Drsim nazaj?

[cvetača]

Pozdravljeni.

Pred časom sem že sodelovala na forumu (preden se je spremenila stran), berem pa tole zadevo redno. Pred enim letom sem se končno opogumila, šla k psihiatru in začela z zdravljenjem depresije. Dobila sem ad-je, ampak sem vzela samo enega (in dva dni bruhala ter padala po tleh zaradi vrtoglavice).

Kakorkoli, na nek čuden način mi je bila ravno ta izkušnja tista poštena brca v rit, ki mi je pomagala k spoznanju, da sem vredna, da se počutim dobro in v redu. Ad-je sem opustila, zato pa začela obiskovati terapije, teči, spreminjati mnenje o sebi in svetu. In je šlo na bolje. Celo na super bolje. Po nekem naključju, "sreči" - ko se znajdeš na pravem kraju ob pravem času, sem dobila službo (preko študenta) - sodelovanje na visokem kulturnem projektu. In verjetno sem se prvič v življenju ob kakem delu počutila kot riba v vodi. Po koncu tega projekta so mi ponudili, da bi ostala pri njih. In sem. Z veseljem. Stvari so se odvijale z nadzvočno hitrostjo in kmalu sem se znašla sredi ogromnih in pomembnih projektov, ki sem jih vse po vrsti izpeljala skoraj brez pomoči in z izvrstnimi rezultati. Sicer je bilo vse skupaj hudo stresno, ampak šlo je za tisti pozitivni stres, ki ti pomaga k iskanju rešitev, namesto, da bi te vlekel na dno.

Edina črna pika v tej "pravljici" je bil moj sodelavec - recimo, da nadrejeni. Človek ima resne težave z alkoholom, s tem povezano pa izbruhe jeze in žaljenja vseh okrog sebe (pa, kako naj rečem, rad ima mlade punce). Da skrajšam, tega jaz nisem dopustila. In tako me je prejšnji teden preko neke tretje osebe obvestil (sicer sediva za sosenjimi mizami), da verjetno ne bom mogla več delati tukaj, ker primanjkuje denarja. Kar je seveda čisti bulšit, saj na račun mene drugi ljudje delajo manj ur - denar se samo prerazporedi.

Povedati hočem, da me je strah. Že cel teden ne morem spati. Počutim se grozno, povedati ne morem, koliko mi to delo pomeni. Počutim se, kot bi prevrtela kolo časa - ponavljajo se mi misli in vzorci izpred enega leta. Dopovedujem si, da bo v redu, da imam zdaj ogromno izkušenj, da bom našla drugo delo. Ampak ga nočem. Tudi drugi me spodbujajo na podoben način in trudim se, da bi jih upoštevala, ampak globoko v sebi se mi trga srce. In spet se mi zdi, da me nihče ne razume.

Opravičujem se za kilometrino tega posta. Ampak res postajam panična, da se bom znašla tam, kjer sem bila. Kakšen nasvet?

Hvala,
Cvetača

[Aslan]

Cvetača kar pogumno.
Zdaj si opremljena z več notranjimi varnostnimi sistemi kot prej.

Biti žalosten, prestrašen, togoten to je vse človeško in normalno.
Malček je fajn bit previden, da ne pestuješ potem to čustvo predolgo, ker potem se lahko preslevi v depro.

Napiši si na papir tvoje vrline, vse uspehe zadnjega leta.
In potem konkreten problem realno analiziraj.
- Si ti zato manjvredna če ni prostora več zate v službi? Ne...
- Si ti krivec da firma nima denarja in zapitega sodelavca? NE...
- Bo moja žalost kaj pomagala da me ne odslovijo? Ne...
Kaj lahko narediš?
- iščeš novo službo in verjameš v to, da ti je odhod iz zdajšnje dan z razlogom.
Da greš naprej, na bolje, novim izzivom naproti, morda te prav tam čaka še ljubezen tvojega življenja..(sorry ne vem a si sama ali ne)

Ne boš zdrsnila nazaj, če si tega ne boš dovolila.
Ven na zrak, sprehod..za telo...za prevetritev možganov...
Ne pestuj slabih misli, zavej se jih in jih nato parkiraj nekam, ti
pa se posveti čemu kar te razveseljuje, izpolnjuje...

Objem, Aslan

[Lost]

Podzravljena !

Ja mislim da strah pred ponovitvijo je prisoten pri vseh..... in ob taksnih zivljenskih izkusnjah
ko nimam kontrole nad situacijo in smo odvisni od (slabe)volje drugih so tesnobe in strahovi
toliko mocnejsi. Vsekakor pohvalno da si zadevo RESNO vzela ze po tednu "drugacnega" pocutja.
Ker si prvic zmogla brez ADjev mislim da bos tudi tokrat....bi pa mogoce morala spet obiskati
terapevta....da nadaljujeta kjer sta koncala. Vsekakor pa ce bos uporabila znanje in izkusnje
in pridobivala nove kako se boriti proti trenutnim tezavam....lahko racunas na resitev.
Ce pa bos ostala....in te "opozorinlne" znake izgnorirala....potem pa se lahko znajdes na "ledu"
in pocasi zdrsis NIZJE....nazaj pa upam da ne...ker toliko volje in izkusnje pa ze imas.
Pogumno....in pisi se....

[cvetača]

Obema najlepša hvala. Sem vedela, da lahko računam na vas.

Kar pravita, je res. Po slabem letu dela na sebi sem opazila, da se vse skupaj močno obrestuje - najprej sem imela občutek, da je vse to delo samo trnutnega značaja in sem se bala, da bo ob kakšni težji situaciji treba začeti od začetka. Pa sem opazila, da se od kakšnih situacij (ki bi me prej zbile ob tla), odbijem kot jo-jo. Me prizadane, kakšen dan sem v paniki, potem pa začnem iskati rešitve, namesto, da bi visela na problemu.

Ampak tokrat je drugače, ravno zato me je zaskrbelo vse skupaj. Takšen občutek imam... težko je to razložiti... Nekako takole: pri drugih problemih prihaja žalost od zunaj, kot bi prišla na obisk - jaz jo pozdravim, se ji posvetim - kakšno rečeva in potem gre domov. Pri depresiji (in trenutni situaciji) pa prihaja tista globoka žalost iz mene same - kot bi bila doma v meni. Zveni bedno, ampak tako je še najlažje razložiti.

In zamislila sem se nad tem, kar praviš Lost - res, gre za situacijo, ki ni odvisna od mene. Zato je tako grozno vse skupaj.

Sem pa tudi upoštevala tvoj nasvet Aslan - po dveh urah lazenja po hosti se res bolje počutim. Zanimivo se mi zdi, kako lahko pozabiš na vse te stvari, na vse varnostne ukrepe, ko jih nujno ne potrebuješ...

[Aslan]

Kar pravita, je res. Po slabem letu dela na sebi sem opazila, da se vse skupaj močno obrestuje - najprej sem imela občutek, da je vse to delo samo trnutnega značaja in sem se bala, da bo ob kakšni težji situaciji treba začeti od začetka. Pa sem opazila, da se od kakšnih situacij (ki bi me prej zbile ob tla), odbijem kot jo-jo. Me prizadane, kakšen dan sem v paniki, potem pa začnem iskati rešitve, namesto, da bi visela na problemu.

He he točno to poznam

........ Pri depresiji (in trenutni situaciji) pa prihaja tista globoka žalost iz mene same - kot bi bila doma v meni. Zveni bedno, ampak tako je še najlažje razložiti.

Tud to nažalost poznam, sem se ravno te tedne srečala s tem...
Ko pride od znotraj....
Ampak se ne dam, ne več, nikoli več, obljubila sem si, da ne bom zaradi nikogar nikoli več zbolela.
In brcam v smer osrečevanja sebe...pozorna sem na to, da počnem sebi ljube stvari.
Mora uspet...ne glede na to da so dnevi brez sonca, dan prekratek, dežuje, sivina...
Razmišljam na pozitiven način in se posledično začnem prav dobro počutit.
Moja je odločitev ali bom gojila pesimizem ali optimizem v sami sebi.

[Azrael]

Odlično si se vzela v roke, cvetača..mislim že pred časom, kakor sem prebral.. tole s službo pa vzemi kot utrjevanje novih vzorcev, glej na to kot dobrodošlo lekcijo.. je neke vrste preizkus do sedaj doseženega. V vsakem primeru ti pomaga, da še bolj napreduješ.   

[Bogica]

Še ena plat je tukaj, ki jo jaz vidim - ta služba je zate zelo dobro izhodišče in
referenca za naprej. Zmogla si jo, uživala si......pri iskanju naslednje ti je to
lahko v močno oporo.
In verjemi takšen način posredovanja informacije o izgubi službi bi prizadel
skoraj vsakega. In ti si pokazala, da si sposobna iskat rešitve in si sposobna
stopiti čez to. In prav je tako!

Drži se!

lpb

[cvetača]

Res, najlepša hvala vsem.

Tista zadeva, ki me pri vsem skupaj najbolj mori, je pravzaprav to, kako se odziva  moja okolica. Vem, da mi hočejo samo najboljše, ampak pri vseh gre odziv v stilu: "Kaj?! A res? No, sicer pa poglej svetlo plat..." Seveda je vse res in vse drži, ampak manjka mi tisti ključni moment - kako bi rekla - moment "žalovanja". Manjka mi to, da bi me kdo vprašal kako se ob tem počutim. To se mi zdi tisto bistveno. Ker sicer se mi zdi, kot da delam iz muhe slona in spet pretiravam. In se znajdem tam, kjer je zame najbolj tvegana točka zdrsa v depresijo. Ko moji občutki niso v skladu z odzivi okolice. In se mi zdi, da vse po vrsti po nepotrebnem obremenjujem in da se "delam bogo" in da sem slab človek.

Ne vem, če me kdo razume, kaj hočem povedati - običajno se bolj jasno izražam.

[Lost]

Ker sicer se mi zdi, kot da delam iz muhe slona in spet pretiravam. In se znajdem tam, kjer je zame najbolj tvegana točka zdrsa v depresijo. Ko moji občutki niso v skladu z odzivi okolice. In se mi zdi, da vse po vrsti po nepotrebnem obremenjujem in da se "delam bogo" in da sem slab človek.

Ravno zato rabimo strokovno pomoc, ki nam pomaga razresiti te blokade ob katerih se ustavimo
in nekaj pricakujemo.....pa ni pravega odziva. Tudi moji domaci so se trudili, samo RAZUMEL me je
lahko le tisti ki je to dozivljal in dozivlja. Psihologinja pa me je razumela z strokovnega stalisca
( ni bila custveno vpletena kot smo vcasih tudi mi ko skusamo pomagati)  in mislim da je to
RECEPT da se zmigamo in zacnemo resevati ZAPORE ki nas zaustavijo.