ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[rožca]

Čau!
Js mam pa kar takoj eno vprašanje, sem zbirala pogum zanj že nekej časa... Pravzaprav nimam nobene diagnoze, mam pa zelo podobne težave kot večina od vas. Spat ne gre niti slučajno (razn izjemni primeri), vedno bolj se izogibam družabnim dogodkom, nikamor nebi šla če so ljudje okol, nemalokrat (predvsem zvečer,ponoči) dobim občutek kot da me nekaj stiska v želodcu al pa prsnem košu, tud heart beat se takrat precej poviša in mi začne zmanjkovt zraka, težko in "na kratko" diham, večino časa se "tresem", da me ljudje že sprašujejo česa se tako bojim... Na koncu koncev pa mam želodec že čist "razžrt", rane na želodcu (manjše in večje, odvisno, mal niha) že dve leti pa nemorjo ugotovit fiziološkega vzroka, naj bi bil delno kriv stres - šola (čeprav sem imela zdej 4 mesce in pol počitnc in le-te ni blo). Včasih mam filing, da se mi bo "odpelal", tisto je najbol grozno k nevem kaj bi sama s sabo. Sem našla način (tečeš, dokler ne omagaš) kako tak občutk premagat al ga vsaj ublažit, ampak zadnje čase tud to ne pomaga več. Skratka, zdej so končno vse moje težave napisane, pa me zanima kaj vi menite. Je smiselno it zarad vsega tega do zdravnika al je vse to "samo v moji glavi" in si kr nekj samo domišljam?

Hvala že vnaprej vsem!
Lp, rožca

[Cvetlica]

Seveda da je smiselno da greš do osebnega zdravnika. Kaj pa pomeni spat ne gre? Se ti je v zadnjem času kaj takega zgodilo ali brez posebnega razloga padaš v praznino? Smiselno bi bilo tudi, da se opogumiš za psihoterapijo. Šport, knjige in sproščanje pomagajo, ampak najprej skušaj ugotoviti vir težav, nato pa se loti sprememb v svojem življenju. Pogumno naprej. Vse dobro ti želim 

[rožca]

Hvala za odgovor.
Nekako ne upam it do osebnega zdravnika, vedno sem bila "ta močna osebnost", ki sem vse bodrila in jim pomagal ob slabih dnevih, zdej pa to preprosto ne gre več, ne zmorem, ampak na ven tega vseeno ne pokažem. Nekako mam strah, da mi nihče ne bo vrjel, če jim zaupam te težave in me preprosto odpikali, češ da pretiravam.
Nemorem zaspat po 3 ali 4 ure potem, ko sem že v postelji, non stop me skrbijo določene zadeve, ponavadi so to 2 ali 3 iste zadeve. Se je pa vse začelo letos poleti. Vse je začelo "razpadat", nekak sem zgubila nadzor nad svojim življenjem, torej na faksu se mi je začel sesuvat, pa vsi odnosi z ljudmi so postal naporni al pa sem jih nekako prekinla/oddaljila, pa tega niti nisem opazila, dokler ni moj (zdej bivši) fant poskusu naredit samomor, tisto me je pa dotolklo.
Sem razmišljala o obisku študentskega psihiatra, ampak me je strah da ni vse eno samo pretiravanje iz moje strani. Da se mi ne bi na koncu "posmehoval" da vso stvar prenapihujem...

[Zaluh123]

Rozca zdravo! Verjemi da se ti noben nebo smejal, sploh pa ne zdravniki, psihiatri. Ce ti cutis da nekej ne stima, pol res ne stima.
Zarad simptomov ki spremljajo tesnobo, sem sama mislila da me bo pobral, nobene volje, vse me je bolel, kr nek strah in panika sta bla prisotna. Isto sem se odtujila od folka, shujsala, itd...Napotena sem bla v bolnco kjer so vse preiskave stimale in me je blo pol zlo sram pred zdravniki ampak sem bla pomirjena ko sem na koncu prisla do psihiatrinje in mi je rekla da vecina folka ne ve prvic kaj jim je in naredi iz muhe slone, tak ko sem jaz  predpisala mi je adje in potem ce pocas slo sam se navzgor..
tko da nc bat, pojdi h zdravniku in mu zaupaj probleme, zgubit nimas kaj, lahk pa dobis sebe nazaj taksno kot si bla prej  

[Mateja88]

Moj problem je, da ne znam kontrolirat custvenih izbruhov oz.valovanj. Psihoterapevtka(ko sem jo se imela) je pri meni opazila MOM. Najhujse je pa to, da sem vceraj padla iz kontrole in se na partnerja zdrla pred svojo hcerkico, ki ni nic kriva...obcutek imam, da se je cel svet obrnil proti meni in da je nabols ce se kr umaknem oz.se bolsi ce kr zginem...

[Lost]

Moj problem je, da ne znam kontrolirat custvenih izbruhov oz.valovanj. Psihoterapevtka(ko sem jo se imela) je pri meni opazila MOM.

Prve korake si že naredila, poiskala pomoč pri psihoterapevtki, si priznala da imaš težave in začela iskati načine in poti. Ko je clovek v stiski in poln adrenalina in strahu, jeze..... si lahko pripiše prav vse duševne motnje. Tukaj imaš 2 priročnika na to temo http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1162 in http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1068&Itemid=2 in članek na to temo http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=907&Itemid=2

[Cvetlica]

Mateja88

Super da se zavedaš da imaš težave, sedaj pa se loti razreševanja svojih težav. Če se trudiš so rezultati

[tadej112]

Pozdravljeni vsi!
Moje ime je Tadej, kot ste že lahko domnevali na podlagi imena mojega računa, in sem se odločil pridružit, ker očitno potrebujem neko uteho in blaženje, ki bi mi jo očitno prineslo druženje z razumevajočimi ljudi, ali pa vsaj takimi, ki prisluhnejo. Nervoza in anksioznost me prežemata že od kakšnega 4. razreda (okrog takrat so pri meni tudi prvič zasledili znake hipertenzije), in trenutno je efekt še okrepljen, potem ko sem nedavno dejansko poskušo biti bolj družaben in ustvariti stike (ker prej nisem, bolj samotarski, pač izjemno občutljiv na žalost). Mislim, da se moji poskusi niti niso v celoti izjalovili, je pa res, da me je izjemno strah, da bo moja samopodoba skozi vso življenje ostala ista (samopodoba, ki mi očitno ni všeč), saj kljub temu ponavljam določene poteze, odraz katerih vidim moj določen tip osebe. Ravno zdaj sem ugotovil, da iščem tudi pozitivne zgodbe, ki bi me navdale z upanjem za spremembe.
Tolk za zdaj, pozdravljeni še enkrat   

[zelenomordi]

Pozdrav vsem.

Lahko bi napisal tudi doolg roman, ampak se bom zadržal. Že vsaj 15 let se mučim z depresijo in začaranim krogom. Sem depresiven, zato sem osamljen. Ker sem osamljen, sem depresiven.

Pred kratkim sem prekinil do konca patološki platonski odnos, ker ga nisem več mogel prenašati. V naprej sem vedel, da me bo ta odločitev spravila povsem na dno, pa sem jo vseeno sprejel.

Psihiatrinjo imam samo enkrat na 6 tednov. Par mesecev že čakam na vključitev v skupinsko psihoterapijo. Takšna pomoč mi ne zadostuje. Ne morem se sprijazniti, da je življenje zapravljeno, kakšnega koraka naprej pa ne zmorem narediti.

Rabim vsa vsakodnevno motivacijo od zunaj. Rabim realno upanje. Rabim adrenalin, ki mi ga dajejo samo zmenki z ženskami. Ampak počutim se kot popoln socialni izmeček. V svoji osamljenosti razvijam shizoidno osebnost.

Iščem nekoga, ki bi me razumel in mi znal pomagati. Ne vem, kam bi se obrnil za pomoč. Lahko je samoplačniško, mora pa biti svetovanje redno in intenzivno. Enkrat na mesec in pol zame ni dovolj. Nekaj časa sem hodil k psihologu, ampak vse bolj dvomim v to, da mi to pomaga.

[sarahsarah]

Hey

[mamica1]

  heej

[sarahsarah]

Napisala sem cel roman pa vidim, da mi je samo Hey ven vrglo

[zelenomordi]

škoda, da je šel roman v nič sarahsarah

[zelenomordi]

Jaz pa nadaljujem s svojim romanom. Preprosto ne zdržim več te tesnobe, ki jo čutim v telesu.

Pred dvema letoma sem si dal izmeriti razmerje med simpatikusom in parasimpatikusom (tako nekako)in rezultat je bil tak, da je psihologinja rekla, da tako slabega razmerja še ni videla. To razmerje nekako meri stres. To je čisto laična razlaga, podrobnosti sem pozabil...

Dolgo časa so mi vsi prigovarjali, naj prekinem blazno intenziven odnos z neko žensko (z njo nisem imel ničesar fizičnega), ker ni peljal nikamor in sem se samo mučil, trpel frustracijo, se čutil ponižanega in me je povsem zasvojil. Ampak dokler sem se z njo dobival dnevno, ali vsaj parkrat tedensko, sem za tiste par ur pozabil na tesnobo v telesu in depresijo in brezizhodnost.
 
Iz nekega kretenskega ponosa sem storil to dejanje in sedaj čutim bolečino ves čas. Mojemu telesu je prej tako dobro delo par sproščujočih ur. Tu in tam sem zvečer celo začutil prijetno utrujenost in v hipu zaspal. Bolj redko sicer, ampak vseeno. Bolje vrabec v roki...

Psihiatrinja, psiholog, starši, vsi so mi prigovarjali, naj sprejmem to odločitev. Da ne bo tako grozno, da bo v 14 dneh minilo. Kot da me noben ne bi poznal. Enkrat v preteklosti, ko se mi je zgodilo nekaj podobnega, sem poskušal napraviti samomor. Nihče ni pomislil na to, da bi moral biti zadovoljen s tem kar mi je dano, ne pa slediti sanjam in it na vse ali nič.

Sem pa vseskozi vedel, da je to zgolj iluzija, da me slej ko prej čaka padec na dno in občutek me ni varal. Tako kot me nikoli ne vara. Zato lahko pri 30 in še par letih skoraj z gotovostjo trdim, da je življenje zapravljeno in da sta samo dve opciji, samomor ali pa konstantno mučenje naprej, dokler se še kakšna od zunanjih okoliščin ne poslabša in res ne bo poti naprej.

Bolj zmedeno je napisano, se opravičujem. Če ima kdo kakšno konkretno idejo, kaj bi mi lahko pomagalo, bom hvaležen

[Poni]

zelenomordi
Če bi se spet srečal s tisto konkretno žensko, ali bi se lahko zgodba nadaljevala, ali te je morda ona konkretno stornirala takrat?


                         Poni

[zelenomordi]

zelenomordi
Če bi se spet srečal s tisto konkretno žensko, ali bi se lahko zgodba nadaljevala, ali te je morda ona konkretno stornirala takrat?


                         Poni

Jaz bi rad, da bi se zgodba nadaljevala, ker sem prej imel vsaj eno veselje v življenju. Najbrž je dolgoročno bolje, da je vsega konec, ker ni peljalo nikamor in je sedaj zame možnost, da grem naprej, po možnosti v kak bolj zdrav odnos. Čeprav je to trenutno nemogoče, saj se sam sebi zdim najbolj grd in neumen in neuspešen moški ever. Te občutke imam sicer že celo življenje in gredo slabo skupaj z večvrednostnim kompleksom, ki ga imam hkrati. Realnost pa mi vedno znova kaže moje mesto, nekje tam na samem dnu družbe.

Odnos se je prekinil na ta način, da sem jo v afektu res grdo užalil, ji rekel, da je patološki lažnivec in da ji ne verjamem niti besede. Ona je bila vsa iz sebe, izmenjala sva si par smsjev in klic, potem pa z nobene strani ni bilo več kontakta. Jaz jo iz ponosa ne smem kontaktirati, ona pa nima interesa, ker je moških dovolj in je pač našla nekoga drugega.

[Juliette]

Hej, zelenomodri, jaz ti res toplo priporočam psihoterapijo - redno, intenzivno in dolgotrajno (izhajam iz lastnih izkušenj).
Iz tvojega pisanja je razvidno, da si razgledan, da poznaš svojo problematiko in disfunkcionalen vzorec. Žal pa znanje ne pomaga veliko, lahko je samo prvi korak ... potem je treba v globino in vse skupaj premesit v čustveno-telesnem svetu, kar traja ..., a zgleda, da je to edina možnost. Ne vem, koliko si se že sam ukvarjal s svojimi odnosi v primarni družini - patološke navezanosti in odvistnostni odnosi najbrž koreninijo tam.
Sicer pa, tudi jaz mislim (glede na prebrano), da je bila tvoja odločitev prava, čeprav so posledice svinjsko boleče. Imam podobno izkušnjo - s poskusom samomora zatem vred  . Pa sčasoma gre naprej in pojavljati se začnejo drugi lepi trenutki, občutja lastne vrednosti, ki prihajajo iz drugih virov. Seveda pa delam ogromno na sebi in s sabo ...
Aja, Sanjo Rozman in njene knjige o odvistnosti o odnosih si kaj bral? Priporočam.
Vzdrži ...

[zelenomordi]

Hvala Juliette, desetkrat sem prebral napisano. Prav imaš, res dobro poznam samega sebe in svoje težave.

Ampak nisem še prišel ugotovil, ali so ovire samo v glavi, ali so dejansko tu in se preko njih ne da. Bolj kot sprememba mišljenja v pozitivno smer bi mi koristile pozitivne in prijetne izkušnje. Tiste s službenega področja mi bolj malo pomenijo, čeprav mi gre (trkam zelo dobro.

Nisem povsem prepričan, kje koreninijo odvisnostni odnosi. Na hitro bi rekel, da ne iz otroštva, čeprav sem zase že slišal, da sem zaradi ločitve staršev utrpel škodo, ki je v resnici prišla na dan nekje okrog 18 leta. Zase vem, da sem nagnjen k odvisnostim. Par let sem intenzivno kadil travo. V tem času sem imel tudi nekaj mesečno obdobje hude kokainske zasvojenosti. To je sicer 10 let nazaj, potem se droge nisem več dotaknil in je ne pogrešam, tudi z alkoholom nimam nobenih težav, sem skoraj abstinent . Za sabo imam obdobja deloholizma, tudi sedaj imam takšne mesece, ker drugega preprosto nimam za početi. Raje bi imel urejeno in uravnoteženo življenje, ampak že toliko let sem praktično brez vsake družbe.

Čeprav sem brez samozavesti, bi se najbrž lahko potrudil in si na hitro našel kakšno žensko. Ampak zelo dvomim, da bi našel nekoga, s katerim bi želel imeti resno zvezo. Ne bi rad pa znova našel neke povprečne ženske, ki bi mi samo delno ustrezala in bil potem z njo samo zaradi seksa in tega, da bi imel neko družbo. To napako sem pred letom že storil in 2 ženski nategoval in jima dajal lažno upanje, pa se mi je vrnilo. Kratkoročno je sicer pomagalo proti depresiji, dolgoročno pa se mi je vrnilo. Je pa z ženskami pri 30+ težko, ker iščejo prvenstveno nekoga s katerim bi imele otroke, prijateljstvo in krajše zveze pa so zanje izguba časa in se jih izogibajo.

Še enkrat hvala za napisano, malo mi je vlilo upanja. Danes sem bil pri psihiatrinji, ampak ne prideva nikamor. Dobil sem recept za cipralex, potem pa sva se ujela v začaran krog. Ravno zato mi svetuje skupinsko psihoterapijo, ker meni, da bi se me pogledi večih in tujih ljudi bolj prijeli kot njeni. Mi je pa pred 10 leti rešila življenje, če malo pretiravam. Sedaj pa se mi zdi, kot da sem ji odveč in da je naveličana poslušati vedno eno in isto tarnanje.

Sanje Rozman ne poznam, ampak hvala za priporočilo, si bom poskusil dobiti kaj od nje.

[Cvetlica]

Živijo zelenomodri,

morda je skupina za samopomoč res dobra ideja, da spoznaš sebi podobne. Jaz sem iz tvojih objav razbrala, da imaš veliko znanja o sebi in negativnih vzrocih, zato bi ti pripočila knjigo Raje Platon kot pomirjevala, ki govovri ravno o tej fazi- ko je dovolj brskanja po koreninah in čas za spremembe. Naj te ime ne zavede-ni namenjena prepričevanju proti zdravilom (nenazadnje jih tudi jaz jemljem pa mi je knjiga zelo pomagala) V njej je med drugim opisana ena super prispodoba- če imaš kamenj v čevlju ti ne bo pomagalo če poveš destim ljudem, pa naj bodo še tako dobri poslušalci, enkrat je pač čas, da ga odstraniš iz čevlja

Vso srečo

[Juliette]

Hej, Zelenomodri,

kako ti kaj gre?