Samomor

[bina223]

če res zelo trpiš je samomor izhod. ne vemo pa kaj je na drugi strani... lahko da bo bolje ali slabše... sama sem neštetokrat pomislila in tudi delala samomor... in ne obsojam ljudi ki ga storijo, ker je to izgod v trplenju... da ne vidijo več druge rešitve kot to...

[shorty82]

če res zelo trpiš je samomor izhod. ne vemo pa kaj je na drugi strani... lahko da bo bolje ali slabše... sama sem neštetokrat pomislila in tudi delala samomor... in ne obsojam ljudi ki ga storijo, ker je to izgod v trplenju... da ne vidijo več druge rešitve kot to...

Se bom kar strinjal s teboj. Tudi sam sem borim z depresijo in v tem času mojega boja sem pogruntal, da ljudem ki niso nikoli imeli depresije je to stvar zelo težko če ne nemogoče razložiti, ker enostavno mislijo da je to obdobje slabe volje (češ spravi se k sebi) ki bo minilo, bo minilo ampak ne samo od sebe. Popolnoma razumem tudi ljudi, ki so naredili ali pa poskušali narediti samomor. Jest se borim v prepričanu da je depresija ozdravljiva in to me vodi naprej do zmage, čeprav imam včasih obdobja ko bi najrajši izginil in me nebi bilo nikoli več nazaj. Sončki moji borite se in ne obupajte, niste sami če ne drugo sem z mislimi z vami na koncu bomo zmagovalci           

[Tajsi]

Na lastni izkušnji vem ,da samomor ni rešitev. Mogoče za tistega , ki to izvede .Kaj pa drugi ,ki moramo s to bolečino živeti?
Pred 4 leti je moja sestra naredila samomor zaradi poslovnega neuspeha. Zapustila je hčerko, sina,brate mene ,mami.......
Jaz sem zaradi tega zbolela za okm ,ki je bil v zelo hudi obliki 3,5llet sem trpela in zraven molila ,naj me bog źe pokliče k sebi. Na smrt me je bilo strah ,da je to storila nezavedno in da bom to storila tudi jaz. Misli so mi tolkle na sekundo o samomoru.  Hčer in sin se še danes ne moreta postaviti na noge.Nimata več mami ,ki bi jima pomagala pri odraščanju in jima svetovala nam čisto vsakdanje stvari.Pustila je odprtih mnogo vprašanj zakaj zakaj zakaj. JE TO REŠITEV. Če bi karkoli namignila ,da je nekaj narobe bi ji pomagali. Kmalu za tem pa je tudi mami zbolela za rakom in oktobra lani umrla. Koliko duš mora zaradi tega trpeti. Kaj je zdaj tukaj moralno.Ena duša se reši vseh problemov na račun drugih 10,ki morajo trpeti. Jaz osebno zelo zamerim zdravstvu, ko človek najbolj trpi duševno ,bi moral dobiti takojšno pomoč, ne pa da čakaš kdaj boš prišel na vrsto pri psihiatru.Psihoterapija ,bi morala biti na napotnico ne pa da moraš za vse plačati sam. Kje je tukaj naša DRŽAVA. Če imaš zlomljeno nogo te operirajo potem pa greš na rehabilitacijo in na fiziaterapijo. Kaj dobiš pa tukaj.Če si depresiven je ravno tako načeto tvoje zdravje ali ne!
Zato je moje mnenje naj izčrpamo vse možnosti ,nekega dne bo zasijalo sonce. Ssedaj ji počasi odpuščam, vendar me včasih še vedno obišče jeza. Če bi vsak klonil pod svojo težo, koliko ljudi pa bi potem bilo še na tej zemlji!Kot pravi pregovor vsak mora nositi svoj križ. Želim vam ,da bi bil ta križ za vse nas čim bolj lažji.
To je zgolj samo moje mnenje. Lp

[mieaid]

Zgodba o evtanaziji v primeru psihičnih bolezni v Belgiji:
https://www.youtube.com/watch?v=SWWkUzkfJ4M

The decision to give people the wright to die has given to some of them the chance to live.

Thank you for sharing the video 

[logpop]

Samomor lahko delajo samo:
1. neumni ljudje, ker si ne morejo predstavljat, kako bodo zamorili svoje najbližje
2. taki, ki nimajo nobene ožje družbe, ki bi jo lahko zamorili. takih ni veliko, so pa tudi.
3. taki, ki se preveč mučijo. vse je možno.
4. taki, ki so zlobni in se kljub dobremu zavedanju, kako bodo zamorili svoje najbližje odločijo za to.

[Aslan]

Samomor lahko delajo samo:
1. neumni ljudje, ker si ne morejo predstavljat, kako bodo zamorili svoje najbližje
2. taki, ki nimajo nobene ožje družbe, ki bi jo lahko zamorili. takih ni veliko, so pa tudi.
3. taki, ki se preveč mučijo. vse je možno.
4. taki, ki so zlobni in se kljub dobremu zavedanju, kako bodo zamorili svoje najbližje odločijo za to.

Fajn je dodati "to je moje mnenje" ...

Vsak izmed nas ima namreč svoj nabor prepričanj kdo naredi samomore.
nekomu ga je morda naredil svojec in pozna širši spekter vzrokov ipd...

Moje osebno mnenje je, da sem jaz odgovorna predvsem prvo zase.
Kot starš si dolžan poskrbeti korektno tudi za svoje otroke.
Da pa "moram" živet, da neko sorodstvo (starši, tetke..) ne bo zatravmirano pa je zame bulshit.

Jaz nikoli ne obsojam ljudi, ki so naredili samomor.
To je bila njihova izbira. Morda ne najboljša a zanje takrat edina prava.
Jaz tega ne bi naredila - a če bi živela zgodbo nekoga ki ga je naredil ne morem trditi da ne bi jaz naredila enako. Dokler nisi v čevljih drugega NE VEŠ kako mu je - lahko le poznaš podobne feelinge pri sebi.

[gogi]

Nikoli ne vemo kje je tista tanka nitka pri posamezniku.

[mina]

Nikoli ne vemo kje je tista tanka nitka pri posamezniku.

Ja, res. In kaj je tisto, kar nas zadrži na tej strani. Strah, da kljub poskusu ostanemo živi, a invalidi ali v še slabšem stanju, kot prej. Morda skrb, da naši (še vedno) nemočni potomci ne bodo zdržali poleg ostalega še žalosti in stigme, da je mama/nona dvignila roko nase. Ali le tista trohica razuma, da imamo vsaj najmanj 50% možnosti, da bo bolje.
Težko je govoriti o tem. Ena izmed najbolj intimnih zadev, kajne? Lažje bi nam bilo povedati kaj o sexu, kot svoja razmišljanja o svojem koncu. Kaj vse razmišljaš in kako trpiš sam pri sebi lahko razume le tisti, ki se je znašel v podobni situaciji.  Moje življenje je že par let eno samo sranje. Za dosti sem kriva sama, priznam. A v nekem takem stanju, človek nima ne volje, ne mči reševati probleme. Le-ti se postopoma nalagajo in ko vidiš, da bo rešitev še težja, razmišljaš o tem, da bi bilo najbolje, da se zjutraj ne bi niti zbudil. Spiš12, 13, 14, 15 ur na dan. Ne hodiš ven, ne kličeš nikogar in ne iščeš družbe.
Imam dva psa. Ta prvo sem kupila, ker sem vedno imela psa in ob pričakovanju smrti prejšnje (starost; 16 let), nisem mogla biti brez psa. Drugega sem pa posvojila, ko sem bila popolnoma dol in mi je sidro, ki me drži tu. Že misel, da bi jih pustila same nekomu, ki ne bi skrbel zanju kot jaz, mi da tisto voljo, da živim. Čeprav težko na momente.
In ko takole gledam na to gesto, vidim, da je v bistvu egoistično dejanje. Mi se "rešimo" in pustimo težave, žalost in ne nazadnje govorice okolice zanamcev. Torej... bodimo vsaj toliko močni in živimo za to, da bo pa morda jutri bolje, nov dan, za katerega ne vemo ali nam ne bo prinesel vsaj kanček sreče.

Samomor lahko delajo samo:
1. neumni ljudje, ker si ne morejo predstavljat, kako bodo zamorili svoje najbližje
2. taki, ki nimajo nobene ožje družbe, ki bi jo lahko zamorili. takih ni veliko, so pa tudi.
3. taki, ki se preveč mučijo. vse je možno.
4. taki, ki so zlobni in se kljub dobremu zavedanju, kako bodo zamorili svoje najbližje odločijo za to.

Morda se strinjam s 1. in 3. točko, z ostalima dvema pa nikakor ne. Moje skromno mnenje in razmišljanje v tem turobnem dnevu, ko mi vse mogoče bliska po buči. 
 

[mieaid]

Da pa "moram" živet, da neko sorodstvo (starši, tetke..) ne bo zatravmirano pa je zame bulshit.

Hvala Aslan.


Taksna ali drugacna, smrt je smrt. Vsi bomo nekoč nekje na takšen ali drugačen način končali življenje kot ga (trenutno) poznamo.

*Kje sploh je meja med samomorom in ostalimi oblikami smrti (nesreča, smrt zaradi bolezni, 'naravna' smrt)? Ali ni samomor na nek način tudi to, da celo življenje samo hodimo po prstih, skrbimo in se 'pazimo' in delamo vse zgolj in samo za druge/zaradi drugih (tudi v smislu: ker je v določeni družbi samomor pač stigmatizirana tabu tema posameznik ne sme na to niti pomisliti ne, kaj šele o tem razpravljati ali sploh dejansko (si upati) to storiti), z enim in edinim namenom, da bi čimdlje živeli in umrli 'zdravi' in 'naravne' smrti skladno s pričakovano življenjsko dobo?

[hudastiska]

Najprej, vsak samomor je zgodba zase in ima svoje vzroke (tudi če so neznani), dinamiko in posledice. Filozofsko gledano je smrt vsakega od nas neizbežna, samomorilec si le sam izbere trenutek svoje smrti, katerega ostali ne poznajo.

V razmišljanje bi pa rada navedla nekaj mojih misli o tej tematiki, s katerimi pa ni nujno, da se bo kdo strinjal. Po mojem mnenju obstajajo tudi primeri, ko si širša družba dobesedno oddahne, ko nekdo stori samomor (Npr. Silvo Plut, ki bi najverjetneje, če bi še živel, storil še kaj hudega. Za dejanje se je lahko odločil v kratkem trenutku zavedanja svojih zverinskih dejanj, lahko se ni mogel sprijazniti s svojo usodo nadaljnjih nekaj let, pa še kakšen razlog bi se verjetno lahko našel). Ali pa naprimer moški, ki v sebi odkrije pedofilska nagnjenja, katerim je že nekajkrat podlegel - in se zaradi nezmožnosti obvladovanja takšnih nagnjenj raje sam umakne iz tega sveta.

Da ne bo govora samo o moških, bom v nadaljevanju uporabljala obliko "oseba". Nadalje oseba, ki večino življenja zlorablja alkohol ali druge substance in psihično ter fizično zlorablja vse okoli sebe. Oseba s psihično boleznijo, ki pri napredovanju spremeni njeno osebnost v temelju, zaradi česar postane družini neznosno skrbeti zanjo.

Lahko bi še naštevala primere, vendar je rdeča nit tale: včasih (čeprav se bo name verjetno usul plaz kritik) je to dejanje odrešitev za domače in za okolico. IMHO

[jozekuch]

"Samomorilne misli" preganjam s sledečimi mislimi:

- samomor ni dober zgled ipd. (mojim) otrokom, kako se rešujejo "navidezno?" brezizhodne situacije
- če se ubijem nesrečen nimam nobene (niti teoretične) možnosti, da bi bil/živel še kdaj srečen

dob'r dan, j.

[mieaid]

Kaj pomeni "biti srecen/ziveti srecno"?

[gogi]

Pffff...srečen si verjetno ko imaš vse stvari porihtane, super počutje, brez finančnih pritiskov...hmmm...ok...to je bolj mirno žilvljenje. Samo a ni ravno mir tisti da smo srečni?

[Aslan]

Kaj pomeni "biti srecen/ziveti srecno"?

Upat si zivet tako da uresnicujes svoje želje in potrebe.
Znat bit optimist tudi ko ne gre vse po planu...
Sprejet slab dan ... a se tudi trudit da sam seb polepsas vsak dan.
Vztrajat pri doseganju svojih ciljev in vizij (tud ce so ovire na poti).
Imet lep odnos do samega sebe in se pocutit enakovreden ostalim.
Zavedat se da si vreden ljubezni.
Upat si bit tak kot si ... povedat kaj cutis in mislis ..

Sreča je zame stanje duha - je nasa notranja naravnanost do zivljenja.
Ne meri se z odlicnimi ocenami, novim avtom in kupom denarja.

 

[logpop]

Ona je hotela bržkone povedat, da ne pozna (več) tega občutka, ko si srečen.
V  bistvu se gre za to, da te čustva ne mečejo.
Kdo je čustveno stabilen je tudi srečen.
Kdor je srečen je tudi čustveno stabilen.
Kdor je čustveno nestabilen je tudi nesrečen.
Kdor je nesrečen je tudi čustveno nestabilen.

[ljubica]

Ona je hotela bržkone povedat, da ne pozna (več) tega občutka, ko si srečen.
V  bistvu se gre za to, da te čustva ne mečejo.
Kdo je čustveno stabilen je tudi srečen.
Kdor je srečen je tudi čustveno stabilen.
Kdor je čustveno nestabilen je tudi nesrečen.
Kdor je nesrečen je tudi čustveno nestabilen.

 

Najboljši zapis ever!!

[Nives]

Upat si zivet tako da uresnicujes svoje želje in potrebe.
Znat bit optimist tudi ko ne gre vse po planu...
Sprejet slab dan ... a se tudi trudit da sam seb polepsas vsak dan.
Vztrajat pri doseganju svojih ciljev in vizij (tud ce so ovire na poti).
Imet lep odnos do samega sebe in se pocutit enakovreden ostalim.
Zavedat se da si vreden ljubezni.
Upat si bit tak kot si ... povedat kaj cutis in mislis ..

Sreča je zame stanje duha - je nasa notranja naravnanost do zivljenja.
Ne meri se z odlicnimi ocenami, novim avtom in kupom denarja.

 

 

[mieaid]

logpop: ne pisi v mojem imenu oz. ne interpretiraj mojih besed!


Mieaid je popoln kandidat za samomor, zakaj je torej to tko tezko za izvest??
Dušim se v tem životarjenju ...

[logpop]

če ti lahko kako pomagam sem na razpolago. pejt na masažo se boš takoj bolje počutila. uživaj čimbolj do smrti, ko bo smrt bo pa tudi v redu, taka je moja filozofija. dobra plat samomorilnih misli je, da se ne boš bala smrti kot se večina ljudi ampak se je boš veselila.

jaz si zdej mislim: živet je dobro, umret bo pa tudi. idealna filozofija do življenja če mene vprašaš. tudi bolezni se ne bojim, raka itd. če dobim kakšno pizdarijo se ne mislim mučit. v resnici sem zelo flegma človek zarad teh samomorilnih misli, bmk za vse, no na površju se še vedno trudim in živciram ampak v globini imam vedno to rezervo na razpolago in se mi zdi v redu. samo še čimbolj uživat. to ne pomeni lenarit cele dneve, sej delam po 60 ur na teden, preveč, si ne morem pomagat. kolikor se živciram se samo še zato, ker vem, da bom lahko bolj užival v življenju, če bom uspešen kot če bom zguba, uživat pa mi je glavni cilj čimdlje kolikor se bo dalo.

po moje veliko takih samomorilnih ljudi hodi po svetu, ko se ne morejo odločit za finalno akcijo ampak stalno o tem razmišljajo, pol pa ko dobijo priložnost to storijo. te misli se ti čudno zakoreninijo v možgane.