Samomor

[Travis]

Kakšen je vaš odnos do tega nepovratnega dejanja ?

Ko sem bil še mlajši, tam nekje do 25. leta sem ljudi,
ki so storili samomor na nek način obsojal. Sam sem
se moral v poznem najstniškem obdobju boriti za življenje
(dobesedno, imel sem težjo fizično bolezen) in ko sem jo
s pomočjo zdravil & psihično podporo domačih, predvsem
pa takratnega dekleta - premagal, se mi je zdelo življenje
neprecenljivo. Kako lahko nekdo zaradi "slabe volje" prekine
nekaj za kar sem se jaz tako srdito boril in toliko pretrpel ?

Z leti se mi je pogled na samomor seveda spremenil. Delno,
ker so psihične posledice odpravljene bolezni z zamikom terjale
svoj ostuden davek in sem tudi sam občutil stanja zaradi katerih
so drugi "metali puške v koruzo", delno pa, ker se mi je (sploh ob
zadnji epizodi depresije) to iskreno zdela edina učinkovita rešitev.

Zahodnjaška kultura je do samomora precej "negativno nastrojena".
V drugih kulturah & smereh življenja je to lahko celo častno dejanje.
Sepuku ali hara-kiri recimo. Pa starejši predstavniki indijanskih plemen,
ki se ob zimi, ko po njihovem mnenju ne služijo več skupnosti, kar sami
zavlečejo v sneg & zmrznejo za vedno. Sallenkhana je tudi nek indijski
religiozni ritual, kjer se posamezniki namerno stradajo do smrti.

Sam sem mnenja, da je za samomor, v kolikor ni storjen v efektu potrebno
precej poguma, sploh, če je dolgo načrtovan. Floskula, da je vsako življenje
vredno obstoja zame ne vzdrži. Če nekdo navkljub vsemu trudu in prizadevanjem,
da bi si olajšal dolgoletno neznosno psihično trpljenje tega ne zmore nikakor storiti,
naj ima vsaj osebno in državljansko pravico do dostojnega zaključka svojega življenja.
V tem oziru seveda želim povedat, da smatram hude oblike psihičnih obolenj enako,
kot vse druge terminalne bolezni in s tem podpiram evtanazijo, kot zadnji izhod.

Morda za koga malo morbidna tema, ampak tudi smrt je del življenja.
Naj bo vsaj smrt lepa, če že življenje ni ? Vaše mnenje ?

Chuss, T.

[Nives]

Samomor je zame res skrajno dejanje. V življenju sem spoznala par ljudi,  katerih je en od starsev naredil samomor.  Vsi so bili v depresiji in dva od treh v času poznanstev tega nikakor nista mogla prebroditi.  En od njih je bil v depresiji že 10 leto. Eden od teh treh pa je kljub temu, da so druzinsko vsi moski izvedli samomor, nekako vseeno oblikoval svoje zivljenje. Ob njihovem trpljenju in strahu pa prepricanostjo,  da bodo tudi sami prej ali slej morali storiti ta korak, sem se seveda močno zamislila... Tako je samomor neka kolektivna tragedija za vse bližnje in tudi njih zaznamuje za vse življenje.  Ker imam sama otroka, ki mu želim vse najbolje, skoraj bolj kot sebi,  že zaradi njega .... Tudi partner in prva družina verjetno zelo trpijo.
Ker mi je že od nekdaj blizu reinkarnacija in sem v življenju doživela tudi nekaj dogodkov, ki so mi potrdili dušno bivanje, potem ko se zapusti telo in verjamem v karmo, je to tudi en močan kriterij, ki se s tem ne strinja. Mislim, da smo tukaj s svojimi dušnimi nalogami, ki jih imamo za izpolniti in se jim ne da ubežati. Samomor je neke vrste beg iz težav in ga zato ne odobravam. Se pa zavedam, da dolgotrajna psihična ali fizična izredno težka stanja, včasih ne dajejo občutka izbire. Je pa po mojem treba res izčrpati vse možnosti. .. Če to sploh obstaja, da si se res trudil in naredil dovolj. Mislim, da življenje daje možnosti in upanja, samo videti jih je treba. Uči nas tudi sprejemanja svojih situacij in iskanje smislov,  ko ni nobenega na vidiku.
Če se le da, torej samomoru NE!

[Travis]

Jaz osebno poznam en primer, ko je starš naredil samomor.
Ta kolegica je sprva to prikrivala, češ, da jih je oče zapustil
zaradi raka. Že to ogromno pove, kako naša družba stigmatizira
ne samo duševna obolenja, ampak tudi svojce bolnikov, ki razen
tega, da so (bili) v krvnem sorodstvu s tragično preminulim,
skupnega nimajo. Vsaj po smrti ne več.

Imel sem tudi kolega, ki je storil samomor. Vendar je bil storjen
v afektu. Nenadna prekinitev zveze, skorajšnji nastop prestajanja
daljše zaporne kazni. V naselju smo bili milo rečeno vsi šokirani,
saj je veljal za zajebanta prve klase & res ni kazal nobenih znakov,
ki bi opozarjali, da si je sposoben vzet življenje. Naj mirno potuje !

Sam menim, da če bi družba delovala bolj preventivno, v smislu,
da to niso samo občutki, ki uidejo nadzoru in tudi odpravljala
objektivne vzroke za samomore, ne samo pometala pod predpražnik
(socialne stiske, družinsko nasilje, poslovni neuspehi) bi večino
ljudi lahko rešili pred kasneje neizbežnim. Predvsem je odgovornost
na vsakem izmed nas, da prepoznamo, ko se nekdo vidno utaplja.

Obenem pa, če nekdo že stori tako dejanje, da ga (in njegove družine),
kot družba ne obsojamo, ampak sprejmemo dejstvo, da je bila to njegova
poslednja odločitev in jo kot tako tudi spoštujemo, brez obrekovanja in
podobnih pritlehnih aktivnosti.

Chuss, T.

[Regina]

Lepo, da se tudi o tem pogovarjamo. 

Težko izrazim svoje mnenje. Po eni strani sem zelo proti samomoru, saj ko se odločiš, da ga narediš nisi v to vpleten samo ti, ampak pustiš za sabo še družino, prijatelje. Ne predstavljam si, v kakšno trpljenje so potem domači obsojeni, sploh če se jim ni niti sanjalo o vsem skupaj. Kakšno krivdo nosijo potem s seboj, miljon in enih vprašanj. Odločiš se končati svoje življenje, ampak tudi njihovega nič ne olajšaš. Zato menim, da je okrog teme samomora še vedno premalo povdanega. Zakaj to skrivati! Premalo ljudje jemljejo resno tiste, ki govorijo, da si bodo kaj naredili... poleti je samomor storil mož, oče, sin, brat in stric. Nihče ni vedel, da se pri njemu sploh kaj dogaja... nihče. Jaz ga osebno nisem poznala, so ga pa poznali moji domači. Kar na lepem, meni nič, tebi nič.. večer prej je še z ženo govoril o obveznostih za nasljednji dan. No po službi ga ni bilo več domov. Koliko trpljenja je pustil za sabo... ne razumem. Samomor - SEBIČNO dejanje.
Potem pa še druga stran, ki govori v prid človeku, ki se odloči končati življenje. Kdo smo mi, da mu sodimo? Mogoče je v življenju pretrpel več, kakor je imel srečnih trenutkov. Mogoče verjame v življenje po smrti in vejrame, da bo potem boljše. Če tako pogledamo, samomor je neka oblika evtanazije, ki je pri nas še vedno prepovedana. OK evtanazija je spet razred zase... mogoče sploh nebi smela primerjat...


Nevem na katero stran naj se postavim. Mogoče malenkost prevagnem na tisto, kjer sem napisala, da je samomor zame sebično dejanje... Vsekakor pa bi rada videla, da se v tem nekam premaknemo... da se začne govoriti o tem, da se zna pomagati... le tako bo samomorov mogoče manj.

[ThinkPink]

V mlajših letih, ko sem še bila free & careless in si nisem predstavljala, da bom sama šla skozi pekel depresije in anksioznosti, sem na samomor gledala kot na eno zelo egoistično dejanje. Slišala sem že za mnogo primerov, kjer je eden od zakoncev naredil samomor in zapustil majhne otročke in ženo. Kljub temu, da je veljal za srečnega. Nisem dojemala, kako se lahko nekdo kar tako preda... Zakaj ne pomisli na osebe, ki jih prizadene? Čisti egoizem.

Pojma nimam, kaj vse me še čaka, ampak kljub slabemu psihičnemu počutju, težavam, oviram, težkemu prebijanju skozi vse... nisem nikoli pomislila, da bi se lahko dejansko sama spravila iz sveta. Pomislila morda za sekundo - ampak že misel na to, se mi je upirala. Nato pa sem vedno spravila k sebi, da imam 2 otroka, ki me potrebujeta in moram naprej, ne glede na vse. Verjamem pa, da vsak ni sposoben te moči in nima neke motivacije za vztrajanje.

Moj pogled na samomor se je spremenil v principu, da sedaj razumem stisko, ki jo posameznik doživlja. Tistih, ki to dejanje storijo, ne obsojam. Kvečjemu sem jezna na družbo, ki posameznika tako daleč pripelje. In to, da so duševne stiske še vedno tabu tema. In to, da niso psihoterapije vključene v okvir javnega zdravstva. In to, da so ljudje večinoma ravnodušni do čustev drugih ljudi...

[številka]

Samomor je eno najbolj nagnusnih dejanj nasploh. Že, ko sem v osnovni šoli prvič slišal za samomor (oz. sem o temu, da ta grozna reč obstaja, bral v mladinski reviji), se mi je zdela skrajno grda in neumna reč. Starši so nas rodili iz ljubezni, ker so si nas želeli in da bi mi zdaj naklepno uničili to, kar so oni ustvarili iz ljubezni in z obilo odrekanja? Ne rečem, da bi umrli zaradi hude bolezni ali nesreče, na katero nismo mogli vplivati, ampak zaradi samomora? Ne, to je pa nezaslišano. Nadalje, leta šolanja, ki so bila vložena v nas, leta izkušenj in vsega, kar nosimo s seboj in s čimer bi lahko prispevali k družbi, k blagostanju naroda,... Vse se s samomorom uniči. Naklepno. Čisto drugače, kot če človek umre zaradi hude bolezni ali nesreče, na katero nima vpliva. To je pač višja sila in to je tudi veliko bolj razumljivo... Samomor je pa nekaj skrajno grdega. Ne vem, če tisti, ki naredi samomor, pomisli na to, koga vse bo prizadel - družino, partnerja, vse sorodnike, sodelavce, prijatelje, sošolce, sokrajane,... Ni to nekaj, s čimer bi človek iskal pet minut slave... Če si kdo želi biti slaven, naj gre raje na oder in zaigra eno pesem, pa čeprav brez pravega posluha. Samo ne iti delat samomora! Samomor tudi ni rešitev težav, ker težave, ki jih je imela oseba, tako niso rešene, ampak se jim je oseba le izognila. S težavami se je treba soočiti, spopasti se z njimi, tako pridejo težave tudi do pristojnih, ki nato vidijo, s čim se človek spopada in mu morda pomagajo, če pa že ne, pa vsaj izvedo, da imajo ljudje težave... S samomorom pa vse pometemo pod preprogo, saj ljudje največkrat sploh ne vedo, kaj je bilo narobe, da je oseba naredila samomor.  

[Ribica]

To je res zelo kompleksno področje. Iz veliko vidikov lahko gledamo na to dejanje, ampak vendarle je v tej zgodbi vedno najpomembnejši akter-tisti, ki ne želi več živeti. Sama zastopam stališče, da bi moral imeti vsak pravico odločati o svojem življenju in v tem kontekstu absolutno zagovarjam pravico do evtanazije oz. t. im. življenjsko oporoko. Da bi lahko kot oporoko napisal, kaj naj naredijo s teboj, ko boš v takem in takem stanju.
In tudi samomor je neka oblika tega. Vsi se strinjamo (no, veliko se jih), da ima ženska pravico odločati o svojem telesu in zato lahko naredi splav. Pri samomoru gre za nekaj podobnega. Posameznik se odloči, da ne želi več živeti, pravico o odločanju o svojem življenju je vzel v svoje roke.
Iz lastne izkušnje pa lahko povem, da samomor ni dejanje šibkosti, pač pa dejanje skrajnega obupa. Ko je duševna bolečina tako huda, da v nekem trenutku enostavno več ne vzdržiš. Ne moreš več misliti na prihodnost. Ne moreš več misliti na otroke. Ne moreš misliti na svoj pogreb in tiste, ki bodo ostali. Ker vse je samo bolečina in muka in brezup in hočeš samo, da se TO konča. Ne življenje kot tako ampak muka, ki je edina realnost.
Sama imam za seboj poskus samomora v fazi globoke depresije. Po dveh dneh sem prišla nazaj v zavestno fazo in se morala boriti naprej. Ob soočenju s tem, kako zelo sem prizadela svoje otroke, nisem nikoli več razmišljala v to smer, sem pa potrebovala veliko let, da sem notranje, sama pri sebi, to predelala.
Kot družba bi morali narediti veliko več prav na destigmatizaciji. Obsojati nekoga, ko nismo stali v njegovih čevljih, je zelo nizko in nečloveško. Seveda pa bi morali veliko več vložiti tudi v vse možne oblike preventive in s tem pričeti že v osnovnih šolah. Ker duševne stiske se pričnejo že tam. In vse več jih je ne vse manj. Zato je to zagotovo prava tema za resen, trezen odgovoren pogovor. Hvala Travis.  

Ribica

[Travis]

Hvala vsem za odgovore, vsako mnenje šteje. Upam, da še
kdo kaj prispeva in nadalje razvije debato. Res je zanimivo
brat kakšne misli & občutke lahko v nas sproža dejanje nekoga,
ki na nas niti nujno nima vpliva, le zaključit je želel lastno trpljenje.

Zame samomor ni sebično dejanje. Morda, če je storjeno v afektu.
Ker v tem kontekstu dopuščam možnost, da trpeči še ni izkoristil vseh
sredstev s katerimi bi samomor lahko preprečil. Sicer ne. Volja
posameznika, sploh poslednja in pravica do upravljanja z lastnim
življenjem je za moje pojme nad željo & potrebami, tako družbe
kot tudi družine. Višek humanizma je oblast nad lastnim življenjem.
Kaj imajo sicer svojci od nesrečnega člana družine ? Dostikrat si celo
oddahnejo, ko le-ta prekine mizerijo, ki lahko sabotira celotno družino.

Zame je sebično spodbujanje podaljševanja agonije s strani drugih.
To, kot družba zelo radi počnemo s hišnimi ljubljenčki, pa tudi svojcem
ne pustimo, da bi se dostojno poslovili. Meni se zdi to gnusno. Odrasla
oseba pred našimi očmi počasi ugaša, popolnoma odvisna od pomoči
drugih, bodisi zaradi neozdravljive depresije ali pa terminalne bolezni.

Za kaj ? Za koga ? V tem ne vidim prav nič človeškega, nič Božjega.
Prej obratno. Sem za dostojno življenje in dostojno slovo.

Chuss, T.

[ljubica]

Zelo dobra tema!
Ampak se bojim, da bo sčasoma prerasla v bojišče.

Moje mnenje je, da znamo teoretizirati toliko časa, dokler se SAMI s tem ne soočimo iz oči v oči.
Ko SAMI doživimo občutke skrajnega obupa in brezna, nas pretrese in nikdar več ne gledamo tako kot prej.

Potem življenje in smrt spremenita fokus. Popolnoma.

[Lost]

http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/samomor-je-za-svojce-zrtev-huda-travma-toda-le-redki-so-delezni-ustrezne-pomoci/437926

[Ventilator]

Zgodba o evtanaziji v primeru psihičnih bolezni v Belgiji:
https://www.youtube.com/watch?v=SWWkUzkfJ4M

Meni se zdi evtanazija v primeru psihične bolezni zanimiva opcija. Na prvi pogled zgleda, da je to uzakonjen samomor in da bo zaradi tega več samomorov. Vendar je v sistemu več varovalk - ko začne oseba razmišljati o evtanaziji zaradi psihične bolezni, gre večkrat na pogovor s psihiatri oz. psihologi, ki ji poskušajo pomagati. Oseba si lahko vedno premisli, tudi ko ima iglo s strupom že pod kožo. Pozitivna plat tega pa je, da oseba, ki razmišlja o samomoru, o tem govori in zaradi tega lahko dobi pomoč. Po moje se zaradi tega na koncu zgodi manj "samomorov" oz. smrti zaradi psihičnih bolezni kot se jih v družbi, kjer je to stigmatizirano. Ko pa se to že zgodi, lahko z večjo gotovostjo rečemo, da je šlo za resen premislek. Oseba pa se lahko v miru poslovi od svojcev in prijateljev, brez občutkov krivde.

[Travis]

Gledal pred casom. Super doku !
Happy ending se mi je zdel dokaj pristen.
Kot tudi vsi akterji v celotni zgodbi.

Trenutno ne najdem YT povezave, pa niti nevm ali
sem čekiral podoben doku na TV ali na YT, nima veze..
Ma pa vezo pacient z ALS, študent, ki je sekundarno
zaradi primarne bolezni polzel v vedno večjo depresijo.
Njegov boj z ALS je bil neverjeten, volja do moči osupljiva.
Tik pred zadnjim stadijem bolezni se je celo vpisal na kolidž,
o katerem je vedno sanjaril, a ga je vedno večja imobilnost
na koncu tako potrla, da je nekega dne v študentskem kempu
z električnim vozičkom s pomola namerno zapeljal v jezero & utonil.

Njegov bridek, nedostojen & "nezaslužen" konec da kar nekaj "hrane
za mislit", sploh nasprotnikom samomora oz. evtanazije.

Na splošno je destigmatizacija samomorilnih nagnjenj ključna
za razbremenitev tistega, ki o samomoru razmišlja, saj tako lažje
(tudi s strokovno pomočjo) oceni ali je končanje lastnega življenja
res edini izhod ali ne. Tako, da se strinjam z vsem kar si napisal.

Chuss, T.

[pavlinm]

Pravijo, da je samomor skrajno sebično dejanje in s tem se sedaj v poznejših letih predvsem strinjam. Ne bom nikogar obsojala, ker nihče ne gre delati tega od danes na jutri, ampak je to nekaj, kar je odraz neke hude duševne stiske, bolečine in depresije, za katero človek ni dobil prave pomoči in razumevanja okolice. Verjamem, da s tem, ko nekdo dejansko naredi kaj tako ekstremnega, zelo hudo prizadane svoje domače, bližnje in prijatelje in tega jst svojim nikoli ne bi privoščila. Posledice tega dejanja se lahko vlečejo leta in leta.

[ljubica]

Kaj je pravzaprav sebično dejanje?

Če se postaviš v vlogo svojca, se ti zdi sebično dejanje.
Če pa si ti tisti, ki trpi, pa je zate sebično to, da drugi pričakujejo, da se lahko odrečeš trpljenju.
In to svojci, ki so ti po možnosti celo življenje pili kri.

Človek, ki je tik pred samomorom NE razmišlja s trezno glavo. In ne presoja situacije razumsko.

[Lost]

http://www.24ur.com/novice/slovenija/sem-se-sprasevl-ce-sem-jaz-kriv-mogoce-tista-dvojka-pri-slovenscini-traja-da-se-prijaznis-da-ne-bos-nikoli-vedel-zakaj.html

[Travis]

Nočem spet izpast, ko nek princ teme, ki bi najraje videl, da se vse živo
na Zemlji večno poslovi, ampak zame je samomor lahko popolnoma razumski.
Z enako strastjo, kot zagovarjam dostojno življenje zagovarjam tudi dostojno
smrt oz. posameznikovo voljo, da jo uresniči.

Mal se je tekom debate začela evtanazija mešat s samomorom (predvsem po
moji krivdi). Je pa oboje tesno povezano. Evtanazija je dejansko legitimen samomor,
(čeprav z asistenco), medtem ko je zgolj samomor moralno & etično sporen, imho,
predvsem zaradi RKCjevske verske indoktrinacije pa tudi, ker je smrt v zahodni družbi
še zmeraj tabu in ja, še noben se ni od tam vrnil in predaval kako je dejansko onstran.

Smo tam res odrešenih vseh muk ? Nam zrastejo nova krila, da poletimo v varno zavetje
nebes, ali nas hudič še malo pocrklja ? Morda preide naša duša v drugo bitje ali stvar etc

Chuss, T.

[ljubica]

Nočem spet izpast, ko nek princ teme, ki bi najraje videl, da se vse živo
na Zemlji večno poslovi, ampak zame je samomor lahko popolnoma razumski.
Z enako strastjo, kot zagovarjam dostojno življenje zagovarjam tudi dostojno
smrt oz. posameznikovo voljo, da jo uresniči.

Mal se je tekom debate začela evtanazija mešat s samomorom (predvsem po
moji krivdi). Je pa oboje tesno povezano. Evtanazija je dejansko legitimen samomor,
(čeprav z asistenco), medtem ko je zgolj samomor moralno & etično sporen, imho,
predvsem zaradi RKCjevske verske indoktrinacije pa tudi, ker je smrt v zahodni družbi
še zmeraj tabu in ja, še noben se ni od tam vrnil in predaval kako je dejansko onstran.

Smo tam res odrešenih vseh muk ? Nam zrastejo nova krila, da poletimo v varno zavetje
nebes, ali nas hudič še malo pocrklja ? Morda preide naša duša v drugo bitje ali stvar etc

Chuss, T.

Travis, lahko tudi, da so primeri, ko je razumska odločitev.
Ko pa zberem primere, ki jih poznam in občutim tisto smrtno grozo ob misli, da je jutri še en dan, prav tako grozen kot današnji, ko čutiš, da padaš v črno brezno, pa ni pomoči, občutje skrajnega obupa.....
Ne vem. Sama sedaj vem, da mi je razum odpovedoval in sama nisem bila več zmožna kontrole.

Na SLO prostoru imamo pedigre samomorov vendarle drugačen.
Da pa bi šel v smrt tako, da bi opravili evtanazijo, to pa bomo še počakali.

[anton]

Samomor sam po sebi ni nič sramotnega.sramota je družba,ki dopušča da se to sploh zgodi družba pa ni sposobna videti potreb sočloveka vedno sem jaz prvi ostali me ne zanimajo-EGOIZEM
Če bi se vsi držali samo ene zapovedi-
LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA BOLJ KAKOR SAMEGA SEBE
-Potem do niti enega samomora ne bi prišlo -isto velja za splav in evtanazijo kajti vedno je še kakšna rešitev ampak je družba,se pravi mi preveč egoistična, saj gre vedno za moj denar,moj čas moje udobje in kdor v družbi še ni ali ni več koristen ga lahko ali ga celo moramo ubiti-ja če sem nekoristen jaz pa sebe
V vseh primerih gre ZA DEJANJE OBUPA in nikakor ne morem nikogar obsojati vem pa da takrat objektivni razum odpove in ker ni več moči za boj kaj šele upanja v zmago ostane le še skrajna oblika bega,ker ne vidiš nikjer opore pa naj gre za psihične finančne zdravstvene ali ljubezenske težave.
Torej SPOŠTUJMO ŽIVLJENJE OD SPOČETJA PA DO NARAVNE SMRTI      Anton

[bina223]

Vsak človek ima svojo življenje in lahko s svojem življenjen počne kar hoče ( svobodna volja)...
Zato ne obsojam samomorilcev. Jaz pravim kdor obsoja nima niti sam pošlihtano pri sebi in niti sam ne ve kaj je tista oseba dala skozi da je prišla do tega zaključka... Eden kolega in 1 kolegica sta storila samomor. A ju ne obsojam. ponudila sem jima roko in če nista sprejela nista. Morda mi  je samo žal da jima nisem večkrat stala ob strani... ampak včasih ne moreš določenih stvari preprečit če se je človek tako odločil in ne vidi nobene rešitve več... ponavadi obstaja tudi dosti stvari zaradi katerih se je človek odločil storit samomor... in da se je stvar vlekla dolgo časa... črno obdobje pač... tako da včasih je smrt rešitev. verjamem v to. ker če preveč trpiš pač končaš življenje a ker verjamem v posmrtno življenje se mi zdi da naša duša gre v neko drugo dimenzijo .. in morda jo čakajo podobne preizkušnje ki jih je dala skozi. tudi sama sem delala že samomor in dostikrat študirala nanj. še zdaj kdaj.  Tisti pa ki obstojajo samomorilce in mislijo da želijo le pozornosti pa verjetno niso sami kaj dosti dali skozi ali pa imajo toliko pozitivizma in življenjske energije ki jo samomorilci žal nimajo... včasih človek nima podpore in nima ljudi in seveda da zapadeš globoko. tudi men se dogaja da nimam podpore in ljudi in ni lahko...

[Ventilator]

Nočem spet izpast, ko nek princ teme, ki bi najraje videl, da se vse živo
na Zemlji večno poslovi, ampak zame je samomor lahko popolnoma razumski.
Z enako strastjo, kot zagovarjam dostojno življenje zagovarjam tudi dostojno
smrt oz. posameznikovo voljo, da jo uresniči.

Mal se je tekom debate začela evtanazija mešat s samomorom (predvsem po
moji krivdi). Je pa oboje tesno povezano. Evtanazija je dejansko legitimen samomor,
(čeprav z asistenco), medtem ko je zgolj samomor moralno & etično sporen, imho,
predvsem zaradi RKCjevske verske indoktrinacije pa tudi, ker je smrt v zahodni družbi
še zmeraj tabu in ja, še noben se ni od tam vrnil in predaval kako je dejansko onstran.

Smo tam res odrešenih vseh muk ? Nam zrastejo nova krila, da poletimo v varno zavetje
nebes, ali nas hudič še malo pocrklja ? Morda preide naša duša v drugo bitje ali stvar etc

Chuss, T.

V teoriji je samomor lahko tudi razumski, v praksi pa ima >95 % samomorilnih oseb depresijo, torej ne razmišljajo racionalno.