Kaj narediti

[MISKA]

Pozdravljeni,
Veckrat prebiram forum in najdem se v marsikateri zgodbi, rada bi predstavila svoje tezave, ki me spremljajo ze nekaj casa. Skozi vse se prebijam sama, brez pomoci ad. Nenehno sem tesnobna, zbudim se z obcutkom tesnobe in tako tudi zaspim. Vmes so obdobja ko sem cisto ok, potem me spet zagrabi. V bistvu vse stvari opravljam normalno, po moje navzven noben ne opazi, da imam sploh kake tezave, jaz pa bijem bitko. Tesnoba ko grem v trgovino, ko se vozim z avtom, ko grem na zur, ko gremo na morje...sicer se potem nekako umirim, a strah je se prisoten: kaj ce se mi kaj zgodi, kaj ce padem skup, kaj ce...tudi fizicno se pocutim slabo, tezko dihanje. Potenje dlani, omotica, pritisk...vcasih bi se najraje skrila pred vsem. Nakupi ki sem se jih prej veselila, mi predstavljajo grozo, sicer grem, a vedno ko ni guzve in vse nakupim v petih minutah, prej sem zelo rada hodila zurat, zdaj se zabav izogibam,...po naravi sem full odprta in vesela oseba, zato me to fizicno in psihicno stanje zelo izcrpljuje. Hodim k bioenergetiku, meditiram, berem, se analiziram...vse pomaga zacasno. A mislite da bi morala zaceti jemati ad? Za vse nasvete bom hvalezna. Lp!

[gogi]

Zivjo,
hmm..kaj pa vem ce si takoj za AD. Se mi zdi da dost naredis na sebi. Ti pa priporocam morda en pogovor s psihoterapevtom da skupaj razisceta kaj ti povzroca tesnobo.

[Regina]

Jaz ti ne priporočam takoj AD. Vse tvoje opisane težave sem imela (imam včasih še vedno) tudi sama. Vse traja od 2014. Takrat sem eno leto res bila psihično na tleh, veliko prejokala, bila skozi v skrbeh, kaj če, kaj če... potem se mi je nekje v letu 2016 začela tesnoba manjšati (po opustitvi kontracepcijskih tablet). Sedaj večinoma dobro furam  seveda se tesnoba še vedno pojavi, vendar je milejša kot prej, nekako jo nadzorujem. Še vedno se mi vsiljujeo misli, če dam primer - grem na pošto - gužva, vroče... takoj se porajajo misli KAJ ČE skup padem, kaj če se mi začne vrtet... jap, tega se še ne znam rešiti, ampak vejramem, da 1x bo!

Lahko pišeš tudi ZS 

 

[ThinkPink]

Kar se tiče AD-ja se moraš sama odločiti. Če te tesnoba ovira v življenju toliko, da težko normalno funkcioniraš, potem je AD zagotovo dobra odločitev. Če se še nekako da furati brez ADja, pa priporočam psihoterapijo.

Torej pretehtati cost-benefit.

Moja izkušnja:
Definitivno AD + veliko dela na sebi

Srečno

[skylost]

Miska pozdravljena med nami  . Se popolnoma najdem v tvojem opisu na žalost. Isto je pri meni. Pri meni se je vse začelo l.2015 in  :)i ne da dihati še sedaj po celih dveh letih. Panične sem sicer "omejila", jih ni skoraj več, ankse pa ne znam. Tudi jaz ogromno delam na sebi ves ta čas. So kratka obdobja ko sem delno ok, večinoma pa so obdobja, ko sem v k..., bolečine tu in tam, pritisk v glavi, tresenje, stiskanje v prsih, omotica, občutek, da bom vsak čas skup padla.. in še je tega. In ta strah, skozi strah. Grozno res. Glede AD sem jaz zelo skeptična, bežim pred njimi kot hudič pred križem  . Ma ker se to vleče že leta, sem si večkrat pomislila, ali bom še kdaj "normalna", bo moje počutje še kdaj 100%. In ne vem ali sem naredila prav, ker sem šla to trnjevo pot brez AD-jev. Ker to tudi ni življenje. To ni nič, životarjenje v najlepših letih. Je pa res, da poznam ljudi, ki so na AD-jih, pa so kljub temu tesnobni, v strahu, s slabim spanjem.. Tako da menda tudi to ni magična rešitev. In pol si pomislim, da vsaj te kemije ne vnašam v telo, tesnobna pa sem isto. Aja še to: meni joga full odgovarja. Pa narava, hoja v hribe. Lepo bodi. Lahko pišeš na ZS če želiš.

[MISKA]

Hvala za vase odgovore, najbrz bo ostalo pri delu na sebi in malo vec gibanja na prostem. Bom videla sproti, upam da mi uspe, vsem nam zelim to, ce pa kateri najde carobno zdravilo za nase tegobe, pa naj se javi❤

[mina]

Moja izkušnja:
Definitivno AD + veliko dela na sebi

Tako sem sama zivela enih 10 let, se opazili niso, da je z mano kaj narobe, potem pa je slo samo se navzdol. Zacela sem jemati ADje. In nehala, ker mi je bilo se slabse in nisem vedela, da je vecinoma tako in da je treba cakat do 6 tednov, da te primejo.
Nato sem prislav fazo, da nisem vec niti sla iz hise in spet na ADje, tokrat z obljubo, da ne neham. No, pa je slo na bolje. Seveda brez truda in volje ne gre. Je trebakaj narediti. Cakanje, da se vse uredi samo od sebe....ne bo nic prineslo.

Ce ni bolje, bi ti svetovala psihiatra, da ti predpise zdravila, nima smisla, da se mucis na dolgo, kot sem se sama. Igubljen cas, zivljenje, ki bezi mimo, se ne vrne. Srecno.

[pavlinm]

Jst ti predlagam obisk psihiatra v prvi vrsti, potem pa se psihologa, da se ugotovi, kaj te točno muči. Glede na opis težav sama ne vem, kam bi te točno uvrstila. Je tesnoba posledica depresije ali se gre za neko socialno fobijo, panične napade ali posledico življenjskega stila. Če tega stanja ne zdravši, je verjetno tudi, da se ob dodatnem stresu še bolj poslabša in bojo potem ad-ji zadnja in edina izbira.

[Gk4097]

Pozdravljeni. Stara sem 20 let in ze od 16. leta imam tezave s strahom. Pred lratkih sta preminuli dve moji zelo bliznji osebi. Prva 3leta nazaj, druga oseba(prijateljica) pa 2 meseca nazaj. Tezko mi je, obcutek imam, da sem sama. Skos razmislam o njej, vse me spominja nanjo. Ne moewm verjeti, da je ne bo vec nazaj. Zalostna sem, veliko jokam, nimam energije za opravljanje dejavnosti. Zvecer tezko zaspim, stiska me v prsih. Zadnje case sanjam prjateljico in vse dogodke v oovezavi z njo- kaj bi lahko naredila, da bi bila se vedno z mano. Sanjam tudi, da mi umirajo druzinski clani.
Strah me je, da ce grem ven zurat in pijem alkohol, da bom se spet po nekaj urah zacela bruhat in se zelo trest. Kadar me je strah, mi postane slabo in misli grejo samo se navzdol. Komaj se ustavim in ustrasim se samo sebe. Strah me je tudi, ko dobim vsak mesec mensteuacijo, saj me skrbi, da bom skupej padla zarad krcev. To sw mi je ze nekajkrat zgodilo. Pisem pa za to, ker ne znam umiriti svojih misli, rada bi premagala steahove in bila dobre volje.

[Nives]

Sožalje ob smrti tebi ljubih
Pogumna si, da se tako mlada soočas in spopadas s težkimi življenjskimi situacijami. Imas koga ob sebi, da te lahko uči ravnati s svojimi čustvi in ti je v podporo?  Vsak ima v svojem življenju tudi tezja obdobja. Prav je, da si dovolimo cutit vse kar cutimo, razmišljamo,  sanjamo...in smo si ob tem v podporo. Takšna obdobja pridejo in grejo. Spet bo vse ok. Samo predelati moraš izgubo.
Virtualen

[mina]

Pozdravljena Gk4097, moje sožalje ob izgubi ...

Pred lratkih sta preminuli dve moji zelo bliznji osebi. Prva 3leta nazaj, druga oseba(prijateljica) pa 2 meseca nazaj.

Verjetno je to pri tebi sprožilo stanje v katerem si. Ob takih dogodkih se res začnemo spraševati o smislu življenja, o tem zakaj se je to zgodilo, kaj bi lahko anredili, da bi preprečili...Leta 1989 sem v 6 mesecih izgubila nono, strica in sestrično. Na zadnjem pogrebu (dan pred Božičem) me je zlomilo do kraja. Samo še o smrti sem razmišljala. Že prej sem bila depresivna, anksiozna in z napadi panike.
Do marca sem čakala za priti do psihiatra in takrat sem bila že čisto gotova. Nisem več niti ven hodila. In to s hčero v prvem razredu. Si moreš misliti, kakšna mati sem bila.
Takrat sem žačela redno jemati Ad-je, z namenom, da ne neham dokler mi ne bo bolje. Na začetku mi je bilo še slabše, imela sem grde sanje, tresla sem se, bila sem bolj vznemirjena. Nihče mi ni povedal, da je to normalno dokler te AD-ji ne primejo.
Ne vem, kaj naj ti svetujem, razen tega, da za začetek poiščeš psihoterapevta. V kolikor ne bo bolje, imaš še vedno možnost osloniti se na zdravila. Polagam ti na srce - nikakor ne naredi kot jaz in čakaj, da ti bo bolje samo od sebe. V takem upanju sem izgubila precej let "normalnega" življenja. S sedanjimi izkušnjami tega  ne bi več naredila.
Kot prvo pomoč ti svetujem ob hujših napadih negativnih misli, da se odpraviš ven in hitro hodiš, tako hitro, da malo hitrje dihaš. Hitra hoja in negativne misli ne gredo skupaj, kar je znanstveno dokazano. Potem imaš še druge finte - išči besede/imena/ kraje/ glagole na določeno črko, na pamet računaj - npr. odševaj 23 od števila 2876 ipd. To te toliko zamoti, da ne misliš več na ostalo in ne "poslušaš" svojih občutkov.
Tule imaš seznam terapevtov in zdravnikov: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37,
Lahko se pa tudi pridružiš kateri izmed skupin za samopomoč, ki delujejo v okviru društva: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html
Srečno

[Travis]

@Gk4097

Živijo !

Hudo mi je, ko prebiram take zgodbe, kot je tvoja, saj točno vem, kaj doživljaš.

Malo mlajši od tebe sem tekom zdravljenja težje bolezni doživel smrt več prijateljev
in znancev s katerimi sem se zdravil. Takrat me je, pa naj se sliši še tako čudno,
njihova smrt motivirala, da sem se še bolj boril za življenje, a kasneje je vse prišlo
za menoj (ko sem bil že smatran za "ozdravljenega").

V izogib nadaljnjemu in pretiranemu trpljenju zaradi izgube bližnjih oseb ti svetujem
podobno kot @Mina. Ne odlašaj s strokovno pomočjo osebnega zdravnika oz. psihiatra,
nujno je, da se v tem izredno ranljivem in nestabilnem stanju nekomu zaupaš in da ti
le-ta, da ustrezna navodila, pomoč, razumevanje, oporo.

Sam sem največjo napako storil, ko sem se, kot najstnik "zdravil sam" in zavračal vso
ponujeno pomoč s strani organizacij, ki so mi bile takrat na voljo. Vsake toliko sem
"čvaknil" kako pomirjevalo (takrat popularen Apaurin, Xanax), sicer sem pa vse zanikal,
potlačeval in večinoma odplakoval bolečino z alkoholom prek ekscesivnga žuriranja.

Vse to je v kasnejši dobi odraščanja vodilo sprva v anksioznost in nadalje v depresijo.

Vsemu temu se lahko izogneš, čeprav vem, da trenutno sama vidiš in predvsem čutiš
samo neznosno bolečino, kot da nikoli ne bo ponehala. Vse mine. Tako kot lepe, na srečo,
tudi grde stvari. Sčasoma si izgube ljubljenih oseb razlagamo, kot del življenja. Ko izgubo
s težkimi napori predelamo se pekoča bolečina v srcu spremeni v topel in večen spomin.

Vse dobro ti želim in javi se še kaj, T.

[tomy]

živjo sem nov na Forumu.Pišem saj ne vem kaj narediti saj je prišlo do poslabšanja.Zadnje čaSE VELIKO HODIM K ZDRAVniku ,ki pa ne ugotovijo kaj bi bilo narobe.Normalno jem zdravila (abilify,risset,alventa,tegretol).Že en mesec imam notranjo tresenje,ki je zelo nevzdržno,ponoči se potim ,imam težave z mislimi.Imam občutek da je pomojem mnenju to zaradi kakšnih zdravil.Sumim za abilify saj jem polovičko od 10mg tablete, saj je tako  rekel  psihiater naj jem in tako jem kakšno leto.Ne vem kaj bi še druga lahko bilo narobe,namreč tudi tegretol so pregledali na krvi in je v mejah normale. V BOLNIŠKI SEM ŽE 3 TEDNE ,ŠEF(MOJ BRAT) že pritiska name naj se spravim delat, da me nujno potrebuje.Takšen ne zmorem delat !!!Je kdo od vas imel podobno izkušnjo oz. kdo ve kaj bi lahko bilo narobe.HVALA ZA ODGOVOR.

[pavlinm]

Oj, nimam ekstremne izkusnje kot ti s tesnobo, sem pa izgorela. Minimalno, kar potrebujes zase je realno 6 tednov, tako da reci bratu, da naj se skulira in si isce kako drugs pomoc vmes. Moral bi razumeti. Vmes pa se probed zamotiti s kaksnim sprehodom in gledanjem filmov

[MISKA]

Lp vsem,
ze nekaj casa me ni bilo gor, v tem casu sem poiskala pomoc, delam avtogeni trening, hodim na Bownovo terapijo, meditiram, soocam se s strahovi-spet sem zacela vozit po AC, res sem bila bolje. Danes pa spet, nemir, cudno pocutje, omotica, tak feeling me je zagrabil, kot da nisem v svojem telesu, ko se nimas cesa za oprijet-totalna panika...full sem zalostna, ker se spet ponavlja to pocutje, strah me je zdravnikov, po glavi mi rojijo vse mozne diagnoze. Pa tako dobro mi je slo, ehh. Saj bo bolje a ne? A se komu dogaja ta cudn feeling ko se ti zdi da za nekaj sek nimas nadzora nad telesom in bos kar skup zlezel? Kako si pomagate? Ad ne jemljem, samo cbd kapljice, persen in bachove kapljice.
Lp!

[Upanje83]

@miska jaz se sedaj tako pocutim vrtoglavica svoh k da bom skup padla cudna cist. Zacelo se z zamasenim nosom. Kot viroza. In nisem edina tudi teta in prijateljica sta meli isto. Nisem tega nikoli imela niti pred niti sedaj ko sem na AD. Upam da res samo viroza.

[MISKA]

Upam da je pri tebi viroza, bo minilo, te razumem kako se pocutis, grozen feeling, drzi se, bo bolje

[pavlinm]

Prosim, naroci se pri psihologu in psihiatru in pusti alternativo zaenkrat pri miru, ce se resnicno hoces pozdraviti. Vse stvari, ki jih sedaj pocnes so samo kozmeticni popravki in obliz na rano

[gogi]

MISKA, se strinjam z Regino. Ne čakaj na maj, dobesedno. Anksioznosz, panični napadi se lahko stopnjujejo precej hitro in onemogočijo še tisto moč v tebi ki jo imaš zdaj.
Premisli glede pogovora s strokovno osebo, morda zudi z osebno zdravnico, če je OK in se da z njo.

[tomy]

Evo spet se oglašam jaz,ki sem pisal pred kakšnim mesecem glede nenormalnega tresenja in ko doben 3 tedne ni ugotovil kaj bi to bilo.Psihiatrinja mi je naposled le ugotovila,moje telo ni preneslo več risseta-risperdala.tKOJ SEM UKINIL Z SLEDNJIM IN ZAČEL z loquenom.Sedaj sem že nekaj časa depresiven ,to sem povedal punci saj nerad takšne stvari držim v sebi in bila je zelo zaskrbljena ko je slišala izpoved mojih črnih misli. A je mogoče to depresivno stanje zaradi menjave zdravil in se mora telo navaditi, da bi vreme tako vplivalo name ne verjamem.Prosim za pomoč za odgovor.Dobro tega je da brat(delovodja)končno razume stanje in mi pusti da sem v bolniški...