kako sprejeti zdravilo

[zoyo]

Znova in znova se mi vsiljuje odpor do jemanja zdravila. Z depresijo in anksioznostjo se borim že dobrih 25 let. Spočetka nisem doumel zakaj gre. Depresivni so bili eni drugi. Nase, ki sem se zbujal ponoči z razbijajočim srcem, se izogibal dejavnostim in družbam, imel omotice, panične napade s težkim dihanjem in mravljinci v rokah in nogah in okoli ust, palpitacije, zgodnja jutranja zbujanja, utrujenost, motnje požiranja, brezvoljnost in pomanjkanje motivacije, itd, nisem mislil. V mojem dojemanju so bile astma, multipla skleroza, pljučna embolija, bolezni srca, itd. Šele po 10 letih sem, poleg telesnih razlag, in pred njih, zmogel postaviti duševno motnjo in začel delati na tem. Začel sem s Cipramilom. Učinkoval je, po dolgem času sem bil brez, ali pa z znosnimi paničnimi motnjami, z manjšo anksioznostjo, z boljšim razpoloženjem. Po kakem letu in pol, sem počasi prenehal in nekaj časa je bilo v redu, par mesecev, pa se je spet poslabšalo. Ponovno sem uvedel zdravilo, Cipralex. Tudi ta je deloval, ne povsem, ampak dovolj. Lahko sem šel sam v trgovino, na sprehod v gozd, na tek, celo smučat. Pa spet kako leto in pol, ko sem začel razmišljat, da z zdravilom nisem čisto jaz in da bi bil rad v redu brez zdravil. Razmišljal sem, da so si možgani skozi jemanje zdravilo zapomnili dobre občutke in da bo zdaj šlo. Šlo je spet nekaj mesecev, pa sem spet prišel do točke, ko sem začel razmišljati o uvedbi zdravila. Tokrat Zoloft. Psihiater je rekel, da bom verjetno rabil visok odmerek, 200 mg in da naj začnem s 100. Zagotovil mi je, da ob tem lahko počnem vse, tekam, kolesarim, da ni nobenega strahu. Začel sem torej 100. Dan dva nič posebnega, potem pa močna tesnoba, tako da nisem zdržal in šel na 50. Tudi ob tem sem bil tesnoben, slabo mi je bilo, zdelo se mi je, da komaj stojim pokonci, nisem se upal približati ograjam balkonov v strahu pred občutkom, da bi se utegnil kar pognati čez, čeprav sicer nisem razmišljal o samomoru. No, ampak čez nekaj tednov so se stranski učinki pomirili in je bilo bolje. Kar je ostalo, je bila mučna jutranja tesnoba. Tu sem tudi začel hoditi tedensko na psihoterapijo, neke vrste psohianalizo. Pa spet 2 leti in spet razmišljanje, da lahko počasi prekinem, da bi rad bil brez zdravila, da bi rad bil jaz, tak kot sem. Pol leta je držalo, potem pa padec in spet uvajanje s še hujšimi tesnobami in slabostmi. Pa je spet prijel, tokrat Asentra, 25, pa 50, pa 100. Po enem letu sem bil na vrhucu, tekel 2 krat na teden po 10 km, plaval dvakrat na teden po 2 km, čez vikende kolesaril in nabral v enem letu 8000 km s kolesom. Hodil sem na psihoterapjie. Razen jutranjih tesnob, sem bil dokaj ok. Pa sem po letu in pol spet prišel na idejo o meni kot meni in željo po prenehanju z zdravilom. Spet sem počasi v 3 mesecih od junija do konca septembra lani opustil zdravilo. Takrat tudi psihoterapijo. In je šlo. Preživel sem celo božično in novoletno obdobje z vso bolečino ločenca in si konec januarja čestital za držanje. Tekel sem, plaval sem, kolesaril, delal jogo vsak dan. Februarja je prišla viroza. Ok dva tedna manjše aktivnosti, par dni doma in spet v sedlu. Pa čez 2 tedna še ena viroza. OK, spet par dni doma, 2 tedna manj aktivnosti, pa spet nazaj. Potem pa čez mesec virusna pljučnica, piskanje in pokanje po pljučih, 2 tedna doma, 4 tedne brez športa. Prišla je tesnoba, strah pred boleznijo, palpitacije, težko dihanje, nespečnost, utrujenost, šibkost. Obiskal sem psihiatrinjo. Rekla je, da kot vidi, tole ne bo šlo brez zdravil. Dobil sem Wellbutrin150 in po potrebi Lorsilan 1/2 do 1 tbl. Po tednu Wellbutrina sem začel počasi teči in plavati. Vsak dan sem vzel tudi pol ali pa dvakrat pol Lorsilana. Šlo je gor. Čez par tednov sem pretekel polmaraton v Radencih. Ampak anksioznost je bila. Pa zaspati nisem mogel. Pa dokaj zoprno zaprtje. Apetit je šel dol, kar vsaj za zvečer ni bilo slabo, ker ponavadi preveč jem zvečer. Alkohol sem praktično čisto opustil in z dveh enot zvečer prišel na pol enote. Dobre in slabe stvari. Kar me je globoko znotraj motilo, je bilo rahlo povišanje krvnega pritiska in povišan pulz in več palpitacij. Z wellbutrinom se nisem spoprijateljil, čeprav mi je bilo všeč, da mi je dvignil motivacijo in aktiviral. Psihiatrinja mi je predlagala, da zvečer dodam Paroxat. Pa se nisem mogel sprijazniti s tem. Po 6 tednih nepopuščajoče tesnobe, sem se zmenil, da opustim Wellbutrin in ponovno začnem z Zoloftom. Najprej 25 en teden, pa potem 4 tedne 50. In danes sem vzel 100. Zaenkrat ni bistvenega učinka, spanje je nekoliko boljše, zvečer zaspim okoli 11h, 12h in se zbudim ob 5h, pol 6h. Kak dan rabim pol Lorsilana, kak dan ga tudi ne vzamem. Lorsilan zdaj uporabljam tako že 3 mesece in se bojim, da sem se ga že malo navadil. Ampak pomaga. Počutim se slabo, ker moram jemati zdravilo, nekako ne morem sprejeti tega. Ne zmorem ustvarit en tak prijazen in zaupljiv odnos do tega, češ, to je dobro zate, to ti bo pomagalo, to si še vedno ti, z zdravilom si ravno tako dobra ali pa še boljša oseba, sprejmi ga za svojega, pa kaj potem, če ga boš jemal celo življenje, ali pa kakega drugega, spet boš čutil normalno, v redu, lahko se boš veselil in žalostil, čustva bodo tvoja in tudi drugi te bodo jemali takega kot si in verjeli, da si to ti, da to ni nek invalid s kemično podprtimi možgani. Rabim pomoč, sprejeti zdravilo. Ali v bistvu rabim pomoč psrejeti samega sebe...

[nicole]

Res so huda taka nihanja, vendar ti predlagam, da enostavno sprejmeš zdravila kot del sebe...tako pač je . A ti ni škoda vseh teh dni preživetih v tesnobi, anksioznosti, slabem počutju? Vzponi in padci že 25 let....Jaz sem pač zdravila sprejela kot del sebi, ravno tako hodim na skupinsko terapijo, KVT in že 10 let dodatno delam na sebi, pa s tem ni rečeno , da nimam čustev, da ne čutim, kot sem prej.... samo nisem več takoj v paniki, stvari dosti bolje sprejemam in predvsem ločim, kaj je pomembno in kaj ne. to sem se naučila z leti terapije in pa predvsem, da ne poskušam spreminjat ljudi okoli seb, ampak spreminjam sebe, znižala sem pričakovanja in življenje je veliko manj stresno in mirno. Predvsem pa , vprašaj seali bi jemal zdravila, če bi imel sladkorno, bolno srce, če bi moral zaradi presaditve organov jemati zdravila, če bi moral zaradi raka jemati zdravila,... bi takrat tudi zavrgel zdravila in rekel, jaz tega ne rabim... samo v razmislek...

[zoyo]

Hecno, kako si včasih sami ne znamo postaviti pravih vprašanj. Hvala za tvoj komentar. Še vprašanje, če ni preveč indiskretno, kam hodiš na KVT? Jaz zdaj hodim na transakcijsko analizo.

[nicole]

Zdaj ne hodim več, sem pa hodila v Novi Gorici. Zelo mi je pomagalo.

[Sfear]

Jemljem 200mg zolofta in ne cutim nic koristi. Dozdaj sem jemal se seroquel 600mg in se mi je zgolj zehalo. Z dodatnimi 50-100 ali vec kventiaxa nekako premagam noc. Pac tako je. Mogoce bo kdaj boljse z manj zdravili.

[Nives]

Zdravo Zoyo.
Vidim, da se precej s športom ukvarjaš in biti fit v telesu je fajn.  Koliko se pa kaj s svojo dušo?  Tudi ta rabi dosti pozornosti, ceravno to družbeno ni tako v ospredju.. en korak je gotovo psihoterapija.  V času, če boš vztrajal z njo in skrbel za svojo dušo,  boš postopoma vse bolj sprejemal tudi sebe ali tisti del sebe, ki ga še ne. Imeti se rad pri nas, ki smo na Ad,  gotovo pomeni tudi to, da se ne mucimo kar naprej gor in dol z zdravil. Ko bo duša skoraj čisto pozdravljena, boš lahko odvrgel tudi to berglo. Prej pa ne, ker bergla sama sebe pač ne zdravi.  Ampak samo pomaga, da se z delom na sebi in eventualno s psihoterapijo sami pozdravimo!

[zoyo]

Zdaj sem drugi teden na Zoloftu 100. Pri 25 in 50 nisem čutil nič posebnega. 50 sem jemal 4 tedne in upal, da bo kaj bolje, po 4 tednih sem šel na 100. Prvi teden na 100 še vedno nič posebnega, ta teden se mi pa zdi, da je slabše. Več anksioznosti, več praznine, več groze pred življenjem, pred aktivnostmi, bolečina v spominih, v glasbi občutek odtujenosti in osamljenosti. Ne morem se spravit k plavanju in teku, prejšnji teden sem to še speljal. Zbudim se anksiozen in depresiven, sam sebi tuj, osamljen, z občutkom, da vse to ni res in s strahom, da tega ne bom preživel, da tako ne morem živet in da se bom enkrat spozabil ali pa odločil in končal življenje. Tega me je strah. Zelo.

[Nives]

Zoyo precej nas na forumu je dajalo tudi vse te občutke skozi. Vedi, da nisi sam. In da bo vse to minilo. Zagotovo bo

[zoyo]

[Nives]

Ti samo vztrajaj s psihoterapijo.  Pripeljala te bo do vzroka tvoje ankse in depre prej ali slej. In boš potem vzrok zdravil. Če ga boš le hotel in zmogel videti in čutiti.  To je edina pot, da se trajno pozdravis.  Resda ni kratkoročna in neboleča,  ampak sčasoma se človek nauči biti z vsem kar čuti.  In ravno to sprejemanje tega dela sebe in znati delati s tem, se podpirati je zdravljenje. Kar tako naprej

[zoyo]

Hm. Opažam, da se z ljudmi ne moreš, ali pa ne kaj dosti , pogovarjati o teh svojih stvareh. Težko je tudi povedati in razložiti. Poleg tega smo vsi v neki naglici, sredi dela, opravkov itd. Vsak ima svoje skrbi in nekako se ne dotakne nič nikogar kaj dosti. Pa tudi sam včasih ne vem, če se sploh hočem pogovarjat. Večinoma pa se hočem. Ta forum je res dobra stvar. Ampak živa beseda je nekaj, kar zelo pogrešam. Pogovor z ljudmi, ki imajo podobne občutke in doživljanja, mi manjka. Ko takole nekdo napiše, nisi sam, je lepo. Ampak pogosto v bistvu si sam, nimaš komu povedati o svoji notranjosti.

[Nives]

To niso vsakdanji pogovori,  res je. In najbolj te razume nekdo, ki je podobno dajal ali daje skozi. Mogoče se priključis kakšni skupini za samopomoč v okviru DAM in spoznaš nove ljudi in pridobiš prijatelje, s katerimi lahko deliš podobno. Jaz sem se pripravljena s kom dobit, če je res v stiski ali zacutim sorodnost ali všečnost. Se pa kaj dosti ne dobivam, ker imam omejen čas in čustvene kapacitete pa kar nekaj družbe in okupiranosti.

[zoyo]

S psihoterapijo sem se prvič srečal pred kakimi 20 leti. Takrat pri psihiatrinji. Hecno se mi zdi, da mi takrat ni rekla, ti imaš anksioznost in panične napade in depresijo. Večinoma sem govoril jaz, ona pa je rekla kaj takega kot, hm, a pa res mislite, da je nekaj narobe z vašim srcem, dihanjem, itd. Predpisala mi je haldol, ki sem ga vzel parkrat, potem pa nisem mogel več, ker sem imel tak nemir ob njem. Čez par let sem šel na en tak tedenski ali dvotedenski tečaj KVT k en pshologinji. Bilo nas je kakih 10. Razumsko mi je bilo vse jsano in logično, ko smo tam globoko dihali in se vrteli in se pogovarjali, kako se ne upirati paniki, ampak iti z njo in si reči, saj to sem že skusil in se mi ni nič zgodilo itd. Ampak ko sem se z ure peljal domov sem bil anksiozen in komaj čakal, da pripeljem do doma k varni osebi. Na psihoterapijo sem začel hoditi pred kakimi 5 leti, tedensko. Najprej k psihologinji, ki se je ukvarjala bolj s čuječnostjo. Kake pol leta. Potem sem 3 leta hodil k psihologinji, kjer je bila bolj psihoanaliza. Tam sem pogrešal strukturo, večinoma je bil pogovor o otroštvu, starših, sestrah, šoli, ljubeznih, zakonu, otrocih, partnerki, tekočih dogodkih... izčrpno in poučno pravzaprav. Mislim, da sem nekaj opravil. Ves čas sem bolj ali manj jemal AD, cipralex in kasneje zoloft, asentro. Po kakem letu, letu in pol jemanja, ko sem bil dokaj ok, sem počasi ukinil zdravilo in kake pol leta je šlo, potem pa spet. Zdaj sem nekaj mesecev pri psihologinji na transkakcijski analizi. Učim se prepoznavati svojega starša in otroka in krepiti svojega negujočega odraslega... če malo karikiram. Tudi meni pomaga joga. Pa hoja in tek, pa plavanje. Kolesarim trenutno manj, zaradi strahu, se mi zdi, nekako me ne potegne. Preveč priprave je treba, pa bolj sam sem. Tečem in plavam pri klubu, v skupini in velik del tega je zame druženje. Sem pa zdaj na Zoloftu 100 mg 3 tedne. Malo mi slabi, sem in tja imam kak manjši panični napad, zjutraj in dopoldne sem bolj anksiozen, najhujša pa je osamljenost, ki pa z zdravilom in terapijo nima veze, kajpak...

[Nives]

Zelo važna je optimalna izbira vrste psihoterapije in psihoterapevta. Razen transakcijske analize nič od naštetega ni usmerjeno v to, kar rabimo z diagnozo naše motnje. Psihiatri so zdravniki, ki predpisujejo zdravila, razen, v kolikor so hkrati še šolani psihoterapevti. Čujenost in gola psihologija je po mojem tudi premalo. Mora biti neka poglobljena psihoanaliza, kot je transakcijska analiza recimo ali pa geštalt, integrativna psihoterapija, recimo. Potem je pa izbor psihoterapevta, ob katerem se moraš dobro počutiti (varno!, hkrati pa mora znati postaviti meje in te videti in usmerjati) in s katerim po nekaj letih vidiš vsaj kak napredek. Proces se odvija zelo počasi. V času se zelo spreminja pogled na psihoterapijo, na sebe, odnose, življenje. Marsikaj na začetku psihoterapije je nejasno. V letih na vse globljih ravneh obravnavaš iste stvari, najprej razumsko in površinsko, potem globje. Z izgradnjo močnega negujočega starša se lahko potem soočiš z vsebino, ki je potlačena. Integriraš tiste dele sebe, ki si jih kot otrok odcepil, s čimer postaneš bolj celosten in razviješ bolj konstruktivne vzorce ter moč za obvladovanje čustvene globine, ki raste postopoma. Zmaga je tam, kjer je kompetenca oz moč za obvladovanje čustev, ki so prej prekrita s tesnobo ali depresijo. Scasoma čustva izgubljajo na moči, ker jim ne pripisujemo več moči in vedno bolj bledijo. Vmes še marsikaj spoznaš o sebi in poštimaš še druge manjše stvari. Naučiš se sam sebi dati, kar rabiš, razviješ notranjo varost in vrednost, itd. In vse skupaj se sčasoma odrazi na zunanjem življenju- partnerstvo, služba, prijatelji, dejavnosti, itd. Odnosi dosti bolj špilajo in bolj je jasno, kaj želiš. Velik del življenja si lahko sam zapolniš, tako da je potreba po partnerstvu precej zmanjšana, ki postane bolj želja z nekom deliti dobre stvari in gojiti lep odnos. Skratka..same lepe stvari se razvijajo, če se je človek pripravljen soočati se sam s sabo. Nujna je pa moč, pogum, volja in vztrajnost! Nekateri imamo tukaj več danih lastnosti in zavedanja, drugi dobijo manj prtljage, itd. smo zelo različni torej.

[pavlinm]

Nisem sicer šla brati odgovorov drugih, a vem, kako ti je. Sama sem od Asentre (Zolofta) pristala na Prozacu in sedaj na najnižji možni dozi Paroxata. Ker dejansko nisem še razrešila občutka tesnobe in nesigurnosti vase, pojavljajo pa se mi tudi težave na delovnih mestih in pri odnosih. Kolikor so meni povedali, so zdravila samo neka pomožna bergla, nekdo, ki ti vleče ven iz utapljajočega čolna, ki ima luknjo. Ta čas, ko ti zdravilo črpa vodo ven, si ti prisiljen nekako zakrpati luknjo ali pa jo vsaj zmanjšati. Vsi, ki imamo depresijo smo zaradi večih razlogov osebnostnjo manj stabilni in nam pride prej stres do živega. Odzadaj je neka slaba samopodoba in neki priučeni vzorci, ki nam grenijo življenje. Včasih je tudi pritisk življenja tako hud in premočan, da se ne uspeš nekako povsem soočiti s čustvi in pritiski okolice in te sesuje. Sumim, da je bilo pri tebi verjetno kaj podobnega. Ko sem brala tvoj zapis, mi je prišlo več stvari na misel. Obstaja neka gospa, Barbka Špruk, ki je bila menda 20-krat hospitalizirana zaradi manične depresije in sedaj ima nek sp. Ona zagovarja zdravljenje brez zdravil in menda se je sama uspela zvleči ven na podlagi lastne aktivnosti (slikanje, kuhanje, pospravljanje, pisanje dnevnika, delo na kmetiji) in nudi tudi invidualna svetovanja. Mogoče greš lahko na informativni pogovor k njej. Druga stvar o kateri sem razmišljala, je tudi, da je tudi šport naravni antidepresiv. Sam si omenil, da se ti je stanje bistveno poslabšalo, ko si zbolel in bil prisiljen opustiti aktivnosti. Mogoče bi ti rekla, da nadaljujej s športom, pa čeprav je to samo sprehod okoli bloka in gozda. Omenjaš tudi težave ločenca. Si bil ti kdaj na kakšni skupinski obravnavi glede odnosov ali v kakšni partnerski svetovalnici. Mislim, da bi ti lahko pomagalo. Poročaj, kako ti gre, pa srečno!

[Cvetlica]

Zoyo sprejmi se, nisi popoln, ampak nihče od nas ni. Nekateri pač rabijo zdravila celo življenje. Meni so antidepresivi pomagali šele ko sem se nehala ubadati s svojimi problemi in vprašanjem ja ali ne zdravila, kaj pa ta stranski učinek, kaj pa ta simptom,... Saj tudi jaz se nisem še popolnoma sprijaznila, ampak počasi delam na tem in se raje kot psihičnim problemom osredotočam na vsakodnevne stvari.

Vse dobro ti želim 

[zoyo]

S športom se sicer redno ukvarjam. Res ne toliko kot recimo lani, recimo da sem na kakih 75 %. Malo bolj se moram prisiliti, težje se odpravim. V t.i. normalnih tednih in mesecih mi gre bolje, zdaj med dopustom pa je težje, ko nisem v pogonu služba. Hecno, nikoli si nisem milsil, da bo bolje hoditi v službo kot biti na dopustu. saj je fino, ko ti ni treba vstati, ampak potem poležavam do 9h in že zaradi tega se počutim slabo. In med tem poležavanjem prihajajo slabe misli in raste tesnoba. In občutek, da zapravljam dneve. A se ne morem spraviti pokonci. Danes recimo sem cel dan doma. Krivda in sram.
Kak dan se mi že zdi, da bo, da je, bolje, da bo šlo, en tak optimizem, običajno zvečer, potem pa naslednji dan spet zdrsnem nazaj. Včeraj recimo sem bil na Begunjščici s prijateljico. Zvečer sem razmišljal, kako bi se lahko te dni odpravil sam v hribe, od koče do koče, na izi, zjutraj bi hodil, popoldne in zvečer pa chill out pri koči v senci. Nisem imel plana, ampak sem kar mislil, da se zjutraj odpeljem v bohinj in grem na komno, potem pa za nosom. Nič od tega. Zjutraj ob šestih sem se zbudil, čutil običajno vsakojutranjo grozo pred svetom in lajfom in se valjal v lastnem sosu do pol desetih. Tako si mislim, da bi rabil eno osebo, ki bi me zjutraj brcnila v rit, pa bi šlo. Po drugi strani, pa moraš znati živeti tudi sam in iz sebe. Lani recimo sem bil sposoben vstati ob 4h in biti pb šestih na kolesu inz ekipo odpeljati 400 km v enem kosu. Zdaj si ne upam it zvečer na enourni tek. Oziroma se moram prav nečloveško prisilit in doživljat tesnobo. Saj tudi lani je bila zjutraj tesnoba, ampak sem šel.
Včasih razmišljam, kako bi sploh preživel do zdaj, če bi recimo živel pred 100 leti, ko ni bilo takih ADjev? seveda so mi pomagali. Mislim, da izboljšanja niso bila slučajno sovpadanje naravnega izboljšanja in jemanja ADja. Preveč dolgo sem bil zaradi tesnobe slabo funkcionalen in ob ADjih je bilo toliko bolje, da to ni mogel biti slučaj. spoznanje, da je šlo za tesnobo in panične napade, mi je pomagalo, da sem marsikaj in marskoga bolje razumel. Takrat se mi je zdelo, da se ne bom vrnil nazaj, da sem toliko močnejši in da sem to premagal. Tesnba me je vedno znova postavila na laž in mi pokazala nek novi, drugačen obraz, in me spet in spet spravila na kolena. Vsakič se potem dvigujem nekaj mesecev.
Tokrat sem morda celo ohranil več sebe kot prej, mislim da sem ob siceršnjem poslabšanju vseeno dokaj funkcioniral in nisem opustil dosti aktivnosti. Ima pa zdaj vse skupaj bolj noto eksistenčne krize. Pred 20 leti je šlo bolj za nekakšno brezoblično tesnobo in panične napade, agorafobijo, dosti bolj telesne simptome, nisem imel občutka, da sem slab človek, občutka zavoženosti, krivde. Zdaj gre bolj za pobitost, stisko, občutek brezihodnosti in krivde zaradi nepopravljivo zapravljenih priložnosti, personal failure. Občutek imam, da sem prestar in da nimam časa, da bi popravil, da bi se popravil, da nikoli ne bom srečen, karkoli že to je, tako od zore do večera in dan za dnem in za delovnik in za praznik.
Ampak res pa hvala za komentarje.

[pavlinm]

Hey Zoyo,

v zadnjem zapisu imam občutek, da želiš bolj, da te samo nekdo sliši in razume tvojo stisko in ne konkretnih komentarjev. Vseeno pa ti bom dodala par točk za razmislek. Jaz imam občutek, da se ti pretirano ženeš čez vse meje in gledaš na rob izgorelosti. Da bi moral funkcionirati tako kot preden te je zoper depresija pograbila in da si očitaš, da nisi povsem OK. OK je ostati doma med dopustom in si tako polniti baterije, sploh prvi teden. Pa čeprav boš samo malo več pospravil in doma urejal stvari, ki so prej stale. Pomanjkanje spanja in utrujenost je tudi tisto, kar prispeva k depresiji. Pravijo, da daj človeku, da se naspi, pa ga bo minila tudi depresija. Jaz osebno sem bila včeraj res v slabi koži, sploh po hudem stresu in razočaranju, ki je vodilo v migreno zaradi napetosti. Sem se spravila popoldan v posteljo in spala 5 ur. Bilo me je sram, da takole trošim svoje življenje, a sem se spočila umirjena in polna energije, tako da sem uspela že zlikati cunje in danes cel dan bila zelo produktivna, o depri pa ne duha in sluha. Moj nasvet bi bil edino ta, da če te zjutraj pograbi tesnoba, da greš čimprej ven. Spomnim se ene gospe, ki je rekla, da gre zjutraj takoj na sprehod in nato v bližnji kafič na kavo. Mogoče bi ti ta drobna malenkost pomagala

[zoyo]

Hei Pavlinm,
hvala za nasvet in tudi komentar. Res je, da iščem razumevanje, ampak tudi iščem mnenje, oziroma kako nekdo drug vidi mojo situacijo. Pogosto, ali pač vedno, je tako, da vidiš svojo siutacijo na nek svoj način, drugi ljudje, pa vidijo to drugače in to kar ti povedo, je večinoma zelo v redu, mislim, zelo pomaga. Sicer se pa ne ženem, mislim, da ne. V službi preživim, kolikor je treba, vikende imam proste, imam dopust, šport mi naredi dobre občutke, čeprav se je treba tudi pomatrat in včasih imet občutek krivde, če preskočiš trening. Izčrpava me anksioznost, pa pomanjkanje enega umirjenega in sprejemajočega človeškega stika. Mogoče je to ljubezen. Vendar vseeno mislim, da nisem na robu izgorelosti. Al kaj? Mogoče pa izgorelost nima veze samo s službo. No pa tudi doma. Mislim, ne letam stalno naokoli in ne skrbim za majhne otroke in jih ne vozim po aktivnostih, sta že odrasla. Pa tudi doma me ne čaka nekdo, ki bi mu moral še skuhat kosilo in oprat gate in speglat srajco. Gledano od strani, bi lahko rekli, ja kaj se pa tale pritožuje?
Tisto glede jutra pa načrtujem že tako ene dve leti. Sicer med službo pač vstanem zgodaj, nekaj pojem in sedem na kolo, imam 20 minut do službe in v tem času nekoliko zmanjšam tesnobo... ali pač ne, ni isto če greš po jutranjem sprehodu na kavico ali pa v službo, ne?

[Nives]

Ojla Zoyo!
Meni se ne zdis na robu izgorelosti, mislim da je bila to bolj projekcija. Jaz mislim, da je tvoj stos, da malo predelas kakšne stvari za nazaj, pa kake filinge potlacene, nerešene, ki ti povzročajo tesnobo. Se naučiš bolj cutit.  Malo pogledas zaplete, ki si jih imel v partnerstvih.  Kateri tvoji vzorci, tvoji drive-i so doprinesli k temu, da to ni šlo najbolj. Da še malo bolj spoznaš svojo notranjost in vidiš,  kaj te še izpolnjuje in da še s čim dušo napolnis. Ni vse v partnerstvu. Mogoče tudi da razvijes kakšne lastnosti, da z njimi prideš do bolj izpolnjujocih odnosov in partnerstva. Empatija, socutje,  toplina in iskrenost.. so zelo zazeljeni in tudi sam več dobiš,  ko si bolj takšen.  Vse to se da razviti, vsaj jaz sem tko naredila. Sčasoma imaš potem vedno bolj izpolnjujoce odnose. V partnerstvu in sicer.  Z vsem tem bo tvoja duša bolj zacvetela in ti bo ok. Tudi za nazaj se hitro sprijaznimo, ko vidimo da smo zrasli in nam stvari bolj tečejo.  In ne... Se zdaleč ni prepozno. V parih letih lahko marsikaj naredis. Šele zašel si v drugo polovico življenja in tvoja dolžnost je, da si ga narediš čim lepšega.