ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[zelenomordi]

Lepo od tebe, Juliett, da vprašaš. Ne morem reči ničesar pozitivnega. Pač vztrajam in vegetiram.

Ogromno delam, preko 250 ur v novembru, štirikrat na teden imam neko vadbo, ki jo imam kar rad in ogromno kadim. To pa je tudi vse, kar počnem. Imam samo eno prijateljico, ki me žal ne zanima ne kot človek, še manj pa kot ženska. Vem, da je slišati grdo, ampak sramujem se biti v njeni družbi, ker se mi zdi tako neprivlačna.

Lani tak čas sem imel punco, v resnici nisem do nje čutil ničesar. Videval sem se še z eno žensko, s katero sem bil potem pol leta par, pa tudi do nje nisem čutil ničesar. Vsakodnevno pa sem se dobival z svojo nesrečno zaljubljenostjo in se tu in tam z njo menil, da bi postala par, živela skupaj itd. Pa nikoli nič od tega.

Sedaj sem brez vsake samozavesti. Počutim se kot najbolj grozen človek na svetu in razmišljam bolano negativne misli.

Sposodil sem si dve knjigi od Sanje Rozman. Začel sem z Zaljubljeni v sanje in mi je zanimiva, tu in tam se v tekstih zares najdem. Želim si skupinsko terapijo, ampak ne vem, če bom sprejet in kdaj naj bi to bilo. Morda enkrat spomladi? Razmišljam tudi o skupini, ki jo ima društvo DAM, ampak se mi zdi, da bi bil itak odveč. Tako kot sem vsem. Na vegetiranje, kakršno preživljam zdaj sem navajen in lahko v njem vztrajam, bojim pa se, kaj bi bilo, če bi se katere od zunanjih okoliščin poslabšale. Potem res ne bi bilo več smiselno nadaljevati. Tako čutim.

Jasne so mi vse resnice, ki jih poslušam od psihiatrinje (v stilu življenje gre gor in dol, vse je odvisno od tebe, realno gledano sploh nisi v slabem položaju, žensk je veliko...) ampak takšne stvari veljajo za lepe ljudi, ki so jim vsa vrata odprta in imajo možnost izbire. Zame ni možnosti. Vem, da se to sliši patetično in nemoško, ampak res tako čutim.

Zadnjič sem prvič zasledil besedo distimija. Sedaj preživljam tretjo večjo depresijo v življenju, ampak tudi v vmesnem času nisem bil zadovoljen in srečen. Samo nekako bolj uravnoteženo življenje sem imel in neko perspektivo za naprej.

[Juliette]

Hej, fino, da si se lotil branje Sanjinih knjig, ker v tvojem pisanju jaz vidim kar jasne vzorce nekemičnih odvisnosti. Ampak to je seveda le moje videnje in mnenje ... Sam boš našel svojo resnico, če se boš dovolj resno lotil. Ni pa to niti najmanj lahko in še manj kratkotrajno početje.
Res ti toplo priporočam osebno psihoterapijo, ki jo lahko nadgradiš tudi z vključitvijo v skupino. Saj glede na to, koliko delaš, si to verjetno lahko privoščiš 
Lahko poskusiš kontaktirati kar Sanjo Rozman (ima spletno stran Sprememba v srcu), pa ti bo ona svetovala, kako naprej ...
Brez veze je, da se tako počutiš, vendar samo z voljo in odločenostjo, se tega žal ne da spremeniti ... treba je globlje vase in verjamem, da je moškim to še težje kot nam ženskam.
Srečno!

[zelenomordi]

Hvala še enkrat, Juliette Sem poslal mail Sanji Rozman in upam, da najdem pomoč, ki bi me spravila v življenje. Denar ni problem, vsaj nekaj

Na srečo je konec vikenda. Tako zelo pogrešam veselje, sproščenost, optimizem in prijetno rutino. Ampak na hitro se ne da nič narediti. Bo že najbrž...

[ouca]

mene pa zanima ce mate kaksna srecanja, ob dopoldnevih, nevem kaj naj sploh ze kasne 4 leta se borim z mojimi mislimi ki so dosti nejasne skos razmislam kako resit problem in to je kako nazaj do starega jaza ko sem se lahko normalno ljudi gledal v oci in se pogovarjal brez da bi mi misli zacele šibati, in zdaj mi to ze posteno nadzoruje zivljenje, lahko bi sel malo globje v moje probleme ampak sem ze sit enega in istega skos skos skos kar ne neha, nekak se morem osvobodit tega loopa

[amarilis]

Živijo in lep pozdrav vsem, sem nova na forumu in evo da se tudi jaz oglasim in vas vse lepo pozdravim. Stara sem 25 let in se 2 meseca zdravim za generalizirano anksiozno motnjo. Jemljem Ad Paroxat zvecer po 1 tabletko in hodim na psihoterapijo k svoji psihiatrinji. Lahko recem da sem drugace zelo komunikativna in nasmejana oseba vendar pa zaradi zivljenjske situacije( selitve, bolezen starsev ipd) se velikokrat znajdem v situaciji ko vec ne vidim izhoda ko ne vidim vec upanja ko mi je življenje v neznosno breme.. Prisla sem do tocke ko sem se vprasala ali je sploh vredno ziveti in upati na bolje .. V danasnjem svetu se mi zdi da je veliko nestrpnosti in veliko ljudi ki bi jim stežka zaupala svoje težave.. Sreca da je moja psihiatrinja tako super res ko pridem k njej se težek dan mi konča, saj vidim obraz z drugega sveta.Zato sem se odlocila da naredim ta korak in se oglasim tudi vam.. Na tem forumu imam obcutek da pa le nisem sama, ceprav imam ta obcutek velikokrat in spopad z tesnobo je kot dvoboj v ringu. 

Objem& pozdrav Amarilis

[Toja]

Pozdravljena amarilis...le tako naprej 

[Cvetlica]

Super, tudi jaz ti želim poguma in vztrajnosti 

[amarilis]

Živjo Toja in živjo Cvetlica.. Ja hvala lepa sem vesela da sm zmogla ta korak.. To je le eden izmed teh in upam da jih bo v prihodnje še več.. 

[zelenomordi]

Živjo, moram napisati, kaj je novega. Gor in dol. Grozni prazniki se bližajo. Imel sem prijatelja, ki je tak čas pred nekje 10 leti naredil samomor. Razumem ga.

Zadnjič sem imel spet uvodni sestanek za skupinsko psihoterapijo. Ko opraviš par individualnih ur, potem ocenijo, ali si primeren. Če nisi, se znajdi po svoje. Na sestanek sem prišel dobre volje, kar je redkost in imam vsaj malo optimizma, da me bodo morda le sprejeli enkrat spomladi.

Dobre volje sem bil pa zato, ker me je po več kot enem mesecu kontaktirala moja nesrečna nesojena ljubezen s katero sem bil prisiljen prekiniti odnos in to na nenajlepši način. Iz nič je klicala, kot da se ni nič zgodilo. Potem še enkrat in še enkrat in še enkrat. Petkrat v dveh dneh. Govorila pa je o vremenu itd. Niti ene besede o tem, kar se je zgodilo. Povabila me je na kavo, pa nisem utegnil. Užaljeno je napisala: "kakor želiš" Bil sem ravno na poti na ta sestanek za psihoterapijo.
Potem se ni več oglasila. Pred dnevi sem ji poslal sms z povabilom na kavo, pa je sledil hladen odgovor. Ja bova šla. Nič kdaj. Iz dneva v dan menja ploščo. Ampak v živo pa deluje tako zrelo, tako stabilno, tako suvereno.
Ravno sem malo pozabil nanjo, se sprijaznil s svojo depresijo in samoto, pa se spet prikaže. Kot da bi me namerno mučila.

Res je težko biti moški. Zadnjič sem bil s sodelavci na pijači. Res res luštna neznana punca se je sukala okrog mene. Nisem mogel verjeti. To se zgodi enkrat na sto let. Rekel sem ji za cifro in njen odgovor: "dam ti cifro. Ampak jaz želim biti ljubica. Stanem 1000 eurov na mesec. Vidiva pa se en dan na teden. Ne bo ti žal" Moral bi vedeti, da je stvar prelepa, da bi bila resnična. Nisem rekel ne ja, ne ne. Po praznikih greva na kavo najbrž. 1000 eurov na mesec za žensko in to samo zato, da se malce rešim depresije? Nisem sugar daddy. Star sem komaj dobrih 30. Že pri prejšnji svoji nesrečni zaljubljenosti sem moral plačevati, prenašati laži, nihanja iz dneva v dan in nemogoč odnos, samo zato, par ur na dan nisem bil depresiven.

Komaj čakam, da prazniki minejo. Najbrž nisem edini

[Juliette]

Hej, MZ,
prazniki so mimo ... Si kaj bolje?
Sam po sebi mislim, ne zaradi kupljenih "ljubezni".
Vztrajaj s psihoterapijo, sicer se boš vrtel v začaranem krogu ...

[kitty]

osamljena sm in potrebujem druzbo. ce je kdo za, naj mi pise na zs.

lep večer, kitty

[zelenomordi]

Hej Juliette, lepo da vprašaš. Malo bolje sem, ker sem bolj zaseden in je prostega časa manj. Kaj drugega pozitivnega pa ne morem reči.

Ta teden imam spet uvodni razgovor za skupinsko psihoterapijo. Tja polagam svoje upe. Berem že tretjo knjigo Sanje Rozman. Tudi njena pomoč je še vedno opcija.

Kak korak naprej v smislu socializacije bi moral narediti. Ampak težko je to, če ti v očeh piše, da si do konca depresiven.

Takšne stagnacije sem kar navajen in jo večinoma dobro prenašam

[cegy77]

Pozdravljeni.

Mlad sem 28 let, prihajam z Gorenjske in nekje pri 20ih letih so se začele moje težave. V bistvu že prej, a takrat so se pokazale tudi na zunaj. Začelo se je z depresijo, potem pa sem padel tudi v zelo hudo manijo. Takrat sem bil prvič hospitaliziran v Polju, seveda tudi zaprti oddelek. Najhujši dnevi v mojem življenju. Še dobro, da sem bil tako zadet od zdravil, da se jih niti ne spomnim dobro. No, potem je šlo moje zdravje malo gor, malo dol. Vseskozi pa moje duševno zdravje ni čisto v redu. Bil sem tudi na KOMZ-u, tam celo prostovoljno. Zdravila sem vsa ta leta dokaj redno jemal, čeprav mi niti starši niso verjeli. Ko pa sem lanskega februarja na lastno pest prekinil z zdravili (niti jih nisem imel zelo veliko), se mi je pojavila manija v drugo. Spet prisilno zdravljenje v Polju (zaprt oddelek), a tokrat sem bil še najbolj priseben od vseh, ki so bili takrat na zdravljenju. Začuda me niso toliko nafilali s tabletami. Lansko leto jeseni sem šel pa še enkrat na lastno željo v Polje bolj zato, da si ne bi kaj naredil, kot zaradi česa drugega. Diagnoza zdravnikov je jasno: bipolarna motnja. Največji problem je, ker se s to svojo boleznijo ne morem sprijazniti. Ne priznam je in pika. Priznam si, da imam določene težave - to je pa to. Trenutno je večji problem pri meni dnevno nihanje razpoloženja. Zjutraj dobre volje, zvečer čisto apatičen. In pa strahovi, ki me blokirajo na vseh področjih. Tako, da se mi zdi, da se že celo desetletje vrtim v začaranem krogu iz katerega ne vidim, ne najdem poti - rešitve. Trenutno še jem tablete, toda ne vem več, kako dolgo jih bom. (jem jih bolj zato, da se ne bi spet pojavila manija) Psihiatrinja me je že skorajda življenjsko obsodila na tablete. Sam pa se s tem nikakor ne strinjam. K sreči še imam podporo družine, čeprav sem jim nakopal že mnogo gorja. Spori z očetom, no v bistvu z obema staršema.

V bistvu, da poenostavim počutim se totalno izgubljenega.

Lp

P.S. Zanima me, kako se lahko pridružim skupini za samopomoč, ki se zbira v Kranju?

[MORJE2016]

SEM MISLILA, DA ZDAJ KO SO PRAZNIKI MIMO, DA BO BOLJŠE..

[turtle]

Cegy, s svojo diagnozo se ti ni potrebno sprijazniti, obstajajo namreč ljudje ki jo premagajo. Lahko ti pomaga psihoterapija, duhovnost, ... Pot ni enostavna ampak lahko ti uspe. Sicer pa se mi zdi da že delaš na tem, tako da ti želim veliko sreče   

[cegy77]

Cegy, s svojo diagnozo se ti ni potrebno sprijazniti, obstajajo namreč ljudje ki jo premagajo. Lahko ti pomaga psihoterapija, duhovnost, ... Pot ni enostavna ampak lahko ti uspe. Sicer pa se mi zdi da že delaš na tem, tako da ti želim veliko sreče   

Hvala Turtle! Delam, bojujem se že dolgo časa, v zadnjem času veliko berem... Še najbolj pa prijajo spodbudne besede.

Hvala, še enkrat!

Naj nas hrabri moja pesem:

ŽIVLJENJE JE POT

Življenje je kot prazna čaša,
ki napolniš jo z dejanji,
katere veter časa nam odnaša,
a na koncu vsi se hvalijo s priznanji.

A meni pomembnejša je pot,
pot preko ovir,
saj življenje polno je raznih zmot,
pot, ki pripelje te na pravi tir.

 

[crni panter]

Pozdravljeni,
ze nekaj casa nisem pisala na forum...se pa borim s problemi anksioznosti, predvsem hipohondrije in depresije ze vec kot 10 let....nekako se poberem pa spet padem in tako naprej...sedaj sem spet na tleh...
ne morem rect da se nisem nic naucila v svojem zivljenju...sem...zdravila sem se tudi s tableti Asentra in sedaj sem nekje leto in pol brez njih, uzivamv svojem delu,ki sicer ni hudo dobro placano ampak se v njem razvijam, uzivam in krepim samozavest...tukaj pa nastopi problem...moja samozavest, samopodoba...v podnu je....stara sem 33, zdi se mi da je za vse ze prepozno, nekoliko sem shujsala po prenehanju tablet ampak se vedno nisem zadvoljna....vedno iscem samo napake....sedeaj so na tapeti strije..res jih imam povsod ampak nekako do sedaj sem ocitno lahko zivela z njimi zdaj pa se mi zdi da me nihce ne bo hotel s strijami...groza..najhuje je ker sem nekje na pol poti....zavedam se delno da ni problem v strijah ampak globje, ampak drugi obsesivni del pa mi ne da miru...bojim se vsakega odnosa z moskimi,ker se mi zdi da takoj ko se malo zblizamo me zagrabi panika....v glavi vrtim film,da ko me bo enkrat videl golo ga bo vse minilo in seveda me vlece k tipom ki v meni dejansko vidijo zabavo,sex in grejo...jaz pa ostanem s potrdilom da vec nisem vredna....zacuda sicer, se umaknem iz odnosa ce vidim ,da sem nekomu le sex ampak notranje pa umiram....bolecina se ne neha...
bila sem tudi pri Sasi Kranjc, ki sodeluje s Sanjo Rozman in se strinjava da imam vse simptome odvisnosti od odnosov, ki pa so delno  povezani tudi s travmo izgube oceta pri 15....sicer se mi nikoli ni zdelo,da bi me to lahko zaznamovalo tako...nikoli nisem hotela postati jamrac,ki krivi smrt oceta za vse tezave..ampak dejstvo je da se z izgubo nisem nikoli soocila..v bolnico nisem veliko hodila, ker me je bilo strah vseh naprav, kdaj bodo zacele piskat in naznanile da je oce umrl...ko je zvonil telefon doma sem si pokrila usesa, zbezala v sobo, dokler se je mama javila, da ne bi zaslisala njen jok, ko so sporocili da je umrl....ce gledam nazaj je to bolno, ampak nekako razumljivo...nihce mi ni znal pokazat kako se soocit s tem..mama je delal po principu, ne jokaj, zamoti se...no meni je to ocitno bolj skodilo...
v glavnem , moznost je da bi hodila na skupne terapije ampak trenutno mi financno to ne bo uspelo...skrbi me pa tudi to da imam obcutek,da je za vse prepozno ne vidim smisla

[cegy77]

Pozdravljena Crna panterka!

Sicer ne vem, koliko ti bom lahko pomagal, a spodbudne besede vedno dobro denejo. Najprej bi rad povedal, da imam sam podobno mnenje o sebi (da je vse prepozno) pri 28ih letih. Hudič je, ko se enkrat začneš primerjati z drugimi. Takrat ti res lahko vsa volja do življenja izgine. Mislim, da bi morali bolj živeti za tisti dan, ki pride kot pa gledati v prihodnost ali preteklost. Je pa to težko, vem. Sam si tudi zastavljam neke cilje, potem pa ko jih ne uresničim, sem še bolj potrt. Treba se je veseliti življenja iz dneva v dan. Danes je naprimer tak lep sončen dan, da si ga ne dovoli vzeti!

Aja, pa to je že veliko, da uživaš v svojem delu. To je super. Verjamem, da ti grejo zdaj po glavi samo strije in s tem povezane težave. Ampak glej tudi to se bo rešilo in takrat se boš na vse skupaj le nasmehnila.

Če ti je dan še en tak prelep dan, ga vzemi in delaj stvari, ki te veselijo. Morda pa odkriješ smisel za naslednjim ovinkom

Upam, da nisem preveč pametoval. (hotel sem te samo spraviti v malo boljšo voljo

Lep sončen pozdrav!

[crni panter]

Hvala Cegy77 
prav imas, vsaka spodbudna beseda pomaga...hvala ti se popolnoma strinjam s tabo, skoda je vsakega lepega dne in nikoli ne vemo kaj nas jutri caka, zato bi bilo smiselno uzivat v vsakem trenutku....
oh ja, ta depra mal heca pa ostajam pasivna ampak pismo, vem da ne bo slo drugace kot poslat jo v tri p...isane rozce
hvala ti in lep dan tudi tebi 

[Juliette]

Hej, Črna panterka, meni se zdi, sodeč po napisanem, tvoj "vzorec" precej jasen - izguba ljubljene osebe, kot je oče, je seveda travmatična. Ti je očitno nisi predelala, ampak bežala pred njo ter jo potiskala v svoje globine, kjer se je v temi nezavednega, kot se običajno zgodi, spremenila v nekaj neprijetnega in na ta način zbuja tvojo pozornost. Hipohondrija - strah pred boleznijo,ki ti je vzela ljubljeno osebo, je dokaj logičen simptom; depresivnost je najbrž pridružena. Predvidevam, da porabljaš ogromno energije, da potiskaš vso bolečino, strahove, grozo, solze in jih skrivaš pred svetom (mamo, ki je pred tovrstnim odzivom tudi sama bežala ...)
To je seveda vse le moje laično mnenje. Dobro se mi zdi, da si se oglasila pri Saši Krajnc. Verjamem, da je psihoterapija rešitev tvoje problematike. Če le zmoreš napraskati sredstva, ti jo toplo priporočam.
Tudi jaz se bom pridružila skupini Saše Kranjc - je res zelo draga, a verjamem v to pot ...
Vse dobro!