Članek o depresiji - "Depresija ni bolezen. Depresija je odločitev."

[Zvezdica zaspanka]

Prilagam povezavo: https://fokuspokus.si/article/2374.

Sama sem doživela depresijo in to ne samo enkrat. In se močno ne strinjam z avtorico. Preveč posplošuje in se hkrati norčuje. Obenem je kristalno jasno, da ni nikoli zbolela za depresijo in tudi da nima prav nobenega psihiatrične izobrazbe oz. ozadja. Če bi bila malo zlobna, bi ji želela hiter šut ta najhujše depre ... pa da potem vidim, kako bi se spopadla s tem ona. Citiram ...

Ni res, da depresija pride, ko se nam NE dogaja nič slabega. Ravno nasprotno.

Nekateri pa vemo — ampak ji ne moremo pomagati. Pravi, da ji ni pomoči. Da je to bolezen.
Jaz tega ne verjamem.

Res? Pa še kako je to bolezen in kemično neravnovesje v možganih.

In ima super punco — ki ga bo sicer vsak čas pustila, ker ga ne more več psihično podpirati. Boji se, da je depresija nalezljiva in da bo tudi sama postala depresivna.

Sorry, samo depresija res ni nalezljiva. Ne zboliš kar tako, če nekoga gledaš v takem stanju. Ampak neravnovesje v možganih, tu ne pomaga ne noben sprehod, ne noben sonček kot govori veliko ljudi, ki nima pojma.

Depresivni po mojem postanemo, če imamo “vse”. To pojasni, da je na Zahodu več depresije kot pa v tretjem svetu. Tam imajo neprimerno manj materialnih stvari, slabše službe, slabše izobraževalne in zdravstvene sisteme.
Pa vendar se Vzhodnjaki počutijo bolj srečne.

Res? Kako naj bodo revni depresivni, če posplošujemo kot avtorica, če sploh ne vedo, kaj je izobilje? In NE, ne rataš depresiven od vsega dobrega.

Depresija pride, ko dobimo, kar si želimo. Depresija pride, ko nimamo izzivov. Depresija pride, ko se nam v resnici ne dogaja nič slabega: nismo v vojni, nismo lačni, nismo žejni, nismo osamljeni. Depresija pride, ker si želimo preveč. Ker se ne znamo zadovoljiti z tistim, kar imamo. Ker ničesar ne cenimo, ker vemo, da imajo drugi še več.

NI res. Ko imamo vse, ne ratamo kar tako depresija. Tudi ne drži, da ko si depresiven, pa res nimaš čisto nobenih ciljev. In tudi ni res, da nismo osamljeni, ko je depresija na udaru. Torej jaz sem si želela, da sem depresivna, po tem sem hrepenela? Ne bi rekla.

Ne vem, mogoče samo jaz rdeče vidim, ko berem članek od te gospodične pa pretiravam. Samo se mi zdi ponižujoče in žaljivo do vseh nas, ki smo dali čez depresijo.

[logpop]

Ona je enkrat izkusila blago "depresijo" in zdaj misli, da so vse depresije take kot jo je imela ona.
To je podobno kot če bi človek celo življenje gledal avte s 4 vrati in pol ko bi videl nek avto z 2 vrati od daleč bi tudi za njega mislil, da ima 4 vrate.
To je znan pojav, napaka pri empatiji. Narobe se vživimo v kožo drugega. Podobno je ko kdo reče, da je osamljen in ga bodo ljudje narobe razumeli, da mu je malo dolgčas, ko pa ga v resnici cel dan mori, da ne more normalno funkcionirat.
Čustva znajo it v hude skrajnosti, v bistvu gredo v skrajnosti kolikor je možno, to je pa zato, ker nas samo tako prisilijo v akcijo. To je gledano iz evolucijskega vidika. Zato se dogajajo samomori in raznorazna neracionalna dejanja (umori, teroristični napadi,...), ker imajo čustva zmožnost iti v take skrajnosti, da si večina ljudi ne zna tega predstavljat pravilno. Potem pa rečejo, da jim ni jasno, kako se lahko kdo ubije. Medtem ko se zelo veliko ljudi ubije, vsak dan kakšen v Sloveniji. Torej to je dokaz, da znajo čustva res it v skrajnosti in da si ljudje ne znajo tega predstavljat.

Je pa pohvalo, da ženska vsaj razmišlja. Še malo naj razmišlja pa bo prišla do resnice. Bolje to kot pa da nič ne misli.

Je pa še ena značilnost takihle uspešnih ljudi: za probleme drugih govorijo, da so manjši, kot so v resnici, da s tem med vrstici hvalijo sami sebe, kako bi oni na njihovem mestu ta problem že zdavnaj rešili. Hvaljenje sebe med vrsticami je zelo pogosto, posebej med takimle "uspešnimi" popularnimi mladimi lepimi ljudmi.

Jaz nisem nikoli imel prave depresije, sem pa zadost pameten, da vem, kako zna iti to v skrajnosti, da se niti ne moreš premikat verjamem.

[zoyo]

Verjetno je resnica nekje vmes. Verjetno za depresijo res rabiš nek substrat v možganih, neko osnovo, dano z geni ali vzgojo. Ampak na nek način, pa igra vlogo tudi vrsta drugih osebnostnih lastnosti in življenskih naključij in tu nekje je tudi element "odločitve za depresijo". Ne kot nekaj hotenega, ampak to, da jo nekako sprejmeš, posvojiš in gojiš in da ne uspeš stopiti iz njenega kroga in greš navzdol po spirali. Težko se ji je upreti, še posebej na začetku, ko je še sploh ne prepoznaš. Zelo težko. Ko jo enkrat spoznaš, je tudi težko, ker s tem spoznavaš sebe in to niso samo lepa spoznanja. Marsikaj moraš predelati in prebaviti in premisliti. Če se spremenijo življenske okoliščine ne bolje, če uspeš popraviti neugodne osebnostne lastnosti, če skozi psihoterapijo pridobiš orodja in orožja za boj z depresijo in jih znaš uporabiti, potem ti lahko uspe. Je pa to delo, so vzponi in padci. In ni idealnega. In tako pravzaprav živimo, tisti z depresijo in tisti brez nje... Moj osnovni problem je, se mi zdi, sprejeti sebe

[Nives]

Klinična depresija je tudi bolezen in nezavedno depresija je odločitev. Depresivnost pa ni bolezen. Nekdo, ki je bil samo depresiven,  ne more razumet klinične depresije.  Ki se ne dogaja od danes na jutri. Ko se pa naenkrat zgodi, se pa enako od danes na jutri ne pozdravis. Lahko je pa odločitev za zdravljenje-delo na sebi. In za uvid, kako sami sebe pripeljemo v to stanje in potem lahko bolje izbiramo.

[ljubica]

Avtorica članka je predvsem dobra provokatorka.
Samo, da je njena kolumna objavljena, pa plačana, pa je vse ok.
Takšnole mlado ženšče naj ne soli pameti in ne izziva svojega zdravja (če ga v resnici ima).
Pišuka, zanimivo pa je, kako takoj pritisne na našo vest in vsi novodobni guruji so kar lepo cenjeni z vsemi svojimi glupimi nasveti vred.

Mah...

[številka]

Problem vidim v tem, da ljudje ne vedo, kaj depresija je in jo potem definira vsak po svoje. Mnogi ljudje mislijo, da je depresija neko malo manj prijetno psihično stanje in iz marsikaterega se lahko z odločitvijo znebiš. Tudi jaz sem že marsikdaj bral, da proti depresiji pomaga sprehod, pa delanje stvari, ki te zanimajo, ipd. Ja, povsem zdravim to mogoče res pomaga, ampak ne pri depresiji, ampak pri malo bolj umirjenem ali rahlo utrujenem duševnem stanju, ko se jim česa preprosto ne da (vsakomur se kdaj česa ne da...) in nič več. Pri takih stanjih gibanje in motiviranje res pomagata. Pri pravi depresiji pa verjetno res ne.

[Sfear]

to ni strokovni članek. avtorica piše svoje mnenje ki je čisto laično brez osnove. prej bi rekel da se avtorica utaplja v lastni požrešnosti in izobilju vsega. mogoče bo kdaj v življenju okusila depresijo in takrat bo pekel za vsakega okrog nje same, ker taki ljudje kot je avtor nimajo pojma o življenju. Naj raje pospravi svoje barbike in se loti študija na priznani univerzi.

[Ribica]

Se strinjam, Sfear.
Žal še veliko ljudi razmišlja podobno, kot ta "avtorica" - dokler jih ne zagrabi depra. V prihodnosti čaka vsakega tretjega, pravijo analitiki.
Kdor ni izkusil, ne ve - ne more vedeti. Ker si ne more predstavljati, da je lahko tako hudo.
Ribica