Zadnje upanje

[pi.ka]

Heii 

Sem nova na tem forumu, zato sem se odlocila, da se jaz napisem svojo zgodbo. Na to spletno stran sem naletela povsem nakljucno, saj sem po internetu iskala najboljsi nacin za samomor. V glavi sicer ze nekaj let premlevam vse razlicne scenarije, kako si najelegantneje vzeti zivljenje, vendar v noben nacin nisem tako prepricana in ne uspem zbrati dovolj poguma, da bi to tudi storila.
Vse skupaj se je zacelo pred priblizno desetimi leti, ko sem se presolala in ostala brez prijateljev. Takrat sem se zacela zavedati, da mi navezovanje stikov z neznanimi ljudmi predstavlja ogromen problem in pocutila sem se osamljeno kot se nikoli. Ker sem bila torej nova in tiha sem bila tarca posmehov, kar me je prizadelo in se dodobra zasidralo v meni. Ze pri 12 letih sem zacela premisljevati, kako bi se zradirala s tega sveta. Vendar mi je nekako uspelo preziveti do srednje sole, kjer se je vse spremenilo. Tam me ljudje niso poznali, v meni niso videli nicvrednice, pac pa sem spoznala nekaj krasnih sosolk, ki so me potegnile v druzbo. Bila sem priljubljena, zaljubljena, depresija in samomorilne misli so bile pozabljene. Po koncani srednji soli pa se je vse skupaj spet zacelo. Fant, v katerega sem bila zaljubljena do nezavesti, me je pustil zaradi druge in svet se mi je sesul. Nato so sledile druge neuspesne zveze, zamenjala sem nekaj faxov, vendar nobenega nisem mogla dokoncati. Nisem se mogla pripraviti do ucenja, kjub temu, da sem bila v srednji soli zlata maturantka in skupaj 12 let odlicna.
Trenutno sem zaposlena v proizvodnji, spoznala sem fanta s katerim sem se preselila na svoje. Skupaj sva tri leta, pred slabim letom pa sem izvedela, da me je prevaral, ko je bil v tujini. Takrat se mi je ze tako slabo stanje se poslabsalo. Sploh se ne morem pobrati. Tudi ce imam vmes nekaj srecnih dni, prej ali slej kak dogodek, beseda, spomin skazijo moje razpolozenje in spet razmisljam o vlaku, rezanju zil in skakanju z mostu. Rada bi opravila s temi mislimi in se spravila k sebi se preden bom zacela razmisljati o otrocih. Vendar enostavno nevem kako. Fant in druzina vedo za mojo bolezen, vendar me nihce ne jemlje resno. Nimam nikogar, ki bi mu povedala, kako se pocutim, ki bi me potolazil, mi znal svetovati in bodriti, naj grem dalje in pozabim preteklost.
Zelim si ziveti! Ampak ne kot sedaj, ko vsak dan samo cakam dan, ko bom za vedno zaprla oci.

[gogi]

Živjo pi.ka, 

moje mnenje je da si prav naredila da si svojo stisko dala na papir, pravzaprav sem na forum. Nekako mora iti iz tebe vn, če te že doma ne razumejo. Mislim da ni to da ti ne verjamejo da rabiš pomoč, predvsem te ne razumejo, to pa je razlika a ne.
Nisem pa zasledila, ali si poiskala zdravniško pomoč, morda jemlješ kakšna zdravila?

 

[Nives]

Ne bi bilo slabo, da bi se zaupala kakšni podkovani osebi PI.ka. Zaupen in varen odnos s psihoterapevtko ti bi pomagal odložiti kakšno breme, ki ga nosiš, spremeniti kakšne poglede in prepricanja, da boš lažje in bolj radostno živela. 

[logpop]

Samomorilne misli ti pridejo avtomatično, brez tvoje volje. Tako da jih ne vzet za svoje ampak za tujek, ki ga moraš odstranit. Glej na to kot na samo še en problem, ki ga je treba rešiti. Podobno je s slabo voljo/depresijo/zamorjenostjo: je problem, ki se ga da treba rešiti in samo najti je treba način, ki sigurno obstaja.
Rešitev za te probleme so topli odnosi z ljudmi. Če ne gre drugače jih probaj simulirat s psihoterapevti, pa če ti eden ne odgovarja jih zamenjaj čimveč, da najdeš takega, ki ti zna dvignit razpoloženje. Že to iskanje pravega psihoterapevta bi ti moralo dat nek užitek po moje, ker bo zanimivo. Od njega moraš oditi dobre volje pa je dober.
Tudi dopisovanje po emailih zelo pomaga pri tej iluziji, da imaš prijatelja, dan postane bolj popoln/pomemben, če nekomu zapišeš, kaj si delala. Probaj koga najti za to, to pa ne bi smel biti problem, glede na to, da si ženska.

[pi.ka]

Strokovne pomoci se nisem poiskala. Po eni strani me je strah, da mi tudi zdravnica ne bi verjela, da resno mislim. Po drugi strani pa sem se vedno prepricana, da se lahko sama izkopljem iz tega, pa ceprav v desetih letih ni bilo bistvenega napredka   Pa tudi strah me je, da bi se razvedelo za moje tezave.
Misel na to, da naj samomorilske misli sprejmem kot tujek se mi zdi simpaticna, vendar je to zame skoraj nemogoce. Kadar premislujem o tem, mi je vseeno za to, da bi rada ozdravela, za druge ljudi in vse kar bi pustila za sabo. V mislih imam le to, da nisem vredna zivljenja in da hocem cimprej pobegniti pred problemi.
Kar pa se tice psihoterapevtov..na nek nacin me je ravno tega strah, da bi naletela na nekoga, ki mi ne bi ustrezal. In prav nenehne menjave so nekaj, cesar si ne zelim glede na to, da imam tezave s spoznavanjem novih ljudi in zaupanjem.

Ah vedno iscem ene izgovore za vse in se raje smilim sama sebi, kot da bi kaj ukrenila. Zaenkrat bom verjetno ostala pri tem forumu in knjigah za telebane z upanjem na boljse case. Vseeno hvala za nasvete

[logpop]

Tudi psihoterapevti so samo ljudje in neumnost je vztrajat pri takem, s katerim se ne ujameš. Po moje je nujno, da jih menjaš dokler ne najdeš pravega. Meni je to menjavanje zelo v redu in bom še to delal po moje, čist iz užitka. Pa čeprav sem bolj samotar in nedružaben ampak menjavat psihoterapevtke mi je pa najmanjši problem, prav zanimivo in užitek mi je in potem se dobro počutim, medtem ko po kakšnem novem spoznanju kakšnega morebitnega prijatelja se bolj zanič počutim, razlika je najbrž samo v tem, da se pri morebitnih prijateljih sprašujem ali sem jim bil všeč kar mi je precej velika muka, pri psihoterapevtih mi je pa čist vseeno kaj si mislijo o meni.
Meni je ena psihoterapevtka rekla, potem ko sem ji povedal za samomorilne misli: "grozite s samomorom" ... "pa tudi te moči nimate, da bi to storili". Fak večje vzpodbude za samomor kot to še nisem slišal. Me je včasih imelo, da bi ji dokazal, da imam moč za to. Čist mim usekala. No mogoče sem jo narobe razumel.

Samomor, depresije in škodovanje sam sebi imajo skupen vzrok: samoukinitev sebe iz družbe, da ji ne boš škodil. Tak da probaj bit koristna družbi, glavna v družbi, pa ne bo samomorilnih misli. Pa po moje dovanjanje stalnih doz užitka je tudi zelo učinkovito, če je treba pač jej sladoled vsak dan, bolje bit debel kot mrtev. Saj se sprašujem, koliko teh debelih ljudi bi storilo samomor, če si ne bi pomagali s hrano.

[Ribica]

Draga pi.ka
Zelo dobro poznam te misli, ki so kot nekak izhod v sili, ko res ne bo več šlo. Sanjarjenje o načinu umika od bolečine, od situacije, ki se v tihoti in temi noči zdi nerešljiva, brezizhodna. Misel, da še vedno obstaja ta možnost, da me ne bo več tako neznosno bolelo, a je hkrati želja, da ne bi bilo tako, ker bi vendarle rada živela, samo drugače.....
Takšne misli in občutja so lahko (tudi) znak depresije in zaradi tega bi morala poiskati strokovno pomoč. Ali se boš depresije lotila z AD-ji ali na kak drug način, je že stvar izvedbe in o tem bosta s psihiatrom kakšno rekla.
Žal je v naši družbi tako, da je tudi v družinskem krogu malo razumevanja za takšna počutja in se o tem ne govori ali pa se tega ne jemlje resno - dokler se ne zgodi tisti izhod v sili. Zato poišči pomoč prej, nikar na čakaj. Prepričana sem, da te bo osebna zdravnica resno vzela, sicer pa mislim, da za obisk psihiatra ne potrebuješ napotnice.
Tudi pisanje pomaga. Meni je.

Ribica

[pi.ka]

Najbrz imate prav in bi morala poskusit s terapevtom. Pa tudi, ce grem samo enkrat. Ce mi ne bo vsec, se vedno lahko zamenjam ali odneham. Tega pa nisem vedela, da ne potrebujem napotnice. Ali to velja tudi za neplacljive psihiatre?
logpop in Ribica, z obema se strinjam; samomor mi predstavlja tako izhod v sili kot samoukinitev iz druzbe, ki je nisem vredna oziroma sem ji nepotrebna. Pa tudi s hrano sem si do pred kratkim pomagala, vendar sem si nakopala take zdravstvene tezave, da sem morala ta nacin tolazbe opustit. Zdaj sem sla v drugo skrajnost in skoraj nic ne jem. Velikokrat si pomagam tako, da se zamotim s kaksnim filmom, vcasih pomaga, vcasih se potem pocutim se slabse. Razmisljam o tem, da bi namesto emailov, ki si jih logpop prej omenil, zacela pisati blog in svoje misli na ta nacin "izlila na papir".

[logpop]

Ja tudi blog bi ti koristil. Če boš pisala blog mi daj link, da ga bom lahko bral . Je pa najbrž dobro, da lahko bralci komentirajo blog, boš imela več veselja pisat. Mogoče bi znal bit problem z blogom to, da bi se bala napisat kaj bolj osebnega, ker se bi bala odziva neznancev. 1 na 1 je bolje po moje, ker bralca poznaš in veš kaj ga zanima, da ne bo nesramen itd. Pa največji čar tega dopisovanja je to, da po malem cel dan misliš na tistega človeka, s katerim si dopisuješ, ti dela družbo v mislih, pri blogu tega ne bo najbrž. Pa pri blogu je še ta problem, da se moraš vse kar boš napisala spomnit sama, medtem ko ti pri dopisovanju ideje za pisanje da sogovornik.
Kakšne zdravstvene težave pa si si nakopala s hrano?
S filmi je pa tako, da so najboljši, če jih gledaš redko, recimo 1 na teden, če je preveč so že dolgočasni.

[pi.ka]

Link lahko najdes na mojem profilu   Sicer imam nastavljeno, da morebitni bralci lahko komentirajo, vendar moram komentar najprej odobrii. No saj bom videla. Ce bo prevec zlobnih komentarjev, bom blog zaklenila, da mi jih ne bo potrebno brati. Sicer pa kot sem napisala tudi v blog, ne pricakujem, da bo to kdo bral, zelim si le izprazniti glavo, zapisati in morda bom lahko napisano videla se iz kakega drugega zornega kota. No bomo videli kako se bo obneslo. Kar se tice idej za pisanje, jih bom crpala iz svojega vsakdana in svojih misli. Ze tako prevec premisljujem o vseh stvareh, ki se drugim zdijo tako nepomembne, le da bom to zdaj tudi zapisala. In ves cesa se tudi bojim pri dopisovanju? Kaj ce drugemu ne bom vsec, ce se mu bom zdela dolgocasna in bo nehal odpisovat? Tu pa ne pricakujem nobenega odgovora, ce se bo ze komu zdela dolgocasna pac ne bo bral
Zaradi basanja s hrano imam tezave s kislino (GERB), prebavo in poziralnikom. Skratka se veliko veliko bolje pocutim, ce nic ne jem, kot ce se prenaziram.

[gogi]

Ja, to basanje s hrano je samo znak naših motenj. Tudi če nismo prav lačni se kdaj nabašemo, ker se počutimo potem bolje. Mislim da je tudi to ena vrsta zasvojenosti, in verjetno posledica GERBa pri tebi.
Poskusi basanje s hrano nadomestiti z gibanjem ali morda hrano zamenjati za tekočino ali sadje, zelenjavo, kaj pa vem, poskusi čimveč da vidiš kako in kaj.

[logpop]

Zanimiv ta tvoj blog, se vidi iz pisanja, da ti je v šoli šlo dobro.
Zanimivo, da kljub temu, da imaš fanta, službo in inteligenco te ti dogodki iz šole ne spustijo.

Ker po moje je vseeno depresija/samomorilne misli bolj značilnost manj uspešnih ljudi, ker jih to zavedanje, da niso uspešni zelo mori. Tu štejem tudi ta uspeh, kako bit bolj prijetna družba, kako imet bolj prijeten karakter, ne samo klasični uspehi kot so služba, partner itd. Ti ne zgledaš neuspešna. No mogoče imaš kakšne hibe v karakterju, ki se jih (podzavestno) zavedaš, ki te tako morijo, da si zarad tega samomorilna, te ne poznam.

Se pa to sklada z mojimi opažanji, da se težko rešimo travmatičnih stvari iz mladosti. Tudi če naprimer nekaj let po koncu šole ne boš imel službe te bo zaznamovalo za celo življenje in se boš počutil izločenega iz družbe tudi potem, ko boš službo že imel. Posebej se nam to vtisne do 25 leta, ko se še oblikuje naša osebnost.

Jaz imam iz šole podobne travme, ta izločenost je zelo zajebana. In čeprav bodo ljudje težko razumeli, kaj je bilo tako hudo, če so te malo zafrkavali in če si bil bolj sam (ko zdaj nazaj pomislim res ne zgleda nič takega še meni) je precej hudo bit izločen, se ne znat vklopit, najbolj je to zoprno, ker se ne moreš učit druženja po moje in potem veš, da boš zarad tega celo življenje malo pohabljen v tej veščini kako se družit, po moje nam je zato tako hudo, ko nas izločijo iz kakšne družbe, ko smo otroci.

Jaz bom bral kar boš pisala, se pa bojim, da boš imela občutek, da moraš pisat samo pomembne teme in ti bo zmanjkalo tem. Lahko napišeš tudi kaj manj pomembnega, čeprav na blogu je najbrž tak občutek, da moraš pisat samo pomembne stvari, da ne bodo nepomembne vsakdanje teme nobenega zanimale, ampak ravno to je največji čar dopisovanja, če dobiš občutek, da bralca vse zelo zanima o tebi. No najbrž ne samo dopisovanja ampak na splošno druženja.

[gogi]

Depresija nikakor ni značilnost manj uspešnih ljudi. Vemo da lahko prizadene vsakega. Sicer pa je ravno nasprotno kot si omenil logpop. V večji meri prizadene sicer ljudi, ki so bolj v stresu zaradi prekomernega dela oz. ki se bolj trudijo delo opraviti čimbolje. 

[Nives]

Za navidezno uspešnostjo se večkrat skriva velika ne vrednost in negotovost vaše,  ki se na ta način prikrije oz služi za neko dokazovanje.
Uspešnost ima zelo razlicna merila, ker imamo različne želje in različne poti. Tako da jaz rajši govorim o zadovoljstvu.
Res pa je, da je s slabsimi temelji težje postajata dobre odnose in stabilno delo.

[simonchy]

Jaz bom bral kar boš pisala, se pa bojim, da boš imela občutek, da moraš pisat samo pomembne teme in ti bo zmanjkalo tem. Lahko napišeš tudi kaj manj pomembnega, čeprav na blogu je najbrž tak občutek, da moraš pisat samo pomembne stvari, da ne bodo nepomembne vsakdanje teme nobenega zanimale, ampak ravno to je največji čar dopisovanja, če dobiš občutek, da bralca vse zelo zanima o tebi. No najbrž ne samo dopisovanja ampak na splošno druženja.

Logpop, tako očitno namiguješ da naj se pi.ka raje poslužuje dopisovanja, po možnosti bi želel da s teboj ane?   



Pi.ka lepo da si se  glasila tu in delila oz.  "izpustila" nekaj svoje bolečino. Mislim da je blog (ali pa če bil samo osebni dnevnik) zelo dobra metoda za "čiščenje".  Če je/bo prehudo oz. že sedaj -  pa ti tudi jaz svetujem psihoterapijo.
Vse dobro

[logpop]

simonchy ne, samo primerjam dopisovanje z debatami na forumu in pisanjem bloga. Skor 100% sem, da bo po parih dneh blog nehala pisat. Če bo sploh še kaj napisala. že tale tvoj malo nesramen odziv na moj post je dokaz, da je dopisovanje veliko boljše kot te forumske debate. jaz sem imel s tem tako neverjetno dobre izkušnje, da se mi zdi kar škoda, da ljudje to zamujajo. ampak vsi to dopisovanje povezujejo z nekim flirtanjem, je do določene mere, ni pa to glavni namen, pa tudi če je malo flirtanja to samo še izboljša stvar, ne vem kaj je treba podtikat, kot da imam neke zle namene s tem.
dajem ji nasvet, ti mi pa nekaj podtikaš. wtf. prav bom pa nehal pisat tukaj.
namesto da mi podtikaš ji daj raje kakšen originalen konkreten nasvet.

gogi: ja ko sem tisto napisal sem že takrat vedel, da najbrž nekaj manjka. sem te ure razmišljal in prišel do sklepa, da radi pridejo v depresijo tisti, ki si neuspeh preveč ženejo k srcu, da pa lahko sploh izkusiš neuspeh se moraš najprej zelo gnat za uspehom. tisti ki se mu fučka za vse (tako kot meni velikokrat) je lahko prav srečern, čeprav je velika zguba. tisti pa ki se žre zarad relativnega neuspeha, čeprav je splošno gledano uspešen, bo nesrečen. tako da imaš prav. je pa bilo nekaj v zvezi z uspehom. na splošno je pa sreča odvisna od naše sposobnosti, veliko bolj, kot si predstavljamo. sreča je nagrada za naše uspehe, žalost pa kazen za neuspehe. tako je bilo mišljeno, so pa seveda napake v naših genih, da to vedno ne drži.

[pi.ka]

Problem je, da ce si uspesen, potem vsi pricakujejo, da bo vedno tako. Od starsev, bivsih sosolcev, znancev, kogarkoli, vsi me sprasujejo, kako da nisem naredila faxa v smislu "se jaz sem ga naredil,kako da ti ne". Ze v osnovni, srednji, ce sem dobila oceno 3 namesto 5 sem bila ze glavna atrakcija ces kaj ti je pa bilo da si 3 pisala. In na vse to sem jih slisala se od starsev, zakaj se bolj ne ucim.kmalu po srednji soli sem zacela delati v proizvodnji preko studenta in sva se z delovodjo pogovarjala o stipendijah. Pa sem mu povedala, da sem tudi sama imela zoisovo. Potem se je kar naenkrat razburil kaj mi ni jasno, kaj delam tukaj, da bi mogla studirat ne pa delat za trakom, ce me starsi niso nic v roke prijeli... Samo vstala sem, sla domov in se zjokala. Ne vem, ce je nam "uspesnim" ravno lahko v zivljenju.

Blog bom pa zacela pisat zase, ker mi res dajete veliko upanja z izjavami, da je vprasanje, ce bom sploh se kaj napisala. Da bom tako ali tako odnehala. Pozabite, da sem sploh kaj omenila.

[Nives]

Verjetno je zate res težko. Ti je bilo že v zibko položeno, da moraš biti uspešna.
Do mene ni nihče imel pričakovanj.  Zrasla sem v okolju, polnem nasilja, alkohola in kriminala.  Torej tud o kakšni srednji šoli staršev ni bilo duha ne sluha. Ko sem bila zadnja dva leta v OŠ odlična in sem prinesla spričevalo, sta samo debelo pogledala in bila tiho. To je bilo pa tud vse. Takoj zatem sem bila zaradi nasilja odvzeta iz družine.  Mama je sicer upala, da bom naredila srednjo šolo,  rekla je še naj se ne drogiram in zascitim pri spolnih odnosih.
Bila sem zelo zgubljena,  prestrasena, bilo mi je zelo težko.  Ampak naredila sem srednjo šolo in faks. Se vkljucila v druzbo, ne glede na to, da sem bila doma zaprta v ujetnistvu. Se veliko zgubljala. ..Ampak. . Imela službe.  Fante.  Spoznala sedanjega partnerja,  ustvarila družino.  Kupila sva nepremičnino.  In imam svojo dejavnost, svoj s.p.. Imam prijatelje.
Po družbenih merilih bi morala propastI... Se zadrogirati, imeti kot najstnica morda otroka, za pasti v alkohol ali prostitucijo.  Nič od tega. Ljudje so presenečeni,  noben nič ne reče,  prijatelji pohvalijo. 
Nekoč sem sicer sledila tem družbenim merilom, kaj naj bi. Pred desetletjem spoznala, da nič,  kar ni iz srca in je za druge, nima smisla. In sem vse ustvarila iz sebe.
In ko se ljudje včasih takole pogovarjajo o teh "družbenih uspehih", si sama svoje mislim. Sekirajo se zaradi malenkosti ali se neprenehoma primerjajo, pehajo za kariero in denar. Važni so pa odnosi,  osebno zadovoljstvo in zdravje. Moram priznati, da sem ponosna nase. Starse sem ze zdavnaj presegla v vseh pogledih. Resda so v meni se vedno čustvene rane, za katere ne vem, če se bodo kdaj čisto zacelile. Morda pa tudi to ni namen.  Ampak je namen samo znati biti z njimi in si biti v podporo.
Vprasas se lahko kaj sama od sebe pricakujes? Kaj si resnicno želiš zase?  Kaj od tega lahko narediš? Kaj so pa družbena merila?  Kaj je tvoj uspeh? Vse drugo so samo "prisluhi" tvojih staršev,  ki so te nekoč gnali k uspehu. Kar si ponotranjila in zdaj naprej sporočas svoji okolici. Ki jim pa res ne rabiš več slediti. Pusti jih, da pridejo in grejo, brez reakcije na njih.
V resnici si dobra že zdaj, takšna kot si. Ne glede ne to, kakšna si. Vsak je po svoje dober in vreden. In vsak ima svoje želje za življenje.  Ne zelijo/mo si vsi kariere in uspešne 10 urne službe dnevno, ne zelimo si vsi veliko otrok. Ne želi si vsak partnerja. Ne želimo se vse ženske poročiti.  Kaj tebe res zanima? Kaj si ti res želiš?
Ne glede na to, kar si drugi mislijo in sporočajo. ..si resnicno pomembna samo ti!
Pa Srečno! !

[logpop]

Tisto, da boš itak nehala pisat blog bi te moralo samo še spodbuditi, mene bi. Meni bi bilo zanimivo brati tvoj blog, ker rad razumem stvari. Kakor hočeš. Malo grdo je zdej mene kriviti za to, da boš nehala pisat. Vidiš, tu se že kaže ena hiba v tvojih človeških odnosih. Zarad takihle hib si potem samomorilna.
Na tem forumu sem sodeloval v točno 2 temah in v obeh temah sem bil deležen nekih podtikanj.
Pa ne samo jaz, tudi ko sem bral teme od drugih sem videl, da se jim to kar pogosto dogaja, npr eden je napisal, da mu mama ne pere in ste ga takoj napadli, da naj si sam pere. Ja če že mama pere bo pa še njegove gate not vrgla. A je tako težko razumet človeka, a je treba vedno človeka gledat negativno?
To pa tudi potrjuje kar že dolgo vem: najboljša rešitev za ljudi, ki so slabši v človeških odnosih (katerih niso tega naučili, ko so bili otroci, ki v bistvu ne znajo bit prijazni) in se hitro skregajo je tole: druženje s čustveno stabilnimi ljudmi, da se od njih naučijo lepših medčloveških odnosov. Ampak je to težko naredit, ker ponavadi se podobni ljudje družijo skupaj in potem gre razvoj dogodkov samo še pospešeno v negativno ali pozitivno smer, ker si eden drugemu dajejo pozitivna/negativna sporočila.
Tudi za mamilarje je znano, da morajo najprej prekinit stike z ostalimi mamilarji in si najti bolj zdravo družbo.
Na tem forumu je veliko ljudi, ki so malo pohabljeni v človeških odnosih, saj jaz sem tudi, in potem hitro pride do podtikanj in ostalih nečednosti, ki človeka zelo zamorijo. Tak da tale forum niti ni tako posrečena stvar. Malo za površno pisat je že (kar je meni dolgcatj), ko pa pride do globljih razprav hitro pride do nerazumevanja.
Sta samo 2 vzroka za depresije in podobno: neprilagojenost svetu (neuspeh) in napake v genih.