačka preča pot. Poskušaj s čuječnostjo, meditacijo, avtogenim treningom, telesno aktivnostjo in še nekaj: nauči se včasih biti egoist. Včasih si jezen na samega sebe, ker vidiš, da te vsi samo izkoriščajo, vse delaš za druge, zase pa nič. Večkrat reči sebi DA, drugim pa NE.

In pa, seveda...zdravila. Pomagajo, da se postaviš na noge, shoditi pa moraš čisto sam. Samo z zdravili, brez zavestnega dela na sebi ni učinka.

Pri meni: zdravila pomagala do te mere, da sem lahko začela delati na sebi. Teorijo obvladam v nulo, v praksi je vedno bolje. Še vedno nisem super ok, pride kakšna vsiljivka še... včasih me za nekaj minut iztiri, včasih se ji smejim... Je bilo vmes obdobje, ko so se začela vsiljivke bolj konkretno pojavljati, sem razčistila nekaj zadev, postavila nekaj mej in je bolje.

Javi se še kaj...

[Tajsi]

Draga moja ThinkPink,   

[logpop]

no

[Tajsi]

Draga moja thinkpink,

Najprej se opravičujem, ne vem zakaj mi ni poslalo celega sporočila.Mogoče zato ker sem se razpisala preveč.
Naj ti povem ,da sem zelo vesela ,tvojega odgovora saj vidim ,da nisem osamljen primer. Čepprav si želim ,da nebi trpel nobeden.

      Ja za okm trpim že 3,5 let in kar ni videti konca.Začelo se je,kar nenadoma ko sem dobila pribliske da bom svojim otrokom nekaj naredila. Teh slik je bkilo čedalje več, kamor sem šla sem dobivala prebliske. Nisem mogla videti otrok in ne nosečnic.
I mela semse  za psihopatko, kaj se dogaja z menoj ,da to nisem več jaz. Prej nasmejana , in prijazna oseba. Da o nožih sploh ne govorim. Bojim ,se da bom dobila psihozo ali celo shizofrenijo in ne bkm vedela kaj delam.

Sedaj jemljem welbutrin in ecitaro in moram reči ,da mi je  malo bolje saj do te mere da nimam več toliko slik in misli.Jaz pa bi rada bila 100% bolje. Kaj si ti delala na sebi ,,koliko časa si ti trpela za okm in ali si sedaj brez zdravil.

  Vem jaz imam veliko potlačene jeze predvsem zaradi sestre kako si je lahko to naredila. Zaradi nje imam ta strah pred nezavednostjo ,ker mislim ,da se ni tudi ona zavedala. Vendar mi je psihiatrinja rekla , da je to sigurno načrtovala in naredila zavestno.Naj delam karkoli jo še vedno ne morem preboleti.
 Še enkrat hvala ti in drźite se vsi.....

[Nives]

Tajsi
Seveda te je samomor sestre globoko prizadel. Prav je, da to odzalujes. Zalovanje pa ne pomeni samo žalosti. .Ampak tudi veliko jeze. Jeze, ker je to naredila.. jeze,  ker si nemočna pri njeni odločitvi  ...jeze, da de je to vse skupaj zgodilo, ...jeze da si izgubila osebo, s katero sta bili globoko povezani.
To vse mora nekako ven iz tebe.. Se izrazit.. dovolit si moraš vsa ta čustva.  Če so potlačena,  se pa kažejo v drugih situacijah, največkrat z bližnjimi,  ker smi z njimi bolj sproščenI.  Pa tudi otroke imeti ni samo radost in veselje, ampak tudi vse drugo. To kar doživljas v odnosu z otroci je samo zato, ker imaš izrinjena čustva jeze.
Dovolit si vse občutke. .vsa čustva.   Jih sprejeti!! Pomaga pri vsem skupaj pa tudi veliko gibanja, športa, ker gredo tudi tako ven iz telesa. 
Moje sožalje    Pa da boš čimbolje okrevala.

[Tajsi]

Nives hvala ti,
Moram reči , da mi dajete nov uvid v vse te situacije,kar moram predelati še s svojo psihoterapevtko.
Ali ima kdo kaj izkušenj s hipnozo.Da si razčistim podzavest.
Hvala vsem za podporo, ker jo resnično rabim.

[logpop]

Nimam  već sestre, ki sem ji vse zaupala.in imam občutek ,da sem znjo iźgubila tudi občutek varnosti in samo sebe. 

Samomor je treba razumet. Ker je precej čudna zadeva.

Če se ti ubije človek, ki je bil od vseh ljudi ravno s teboj najbolj povezan je to hud udarec za tebe.
Ker bistvo samomora je občutek krivde preživelih, itak. Čimbolj sta si bila blizu večji je.
Sej vsak človek to ve, da se bodo preživeli počutili krive. Da gre kljub temu zavedanju se ubiti to kaže na to, da jih ni imel zadost rad, da bi jim prizanesel s tem, da morajo živet potem s tem, da se sprašujejo, kaj so naredili narobe.

Najbrž se res velikokrat ubijejo ljudje zarad drugih ljudi, zaradi najbližjih. Posebej zajebano je, če se tebi zdi, da imata s tistim človekom nekaj posebnega, un se gre pa kljub temu ubiti (ali pa te zapusti, podobno težko je). Očitno njemu že ni bilo tako posebno. To je potem tudi žalitev zate, kako dobra družba si v resnici.
Samomor tudi ohromi preživele z občutkom krivde, da ratajo bolj depresivni (pogosto se tudi sami potem ubijejo). Kar ima nek smisel: če se je un res ubil zarad bližnjih potem je dobro, da taki ljudje postanejo manj aktivni, da imajo čimmanj stika z ljudmi, da se ne bo še kdo ubil zaradi njih.

Kako prebavit samomor in to, ko te nekdo zapusti, ki si ga imel zelo rad je podobno težak problem.

Občutek krivde je pa dodatno velik problem pri samomoru. Najprej se je treba zavedat in si odkrito priznat, da te to čustvo najeda duševno zdravje. Potem ko se zavedaš problema ga probaš šele rešit. Nekak ga je treba izničiti: čimveč pomagat drugim, čimbolj si življenje uredit tako, da bo čimmanj občutka krivda zarad česarkoli, tudi zarad tega, ker jemo čokolado, ko smo si rekli, da je ne bomo. Tako bo doza občutka krivde manjša in bo lažje za prenašat vse skupaj.




Pri vsakem takem hudem udarcu je takole:
Če ne boš nič naredil bodo stvari same šle v negativno smer.
Torej ga moraš izkoristiti, da se čimbolj izboljšaš (kar se da, ne mi rečt, da se ne da) in z izboljšanjem samega sebe pride dobro počutje. Pol si nekateri govorijo: še dobro da se mi je zgodila negativna stvar X, ker zaradi nje ne bi bil to kar sem danes. Kar je na nek način žalostno, da rabimo tako grdo brco v rit, da šele dobimo voljo se izboljšat, namesto da bi sami sebe preventivno izoboljševali. Ljudje smo nelogični.

[Nives]

Ko boš mela situacije, da boš komu kaj naredila in to z noži,  itd... vedi, da nas je veliko to imelo.  Vedi, da ne boš, ker delaš na sebi.  In si povej zakaj se to dogaja.  Se vedno si čisto normalna. Seveda so frustracije..Ampak probaj sama sebe potem tako vodit.
Osebno nisem pristaš hipnoze ali hipnoterapije.  Do podzavesti boš pocasi z zavestjo prihajala. Dobro zate je, da vse spoznaš, kar nosiš v sebi. Počasi boš zavestno to prečistila.  Skozi proces uvidov vase boš postajala močnejša in ustvarjalo se bo samozaupanje, da sama zmores skozi to.  Da to ni odvisno od tretje osebe,  ki bi ti polagala dobre temelje v podzavest. Kar se boš sama naučila,  to boš za vedno tudi sama znala. Vsaj tako je moje mnenje.

[ThinkPink]

Se strinjam z Nives glede hipnoze. Jaz osebno si ne bi upala...Pa niti ne verjamem v te zadeve.

Tajsi, vem, da je nekaj najhujšega, ko ti kar iznenada prileti misel, da bi svojemu otroku kaj naredila. Ja in noži in vse orodje, s katerimi je možno koga poškodovati... To so tako grozne stiske, da te popolnoma uničijo.
Ko prideš enkrat do zavedanja, da si čisto ok človek, da ne bi nikomur ničesar zares rad storil in so misli, ki pridejo, pač samo misli...kot jih imaš vsak dan na tisoče...takšnih bedastih, banalnih, patetičnih, smešnih, ampak se z njimi ne obremenjuješ. Ker pa se te misli osredotočajo oseb, ki jih imaš najraje, pa se jih močno prestrašiš. Bolj te je strah, bolj vrejo na površje.

Verjameš, da sem celo lansko poletje trepetala, da bom komu kaj naredila. Po službi sem šla po otroke v vrtec, ko sem prišla domov sem takoj odprla balkonska vrata, da če bi slučajno kaj naredila ali želela narediti, da bi me kdo slišal in pravočasno rešil otroka... Ali pa sploh nismo šli domov, ampak nekam med ljudi, ker sem bila mirnejša v družbi. Vsak dan je bil peklenska muka. Ko sem rezala paradižnik za solato, sem pomislila...glej, s tem bi pa kaj naredila... in posledično več nisem upala mimo noža, mimo škarij... Ampak premiki so bili...korak za korakom. Vsak dan je bilo čisto mičkeno bolje, AD so verjetno prijeli do tega, da sem lažje prenašala te misli, ki kar niso izginile. Potem sem začela s psihoterapijo, ugotovila, da mogoče moje otroštvo ni bilo tako lepo, kot sem mislila, bilo je veliko občutkov krivde iz strani mame, ki je pravtako trpela za OKM (čistila kot obsedena), tudi v partnerskem odnosu je škripalo... Bolj sem delala na sebi, več je bilo samozavesti, manj negativnih vtisov, manj vsiljivk. Zdaj cca. pol leta kasneje po uvedbi AD so še občasno prisotne, bolj kot same vsiljivke, je strah pred njimi, ampak bistveno manj moteče in intenzivne. Če se kakšna prikrade se ji nasmejim in takrat vem, da me je očitno kaj spet razjezilo in skušam ugotoviti, kaj je bilo.

Vidiš, tudi jaz sem rada dolga Zaupaj vase in vedi, da bo bolje.

[logpop]

Wow, človek se nauči tudi kaj novega na tem forumu. so NEBI misli da imate take nasilne misli. jaz jih nisem imel nikoli, edino kar je mene mučilo so bili nasilneži in da je bilo premalo ljubezni med ljudmi za moje pojme. pa meni ljudje govorijo, da se me bojijo in da je nekaj narobe z menoj. narobe svet, res.

Se mi zdi pa lepo, da tako odkrito pišete.

Zato je dobro viseti na tem forumu, ker se uči človek.

[Aslan]

Draga Tajsi vsiljivke so zelo zelo neprijetna težava, zelo prestrašijo človeka.
Vedeti moraš, da te misli človek nikoli ne uresniči in da Ti nisi enako kot tvoje misli.
Če so misli grozne TI NISI grozna oseba!!!

Vsiljivke so zelo tipiče na področju:
- ostri predmeti
- poškodovat otroka ali partnerja
- bizarne vsebine
- spolne vsebine

V pomoč 2 knjigi:

Knjiga+ dvd 2 uri predavanje (imajo tudi po knjižnicah)
Psihologija obsesivno kompulzivne motnje -
Ko ti Črna mačka prečka pot
Aleksandra Meško

Knjiga v angleškem jeziku: (poštnine NI na Bookdepository!)
https://www.bookdepository.com/Overcoming-Unwanted-Intrusive-Thoughts-Sally-M-Winston-Martin-N-Seif/9781626254343

Psihoterapija ti bo pomagala razumeti sebe, misli in čustva.
Bolj ko boš v stiku z emocijami (npr. jeza...) manj bo vsiljivk.

 

[Tajsi]

Oj, hvala vam za vašo podporo . Na začetku si sploh nisem upala pisati na  forum,ker sem se bala kakšen bo odziv.
Zdaj vidim, da se nimam ničesar bati.Prav ponosna sem nase ,da sem se obrnila še na vas.Me pa nekaj mori.Vsi ,ki imamo
enake simptome moramo imeti nek skupni imenovalec. Ne vem ali nam res primanjkuje določene hormone, ki se bojujejo proti stresu,ali je res vse to v naši glavi. Nikoli ompak res nikoli si nisem mislila,da se nam lahko to zgodi. Najprej sem pomislila pa saj ne jem nobenih prepovedanih substanc in ne pijem nobenega alkohola. Od kot hudiča to. Potem sem pomislila kaj če res obstajajo kakšne nadnaravne sile.Ne boste verjel tud župnika sem obiskala,seveda mu nisem čisto vse povedala.
        Saj vem kaj je okm,prebrala veliko knjig pa se tega tako bojim kot hudič križa.Vem da se te vsiljivke ne bojo uresničile
Saj ,bi se to lahko že neštetokrat zgodilo. Ampak mi te misli tako posrkajo vase ,da potem ne pridem kmalu k sebi.
      Kakšna zdravila jemljete in koliko če to se eda ni skrivnost.
      Nazadnje ko sem šla v lekarno me je farmacevtka tako gledala zakaj jem tako visoko dozo zdravil,da to spoh ni dovoljeno.
Pa sem si mislila sej bi jih tud ti če bi mela take misli. Potem pa mi gre poglavi kaj sem jaz drugačna od drugih ,ki so srečni in sploh ne vejo kaj je to trpljenje.
  Sicer pa sem danes kar ok.
Lp tajsi

[Nives]

Ojla.

Kaj si šla do župnika, da bo izgnal hudiča?
Ti samo delaj na tem, da prihajaš bolj v stik s sabo in da boš sčasoma jezo sprejela kot del sebe in se z njo izrazila. Potem bodo tele vsiljivke samo še preteklost in OKM več nobena strahospoštljiva beseda.
Jaz imam sicer depresivno-anksiozno motnjo. Se mi je pa vse skupaj začelo s tesnobo...in vsiljivkami... Ko sem si dovolila jezo in se jo vaj malo naučila izražati, je bilo že konec z vsiljivkami. Takrat brez zdravil. Še vedno pa vem, kako to zgleda. Muka je tudi nekomu "normalnemu" odraslemu zraven tebe povedati, da čutiš in misliš, da bi ga kar ubil. Nekateri se tudi ustrašijo seveda..
Za OKM so baje običajne visoke doze zdravil. Nisem tipična OKM-jevka, pa raje tukaj prepustim besedo komu drugemu.

[Tajsi]

Ja nives, 

[Tajsi]

Hej, ne vem spet mi je požrlo besedilo. Kaj delam narobe?
  No sej zdej se temu nasmejem. Obisk pri župniku. Pa sej mi ni nč škodval.
Pa sej ko mi je najbolj tolkel,teh misli sem mela na sekundo, sem ze vsedla v avto in šla k maši.oojooj kaj sem vse delala.
Lp pišite mi kaj ,zelo sem vesela vaših  odgovorov.
Resnično se počutim , da me vsaj nekdo razume in mu lahko zaupam.
 Hvala ker ste....

[Tajsi]

Hej,
danes se počutim slabo.Dvignila sem dozo welbutrina na 300mg. ecitaro pa jemljem 40mg. Po dvigu welbutrina me je začelo zelo tiščati v glavi in imela občutek da me dviga malce preveč gor.
Zato sem ecytaro zmanjšala na 30 mg. dans me pa zelo daje počutim se zelo slabo,se tresem,razdražljiva 
meče me v depro. A mislite ,da sem prehitro znižala odmerek. Zdej me je zelo strah.Sploh ne morm funkcionirat.Ne vem če lahko zdej kr zvišam.A je kdo imel takšen primer.

[Nives]

A si se kaj posvetovala o tej spremembi s psihiatrom ali to naredila na lastno pest?
Spremembe pri zdravilih se delajo samo, ce so res potrebne. Kar se vidi po parih tednih ali parih mesecih sele.
Vsake spremembe nam vecini zal prinesejo stranske ucinke ocitno.
Drzi se!!

[srčna]

Razumljivo, da si prizadeta in to zelo. Vem kako zelo rabiš pogovor tudi o vseh stvareh, ki se drugim zdijo trapaste. Pusti to, tudi oni nimajo potrdila, da so normalni. So pa kje drugje reveži. Če se želiš karkoli pogovoriti, sem na voljo. Dolgo že imam OKM, vendar ga uspem toliko kontrolirati,da normalno delam, funkcioniram. Imam zdravila ( eno), veliko pa vem tudi o alternativnem pristopu. Ne daj se in ne vzemi si k srcu kar reče nekdo, ki te ne pozna, ki ti noče pomagat. LP

[srčna]

Pozdravljena

Imam preko dvajset let izkušenj z OKM. Na začetku je obupno, brezizhodno, potem pa se moraš odločiti ali boš živel ali životaril. Da se vsiljivke obvladati v večji meri, ampak potrebno je vložiti veliko truda. Na druge se ne oziraj preveč, ne bodo te razumeli. Vedi pa, da nisi popolnoma nič manj vredna ali inteligentna kot oni. Oni imajo druge probleme, ti pa se spopadaš pač s tem. Ko se ti pojavi vsiljivka jo poskušaj enostavno ignorirati. Preveri enkrat in pusti pri miru. Zelo težko bo nekaj časa, potem pa začne razum premlevati situacijo in jo spravljati v realno. S tem bo začela tista vsiljivka popuščati. Čim več se posvečaj sebi in zadosti počivaj. Če imaš samo vsiljivo misel jo toliko časa razčlenjuj, da postane stvar realna. Bo šlo verjemi mi. Jaz se z alternativnim zdravljenjem profesionalno ukvarjam drugače. Lahko ti dam telefon če želiš. LP