Ne znam naprej

[simonchy]

Bobo

umiri se, zadihaj... 

Na vsa ta vprašanja lahko najdeš odgovor v sebi, ker te odgovore imaš samo ti.  Sedajle res mogoče ne, ker je zate to premočna čustvena travma, vsekakor pa s pomočjo lahko! Res ti svetujem za čimprejšnjo psihoterapijo.

Oprosti, ampak medtem ko sem brala tvojo zgodbo, sem ubistvu tvojo "ljubezen" do žene, jaz videla vse prej kot ljubezen. Mislim, da je to zgolj močna navezanost oz. navajenost na "trpljenje".

Res ti želim veliko notranje energije in moči. Vedi pa, da jo imaš!

[Bobo]

Koliko pa stane ura take terapije, nisem ravno pri denarju. Pa kaksen predlog o terapevtu, če ima kdo pozitivne ocene...

Hvala za spodbudne besede...

[simonchy]

Cena je odvisna od terapevta do terapevta (od 40, 50 evrov, nekateri več...) ... nekateri imajo prvo, uvodno uro tudi zastonj.

Verjemi, tudi sama ko sem začela s terapijami sem imela velik problem z denarjem, ampak sem morala nekaj narediti, spremeniti v mojem življenju, ker ni šlo več. In danes mi NI ŽAL (in tudi potem se kar nekako vse spelje in poklopi).
Je pa zanimivo, veliko lažje nam je vložiti denar v druge zadeve - materialne, kot v naše lastno zdravje!

Kot sem te lahko prebrala preko zgodbe, mislim, da nujno potrebuješ pomoč da najdeš svoje vire moči, sploh v tej situaciji, kjer si. Moje mnenje.

[Bobo]

Tako, odselil sem se, otrok nisem videl pet dni. Groza, napadi tesnobe, jokanje, zapiranje vase, nikamor ne grem razen v službo. Razmišljam kako so to le grde sanje ter ko se bom zbudil bo vse po starem, vendar ni. Kako živeti sam, ce nima nič smisla. Vsako jutro je grozno tezko vstati. Samo se spal bi. Ko pomislim na otroka, se mi vlijejo solze... Obupan sem čisto... Zdaj je se rekla da ne bo pristala na deljeno skrbništvo. To bo tudi dosegla, ker sodišče vedno razsodi v korist zenske.

[simonchy]

Bobo
 
kot najbrž sam veš, to kar delaš (da se zapiraš, da nikamor ne greš, da si tako govoriš..) ni dobro zate in ne bo izboljšalo situacije, kvečjemu poslabšalo se bo.

Verjamem, da je situacija izredno težka, ampak mislim, da bi slej ko prej prišlo do tega - zaradi vseh okoliščin.

Si si že poiskal pomoč??

Vse dobro

[Lost]

Se strinjam z simonchy...
In čim prej poišči pomoč da ustaviš padanje , lahko gre še nižje verjemi.

[Nives]

Čestitke, ker si se odselil!! Vidiš... V tebi je velika moč! !

[Bobo]

Hodim k psihiatru, dal mi je duloksetin teva in pa eglonil.

[Nives]

Dobrodošla ti bo psihoterapija...Da boš lažje prebrodil občutke.
In pa vse info in pomoc na CSD...da si izboris vsaj deljeno skrbništvo!!

Vse se bo še uredilo.  

[simonchy]

 
Tud jaz sem mislila na psihoterapijo.. zdravila ne bodo takoj prijela, nujno potrebuješ nek takojšnji suport v obliki pogovorov, uravnavanja kaosa čustev itd.

[Lost]

Viri za informacije o ustreznih oblikah pomoči ali za podporo in pogovor so tudi telefoni za pomoč v stiski:

    01 520 99 00 - Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
    116 123 - Zaupna Telefona Samarijan in Sopotnik (skupna številka; 24 ur na dan; klici so brezplačni)
    TOM TELEFON VSAK DAN OD 12:00 DO 20:00 NA 116 111.

V stiski lahko poiščemo strokovno pomoč tudi v eni od desetih psiholoških svetovalnic:

    info@posvet.org (031 704 707; naročanje vsak delovnik med 12. in 19. uro) – svetovalnice v Ljubljani, Kranju, Postojni, Novi Gorici, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Sevnici in Kopru
    svetovalnica@nijz.si (031 778 772; naročanje vsak delovnik med 8. in 15. uro) – svetovalnici v Celju in Laškem

[Bobo]

Pozdravljeni

Stiri mesece, odkar sem se odselil, še vedno ne vidim izhoda. Vse je izgubilo smisel odkar nimam svoje družine. Nekako si mislim, da so to le grozne sanje, ter da ko se bom zbudil, da bo vse po starem. Pa ni... Ne vem kaj naj, se vedno upam  da pokliče in se pobotava. Ko ne vidim otrok sem obupan. Ko sopa mi je hudo, da nimajo prave družine. Mlajši vedno pove, da si bo za dedka mraza zaželel, da bi bili zopet druzina. Mene to tako zlomi, da se na skrivaj jokam. Mislim da me bo od žalosti pobralo. Ne uupam se začeti na novo, da ne bi kaj zafrknil. Karkoli pocnem je brez veselja, noči pa so grozne...
Bojim se da si ne bi kaj naredil....

Hvala...

[Nives]

Sem prebrala in ja... maš težko... Ti kaj še napišem v podporo Bobo

Trenutno moram svoj razsut psiho-fizis zrihtat najprej.

[Bobo]

Kaj pa tebe muči, lahko tudi na ZS napises, bova en drugemu poskusila pomagati... olajšati........

[Nives]

Hvala Bobo.  Sem se že za silo skup sestavila.  Se mal sveck, mazil, cajcka, pa bo...Imam delovno, sploh popoldan me čaka zdaj.

Glej Bobo.. Tisti,  ki so šli čez ločitev pravijo, da je stresno in težko obdobje. Ampak vsi se potem nekako ven spravijo...Izlizejo rane in gredo naprej. 

Kaj delaš na deljenem ali polnem skrbništvu?  Koliko videvas kaj otroke? Otroci so tudi tvoji in vedno bo tako.  Med vami je vez, ki bo ostala za vedno. Ti pa nujno poskrbi za skrbnistvo!!

Biti z zmajem, namesto partnerja, pa nima nobenega smisla. Sebi in otrokom lahko več das sam. Seveda, ko boš prišel k sebi od hudega. Ko boš opolnomocen in zadovoljen. Kar se bo zgodilo v nekem času. .. samo vmes, ko je hudo, pač moraš skrbeti zase,  kolikor se le da.

Imas kakšna svetovanja, terapijo,  da ti nekdo pomaga čez to obdobje? Terapevt ti je lahko precej v oporo in te nauči tudi delati s težkimi občutki.  Da se naučiš, da so samo filingi.. Vsi filingi pa minejo. In večina nas je mela že misli na samomor in strah pred tem. In tudi to so samo filingi in misli. Nič realnega. Ker ti si živ in zdrav. 

Lahko tudi stopiš do zdravnice in dobiš kake AP za ta čas za spanje.. Ponoči moraš spati. Se boš že zaradi tega dosti bolje počutil.

[Travis]

Ko je nečesa konec, je KONEC.

Po tvojem pisanju sklepam, da je bilo konec že zdavnaj prej.. In da sta umetno vzdrževala
neko kvazi zakonsko življenje vse zavoljo zunanjega izgleda oz. v izogib potencialni "družinski
sramoti", ki pa je bilo močno v nasprotju z (predvsem) vajinim odnosom.

Ženska histerija, aroganca, deviantno obnašanje etc je vedno znak nepotešenosti, pomanjkanja
specifične pozornosti v razmerju, (v bistvu precej podobno z moškimi, le da ti to delajo/delamo
bolj šifrirano, prikrito oz. potlačeno) tako na čustveni, kot seksualni ravni.

Predvidevam, da v tebi ni našla stebra opore za lastne šibkosti, morda celo podobne tvojim
s katerimi se je na začetku razmerja indentificirala (omenjaš, da si bil tekom razmerja že 6 let
depresiven), saj si bil sam najbrž šibkejši od nje, medtem ko je ona kasneje v razmerju želela
nekoga, ki jo bo filmsko vzel "pod svoje varno okrilje" in jo zadovoljil, ter pozdravil v vseh njenih
fantazijah in nedoraslih projekcijah. Obenem se mi zdiš - milo rečeno, kar precej obseden z otroki
(navadno je tak beg od partnerja opaziti pri ženskah) in očitno si se jim posvečal več, kot ženi,
(fatalna napaka), ki jih je v upanju, da bo to rešilo že v štartu na propad obsojeno zvezo, tudi rojevala.

Za tango sta VEDNO potrebna dva.

Sočustvujem s teboj, saj je resnično težko brat tvoje zapise iz katerih veje vse to neznansko trpljenje,
vendar ti raje povem brez pomilovanja, tolaženja in kazanja s prstom na krivdo drugega, kaj se je po
mojem skromnem mnenju zgodilo z obema in kaj bi bilo zate poglavitno registrirat v tem momentu.

Najhuje je, ko človek spozna lastne zablode, kot nepovratne. Mislim, da te najhujše še čaka.

Vendar je to nujno potrebno, da se očistiš fikcijskega balasta, ki ti še naprej mrači razum in te vodi
v slepo ulico tarnanja in objokavanja nečesa, kar ni dejansko nikoli obstajalo (sicer ne bi šlo v tri pm),
medtem, ko boš sčasoma ljubezen do svojih otrok prilagodil do te mere, da jim boš dajal zrel in čustveno
stabilen zgled - s čimer boš prekinil dedovanje čustvene pohabljenosti, za kar si moraš seveda nujno
prizadevati in za to poiskati ustrezno strokovno pomoč. Sam tega ne boš zmogel. Pomembno za svetlejšo
prihodnost je tudi to, da razčistiš kakšen lik ženske si do sedaj iskal v zunanjem svetu in kako je ta
primerljiv z žensko, ki ti je dala življenje.

Čas je, da se ponovno odkriješ.

Vse dobro, T.

[Nives]

Travis...  krasno si tole Bobovo družinsko celico predstavil...  Če boš kdaj pri volji ti na ZS pošljem še moj primer v anamnezo.

Bobo..upam, da ti bo pomagala do uvida .... In tudi jaz mislim, da ne bo šlo brez strokovne pomoči. Treba je osvojiti celoto, da se lahko čisto ven potegneš Bobo

[Bobo]

Travis

hvala za razlago, vendar nise bil tako šibek, kvečjemu bolj previden. Kar se tiče njenih potreb, sem vedno delal v tej smeri. Ona pač ni imela urejene družine, mati jih je vzgajala, da je njihov oče slab in zmotno je bilo moje mišljenje, da bo ona kaj drugače obravnavala svojega partnerja. Bolj mislim, da je začutila, da jo resnično imel rad, ter da lahko manipulira z mano. Tega pa nisem dovolil. Marsikaj sem pogoltnil, vendar teptanja pa ne. Ko sem se postavil zase je pa sklenila da z mano ne more več. Zdaj ko gledam za nazaj, sem jemal tablete zaradi osebe, ki bi jih morala, pa jih ni. V sebi nosi veliko breme, da je očetu obrnila hrbet, skupaj z materjo in bratom, da se je kasneje obesil. Vendar sem ji vedno stal ob strani.

Hvala obema, nekako bom moral to preboleti...

[Travis]

@Bobo

Hvala tudi tebi za feedback in sprejemanje drugega mnenja, kljub temu,
da si vprašal zanj. Sam dobro vem, kako težko je poslušat druge,
ko se lotijo, ko opice banan - razpredat o našem zasebnem življenju,
a marsikdaj lahko ujamemo tudi kakšno pozitivno stvar (četudi je bila izvorno
negativna) in navzven neko kritiko obrnemo sebi v prid. Vsekakor si pa ne
domišljam, da sem nek duhovni ekspret ali pa v vsem nezmotljiv, zato vedno
rad ponižno dodajam na konec vsakega "globjega" teksta, da se seveda lahko
v vsem popolnoma motim.

Svetoval/razmišljal sem z veliko mero samorefleksije, saj sem tekom branja tvojih
tegob določene vzorce prepoznal, kot sorodne mojim in ti dejansko komentiral
s prve roke, da skrajšam.. Vso mojo teorijo v večjem delu podpira praksa, kakršnakoli
že. Upam, da sem ti odstrl kak delček neba, ki je trenutno bolj podoben obzorju v Pekingu,
ampak verjemi, da se živemu človeku pred obličjem resnice vse zbistri. Na žalost so takšna
spoznanja velikokrat vzporedna z hudim trpljenjem, vendar ko najdemo smisel v vsej
tej mentalni kalvariji se stvari nekako postopno začnejo redefinirat in izrisovat
v bolj jasno in širšo sliko. Predvsem moramo prepustit razumu, da izpodrine pretirane
čustvene impulze in jih spušča naprej le tam, kjer nam kontrolirano služijo za dvig
bolj zdrave samopodobe in čvrstejše samozavesti. Vse ostalo je kasneje mojstrska
veščina uporabe razuma in čustev v prelivajočem smislu, kjer nam vse skupaj bolj koristi
kot škodi. Bolečini tako čustveni, kot telesni žal ali pa na nagajivo srečo narave nikoli ne
moremo v celoti ubežati, saj bi potem ne znali ceniti in ohranjati nasprotnega pola.
V tem oziru sem tudi sam še vedno pogosto navaden smrkav vajenec in ko takole
odgovarjam, "kjer se začutim" tebi & drugim, dejansko ponavljam tudi snov zase.

Kot rečeno, želim ti vse dobro. Verjamem, da imaš moči za preobrazbo dovolj.
Gon po preživetju je lahko neverjeten. Tvoj se bo najbrž v dobršni meri napajal
iz ljubezni do otrok, vendar nikoli ne pozabi nase. Tako kot znotraj, tako zunaj

@Nives

Me veseli, da v mojih zapisih najdeš tudi kaj uporabnega zase. Načeloma "napadem
tipkovnico", ko se v kakem tekstu prepoznam ali pa čisto objektivno vidim kake rešitve,
katere med vrsticami omenja že avtor sam, vendar jih zaradi stanja v katerem je ne
prepozna oz. ne spregleda.

Bolj, kot preko ZSja se mi zdi smiselno, da ti komentiram (kadar menim, da bi imel
kaj povedati) kar tukaj, javno - tako kot ostali.. Na ta način dejansko tipkam iz srca
in ne "na ukaz", pa še drugi imajo tako možnost, da se vključijo v debato in prispevajo
svoja dragocena mnenja. Poleg tega tudi nimam odgovora na vsa vprašanja oz. tudi
jaz kdaj zmrznem in nisem zmožen interpretirati kakih zadev, tako da je to najbolj
varno oz. optimalno komuniciranje, brez pričakovanj in razočaranj.

Ribe so vedno lepše, ko naključno priplavajo pod gladino morja,
medtem, ko se sončimo in veslamo v čolnu, četudi nič ne uresničijo,
kot, če jih s fotelja v pričakovanju stalno opazujemo doma v akvariju..


Chuss, T.   

[Nives]

Travis, hvala!
Saj ne vem o čem bi sploh pisala... Te dni sem spoznala ene stvari... zacela drugače gledati na mojega. Hecno mi je, kako se je takoj odzval. In noro, kako se energetsko odzivamo en na drugega.. Ko sem spet uzrla v njem luč. .. jo je očitno tudi on v meni. Obremenjevali so me eni otroški stosi. Zdaj sva pa spet... Nekako v plesu. Pa upam, da bo trajalo;-))
Iz tvojih pisanj sem dobila občutek, da si precej spoznaval partnerstva in se marsikaj naučil, kar me je pritegnilo.  Cenim, kako se hkrati znaš realno zavedati svoje omejenosti in majhnosti.. kakršni smo vsi v končni fazi. Tako dolgo se ucimo...in se vseeno tako malo naucimo v tem zivljenju.
Zanimivo mi je partnersko področje.  In se nameravam zdaj še naprej učiti v njem. Tako...Malo načrtno,  da gre vse hitreje potem.