AD a kljub temu panični napadi

[Maša_2]

Pozdrav Forumu


Odločila sem se pristopiti k vam,zaradi izkušenj, ki si jih lahko podelimo. Kakšnih 8 let nazaj sem se zdravila zaradi anksioznih motenj in depresije (1 leto zdravljenja) z Ecytaro. Zdravila sem selo dobro prenašala in po zaključku imela dokaj mirno življenje do sedaj. Stanje se mi je s pričetkom  mene spomladi začelo slabšati in v dveh mesecih sem zaradi zelo hudih občutkov depresije in nemoči zopet sprejela AD. Pomagali so mi takoj, vendar danes, ravno sedaj sem po 1 mesecu sredi noči doživela nenaden ZELO HUD napad; v trenutku ko sem se zbudila se mi je zazdelo, kot da mi je zavrela kri, vročina se je širila iz glave po telesu in prepričana sem bila da bom poklicala na urgenco po pomoč, kajti komaj sem hodlila. Takšne oblike panike sploh ne poznam. Ker sem imela še suha usta, mi je razbijalo srce in sem komaj dihala, napad pa je trajal 15 minut sem ugotovila da je to verjetno le panični napad. V eni uri so sledili še 3 krajši z istimi občutki, zato sem vzela pomirjevalo. Ali je mogoče, da kljub temu, da zdravila ki sem jih v preteklosti dobro prenašala nimajo več istega učinka, oziroma, se napadi kljub mesecu dni zdravljenja oglašajo. Prestrašena sem, kajti bojim se da sploh ne bom zaspala in skrbi me kaj bo jutri, ali bom sploh zmogla na delo oziroma, bom to noč sploh preživela. Hvala za nasvete.

Maša

[Nives]

Pozdravljena Masa

Verjamem, da te je nočno dogajanje precej prestrašilo. Kot si sama ugotovila, so ti Ad -ji že prijeli, kar je krasno. Nekaterim nam na forumu so šele po 6-8 tednih. Je pa v začetku zdravljenja tako, da nihamo.  En čas je že vse vredu, potem pa spet kaj pride. Kar nam zamaje zaupanje. Ampak tako to gre. Ta ciklus se bo znal se večkrat obrniti. Šlo ti bo navzgor in navzdol. Zdravilo pa ze opravlja svojo funkcijo,  brez skrbi.
Napadi panike se dogajajo, ker nekje nismo v sozvočju s seboj. Večkrat imamo potlačeno jezo ali strah. Zna se zraven primesati se kakšna pretekla vsebina-vzorec, travma, iz otroštva. In če hočemo trajno urediti zadeve, je najboljša varianta psihoterapija,  kjer v varnem odnosu s terapevtom raziščemo to ozadje in se naučimo delati z njim. Ad -ji so samo bergla v pomoc, da lazje funkcioniramo in v resnici ne rešijo globlje težave. Če želiš trajno rešiti težave,  bo potrebno samospoznavanje in spreminjanje na točkah,  kjer ne delujes optimalno zase.

Vse dobro ti želim! 

[Chantal]

Naj se še jaz oglasim, ker je bilo zelo podobno: pred 10-timi leti zelo uspešno zdravljenje z asentro, cca. leto in pol. Nato mir do februarja letos, ko me je spet udarilo. Spet Asentra, ki pa tokrat ni tako zelo uspešna, je bolje, ni pa OK. In ja, tudi jaz sem sredi zdravljenja doživela tak nočni panični napad kot nikoli prej (in potem). Lahko je to stranski učinek AD-ja, verjetno niti nisi še na polni dozi. Pri meni je zdaj potrebna dvakrat višja kot pred leti, sem pa verjetno tudi jaz na začetku mene...
V glavnem, velika verjetnost je, da ti bo zdravilo spet prijelo, a je še prehitro. In saj veš, delo na sebi...tale mena kot zgleda ni prijazna do nas, tesnobčkov in paničarjev...
Drži se, javi kako gre, in če bo tako kot pri meni, v drugo ne gre tako hitro in gladko kot prvič..ampak gre in to je pomembno! 

[mina]

v trenutku ko sem se zbudila se mi je zazdelo, kot da mi je zavrela kri, vročina se je širila iz glave po telesu in prepričana sem bila da bom poklicala na urgenco po pomoč, kajti komaj sem hodlila.

Brez panike 
mislim, da je to zaradi mene, ta vrocina in ostalo, ti si se pa prestrasila in te simptome pripisala paniki. Nekatere zenske imajo v tem obdobju res hude napade vrocine, tresenje, splosnega slabega pocutje...Posebno ponoci. Ker si sama ze okusila obcutke panicnih napadov, si pac zadeve povezala.
Glej, iz lastne izkusnje HUDE panicarke in depresivke, ti lahko zagotovim, da manj ko tem buatnajem srca in obcutkom vretja krvi posvecas pozornost, manj te bo prijemalo.
Pri meni je mena sla skozi b.p., saj sem takrat imela noseco hcer in nisem utegnila razmisljati o svojih mukah.
Drzi se!

[Maša_2]

Nives, Chantal, Mina

HVALA. Torej nisem še za v norišnico . Ponoči se mi je namreč zdelo da mi manjka samo malo malo in bi šla kamorkoli, samo da mine. Pomirjevala so prijela, zaspala sem in zjutraj sem dokaj normalno vstala. Sedaj po službi se sicer počutim, kot da so me ponoči tepli , ampak lažje mi je, ko slišim, da te stvari take pač so in da zaradi tega no potrebno menjati zdravil (češ, da me bodo ugonobila).

in res je, da sem se v teh letih, ko sem bila ok, nehala spraševati kaj bi morala spremeniti. Viidim pa, kako se bom po toliko časa zopet težko soočala z nalogo poglabljanja vase (sploh ker v sebi resnično nimam rešenih veliko stvari). Ampak tako pač je.

Resnično hvala, nekako težko je sedaj verjeti, da si v trenutku panike prepričan, da ti ni rešitve in še bolj to, da z vsem razumom, ki ga premoreš, tega NE ZNAŠ PREKINITI.

lp Maša

[zoyo]

Zivjo Masa,
moja izkusnja dvakratnega uvajanja asentre oziroma zolofta, učinkovina je ista, je ta, da se v eni fazi - in to je ko je pravzaprav že nekaj izboljšanja depresije in anksioznosti, po nekaj tednih jemanja terapevtskega odmerka - pojavijo nočni panični napadi. Z zoloftom sem, ponovno, začel pred 10 tedni, najprej 2 tedna 25, nato 4 tedne 50 in zdaj 4 tedne 100. Zadnje 3 tedne imam panični napad vsako drugo ali tretjo noč. Zbudim se okoli 3h, pol 4h, vse je tiho, imam čuden občutek v žlički, pojavi se strah, da bo spet napad, srce začne pospeševati, zdi se mi, da težje diham, napet sem, pojavi se občutek groze in nemoči, potreba, da bi bil nekdo ob meni, da bi nekomu povedal, kako mi je, misel, da me bodo našli mrtvega v postelji, da nimam nikogar itd. Potem se zavem, da sem prestrašen, da sem to že doživel, da ne bo nič hudega, preskeniram telo in sprostim mišice, pozornost usmerim na tok zraka skozi nosnice med dihanjem, rečem si, da bo vse v redu, da je samo strah, da sem zapaniciral in v nekaj minutah mine in potem zadremam. Včasih za zihr vzamem pol mg lorsilana.

Pred 2 letoma je bilo podobno, ta faza je trajala kak mesec in potem se je umirilo. Upam, da bo tudi zdaj tako. Morda je to povezano tudi s tem, da v začetnem obdobju pogosteje vzamem pomirjevalo, potem pa ga z naraščanjem učinka AD, postopno spontano opuščam, pa so ti nočni napadi nekakšen odtegnitveni pojav.

Kakorkoli že, kot si povedala, že veš, da je šlo za panični napad in se tudi znajdeš v reševanju napada, tako da, itak bo sčasoma minilo.

[Nives]

Mogoče bo komu v pomoč, kar bom napisala, mogoče pa ne... Vsak mora zase priti do svoje ugotovitve in velikokrat dvomim v smisel tega, če napišem svoje spoznanje.
Tesnoba in depresivnost je nasprotje agresivnosti.  Prvič je agresivnost obrnjena navznoter, drugič pa navzven.
Tesnoba je varovalka, da se umaknemo, skrijemo pred svojim cutenjem.  To cutenje je najprej strah. Ampak ni toliko stos v strahu, stos je v jezi.  Strah in jeza sta kot dva nasprotna pola v človeku. .. boj in beg. Vsak je na svoji strani tehtnice.
Če zmanjka jeza se tehtnica preveč nagne na stran strahu. Če je prevec strahu in ni jeze hitro pogrnemo v tesnobo. Ali celo v depro, ko se nam v duši dogaja...da ne zmoremo več.
Vsak človek ima v sebi tudi agresorja,  s katerim poskrbi zase. Pa to ni nek nasilnež.  Je samo energija, ki nam da občutek moči,  da lahko poskrbimo zase.
Veliko nas je bilo kastriranih. .. SprejetI smo bili, če smo bili dobri. Če smo se podredili.  Ali pa smo bili preveč prestrašeni in smo se odpovedali delu sebe. Kot odrasli se ne upamo zavedati tega, ker je bilo to nekoč prepovedano. Ali si ne upamo, da ne bi škodovali drugim.
Ta agresivna energija nekje ostane potlačena,  odrezana od nas.  In želi smotrno jo je posvojiti, ker nam ravno ta da energijo za življenje.  Da znamo poskrbeti zase. Se zaščititi pred drugimi. Nismo samo dobri, ampak smo tudi agresivni.  Ta agresija je del nas in je nujna, če želimo poskrbeti zase in ostati zdravi.
Ko jo zaznavami in sprejmemo, integriramo vase... postanemo bolj celi. Agresija daje moč.  S katero se iz ravna tehtnica med strahom in jezo. To je ravnotežje,  da nas strah ne odpelje v tesnobo, s katero se sicer ščitimo.

[gogi]

Nives dobro povedano. Custva naj ne bi zavirali ali tlacili vase, ampak naj bi jih izrazali. A vedno ne gre pokazati vse kot zelimo ali hocemo.

[Nives]

Vmes sem peljala avto k serviserju in zdaj nadaljujem

Agresija je notranja moč.  Ko se jo zavemo, prenehamo biti bolj odvisni od drugih. Če lahko sprejmemo svojega agresorja, sprejmemo velik del sebe. Z agresijo smo bolj mocni. Ko smo bolj mocni, se pocutimo pa tudi bolj varni. V občutenjem jeze je velika moč.  Pa to ne pomeni, da bomo zdaj navzven nasilni do drugih. Lahko jo samo čutimo. No..Kmalu, ko se odpovemo notranji prepovedi, že začnemo bolje skrbeti zase. In to sprejemanje samih sebe daje tudi občutek vrednosti, spoštovanja do sebe. Obcutek samozaupanja, da bomo poskrbeli zase.

Seveda ni samo to. Seveda so tukaj vzorci,  ki se navezujejo na "postavit se zase in poskrbeti zase". Vzorci, da nismo vredu, takšni kot smo.  Da se ne smemo cutit. Da ni varno. Da je jeza slaba. Da marsičesa nismo vredni in  marsičesa si ne zasluzimo. Ali se vec njih. Ki so povezani z otroško rano. Ker nismo bili sprejeti kot smo. Ker nismo mogli razviti občutka,  da smo vredni.  Ker se nismo mogli izrazit. Spoznati vseh delov sebe. S katerimi se da bolj izpolnjeno živeti sebe. Seveda je tukaj tudi nekaj bolečine ob vseh teh spoznanjih. .

In poprej ranjeni se kasneje dajemo v odnose, kjer si potrdimo svoje otroške scenarije.  Vse custveno-miselno dojemanje izhaja iz otroških spominov. Kar smo se takrat naučili furamo naprej. Kot bi si želeli potrditve,  da je res tako. Da res nismo vredni. Da nas vedno znova prinesejo okrog. Seveda da nas. Če nismo celi, smo lahka tarča za manipulacijo in prestopanje naših meja, ki se jih niti ne zavedamo dobro. Seveda nam takim ljudje lahko servirajo marsikaj. Če se ne znamo postavit zase. Sporočiti svoje meje. Dovolj je že samo to, da se jih zavedamo.  To se v odnosih čuti. ..večina vsaj toliko čuti sebe, da zacuti to v drugem.

Ko pa ponotranjimo ta del sebe. Ga treniramo..Že se začnejo stvari obračati drugače. Ni toliko važno,  kaj in kako drugi. V resnici je drugim bolje, ko čutimo tudi ta del sebe. Vedo do kje lahko gredo.  Vedo, da bomo rekli ne. Ali pa da bomo rekli da. To je varnost. In tudi "da" je treba znati reči,  ne samo "ne". Reči "da" svojim željam in potrebam.

Nasa duša si želi te notranje osvoboditve.  S preigravanjem starih notranjih scenarijev, krepimo svoja zgodnja otroška prepričanja.  Ponavadi tako dolgo, da se nekje res zalomi in se zlomimo.  Da lahko uvidimo vse te notranje stose. In razvijemo bolj konstruktivne odrasle načine funkcioniranja.  

Ta preboj je osvoboditev.  Je moč s katero smo varni.  Zavezanost sebi, da bomo poskrbeli zase in uresničevali svoje želje in potrebe, ziveli svoje življenje.

In vsa tesnoba izgine.... Zelo hitro zacne izginjati, ko čutimo svojo jezo..

Sama sem nekje med starim in novim. Tudi v novem se je treba spoznati. Včasih sem stara jaz. Včasih sem nova.  Seveda mi mora vsaj 100x spodrsnit. Tako kot mi je vsaj 100X da sem lahko čutila tega svojega notranjega agresorja. Tako kot mi je vsaj 20x spodrsnilo na vsaki točki,  ki je s tem povezana. In ko sem se že nevem kateric ubadala z eno od tem, ki so s tem povezane in se mi je zdelo, da jih je najmanj 15 ali 20... ne. V resnici je res ena sama. Ko se to združi v celoto. In tudi na tej točki spodrsne se vsaj 100x.

Včasih se mi zdi, kot da sem izumitelj. Tolikokrat preizkusam ene in iste stvari,  da bom nekaj iznašla.  In nekateri so zavistni.  Ker imam pogon. Pogon pa imam zato, ker je bilo tako hudo. Ali včasih se je tako hudo. Če je res hudo je tudi večja motivacija. Velik je razkorak med biti neviden, neopažen,  neslišen. Se povsem odpovedati sebi, da boš v izolaciji preživel sredi nasilnega, alkoholnega in kriminalnega okolja. Velikokrat biti na meji preživetja tak si bil prej. In tem, da čutiš sebe. Se izrazis. Ves kdo si in kdo nisi. Rečeš ja in rečeš ne. Sprejemaš svoje pozitivne in negativne dele. Živis sebe in svoje življenje.

Moja pot nI bila lahka. In ni kratka. Ampak... dala mi je veliko smisla. Veliko upanja.  Občutek, koliko je nekaj vredno,  ko se moraš za vse tako zelo potruditi. Vedno znova bi se odločila za enako pot. Čeravno mi ni jasno, kako sem nekatere njene dele sploh preživela.

Takole nekako... Se vedno sem na tej poti. Upam, da ni izpadlo samo zatezeno nakladanje in teoretiziranje. Mogoce je zatezeno, se pa razvija cisto v praksi. Upam, da sem komu, ki je bolj na začetku vsaj malo lahko pomagala. Da je kdo vsaj malo lahko prepoznal sebe. Da je vsaj malo začutil pot v svobodo in v svoje življenje.

Pa lep dan!

[Nives]

Gogi po mojem ne gre toliko za izražati drugim. Ampak bolj za cutit sebe in se zavedati bolj celih sebe. Seveda tudi na primeren način nekomu reči ne. Ampak to je zatem in je stvar odločitve, glede na to v katerem odnosu smo in kakšne posledice to nosi - v službi povedati bolj diplomatsko mogoče, doma pa iz srca in po moznosti brez obtoževanja drugega, pa je rešena situacija. Moja izkušnja je takšna,  da sem povsod bolj spoštovana in se bolj zanesejo name. Res pa je tudi, da so verjetno okrog mene zdaj malo drugacni ljudje, kot so bili pred 5-10 leti, ker imam drugacno energijo. Ko se zavedam bolj celostne sebe, v bistvu niti ne prihaja do nevem kakšnih situacij, da bi drugi hodili po meni, zato ker čutijo moje meje.

Seveda se tudi jaz se šolam. . In imam boljše in slabše dneve, tedne ali obdobja. Za mano je ravno spet eno taksno kratko obdobje. . Ko sem se očitno manj zavedala sebe in se bolj naslanjala na druge in ukvarjala z njimi, kot s sabo. No..Od vceraj sem spet bolj polna jaz.

[gogi]

Ja sej tko sem tudi mislila..Izrazanje custev za svoj dobrobit. 

[Nives]

Tako je. Ti si tudi ze veliko naredila na sebi in vem, da ti nimam kaj dosti razlagat.

[gogi]

Vsaka informacija je dobrodosla. Sploh od tebi podobnim ki se trudite.

[ljubica]

Nives, všeč mi je tvoja razlaga! Sama dojemam zelo podobno. Kakšen sram sem imela, da bi primarno agresijo začela izražati! No, potem, ko je steklo, je bilo pa ok. Olajšanje,

[mina]

HVALA. Torej nisem še za v norišnico

Masa, nisi ne. Bos ze se morala kako napalit, da te odpeljejo tja.  
Pocasi te bodo zdravila prijela zaprav, pa bos tudi bolj trezno razmisljala in ne panicarila za vsako stvar. Koliko casa jih bos jemala, katere in ostalo nima nobenega pomena. Glavno je, da spet zazivis tako, da te tvoja motnja ne ovira v vsakdanu.

[Nives]

Nives, všeč mi je tvoja razlaga! Sama dojemam zelo podobno. Kakšen sram sem imela, da bi primarno agresijo začela izražati! No, potem, ko je steklo, je bilo pa ok. Olajšanje,

Hvala Ljubica mi veliko pomeni, da še kdo vidi podobno.

[Maša_2]

Ojla;

nekako me je po parih dneh nehalo preganjati kdaj, zakaj, kako,.... . Nives, vse kar si napisala je res, toda kje dobiti koga, ki ti bo pomagal najti in sprostiti uvide, brez da ne zapraviš premoženja?

Na psihoanalizo sem hodila 2 leti, dala veliko denarja, zamenjala 3 psihiatre zaradi tega; saj so vsi le poslušali in nihče me ni znal vodit skozi mene samo tako, da bi dobila kakšen uvid. Samo kimali so in kimali in da je pač tako in da moram hoditi še na skupino (kjer sem pa itak samo jaz govorila, saj so bili ostali zelo zaprti). Največkrat se mi je zdelo, da sem skupino vodila jaz, saj drugače bi se pogovarjali le o vremenu in o tem koliko kaj stane v trgovini!?!?!

Razmišlam, da bi poskusila s kakšno novo alternativo (mnogo sem jih že), ampak zmeraj bolj se mi zdi, da smo nekateri mogoče res energetsko slabše opremeljeni. In zato smo raznorazne primankljaje v otroštvu težje prenašali, kot dugi, kar nam je pustilo trajen pečat v sedanjosti.

Ne vem, verjetno se bo treba nekako sprijazniti, da smo občutljivejši kot drugi in hvala bogu živimo v času, ko so zdravila precej dobro razvita, tako da zmoremo biti.

Maša

[Nives]

Masa
S terapijo je tako, da gre večinoma počasi.  No..nekateri so tudi hitri. Nekateri pa nič kaj ne spoznajo o sebi, čeprav so dolgo na terapiji. Ko sem najprej hodila na skupinsko terapijo sem opazovala pri drugih in pri sebi, da so se enI custveni procesi začeli odvijati šele po 2-3 letih. Prej pa bolj eno miselno ugotavljanje... refleksija sebe v skupini, ugotovitve skozi branje literature. Takrat nisem skoraj ničesar vedela o sebi. Niti nisem znala definirati, katera čustva sploh čutim. Če ocenjujem, koliko je drugih tam naredilo neke spremembe pri sebi bi rekla, da ene 30-40%. Marsikdo je odnehal ali pa se sploh ni mogel dotakniti svojih čustev.
Na skupinsko terapijo sem hodila slabih 5 let. Ni bila draga, ker je bila subvencionirana od mol-a. Tam nisem kaj dosti zares naredila. No...začela sem izrazat jezo in postavljat meje. Pa razvila sem nekatere lastnosti, ki so mi prisle prav v odnosih. Sem pa pa naredila nek uvod v svojo notranjost. Skozi opazovanje sebe in drugih pa branje in gibanje, sem začela spoznavati, zakaj vse imam težave.  Dobila sem prijatelje in podporo.
No, potem sem tam zaključila.  In bila kako leto in pol brez terapije. Vedela sem, da je bil to samo začetek.  In želela nadaljevati, da si bom lahko uredila življenje.  In sem čisto intiutivno izbrala terapevtko s seznama kolegice, ki je psihoterapevtka. Zdaj sem z njo 6 let. Ker je zaradi dosti težkih življenjskih izkušenj ali sem tak clovek, je pri meni pač dolga, mi je jasno, da bom še kar nekaj let hodila k njej. Vsi so mo rekli, da bo glede na mojo zgodbo dolgotrajna in sem se zmenila za nizjo ceno. Tako, da nimam tega filinga, da precej zapravljam za terapijo. S terapevtko sem zadela terno. Z njo pa lahko rečem,  da sem nekaj tudi nekaj vec naredila. Zdaj se precej bolje poznam. In dosti bolje znam s seboj. Predelala sem dosti preteklih bremen, se notranje ločila od mame, zaradi česar sem prej telo trpela. Pa uredila sem si življenjska področja.  Ker prej nisem bila sposobna niti obdržati službe,  vsakega partnerja sem pa hitro nagnala ali dosegla, da me je ta nagnal, ker nisem prenesla nikogar ob sebi. Zdaj imam celo sina. In svojo dejavnost. Veliko zivljenjskih smislov in zelje za naprej. Dosegla sem, da sem približno povprečna.  Zame je bila vsaka reč znanstvena fantastika, ki sem jo morala odkriti. Ker sem veliko truda v marsikaj...Sama to zelo cenim.
Imam pa se marsikaj za postimati. Letos razvijam svojo notranjo moč in varnost, predelujem travme in se učim delatI z njimi. Bolj se ukvarjam tudi s svojimi potrebami, ki jih prej nisem niti zaznavala. In jih počasi začenjam zadovoljevati. Da bom polno zgrajena osebnost mi manjka po mojem se vsaj nekaj pa tja do 10 let dela na sebi. Tako, da bom na koncu mela ene 20 let staža na terapiji verjetno . Sem sprejela. Vem, da si bom s tem se nadgrajevala zivljenjska področja. In da bo v duši se večji mir, kar mi je najbolj važno.
Ampak tako je pri meni. Videla sem tudi ljudi na terapiji, ki so po nekaj letih ali 5-7 letih precej postimati svojo notrajnost. Imeli so blazje ankse, depre in odvisnosti, ampak vseeno vsi boljšo osnovno podlago in strukturo od mene.

Glej, z alternativo teh stvari najverjetneje ne boš rešila.  Z njo lahko samo blažis zadeve. Poznam nekaj teh področjih,  sem se v njih tudi izobraževala in jih prakticirala na sebi in malo manj na drugih. Alternativa je bolj za druge zadeve primerna.

Najboljša varianta ti je en dober psihoterapevt. Če hočes na sebi narediti res ornk proces, se z nekaterimi da zmenitI za ceno. Moja je žal prezasedena za sprejemanje novih. Ampak, tukaj naj ti res ne bo skoda denarja za to. Gre zate, za tvojo dušo,  za zdravje. Če ne zaslužiš kaj dosti, se dogovarjaj za ceno. Ko boš pa ene 3-5 let na taki individualni psihoterapiji, boš pa videla kje si. Če boš pripravljena začutit in predelovati tudi neprijetne vsebine, pa krepiti sebe, ti nek uspeh prej ali slej ne bo izostal.