Moj poraz in zmaga notranjega nemira

[gmailcom]

Že od svojega 16 leta se borim in poskušam premakniti meje svojega mentalnega zapora, ki mi ga je ustvarila moja diagnoza, ki pa še do danes ni ravno definirana kaj naj bi bila. Prepleta se depresija, ki hodi z roko v roki z anksioznostjo sledi jima okm slišal sem pa tudi za besedo distimija, ki je prišla iz ust mojega psihiatra ob vprašanju, kaj točno je moja diagnoza in za čem se zdravim. Zdaj sem star 33 let in ves ta čas sem poskušal narediti kolikor sem le lahko in poskusil upoštevati nasvete, ki so mi jih dajali večinoma zdravniki in psihoterapevti, da je treba biti aktiven športno, ker to pomaga, da je treba hoditi v službo, ker če ne se stanje še poslabša, ker potem imaš poleg težav v glavi še težave v realnosti in začaran krog se še bolj poglobi, da je treba uživati v stvareh, ki so te veselile pred boleznijo veseli te pa nič ker te stiska v želodcu že ob misli na to da nekaj moraš, da bodi čim več v družbi ljudi da nisi sam a najraje bi se zavlekel nekam kjer bi se še sam pred sabo lahko skril. Vse sem poskusil in premaknil meje toliko da danes lahko funkcioniram vsaj omejeno moj cilj je pa bil poskusiti  da bi funkcioniral toliko, da bi si lahko rekel v dani situaciji kljub težkim občutkom in tesnobi ter črnim mislim vse bo ok ampak očitno ni vse ok in nikoli nebo vse ok. Pred enim letom sem se odločil poskusiti spremeniti delo, ki sem ga opravljal kljub majhnemu strahu in dvomu v svoje sposobnosti da bom zmožen početi nekaj pri čemer bi moral biti bolj odgovoren natančen in bolj siguren vase sem odličitev sprejel. Zdaj po 6 mesecih čutim strah in tesnobo ob delu, za katero sem mislil da bo del rešitve mojega okrevanja veliko je v ta dvom doprinesel tudi mentor, ki je zahteval od mene veliko v zelo kratkem času dal pa zelo malo razumevanja do napak, ki sem ji storil pritisk je naraščal in dal sem odpoved, ker ne zdržim več in ob vseh napakah, ki sem jih naredil sem se počutil še bolj tesnoben in depresiven da je padla tudi koncentracija in volja do dela, ki naj bi bilo rešitev ne pa moj padec. Dobil sem ponudbo za isto delo v drugem podjetju in zdaj so strah,depresija in tesnoba tako veliki, da bi se najraje zvlekel nazaj in nebi niti poskusil drugje ampak se bi rad vrnil v staro podjetje, kjer z delom nisem bil toliko obremenjen in sem kljub težavam lahko funkcioniral ampak mi neda miru občutek da je to moj poraz in mi zopet moj nemir jemlje tisti trenutek in priložnost, da bi bil normalen in zmožen in siguren sam vase kot takrat ko se je vse začelo in sem se moral boriti, da sem prišel do sem le da mi je sledilo upanje če naredim vse od naštetega bo bavbav v meni le še senca preteklosti in ne del moje sedanjosti v kateri me omejuje i mi ne dovoli zaživeti življenja za boljši jutri. Ker ko se premakne velik del sedanjosti v preteklost v borbi z strahovi in tesnobo temnimi dnevi in vsem nerazložljivim je del preteklosti i vrnitve ni popravnega izpita ni in v čem je pol sploh smisel vsega.

[Nives]

Ojla.
Veliko nas, anksiozno-depresivnih v sebi, nosi vzorce: zanič sem (nekaj ni vredu z mano na 1000 in 1 nacin), za vse sem jaz kriv/a, nisem vreden/a, ne zaslužim si...in drugo..
Kadar je breme zunanjega življenja tezja ali ponavljajoca vzporednica z notranjim življenjem,  prehudo ali ponavljajoce doživljanje vzorcev, zelo enostavno pademo... Hitro se spet odprejo naši vzorci, večkrat so potem se zamaskirani z anksioznimi ali/in depresivni simptomi...
Ko so enkrat vzorci osveščeni,  gre lahko bolj enostavno. Zacutimo, prepoznamo in hitro ali takoj odide... Ali celo prehitimo odprtje vzorca, z zavedanjem situacije, ki bi lahko to sprožila. Potrebno je samo priti do te točke.  Zavedanja,  prepoznavanja in tega hendlanja z njimi. Osebno imam teh vzorcev kar nekaj... Dnevno prihaja do več situacij, ko se mi sedanjost na tak način naveže na preteklost. Včasih se mi celo zdi, da drugega sploh nimam... Večkrat so to moje male zmage. Dostikrat pa se porazi. Pač,  učim se.. Želim tudi načrtno ustvarjati nove, kar gre vse počasi...
Premikanje lastnih meja v sebi, je ena najtežjih nalog za vsakega človeka. V naših situacijah, z malo več prtljage, je pa verjetno še tezja. Ena od pomembnih reči,  ki si jih lahko damo je to, da smo si ljubece v podporo. Težko je pričakovati čudeže in se na hitro... Ko pa dobro vidiš celo sliko, se pa zgodi tudi takšen čudež.
Imej se rad! Potolazi se... :0053:Bodi potrpezljiv s sabo! Dobro si mislil... Bil si aktiven...Zelel premakniti mejo... Se zavedaš,  koliko ljudi tega sploh ne poskuša??  Ena bitka s porazom se ne pomeni vojne. Veliko porazov pa omogoči predvideti naslednje bitke, zato, da v njih naslednjic lahko zmagas!
Če je volja za prepoznati...in preseči...ti bo dana tudi pot, da boš to dosegel!

[gmailcom]

Problem je v tem da medtem ko se učim in odkrivam in poskušam premakniti meje  življenje in priložnosti polzijo skozi prste kot droben pesek v dlani bolj kot stiskaš, da bi ustavil zadevo bolj polzi. In trenutno bi rad da si lahko rečem, da sem zmožen zaupati samemu sebi a ne gre in to boli. Pravijo da se prepustiš, da sprejmeš in da se imaš rad vse to je ok samo kaj ko bi rad počel nekaj v življenju kar te veseli in ne tisto na kar si obsojen zaradi prtljage, ki te bremenikaj potem kako se prepustiti in se imeti rad in sprejeti to kar si ker to nisi ti ampak senca tega kar bi lahko bil in dosegel če nebi bilo prtljage.

[Nives]

Ubadas se s tem, s čimer se večina na tem forumu verjetno. Za nas pač stvari niso tako enostavne,  kot so morda nekomu,  ki mu je bilo bolj z rožicami postlano. Po drugi strani pa... Je veliko več vredno, ko se je za nekaj res treba dlje casa truditI.

Meni se je tudi večkrat zdelo, da bi lahko ustvarila bistveno vec na vseh koncih, glede na druge kompetence,  ki jih imam. Po drugi strani, sem se pa morala za to, kar imam zelo potruditi,  tako da to zelo cenim. Uteho in priložnost sem nasla v tem, da pocasi rastem in da stvari zame prihajajo z zamikom... da na vsakem področju delujem počasneje, kot morda povprecje, ampak v končni fazi že živim tudi neko povprečno življenje. Imam pa voljo, moč, želje,  plane. .itd se za vnaprej za nadgradnjo.  Kar mi je čisto ok. In sem izjemno hvaležna za vse to. Marsikdo tega nima, marsikdo ne dobi nekih priložnosti, marsikdo z mojimi izkušnjami ne bi preživel ali bi povsem zabluzil...

[gmailcom]

Maš prav vse to je res tudi jaz sem se moral počasi premikatj naprej da sem tu in zmeraj sem poskušal najti način da bi se izvlekel iz brezna v katerega se ponavljajoče vračam a mi ni uspelo vleče me nazaj. Ne želim si neko nadpovprečje in nekaj kar mi ni na dosegu roke želim si le da me ne ovira pri moji načrtih in da se ne rabim spraševati ali jaz to zmorem kot da sem invalid, ker ko mi vzame tisto kar bi lahko počel v življenju ni nikjer pravila da mi ne more vzeti tudi to kar imam in kar sem z veliko truda dosegel. Vem da se večina na forumu spopada z istimi ali podobnimi težavami v čemer ne najdem utehe in mi ne olajša težav, ker v končni fazi vsak bije svojo vojno in išče pot do zmage, ki pa upam za nekatere tudi obstaja. 

[Nives]

Bolje ti bo, če boš lahko to sprejel in neke pluse videl v tem. Edino tako si koristis. Ampak hkrati pa tudi da delaš na sebi,  da bo lahko tudi drugače.
Saj sčasoma boš tudi tole z odpovedjo malo predelal in sprejel in bo lažje.

[mina]

poskušam premakniti meje  življenje in priložnosti polzijo skozi prste kot droben pesek v dlani bolj kot stiskaš, da bi ustavil zadevo bolj polzi.

Bolj kot se bos trudil ta pesek zadrzati v rokah, bolj ti bo polzel skozi prste. Tako pac je. Ta tvoj opis je znak tega, da bi rad zivljenje kontroliral, kar pa pac ne gre.
Sele ko se naucimo /da, naucimo/ da nismo control freaki svojega zivljenja in ne zmoremo vsega kontrolirat, se nam pogled na le tega popravi. Anksioznost se zmanjsa, depresija, ki je v tem primeru le odraz tvoje/nase nezmoznosti drzati zivljenje na vajetih, izgine pocasi. Ali se vsaj toliko uredi, da lahko sobivamo z njimi.
Nas anksioznezev in kontrolorjev zivljenja je strah, da nimamo vse pod kontrolo. Ponavadi smo tudi zelo organizirani in natancni ljudje. Svetujem ti, da si dovolis biti neperfekten, da se naucis uzivati ta trenutek, kajti naslednjega lahko ni in ne planirati prevec vnaprej. Prepustiti se casu in pocakat kaj ti zivljenje prinese. Pusti prtljago za seboj, za nazaj se ne da nic spremeniti, vnaprej pa nic sigurno planirati. Preostane nam sedaj in uzivanje v tem. Oprosti si za vse napake in neumnosti iz preteklosti. Kdo pa jih ni pocel?! In pojdi naprej novim izzivom nasproti, novi sluzbi, novim priloznostim. Kje pise, da moras biti non plus ultra. Sile clovek s svojimi vrlinami in napakami, tako kot smo vsi mi. In tako je prav.
 

[psevdo]

Jaz se samo podpisem pod vse tole. Jaz sem sel cez nekaj tezkih izkusenj ampak tezkih glede na mone povprecje delovanja. Za nekoga bi bile te mogoce sala mala. Ne vem. Vem pa, da ko se zdi da gre vse izi v lajfu in pridejo spremembe, so tri moznosti recimo: objokavat kako fino je blo in da zdej smo pa v riti in ne zmoremo vec; 2. Da nekaj spremenimo da gre na bolje in 3. Da sprejmemo situacijo kot je, ceprav je videti slaba

Osebno.mislim da gremo najprej cez prvo opcijo. Morda ostanemo tam, jaz sem veckrat sel nazaj in vedno prispel apet v "krizo". Ker sem imel neke notranje konflikte.

Zdaj delam na 2 in 3. Predvsem najprej na 3, sprejet situacijo ki v resnici sploh ni slaba, razen v moji knjigi. Na 2 sem pa ze kar nekaj naredil in tam gre morda celo bolje.

Vcasih ne gre le za grozljive izkusnje iz otrostva. Anksa ima veliko obrazov.
Vcasih nam manjka tudi nekaj odgovornosti, skromnosti, hvaleznosti in prizemljenosti. Ko najdemo pravo razmerje, se verjetno postima.

[Nives]

Vcasih ne gre le za grozljive izkusnje iz otrostva. Anksa ima veliko obrazov.
Vcasih nam manjka tudi nekaj odgovornosti, skromnosti, hvaleznosti in prizemljenosti. Ko najdemo pravo razmerje, se verjetno postima.

O.. Ko bi meni samo tele zadnje lastnostI manjkale.  :plesi:To se mi zdi dosti enostavno in jih ze imam. Očitno je za vsakogar nekaj drugega težko. Jaz spadam pac v tiste s slabimi izkušnjami iz otroštva. ..

[psevdo]

Jaz z otrostvom razen locitve starsev ocitno nisem mel hude drame. Ok, prekmalu samostojen pa mal premal fotra ampak drugo kar ok.

Vsega se tudi jaz ne vem ampak se kockice sestavljajo...

[Ribica]

gmail, pozdravljen,

zelo dobro te razumem, ker sem podobno situacijo imela tudi sama v preteklosti. Po depresivni epizodi sem se s pomočjo zdravil dvignila, opustila zdravila in verjela, da sem močna, da bom zmogla. Menjala sem službo. Vendar tam ni bilo tako o.k., kot se je zdelo in kot so se predstavljali. Po 3 mesecih sem padla v tak stres, da me je dobesedno spodrezalo in zabilo 10 nadstropij pod zemljo. Panika, strah, bolečina, nespečnost, depresija, depresija...  Po 8 mesecih sem se vrnila v staro službo nazaj. Odhajala sem z dvignjeno glavo, nazaj sem prišla kot moker kuža s spodvitim repom. Nekateri so me bili iskerno veseli, nekateri so se mi potuhnjeno posmehovali... Bilo je zelo hudo, iti čez to, da sem se vrnila kot poražena.... potrebovala sem kake 2, 3 leta, da sem vse to preglodala, prebolela...ampak sem PREŽIVELA. Spet sem seveda šla nazaj na AD, sprva kar visoko dozo nato na manj... Službe več nisem menjala, ampak sem pa v okviru organizacije, kjer sem, vendarle napredovala. Tudi bolj cenim to, kar imam - prej sem bila zelo kritična do marsičesa, ta izkušnja me je postavila na realna tla. Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.
Če se boš vrnil nazaj, ker je to okolje znano, ker veš, kaj lahko tam pričakuješ in ker tam vse obvladaš (tako sem čutila jaz takrat, ko sem se vračala), ni nujno, da gledaš na to kot na poraz. Glej na to kot na življenjsko izkušnjo, ki ti je pomagala, da si se bolje spoznal. In potem že ni tako slabo v stari službi, če se vračaš in tudi nisi tako slab, da te hočejo nazaj. Tistim, ki bi se ti pa posmehovali, pa reci, da ti si vsaj poskusil, oni si niti tega ne upajo... naj se zamislijo nad sabo, ne nad tabo.
Rada bi ti pomagala s svojo izkušnjo, ne vem, če mi je uspelo. Želim ti, da se potegneš iz te muke čimprej.
Ribica

[psevdo]

Samo za spodbudo. Jaz imam danes tisti pravi filing, bistro glavo, fokus, vse stima. In najbolj hecno, ni zunanjega dejavnika. Zjutraj sem se nekako sestavil, realno pogledal stanje in sel  delat. In je slo samo gor. Top. Ne vem tocno kaj se je zgodilo ampak se kar drzi.
Drzite se  pridejo tudi taki top momenti!

[gmailcom]

Še ni prišel moj sodni dan ali dan odločitve nekako se tale vlak pelje sam od sebe naprej moj vpliv bolj malo zaleže prinaša samo nova vprašanja in nove scenarije, ki si jih delam v glavi na podlagi sedanjega počutja. Situacija je pa taka služba me čaka in to kot nova priložnost, ko bi si človek mislil glej nova prilika super a kaj, ko pa je delo podobno tistemu, ki ga opravljam v sedanjem podjetju, kjer sem dal odpoved zaradi strahu in glasu v glavi, da se moram obremenjevati in počutiti tesnobno, ko naredim kaj narobe, kar v meni ustvari še večji pritisk in nato pride od nekje glas a je meni bilo vse to sploh potrebno kaj sem naredil zdi se mi, da se vse kar sem do sedaj v sebi gradil in zunaj sebe podira. Moči da bi se uprl notranjem nemiru mi zmanjkuje, pogrešam tiste dni, ko sem bil zaposlen v podjetju pred tem v katerem sem sedaj, ko sem bil zelo tesnoben in nisem vedel ali bom ok in je v meni nastajal strah a ko sem stopil skozi vhodna vrata ven in si rekel grem v službo pa četudi zaradi tega umrem je naenkrat bilo vse ok tesnoba je bila prisotna ampak je izgubljala moč tudi tam so bili dnevi, ko nisem bil siguren vase le da delo ni bilo tako odgovorno in sem se nekako privadil v 6 ih letih, da če pridejo temni dnevi bom lahko zadevo speljal. Zdaj, ko pa grem zopet v nov kolektiv in stopam v neznano le delo, ki mi vliva strah in tesnobo je tisto, kar vem da me čaka in mi ne olajša zadeve le dodatno mi otežuje položaj v katerem sem, ko se vsaj nebi toliko obremenjeval s tem kaj če mi nebo šlo, kaj če bo tesnoba prevelika da bi se lahko skoncentriral na delo in kako to prenašati iz dneva v dan ,ko čakaš da vsaj malo popusti. Prišlo je že do te točke da sem v paniki ko sem se prepustil usodi, da grem naprej poklical v staro podjetje, kjer sem prej delal, pa so mi rekli da naj pošljem prošnjo da me bodo poklicali a klica ni človeku, ki sem mu obljubil, da pridem k njemu v službo zdaj ne morem reči ej oprosti nebom prišel k tebi delati sem si premislil, ker klica iz prejšnjega podjetja ni in on je moja edina vrv za katero se lahko držim dnevi bežijo in vlak pelje naprej včasih se mi zdi, da beg od težave nebo ničesar razrešil le preložil jo bo a kaj ko ne vem če sem sposoben borbe v katero sem se spustil. V novo službo naj bi stopil z dvignjeno glavo z motivacijo in zanosom, energično, pripravljen pokazat česa sem sposoben a za nobeno besedo, ki sem jo napisal si ne upam stati vem pa da sem ne glede kdo me podpira sam v tem in nihče mi te teže ne more vzeti in jo skupaj z mano nositi upam samo  da se ne podrem pod to težo.

[Nives]

Imaš koga, s katerim lahko v pogovoru deliš breme te tesnobe? V živo je vseeno drugace.. Se zdaj kaj učiš delati z njo? Moras vedeti, da je tesnoba zdaj večja,  ker si izkušnjo zadnje službe vzel kot poraz. Ogroženo je tvoje samozaupanje. Ampak, če si se zdaj predal, kot praviš. ..ne pomeni nujno, da ti obvladovanje tesnobe ne gre že bolje. Tvoja zadnja predaja, kot si jo imenoval, ti samo dodatno določa trenutni pogled nase.
Opominjanje na napake je res zoprno, verjetno tudi za tiste, ki ne nosijo toliko krivde v sebi in imajo več samozaupanja in dobro samopodobo. Zase vem, da bi imela tudi težave s krivdo, če bi me nekdo cel čas na napake opozarjal. To ni ustrezno mentorstvo... Morda bo v novi službi učenje šlo drugače? Morda boš imel mentorja,  ki bo drugače dojemal svojo funcijo in bo njegov pristop bolj pedagoški...
Tesnoba je samo en del nas in precej večji smo od tega dela. Če se poizkusis tega zavedati in ti to uspeva, pa zraven še tolažis svojega notranjega otroka,  ki je zdaj kar precej v paniki.  Poizkusi... Vaja dela mojstra. 

[Ribica]

Najhujši so prav ti scenariji v glavi. Kaj bo, če bo.... In občutki, joj, kaj sem si naredil, da sem zamenjal tisto znano in varno okolje....kaj mi je bilo tega treba.... Meni je bilo to najhuje. In sem zbežala nazaj v varni, znani "smrad". Ker veš, kako je, za novega pa ne veš....
Ampak, ni rečeno, da je to prava odločitev - iti nazaj. Ker razlogi, ki so te gnali, da si odšel, se bodo spet pojavili, ko se boš (če se boš) vrnil in boš nekaj časa spet tam.
Medtem pa ti novo delovno mesto z istim delom, kot ga delaš sedaj (in praviš, da je bolj zanimivo), nudi nove okoliščine, ki bodo lahko veliko boljše. Kot ti je napisala Nives, novi mentor bo lahko imel drugačen pristop. Zagotovo ga bo imel, ker težko je verjeti, da bi takšnih sociopatov, kot ga imaš tukaj, bilo veliko....
Meni je podpora z zdravili pomagala izkopati se iz luknje strahu in samoobtoževanja. Poleg AD-jev sem v začetku jemala še Helex, in sicer po 1/4 na tri ure, tako da sem skozi cel dan pojedla samo enega, a sem vseeno ublažila najhujše občutke panike ter vseeno lahko delala.
Veš, vedno se vsaka stvar nekako izteče in po navadi vedno veliko boljše, kot smo pričakovali...

Ribica

[psevdo]

Evo mal za spodbudo in motivacijo danes:

https://pseudoanxious.tumblr.com/post/165476127649/kaj-hočeš-spremenit-in-gas-danes-sem-bil-v-sluzbi

[gmailcom]

Veš Ribica maš prav vem da, ko se vrnem če se vrnem v staro podjetje, kjer sem si priboril, varno zavetje, ker tudi tam mi ni bilo z rožicami posuto, kar se tiče teh mojih težav v glavi sem se moral boriti sam s sabo, da sem ugotovil, da le nebom znorel ali še marsikakšen drug scenarij, ki se je podzavestno odvijal doživel. Ker velikokrat sem si rekel grem na šiht pa magar crknem pa je znalo bit hudo vsaj občutki so bli taki, da tudi govorit nisem mogel normalno. Boril sem se pa zato, ker druge možnosti nisem imel kot pa borba ali pa poraz česar si pa z dvema otrokoma, ženo in vse kar sodi v življenje z stroški nisem mogel privoščiti in je nekako šlo. V tem času sem opazil da nekako je vse ok na zunaj moje težave pa so odhajale in prihajale zato sem sklenil narediti spremembo poiskati delo, ki bi bilo zanimivo in se nekaj naučiti in to sem tudi storil le, da sem naletel na sociopata kot mu praviš, ki ne da me je sklatil samo na dno ampak mi je vlil strah do dela, ki naj bi mi bilo zanimivo in mi tudi je. Le, ko mi kaj ne gre takrat si pa potiho govorim a mi je tega sploh treba kaj sem naredil pustil sem tisto nezanimivo delo pri katerem se nisem rabil obremenjevat in doživljat stresa in je bilo monotono in ni zahtevalo tolikšno natančnost in čut za odgovornost kaj sem naredil in nato me stisne panika počutim se zmedeno, kot da nevem kam spadam. In zbudi se želja, da bi šel nazaj le da odločitev nevem če je prava, ker če dobim priložnost, da bi se vrnil in se vrnem bo odločitev dokončna in priložnost, ki jo imam v podjetju,kjer sem obljubil, da pridem bo izgubljena. Ker na vrata starega podjetja sem že trkal in bi me vzeli nazaj le da ni še 100% najraje bi videl če bi mi rekli da so njihova vrata zame zaprta, ker potem bi me prisilili v soočenje z občutki, ki so ob meni in me jih je strah, ker mi odvzamejo vse mir,potrpežljivost,veselje,koncentracijo pustijo mi samo da premlevam stvari in si povečujem tesnobo in strah hkrati pa padam na dno, kjer sem že bil in se nerad vračam. V paniki sem klical tudi psihiatra, da bi me odrešil muk z kakšnim nasvetom mi je pa samo po telefonskem pogovoru predpisal poleg antidepresivov še antipsihotik Zolrix, da naj ga pijem 1/4 zvečer pred spanjem, da me umiri pomirjeval si pa res ne želim in to sem mu tudi povedal, ker že tako se počutim kot poskusni zajček, ker sem že probal še sam nevem koliko teh zdravil nekaj jih je delovalo določen čas nato so pa zgubila svoj čar. Neumno se mi zdi jemati neka zdravila, ki ne učinkujejo ali pa delno izboljšajo stanje za določen čas nato pa spet jovo na novo iskat sveti gral pa jih jemljem le iz nekega upanja, da mogoče ampak res mogoče se pa motim pa bodo ena učinkovala. Psihoterapija mi pomaga a le ko sem tam in tistih nekaj ur po njej nasveta pa kaj naresti, ko ti je najhuje mi pa nihče ne ponudi rabil bi neko varovalko na scenarij kaj če se po domače rečen nategnem ki se dostikrat pojavi v moji glavi in tu sta še moja dva otroka na katera lahko vplivajo moje odločitve kar mi pa ne olajša odločanja le predstavi mi najlažjo možno pot in to je vrniti se na staro varno mesto, kjer kao nebom čutil toliko pritiska a vem, da si zatiskam oči in pritisk bo tu le, da ga bom sprejemal drugače izpustil bom pa možnost za nekaj na kar bi lahko bil ponosen. Moji strahovi so kaj če ti ponudijo priložnost, da se vrneš tam kjer ti je vse znano in ne sprejmeš in greš v neznano je odločitev dokončna, ko zavrneš ponovne priložnosti nebo zato jo moraš sprejeti in na vse pretege poskušati it nazaj kaj ti je manjkalo tam nič in potem se počutim, da mi depresija in anksioznost jemljeta prosto pot odločanja in me silita v odločitve, ki jih nebi rad sprejel a jih bom moral. Res več nevem kaj je ok in kaj ne nisem pričakoval takega zapleta še najhuje je, ker zavlačujem človeku, ki mi je ponudil delo z odločitvijo, da nebom prišel kljub obljubi da pridem, ki sem jo dal v begu iz sedanjega podjetja, ker me je strah ugotavljanja ali lahko jaz opravljam to delo z mojimi težavami strah izvira iz sedanje zaposlitve mislim katastrofa, ko to vse premišljujem in premlevam ne dosežem nič in bi najraje videl ali naj me že sprejmejo v staro podjetje in me odrešijo muk odločanja, ker bom prisiljen sprejeti, ker vem da priložnost je enkratna ali pa naj me zavrnejo in me prisilijo sprejeti neznano, kar pa me bo spremenilo v zmedeno,panično ter depresivno bitje na robu zloma, ki bo iskalo hitri izhod iz situacije v kateri se je znašlo in je sabo povleklo še dva otroka in ženo bojim se pa kakšen bo ta hitri izhod do sedaj ni bil nikoli OK bojim se pa da je lahko še slabši. 

[Ribica]

Res ti ni lahko, zelo dobro čutim tvoje muke, ker se mi je točno vse to godljalo po glavi. In sem se zdela sama sebi nesposobna... A moraš vedeti, da je velik del tega samo odraz depresije, ki te je močno zagrabila. Da je velika večina tega, kar se ti plete po glavi, nerealnega... zato bi bilo treba po moje najprej (in to čimprej) utišati, umiriti tvojo depresijo in te notranje dialoge, ki jih imaš sam s sabo. Pa če tudi z zdravili, pa kaj... Pomembno je, da se umiriš, da boš lahko bolj miren sprejel odločitev - kakršno koli že. Tukaj, kjer si, verjetno res ni pametno ostati, ker te bodo izčrpali nezdravi odnosi.
Če je delo v novi firmi podobno temu, ki ti je zanimivo in si si ga želel, pa ti ga je priskutil tvoj mentor, bo v novem okolju in med novimi ljudmi lahko vse teklo čisto drugače. Zato se moraš energetsko okrepiti, umiriti, da boš zmogel pričeti na novo. Navsezadnje pa te stara služba lahko še nekaj časa čaka...
Mislim, da se morate tako psihiater kot psihoterapevt in ti resno pogovoriti o tvojem trenutnem stanju - vedno obstaja rešitev in kemija je vsaj kratkoročno lahko rešitev. Ti sedaj kratkoročno potrebuješ prav to. Umiritev. V glavi, v duši in v okolju, kjer delaš.
Drži se, držim pesti zate.
Ribica

[Nucky]

To kar je v glavi je marsikdaj res. Za njega težko rečem, lahko pa rečem to zase. Meni so par let nazaj enako nabijali češ to je samo v tvoji glavi, na koncu se je pa izkazalo kot vedno, da imam prav. Ni bilo samo v moji glavi ampak je bilo res. In tudi to, da kao privlačiš tisto, kar misliš sploh ni res. V najstniških letih sem bil lahko rečem pozitiven pa sem privlačil najslabše, odkar sem zamenjal mišljenje in gledam na svet kakršen je - črn pa je slabih stvari precej manj kot prej. Ta nek optimizem in pozitiva je samo slaba tolažba razočaranih ljudi, ki sveta nočejo videti takega, kot je v resnici - zanič in črn. Tako, da moj nasvet je ta, delaj tisto, kar sam veš, da lahko in pusti tisto, kar ti je jasno, da ne moreš. Ne upaj nekaj brezveze, ker je potem razočaranje večje. In obupaj nad stvarmi, če veš, da pač ne gre. Zakaj bi se nekaj trudil, če ti je jasno, da nima smisla? To je enako, kot če bi želel z glavo skozi zid. In zapomni si, da je svet slab in bo vsak dan slabši, četudi ti nabijajo o nekih lepotah, ki obstajajo samo v filmih.

[Ribica]

Nucky,
morda me nisi dobro razumel. V mislih sem imela vso to zmedo misli in občutkov, ki ga zdaj obvladujejo. Enostavno preveč je in s tem se le zapleteš v lastna premlevanja, ki jim ni konca. To je neproduktivno in izčrpavajoče. To je treba presekati, ker na dolgi rok tega nihče ne more zdržati. Se pa seveda strinjam s tabo, da tudi nima smisla si rožic saditi tam, kjer veš, da ne bodo uspevale...
Ampak depresija velikokrat popači realnost. To vidimo, ko se nam uspe dvigniti iz nje. Zato je po moje potrebno najprej nekaj narediti v zvezi s tem.

lep pozdrav.
Ribica