OBUPAL

[gmailcom]

Živjo vsem ker imam dolgoletne težave z depresijo in ankioznostjo in se zdravim z antidepresivi in psihoterapijo. In sem do nedavno vlagal veliko truda v sebe v smislu športne aktivnosti in dodajanjem vedno nekih novih ciljev, ki jih   je potrebno probat, da bi se izvlekel sem prišel do točke, ko sem ugotovil da me vedno znova vleče nazaj in sem obupal. Pred kratkim sem poskusil tudi samomor s tableti vendar neuspešno in sem bil sprejet na enoto za krizne intervencije, kjer sem upal da mi bodo pomagali vendar sem ugotovil da je to bolj namenjeno ljudem, ki imajo trenutno težavno obdobje in se morajo malo odpočit od vsega in se umaknit. Zdaj sem na bolniški in doma prepuščen sam sebi žena me spodbuja in mi poskuša pomagat a mi se žalost in obup, ki ga čutim ne spremenita z otrokoma se ne zmorem ukvarjat, ker me vse razdraži nevem več kaj naj naredim spet me obhajajo misli na samomor kako bi bilo vsega konec in bi se rešil muk. Vse se mi ruši na bolniškem sem zaradi depresije zaposlen za določen čas da bi šel delat nimam volje kot da bi obupal nad vsem in mi je vseeno kaj bo kar me pa boli in nebi rad da je tako ni fer ne do žene in otrok a jaz tega ne vidim in ne čutim. Bojim se prihodnosti iz dneva v dan se zbujam z muko vstajam nervozen v nov bedni dan nevem več kako naj si pomagam vse je izgubilo smisel in ne znam si pomagati.

[Nives]

Pozdravljen!

Kaj se je zgodilo, da te spravlja v tak brezup? To, da si se vrnil v staro službo? Je tam tako hudo ali samo ti to dojemaš kot totalen poraz, nemoč, nesposobnost, ali si se preveč nastresiral z odločanjem in spremembami ali kaj? Probaj zdefinirati kaj čutiš do tega in si samo dovolit, da čutiš. Brez da probaš to umaknit, zanikati ali se obtoževat še zaradi tega. Tako si to dovoli brez zapletanja... in bo hitreje minilo, kot če počneš druge manevre. Zmaga se nikdar še ni štela po samo eni bitki. Zdaj sprejmi tudi ves počitek... probaj iti v naravo, počet kaj fizičnega, se družit. Da se hitreje spraviš gor nazaj.
Brala sem že, da si na psihoterapiji. Sčasoma se boš naučil hendlanja s svojimi čustvi.. kakšne stvari pa se bodo tudi nehale pojavljati, bodo minile... S terapijo gre človek vedno bolj v svoje čustveno bitje...kjer so tud najglobje čustvene rane, ki nam delajo težave. Ampak...integriramo jih. In znamo delati z njimi. Nimajo več posebnega vpliva na življenje. Bolj smo stabilni in celostni. Resda traja in traja.
Vztrajaj.. čeprav ne čutiš, da bi... čeprav ne vidiš.. Nekaj ti povem. Če boš sledil temu, da bo boš čez nekaj mesecev ali proti poletju dobro... se sproščal, migal, družil, hodil na terapije... se bo tako tudi zgodilo. Ne verjemi temu, kar zdaj čutiš in kar zdaj vidiš. To je je samo trenutno stanje... Že kmalu boš videl in čutil drugače. Pomagaj si. Zamoti se. Sprobaj, kaj dobro deluje nate. Pa piši nam. Vse dobro.

[Cvetlica]

Živijo.

V takih dneh ne preostane drugega kot da greš dan za dnem počasi naprej. Nives ti je dala veliko dobrih nasvetov. Ne obupaj. Če bi otroci, ki se še učijo hoditi tako hitro obupali, ne bi nikoli shodili

Želim ti, da v tvoje življenje čim hitreje posije sonce 

[gmailcom]

Ker ko sem se vrnil nazaj se je v meni začela nabirat nervoza že v prvem tednu ker so se vrnili občutki zaradi česar sem odšel od tam in zazdelo se mi je kot da nikoli sploh nisem odšel le da pri sebi sem vedel da sem in da sem se vrnil. Že sam sebi sem ustvaril pritisk da ne zmorem nočnega dela ter nadur, ki me čakajo nato so mi ga še nadrejeni z nalaganjem dela čemur nisem mogel več slediti in volje je bilo vedno manj na koncu sem pa obupal in izgubil voljo in ko se je to zgodilo sem izgubil sebe. Odšel sem domov sredi delovnika, ker pa nisem vedel več kaj sploh počnem in sem začutil da še tisto kar sem upal, da bom lahko izpeljal zadnjo možnost nisem sposoben izpeljati sem hotel narediti konec vsemu a mi ni uspelo. Zdaj sem doma in nevem kakšna je moja prihodnost ne želim spet nazaj a verjetno bom moral iti ne želim si iskati nekaj novega, ne želim biti zdaj tu v takem položaju a sem enostavno nevem več kaj si želim in kam je šla volja, ki sem jo imel. Obupal sem ker si sam neznam pomagati na zdravnike se nemorem zanesti ker zdravila, ki bi pomagala ni so le bergle kot oni pravijo zanesti se pa moramo sami nase kar pa meni ne rata.

[Nives]

Eden od namenov psihoterapije je tudi, da se sčasoma ta oblika in način pomoči, ki ti jo terapevt nudi, vsrka ali vgradi vate. To gre postopoma in sčasoma postajamo sami sebi vedno bolj v podporo in te tehnike postanejo del nas. Tako, da se večinoma že nezavedno dogaja. Večje stvari pa potrebujejo še malo več časa. Ampak načelno se da tako rešiti vsako težavo...

Torej.... ta tvoja pomoč tebi sčasoma že raste... samo nadaljuj s psihoterapijo... mogoče se zdaj priključi še kakšni podporni skupini. V tem trenutku potrebuješ ogromno podpore. Nisi edini, ki sam nima (toliko) samo-podpore, sploh v tem obdobju, kot se nahajaš. Še vedno pa se da to obdobje tako preživeti.

Preizkušeno na lastni koži... moj sistem je imel zgrajeno samo samodestrukcijo z nula podpore.

Vnaprej boš rastel...in si boš čez čas lahko skoraj v absolutno podporo. Samo v to smer hodi in zgodilo se bo

[gmailcom]

Kaj pa če terapija ne učinkuje ko si v hudi krizi in rabiš nasvet vse to v zvezi z menjavo službe sem storil z podporo psihoterapije nihče niti jaz nisem vedel da bom padel tako globoko. Vmes sem upal na kak nasvet ko mi je bilo hudo nasvet je bil naj se prepustim in vidim kaj bo bilo je to da sem padel še globje. Zdaj nevem kaj bom vrnil sem se nazaj a delat ne morem doma tudi ni rešitev da sem ker preveč razmišljam v naravo sem tudi prej hodil pa se je depresija vseeno vrnila karkoli nardim in sem naredil da bi se izvlekel ni držalo dolgo. Vsi mi pravijo da moram s tem živet a jaz nevem ali imam še moči včasih sem še upal da bom če bom vztrajen in se delal da je vse ok tako tudi bo pa vidim da ni. Bojim se prihodnosti in tega obupa, ki je v meni ne vidim izhoda vsi pravijo naj ne razmišljam  o prihodnosti naj živim dan za dan in včasih mi rata a pridejo trenutki, ko me zanese potem pa obup postane še večji. Kako ne razmišljati o prihodnosti in jo ocenjevati na podlagi zdajšnjega počutja če pa veš da imaš težave kako živeti dan za dan če pa veš da se jutri lahko počutiš še slabše in ko pomislim na to izgubim vse upanje in bi najraje videl da me več ni da ne trpim več tega, ker že samo zbujanje je boleče in težko spati mi pa tudi ne pusti, da bi si vsaj takrat spočil. Rad bi se pozdravil a nihče mi ne vliva upanje da se bo to zgodilo tudi stroka tava v temi glede duševnih bolezni bolj smo prepuščeni sebi se mi zdi kot da je vprašanje časa kdaj ima človek vsega dovolj in poskusi samomor.

[Nives]

Depresija in anksioznost sta ozdravljivi. V obeh primerih gre za potlacena čustva (strah, jeza) in čustvene rane. Težave nam delajo tudi neustrezni čustveno -miselni vzorci. Ko si dovolimo to cutit in videti. ..Je že ok. Ni več ankse in depre, ampak se ubadamo s prej naštetim. Dejansko sta anksa in depra veliko težje za prenašati,  ker zaradi potlacenega ne moremo cutit tudi pozitivnih custev, kar nas navdaja z brezizhodnostjo in obupom. Ko čutimo to kar je pod njo, pa vsi simptomi izginejo. Postopoma se vedno bolj čutimo in razvijamo vedno boljše vzorce funkcioniranja in nam je vedno lažje.
Kako dolgo pa že hodiš na psihoterapijo in katera smer pa k komu?

[logpop]

Neuspeh v službi ti najeda duševno zdravje. Posebej pa to, da te šef najbrž ne pohvali za konkretno narejeno delo.
Že Einstein je rekel, da bi raje izbral za poklic cepljenje drv, kjer lahko rezultat vidiš takoj. Da ni vedel, kako bo zoprno za duševno počutje delat leto za letom in ne vedet, ali si naredil kakšen naredek ali si samo zapravljal čas.

Samomori povezani z neuspehom v službi so zelo pogosti. Samomor ne pride toliko iz zamorjenosti kot iz občutka nekoristnosti družbi se mi zdi.

Najdi si lažjo službo ali pa postani bolj uspešen v trenutni. To je prava rešitev tvojega problema, vse ostalo je samo prelaganje problema.

Ali pa si mogoče že dovolj uspešen in se moraš samo bolj pohvaliti, še bolje pa bi bilo, če bi te drugi. Če dobiš dobro plačilo za svoje delo je tudi zelo dobra iskrena oblika pohvale. Zato je zamorjeno delat nekaj, kar ni dobro plačano, ker je to znak med vrsticami, da ljudje ne cenijo tvojega dela, da si nepomembem. Iz tega vidika je višina plače zelo važna. Ker veš da je iskrena oblika hvale.

[mina]

Ojla, nikar vec poskusov samomora!
 Zivljenje je kljub vsemu lepo.

Ce te potolazi, sama sem v takih nihanjih ze odkar imam hcer, torej 34 let.
Najprej si skusaj poiskati stvari, ki te drzijo pokonci > zena, otroci, starsi, bratje in sestre... Pomembni so ti in ti si njim, tvoja opora so ti v takih trenutkih. Vse mine in tudi to depresivno obdobje bo mimo.
 V tem casu si najdi morda opuscene hobije, prijateljstva, stvari ki si jih nokoc imel rad in jih ne pocnes vec.
Drugace pa ti lahko pomaga psihiater s kaksnim stabilizatorjem razpolozenja, meni je predpisal Lamictal in mi je obcutno bolje. AD ji + stabilizator razpolozenja = dobra kombinacija. Vsaj dokler se ne naucis /ja naucis!/ sobivati s tem stanjem. Manj kot mislis kako ti je hudo, bolje se bos pocutil. Sprejmi slabo pocutje in zalost kot trenutno stanje, ki bo minilo in ne planiraj prevec vnaprej. Vzemi vsak dan sproti in poglej, kaj ti prinese pozitivnega. V vsakem dnevu je nekaj, pa ceprav na novo odprt cvetek ali novozapadla snezinka.

Kar se tice sluzbe, pa imej v mislih, da si tam zaradi poloznic in hrane, sodelavci so tam za enake stvari in ni nujno, da so ti vsec. Uspeh v sluzbi je zadnja stvar, ki naj te obremenjuje. Kje pa pise, da moramo biti vsi super uspesni in delati kariero?! Sicer pa to pocnemo zaradi drugih in ne sebe. Delaj tako, kot se pocutis in mnenje drugih naj te ne vznemirja. Sodelavci so na piramidi pomembnosri precej nisko. Zapomni si to.

Drzi se in korajzno naprej.

[gogi]

Praviš da si se dokaj dobro počutil ko si športal in uresničeval svoje cilje.
Morda veš kdaj  je vse ponovno začelo iti navzdol? Doma imaš podporo, torej si občutil pritisk v službi?
Kaj je sprožitelj da si tako močno obupan?
Ko smo takšni smo seveda posledično izčrpani, brez energije, zato si tudi zadirčen do otrok.
Si poskusil z enostavno samopomočjo, s pisanjem? Kot kakšne dnevnik? Sčasoma ugotoviš, brez napornega razmišljanja vsak dan, kaj je ok zate in kaj ne. Spremeniš miselnost. Je pa potreben čas za to, saj nobena stvar ni ok na brzino. Je enako nič. Poskusi, morda ti vzporedno s psihoterapijo pomaga.
Vse dobro. 

[gmailcom]

Navzdol je šlo ko sem ugotovil da se moji cilji podirajo potem je še športanje počasi začelo upadati. Obupal sem pa ko sem ugotovil, da neglede kaj bom delal da bi se pozdravil bosta depresija in anksioznost vedno poleg in me bosta obremenjevale verjetno do konca mojih dni. Še nekaj upanja, ki sem ga imel v zdravila so tudi izpuhtela, ko mi je psihiater rekel da so samo bergla in namenjena da funkcioniram in ko bom pod stresom nebodo pomagala. Vse to mi je dalo vedeti, da ko mi bo bolje se bodo zdravniki hvalili kako so pomagali če pa mi bo slabo se bodo zgovarjali, da pač enim pomaga drugim ne moj zaključek je pa da imam neozdravljivo bolezen s katero se moram sprijazniti vprašanje je kako in kako potem živeti s tem in ko se nemoreš zanesti na nikogar kako se zanesti sam nase in verjeti v boljši jutri.

[majč]

nočne in nadure pri dduševcih odpadejo. rabiš reden ritem spanja in budnosti, to si lahko urediš pri osebnem zdravniku ali specialistu, da ti dajo potrebna potrdila. Išči drugo sluužbo, če te taa prretirano izčrpava.

Vem, o čem govoriš, se zbudiš v ta prekelti dan brez občutka da Bog je, si tako globoko v depresiji, da čutiš samo trpljenje in praznino in nisi sposoben sočustvovati s tistimi, ki te imajo najraje ob tem ko sam razmišljaš o samomoru. vse to so znaki globoke depresije in to je stvar motnje in s tu ven moraš splavat. bori se. je težko, ampak poizkušaj, urejaj zdravila s psihiatrom, dokler ne najdeta kombinacije zdravil, ki ti ustreza. trudi sem.

naredi koledarček opravil. sprva ne bo šlo veliko, to si omraš dovoliti in se veseliti maajhnih korakov naprej, ker so pod vplivom depresije laahko težki.

vzemi zvezek in piši. zjamri se na forumu do amena in daj vso negativo na papir ali na spletni fforuum. dobil boš nekaj spodbude in počasi se bo boljše počutje povrnilo. ko boš malo bolje pod vpivom zdravil pa brcaj, išči se, garaj pri delu na sebi. trudi se.

ostani močan in ne zahajaj v destruktivo. ne ujčkaj samomorilnih misli, ampak jih s trudom presegaj. dobro počutje se bo čez čas povrnilo.

imaš kaj denarja za psihoterapijo? upam, da si jo lahko privoščiš, pa srečno!

maja

[mina]

Obupal sem pa ko sem ugotovil, da neglede kaj bom delal da bi se pozdravil bosta depresija in anksioznost vedno poleg in me bosta obremenjevale verjetno do konca mojih dni. Še nekaj upanja, ki sem ga imel v zdravila so tudi izpuhtela, ko mi je psihiater rekel da so samo bergla in namenjena da funkcioniram in ko bom pod stresom nebodo pomagala.

Ah dej no...to ni res. Dosti pozitivnih zgodb je tu gor. In tudi ce bi papcal zdravila celo zivljenje....?! Saj jih za dolocene bolezni tudi moramo /sladkorna, visok pritisk/. Ne razumem, zakaj se nekateri s tem tako grooozno obremenjujejo.

[gmailcom]

Ja potrdila je lahko dobiti vendar če imaš pogodbo za določen čas vprašanje kako jih lahko uporabiš brez da bi sebi škodil. Na psihoterapijo hodim vendar ne plačujem gre preko koncesije nevem kako vendar mi ni potrebno  plačevat ker če bi jo plačeval bi bil še slabši ker potem bi razmišljal koliko denarja sem dal za nekaj kar ne pomaga v hudi stiski ko neveš kako naprej. Hvala za vzpodbudo upam da mi zalaufa vse ponovno upam da mi ne vzame še česa.

[gmailcom]

Sej se ne če delujejo kaj pa če jih papcaš pa ne delujejo kaj pol naredit to je problem in potem menjaš pa menjaš pa na koncu ugotoviš da nobena ne delujejo ali pa delno pomagajo kaj potem naredit papcat še naprej s kakšnim razlogom mislim da smisla ni.

[pavlinm]

Jst mislim, da si na pravi poti. Dodala bi še to, da bi ti verjetno najbolj zdele pomagalo iti ven med ljudi, da vidiš, da nisi edini s težavami in da se tudi drugi borijo z njimi. Verjetno bi ti pomagala kakšna skupina za samopomoč in skupinska terapija, kakšen hobi, da se premakneš ven iz hiše in svoje rutine. Pa vsekakor iskat službo, da ne boš skozi doma in premleval ene in iste misli. Terapevtko maš zdele?

[mina]

Gmailcom,
rada bi te opozorila na tole delavnico

https://www.napovednik.com/dogodek463588_kaj_je_dobro_vedeti_o_depresiji_in_anksioznosti

Na tvojem mestu, je ne bi zamudila, saj je dr.Dernovskova izredna psihiatrinja in strokovnjakinja in ne nazadnje srcna oseba. Verjamem, da bos odsel domov z novim poznavanjem tvoje motnje in s tem, kako si lahko sam pomagas.

[gogi]

Navzdol je šlo ko sem ugotovil da se moji cilji podirajo potem je še športanje počasi začelo upadati. Obupal sem pa ko sem ugotovil, da neglede kaj bom delal da bi se pozdravil bosta depresija in anksioznost vedno poleg in me bosta obremenjevale verjetno do konca mojih dni. Še nekaj upanja, ki sem ga imel v zdravila so tudi izpuhtela, ko mi je psihiater rekel da so samo bergla in namenjena da funkcioniram in ko bom pod stresom nebodo pomagala. Vse to mi je dalo vedeti, da ko mi bo bolje se bodo zdravniki hvalili kako so pomagali če pa mi bo slabo se bodo zgovarjali, da pač enim pomaga drugim ne moj zaključek je pa da imam neozdravljivo bolezen s katero se moram sprijazniti vprašanje je kako in kako potem živeti s tem in ko se nemoreš zanesti na nikogar kako se zanesti sam nase in verjeti v boljši jutri.

Kateri pa so bili tvoji cilji? Dobro je, da si postavimo le en cilj in se trudimo zanj. Več jih je toliko težje dosečti. A veš, ja, anksa in depra sta naši spremljevalki, vejretno res do konca naših dni, to se kr strinjam s teboj. Zdravila pa jz gledam tako, da če jh ne bi bilo bi se bolečine stopnjevale in bolezen bi me povsem ohromila. Jaz nisem proti ADjem, seveda pa upam da bom kdaj lahko funkcionirala tudi brez njih.
Jaz vseeno mislim, da tdi pri tebi ni vse tako črno kot se tebi trenutno zdi.
Res poskusi  pisanje, postavi si en cilj, mejhen, da ko ga doesežeš boš zadovoljen, pa vsekakor nisi sam veš. Praviš da te žena podpira, imaš pa tudi nas tukaj, ki ti tako ali drugače stojimo ob strani.
Je pa res da se lahko zaneseše le nase. Jz osebno zaupam le sebi in še eni osebi, to pa je to, več ne rabim.
Pazi nase in vse bo ok. 

[logpop]

Jz osebno zaupam le sebi in še eni osebi, to pa je to, več ne rabim.

No no, živet tako, da vse sumiš kot da imajo slabe namene je v resnici zelo narobe in si s tem narediš največ škode. Ima pa s tem probleme veliko ljudi, ki so čustveno nestabilni, to pa ja.
V ljudeh je treba videt najboljše pa bo svet boljši. Kam pa bi prišli, če bi vsi v vseh druzgih videli sovražnika, v cigansko vas.
Torej treba je delat na tem, da boš imel rad ljudi, tudi neznance. Ta forum pri tem ne pomaga ravno na veliko.
Pa tudi un nasvet od Mine, da sodelavci niso pomembni ni pravi. Sodelavci so zelo pomembni in jih moraš imeti čimbolj rad, tako boš tudi bolj uspešen pri delu.
V glavnem radi se imejte pa bo lepši svet.  Tak je v bistvu moj moto že od malih nog, ampak prvi šok sem doživel že v prvem razredu, pa se še zdaj nisem navadil na to kako znajo bit ljudje nesramni.

[gmailcom]

Kako zopet dobiti voljo ko si že obupal vedno sem upal da če bom delal in se športal ter se ne zapiral pred svetom da bo depresija zbledela in je nebo več. A se je vedno vztrajno vračala in vedno sem upal da če bom vztrajen in delal vse zgoraj našteto kljub slabemu počutju bom jaz tisti, ki bo zmagal. Očitno sem se motil 17 let sem se boril in vedno sem našel upanje zdaj ga pa ni več ni ne volje ne upanja službo bom verjetno tudi zgubil, ker sem za določen čas in sem na bolniškem zaradi depresije. Doma biti vem da ni ok a kaj ko nimam več energije da bi šel ven in tudi smisla ne vidim v ničemer. Ko grem na sprehod mi je vse čudno v glavi pa že tko al tko čutim konstantno nek pritisk ki me veselo opominja da ni vse ok in ptem veselo razmišljam negativno in se vse začne vrteti v začaranem krogu iz katerega ne vidim izhoda. Kako se vrniti, kako dobiti upanje kako ne misliti da bo bolje in ne na samomor in lastni konec.