|
perchy111
gost
|
 |
« Odgovori #1179 dne:: sobota, 05. april 2014 ura: 16:51 » |
|
Oj,
sem nova na forumu. Imam pa eno veliko težavo, ki ne vem, kako naj jo rešim in me počasi ubija. Gre pa za težavo v povezavi s fantom, s katerim nikoli nisva nič imela. Bil pa je moj najboljši prijatelj.
Spoznala sem ga v 5.razredu osnovne šole in prvi dan mi je padel v oči. Potem sva bila sošolca še vso srednjo šolo in tudi na faksu sva. V srednji šoli sva postala potem najboljša prijatelja, bilo je tudi tako, da sva trenirala šport skupaj. Skupaj sva hodila v šolo, iz šole, skupaj sedela pri pouku, skupaj sva se učila. Smešno je bilo to, da sva se učila skupaj po telefonu, vedno, za vsako kontrolno. Skupaj sva šla tečt, skupaj v fitnes. Ko je naredil izpit za avto, je mene najprej peljal okoli, enako jaz. Potem mi je enega dne povedal, da mu je všeč sošolka. Konec 4.letnika sta bila potem skupaj. On je takrat kot da bi odsekal. Ni me več klical, zanj nisem več obstajala. Meni je bilo hudo, ampak sem nekako preživela. Potem je prišel faks. Imela sem tak čuden občutek, če sem prišla zraven njegove družbe, kot da sem mu odveč. Vedno je v moji prisotnosti objemal svojo punco, jo poljubljal. Do mene je imel tak čuden odnos. Na faksu me je komaj poznal, ko me je pa klical, je bilo pa kot včasih, zares prijetni pogovori, uživala sva v pogovorih, ki so se vlekli. Se mi pa zdi, da je imel do mene drugačen odnos, kot do ostalih sošolk, grobji. ne znam razložiti, ampak nisem edina, ki je to opazila. Čeprav po telefonu ali ko sva bila sama, pa je bilo tako, kot včasih. Prvi dve leti faksa se torej skoraj nisva družila. Potem v tretjem letniku sva imela skupaj vaje pol leta in takrat se je vse začelo spet. Spet enako kot v srednji šoli. Spet mi je pisal po zvezku med predavanjem pred vajami, spet enaki pogledi, spet sva uživala v družbi. Začela sva tudi hodit ven jest. Skupaj sva se vozila na izpite. Takrat sem dojela, kako mi je manjkal vse od 4.letnika srednje šole. In res sem uživala v njegovi družbi. Na koncu leta sem imela težave z izpiti, mislila sem, da ne bom naredila letnika. Pa me je spodbujal, velikokrat poklical, kako se držim, če se učim. Prišel je velikokrat na obisk. Z mano je šel na izpit. Ne morem verjeti, kako mi je pomagal. Letnik sem naredila. No, potem pa sva začela v 4.letniku hodit na študentska kosila, večerje. Povabil me je na koncerta in sva šla. Sicer ne vem, kje je bila njegova punca, jaz sem takrat povabilo sprejela, kar če sedaj za nazaj gledam, ni bilo prav. Večkrat sva šla tudi na pijačo zvečer ob 11h in bila tam do 2h. On je ves ta čas na faksu imel še isto punco kot konec srednje šole. Tako da to najino druženje se mi zdaj zdi, da je bilo preveč. Preveč sva bila skupaj glede na to, da je imel to punco. Moja napaka je bila, da nikoli nisem rekla ne, da sem vedno šla, ko me je klical. In to s takšnim veseljem. V njegovi družbi sem res uživala. Pogovarjala sva se vse, nikoli mi ni bilo dolgčas. Zaupala sem mu vse. Res vse. On pa tudi meni. Zadnjič, ko sva se dobila, mi je povedal, da jemlje neke tablete. Sem bila presenečena, namesto tega sem mu poslala nekaj za sproščanje, avtogeni trening. No in to mi je očitno tako zelo zameril, da je po tem pogovoru prekinil stike. Ko sem ga naslednjič klicala, se mi je oglasil in imel tak glas, govoril je z odporom, hladno. Bila sem tako presenečena, v šoku. Potem sem poskusila še s par smsi, nisem vedela, kaj je narobe. Potem me je klical, da naj pozabim vse, kar je bilo, da naj se delam, kot da nič ni bilo. Potem mi ni več odgovoril na sms, ne na klic. Ko sva se srečala na faksu, me je zignoriral. Popolnoma. In to tako zelo boli. Ko gre mimo in te niti ne pogleda. Jaz sem se v pol leta sesula. Nisem naredila nobenega izpita. V družbi mi je ratalo ostati sproščena, nasmejana, energična, taka kot vedno, v bistvu sem izžarevala še več energije. Ne vem, kako mi je uspelo, ampak tako je bilo. Ko sem bila sama, pa sem jokala. Ker mi je manjkal on. On, ki je bil vedno zame tam. Ko sem rabila nasvet, pomoč, pogovor, ali pa kar tako. Poklicala sem ga lahko ob polnoči. Saj on pa tudi mene. Meni je predstavljal oporo. O meni je vedel vse. Razen tega, da mi pomeni več kot le prijatelj, tega mu nisem nikoli razkrila. Čeprav obnašala sem pa vedno se, kot se za prijatelja spodobi. Niti mu nisem povedala, da mi pomeni več. Imel je punco, zakaj bi potem sploh kaj poskušala.
Torej, pred enim letom in tremi meseci je prekinil stike z mano. Kolega, ki je prijatelj od obeh, mi je povedal, da je pri tem besedo imela tudi njegovo dekle in da noče o tej temi govoriti, da mu je neprijetno. Zdaj ko gledam za nazaj, je bilo vse narobe. Preveč sva se družila, meni je on postajal vse bolj všeč. tega sem se zavedala. Ampak z njim sem uživala. Zdaj za njega ne morem nič rečt, ampak če ne bi užival z mano, zagotovo ne bi bil toliko z mano in me klical. Verjamem, da sem mu nekaj pomenila. Če se je v meni vse spreminjalo, ne vem, mogoče se je tudi v njem. Mogoče je bilo to narobe. Ali pa njegovo dekle. Samo moj post o sproščnju že ni mogel tega povzročiti. Ali pač? Grozno mi je, ker se stalno sprašujem, zakaj. To je nekaj najhujšega, ko nimaš odgovora. Saj vem, da če po tolikem času nisem našla odgovora, da ga sama ne bom, ampak vseeno.
Po pol leta, ko mi je bilo tako hudo in ker sem dojela, da se ne bo več z mano normalno zgovarjal, sem mu napisala pismo, 10 strani, kjer sem mu napisala vse. Tudi to, česar do takrat še ni vedel - torej o mojih čustvih do njega. S tem pismom sem mu vrnila tudi še nekaj stvari, ki sem jih imeal njegovih. Ko sem mu dala tisto pismo (sem šla kar do njega domov), se je do mene obnašal tako hladno. Tega nisem pričakovala in mi je zmanjkalo glasu. Ko sem hotela nekaj reči, nisem imela glasu. Potem je itak zaprl vrata in sem šla. Seveda sem jokala. Res, tako se do mene ni še nihče obnašal. Po ene treh mesecih po tem, na faksu me je pozdravil. In sem bila tako jezna nanj, ker sem šla čez tako hude čase poleti, da sem mu v efektu takoj po srečanju napisala mail, naj me ne pozdravlja, ker mi je uničil počitnice. Joj, kako mi je bilo takoj naslednji dan žal. Ampak pri tem sva potem ostala. Pri nepozdravljanju. Enkrat sem mu potem preko maila (ker v živo nisem sposobna, ker mi zmanjka glasu), napisala, če bi šla lahko na eno pijačo, da se pogovoriva, pa mi ni odpisal.
Grozno mi je, da sem bila oziroma sem odvisna od njega. Ko nisva več v kontaktu, nisem imela take osebe več, kot je bil on zame. Saj imam res super prijateljice, ampak z njim je bilo drugače. Ne znam razložiti. Dajal mi je energijo. In potem ko izgubiš nekoga takega, je težko.
Doma nimam več nič njegovega. Samo kaj ko me pa čisto vse spominja nanj. Ko grem tečt. Ko tečem, mislim nanj. Vsaka pesem me spomni nanj. Ko se pogovarjamo o raznih izkušnjah, vedno pomislim nanj, ker sem ogromno stvari z njim doživela. Ne vem, v pogovorih se vedno spomnim, da z njim sva se tudi o tem menila. Zadnjič je teta rekla, da ji gre na živce, da njen sin sestavlja rubikovo kocko in dela trike s kartami, ker to naj ne bi bilo puncam všeč. Npr meni je bilo to pri njem tako všeč. V glavnem, vse me spomni nanj. Saj tega ne povem naglas, ampak tako je.
No, ampak jaz ne vem, kaj naj naredim. Povsem mi je uničil leto. Postala sem povsem nesamozavestna, punca, ki ji primanjkuje energije. Najhujše čase sem preživljala poleti, to je morala biti depresija. Prijateljice so seveda vedele vse, kar se je dogajalo. Enkrat me je ena nadrla (za kar sem ji danes hvaležna, čeprav se je to zgodilo v kavarni, pred vsemi sem se razjokala), da ne more več gledati, kako imam žalostne oči, da naj neham, naj grem nekam za en teden, da me fant ni vreden, da naj znova začnem živeti, kot sem včasih, ker noče, da vržem vso mladost stran. Ampak. Imela sem dva največja izpita za narest, ker jih med letom seveda nisem uspela. Amapk se nisem mogla učiti. Več sem prejokala, premišljevala kot pa se učila. Potem sem obupala nad faksom in sem šla sama na dopust. Imam odlične prijatelje, s katerimi se imam super, ampak takrat sem potrebovala iti sama. In tam sem šla na kolo, stalno sem bila v naravi, spoznala par novih ljudi, počela nove stvari in po več kot pol leta ponovno slišala svoj smeh iz srca. Se še prav spomnim trenutka, ko sem se prav zavedla, da se spet smejim. Prav uno kot otrok iz srca. Noro dober občutek. No, letnik mi je potem ne vem kako uspelo narediti.
Ampak problem je zdaj ta, da ne znam naprej. Nimam tiste moje notranje energije. V družbi odlično delujem, ampak sama vem, da se ne počutim tako, kot sem se pred letom in pol, ko sva se z njim preveč družila. Niti nimam več tistega iskrenega smeha, iskric v očeh. To vejo moje najboljše prijateljice.
Ko srečam njega (kar je neizogibno glede na to, da študirava isto), mi odpove glava. Komaj znam hodit. Enkrat so mi refleksno stekla solze po licih. Neprijatno glede na to, da so bili zraven ostali sošolci, ki niso vedeli, kaj se dogaja. In kako jim razložiti, da je šla mimo samo oseba, ki me je tako zelo prizadela. Ko ga srečam, izgubim besede, glas, vse.
Pole tega pa se mi stalno sanja o njem. Vsaj enkrat na teden. In vse sanje so približno enake. Samo ozadje se menja. Vedno se srečava in se samo gledava, rečeva pa nič. Nikoli se mi o njem ni sanjalo nič intimnega, nikoli se nisva poljubila v sanjah ali karkoli. Vedno je prisoten samo boleč pogled. Te sanje me bojo počasi spravile ob pamet. To se mi torej sanja že več kot eno leto. In ni mi več prijetno, res ne. To ni normalno.
V tem času nisem imela nobenega fanta niti ga nočem imeti. Ker nimam čisto nič razčiščeno. Vem samo, da mi kljub temu, da me je prizadel, razočaral tako kot nihče, da mi še vedno pomeni vse. Zadnjič sem izvedela, da nima več punce. Da sej je z njo razšel po torej 4 letih. Ko mi je to povedala prijateljica, je bil moj odziv nenormalen. Bila sem tako zelo vesela, v sebi sem začutila tisto energijo, ki mi manjka vse od takrat, ko se ne pogovarjava več. Najraje bi skakala od veselja v zrak. Pa nisem mogla, ker sem bila na za to neprimernem mestu. V sebi torej vem, da mi pomeni največ na svetu. In seveda sem imela potem v glavi sto scenarijev, kaj in kako bi lahko šlo dalje. Nikoli ne bi mogla povsem pozabiti, da sem trpela zaradi njega, ker mi ni nikoli obrazložil, zakaj se ne pogovarjava. Samo nehal je govoriti in spremenil dvoj odnos do mene v grozno hladnega. Ampak še vedno ga imam pa najraje. To je ta problem.
Po tem sem spet premišljevala. Ali hočem, da se odnos kaj spremeni ali ostane, kakršen je. Po svoje me je prizadel, kot me ne bo nihče vem, ker tega ne bom pustila. Ampak tako težko živim tako kot je, v bistvu ga imam najraje. Kakšna zmeda ej. Seveda ne smem pustiti, da je kot je, ampak grozno mi je pa to, da zdaj izgleda, kot da je moja sreča odvisna od njega. Ker to pa ne bi smelo biti res. Ker tudi tisto z njim sem bila jaz. Tista energična punca pred enim letom sem bila jaz. Punca, ki je zaradi energije privabljala ljudi. Verjetno vse izgleda čudno, saj nenazadnje nikoli med nama nič ni bilo. Bila sva le zares dobra prijatelja. Ampak on je meni vedno pomenil nekaj več. Zaradi njega sem se razšla z mojim do sedaj edinim fantom. Ker je rekel, da ne more tekmovati z njim. Pameten dečko, super dečko, še zdaj se pogosto slišiva.
V glavnem, prišla sem do zaključka, da kot je bilo, ne more biti. Absoltno ne, ker moram tudi jaz živeti. Lahko je tako kot je, lahko pa je kaj več, a z ogromno truda, nenazadnje sva eden drugemu povzročila veliko neprijetnih občutkov.
No, odločila sem se, da ga za začetek pozdravim, ker se mi je zdelo odraslo. Prvič ko sem ga srečala, mi ni uspelo. Dva tedna nazaj pa sem ga pozdravila. Prvič po tako dolgem času mi je uspelo, saj še sama ne vem, kako da nisem bila brez glasu. Na njegovem obrazu se je izrisal tako lep nasmeh. Sem mislila, da ga ne bom nikoli več videla. Ta nasmeh je povedal več kot tisoč besed. To mi je povsem spremenilo dan. Naslednji dan so me vsi spraševali, kaj se mi je zgodilo, da sem drugačna. Ker samo on zna prižgati tiste iskrice v mojih očeh, mi da energijo. Groza, kaj en nasmeh naredi.
No, zdaj pa res ne vem, kaj naj. Vse je tako zakomplicirano. Ne morem nanj čakati celo življenje, če se bo on slučajno spomnil, da bi me kontaktiral. Z njim bi šla tako rada na kavo, ker moram izvedeti, kaj se je zgodilo. To mi dolguje.
Ampak saj jaz bi imela nekoga, nekega fanta. Ampak zares vsakega primerjam z njim, samo da mi pride malo bližje. In nihče mu ne seže niti do kolen. Nihče se ne zna pogovarjati z mano kot se je on. Ne znam tega razložiti. Nikomur ne morem zaupati tako kot sem njemu. Poznam ogromno dobrih fantov, vem, da bi lahko imela fanta, ampak ne morem. Bojim se, da ne bom nikoli mogla imeti nikogar več tako rada, kot imam/sem imela njega. In ne morem biti z nekom samo zato, da bom, če pa do njega nimam takih čustev, če imam v srcu samo njega. Do pred enim mesecem sem seveda hotela, da se to že neha, sem bila odločena, da zame ne sme več obstajati. Potem pa sem izvedela, da ni več z njo. In čeprav sem trdno na realnih tleh (saj niti ne govoriva ane), ne vem več, kaj naj. Spremenilo se ni nič, pa vseeno tako veliko. V bistvu se mi zdi, da brez njega ne znam živeti. Bi ga morala jaz povabiti na kavo? Ampak bojim se, da bi me zavrnil ali pa mi ne bi odpisal na morebitni sms. Ker bi me to spet prizadelo. Vem, da bi vse,kar bi najprej rada, en ornk iskren pogovor z njim. Dolg pogovor. Ne vem pa, kaj bom naredila, če do tega ne pride.
Poleti grem na potovanje za 3 mesece. Za to sem šparala dolgo, odločila pa sem se z namenom, da se umaknem iz tega okolja, da ga tudi pozabim. Zdaj, ko je frej, sem sicer vsa zmedena, ampak ne vem, če je to zares to, kar hočem - ga pozabiti. V glavnem, toliko notanjih konfliktov je v meni, da jih težko prenašam. Pride dan, ko ne vem, kaj naj sama s seboj in se samo razjokam. Ker tole me ubija, res me. Še dobro, da sem začela tečt, da gre vsaj malo te energije ven.
V glavnem, kaj menite. Ali je to obsedenost/ljubezen - glede na to, da sem stara 23 let in mi je všeč od 5.razreda, ali naj ga jaz povabim na kavo ali naj poskusim iti dalje brez tega, da bi vedela, kaj se je zgodilo. In če slučajno to drugo - kako? Naj povem še to, da sem dobila predlog od prijateljice, da naj bom kar z enimi fanti, da to pomaga. Ampak to je proti mojim vrednotam, ne morem biti z nekom kar tako.
Po svoje si tako želim te kave z njim (danes se mi je celo sanjalo, da sva bila na kavi). Ampak ne vem, če mu jo hočem spet jaz predlagati. Se mi zdi, da sem jaz na začetku poskusila popraviti odnos, za katerega ne vem, zakaj se je nehal. Da sem mu predlagala kavo, odgovora pa sploh nisem dobila. Torej mu do tega sploh ni. Sem premišljevala, da hočem do poletja iti na kavo z njim in to razčistiti. Ker zdaj pa res ni več kaj izgubiti. Če mi bo na povabilo rekel ne, potem upam, da bom preživela tudi to, če sem do sedaj, bom tudi ta udarec.
V glavnem, mi lahko kdo prosim malo pomaga?
|
