ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[Maja22]

Evo, jz sem tud ena tistih, ki ne upam kaj napisat na forum (čeprav je itak anonimno) niti o čem lepem, kaj šele o kkšni depresiji pa temu in zrd tega mam eno velko težavo, ker si še desetkrat manj upam kaj povedat psihiatru (osebno)

pa zdaj tko čez en tedn morm k psihiatru, pa ne vem, ali ji naj kaj zaupam ali ne, ker se bojim, da če ji povem kak je hudo v resnici z mano zadnje čase da me ne bo razumela in da me bo itak mela (za noro) no, da tko napišem in mi bo sam še težji

pač itak nobenmu ne zaupam zadnjih nekaj let in ja ne vem, kaj naj naredim, sčasoma se je to samo še poslabšalo in zdaj si ne upam it v trgovino pa kupt kkkšne stvari npr. avtomobila, ker si mislim, da bodo sam zame nardil kkšno skrito napako pa tko.....
 
A mi lahko kdo kaj svetuje al pa kej o tem?

[Juliette]

Draga Maja, mogoče se pa imaš za manj pogumno, kot si v resnici, saj ti je uspelo prav lepo spregovoriti kar o nekaj tvojih težavah. 
Pa da te najprej potolažim glede obiska pri psihjatrinji - gospa je specialistka za duševne bolezni in k njej pač zahajajo posamezniki s simptomi kot jih imaš tudi ti, zato se ji tvoje težave ne bodo zdele prav nič čudne, ampak dokaj tipične. Saj ljudje brez težav psihjatrov pač ne potrebujejo. 
Praviš, da postaja sčasoma samo slabše. Z zagotovitvijo strokovne pomoči boš proces lahko obrnila v nasprotno smer, tako da bo postajalo vse boljše. Malo morje uporabnikov tega foruma nas je imelo takšno izkušnjo.
Je to tvoj prvi obisk pri psihjatru? 

[Maja22]

Men se pa vedno bolj zdi, ko tkole prebiram tale forum in vidim kakšne težave imajo drugi, da meni tak nič ni nisem ne depresivna, ne anksiozna, nimam ne nobenih bolečin, nobenih napadov tesnobe, panike itd.... in sem torej popolnoma zdrava, zdaj pa se sprašujem, zakaj mi je psihiatrinja potem predpisala antipsihotike, na podlagi česa sploh. Na podlagi dveh besed, ki sva si jih izmenjale, pa še od tega sem ji povedala sam to da se sprašujem v čem je smisel življenja, za kar verjamem da se to skoraj vsak ta tretji sprašuje,  in da mi nekako ni več do tega, da bi šla kam ven s prijatelji, kar pa tud ne vem kaj je to takšnega, če si želiš malo samote na psihiatrijo sem tko ali tko šla samo zato, ker so me doma ""prisilil"" da grem,,,za vse ostale simptome pa so že v preteklosti ugotovil, da gre za razvojno motnjo, ki bo tak ali drugače trajala celo življenje in da tega ne gre zdravt, v glavnem men se zdi tole tako imenovana psihiatrična ""združba"",  tolko o meni no xP

[Dream]

Lepo pozdravljeni,

že nekaj časa prebiram forum in v mnogih zgodbah sem se našla, dolgo sem nihala med tem a se registriram in povem še svoj del, ali ne. Malenkost, vem, a s tem bi sama sebi priznala da imam težave, že približno 5 let, pa se bojim komurkoli povedat, vse držim v sebi, nikomur se niti ne sanja. Vem, da rabim pomoč ampak me je strah, sram me je k zdravniku, sram me je povedati bližnjim. Nočem, da bi jih skrbelo, da bi jim bila v breme, hkrati pa se sama ne znam več kontrolirat in gre vse samo na slabše.

Režem se, že približno 5 let, vmes so bila sicer obdobja, ko sem se lahko zadržala, zbrala moč in si obljubila da tega ne bom več počela....pa so se nabrale črne misli, vse slabo od nazaj in sem začela spet.
Brazgotine skrivam, nihče nič ne opazi. Od zmeraj sem bolj zaprta vase, nikomur se ne zdi nič čudno, vse odrivam od sebe, ker sem bila vedno prepričana da je bolje biti sam, ker tako ne moreš biti prizadet.

Potem pa je prišel fant, najprej sem se držala na distanci, se trudila ne prehitro navezat, pa mi je obljubljal da me ima rad in mi je dal tisti občutek ljubljenosti, ki sem ga tako potrebovala, in sem ga spustila blizu, se nanj navezala...Nato me je čez kakšen mesec pustil, brez pojasnila.

Bojim se, da me ne bo nikoli nihče imel rad, da sem nesposobna in zmeraj najslabša. Zdaj sem v 2. letniku faksa, bojim se da mi ne bo uspelo narediti izpitov, da bom pristala doma in se celo življenje smilila sama sebi, ker iz mene itak nikoli nič ne bo. Vsak dan mislim na samomor. Materialno mi nič ne manjka, nikoli nisem bila za nič prikrajšana, ampak v sebi čutim samo bolečino, razjeda me, kričim pa nihče ne sliši... Tako zelo si želim biti ok.

[MP2011]

Živjo Dream.  To, da si se odločila poiskat pomoč je super! Jst ti bom kr iz lastnih izkušenj svetoval, sem bil v podobni situaciji zdaj pa misli na samomor skoraj ni več... torej je upanje tudi zate. 
Pomoje se boš morala opogumiti in it h zdravniku, ki pa ti verjetno ne bo sposoben pomagati; zato imaš potem psihiatre in psihoterapevte. Od zdravnika boš pa morala dobiti napotnico seveda. Sam imam zelo dobre izkušnje s psihoterapijo (katerega terapevta izbrat lahko povprašaš tukaj na forumu) pa tudi tablete sepravi antidepresivi so verjetno naredili svoje... zdaj gredo stvari počasi na bolje. Je veliko ljudi (cel forum  ), ki imajo podobne težave kot ti. Če ti primankuje prijateljev in družbe lahko tudi tukaj koga spoznaš. U glavnem napiši še kaj, ljudje radi pomagajo.

Tu imaš seznam terapevtov na koncesijo:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

Pokličeš, se naročiš, zdravniku pa potem rečeš za napotnico. Za psihiatra, ki ga boš rabila, če se boš odločila tudi za zdravila je postopek enak.
Glede faksa je pa ogromno študentov v podobni situaciji. Nič hudega, če si boš vzela čas, da delaš na sebi, da si olajšaš zadeve... potem bo tudi na faksu lažje. Nesposobna nisi, ker si bila sprejeta na faks poleg tega si pa en letnik že končala. 
Hrana in topla postelja nista vse... ne obtožuj se... depresija lahko prizadane vse.

Piši še kaj... Lep pozdrav

Matic

[Silvo Malek]

Pa se ti vsaj v kakih točkah zdi, da ti je fant v oporo? Se starši preveč vmešavajo s pripombami? No sam sem prišel brez napotnice do psihoterapevta, ki je obenem psihiater. Mislim, da je za vse podobno! Vsekakor: nekoga moraš najt za zaupnost! 

[mark68]

Pozdravljeni
Ime mi je Mark. Sem čisto nov na vašem forumu. Imam panično motnjo. V sanjah si nisem misli, da se bo to kdaj zgodilo prav meni. Športnik celo življenje, nekadilec, zdrava prehrana ... vse skupaj tu ne pomeni prav dosti, če "pod streho" ni štimalo kot je treba. Zdaj sem tukaj, vesel, da me je telo opozorilo, da bo treba življenje postavit v red. Sredi noči. Napad atrijske fibrilacije. Smrtni strah, tema, nemoč. Je to konec? Potem še dva nočna napada, nazadnje sem pristal na urgenci kjer so mi po osmih urah nabijanja srca končno le ustavili napad z zdravilom v žilo. Potem 3 tedne negotovosti, vse do ultarzvoka srca, ki je potrdil, da je s srcem vse v redu. 3 tedne groze in negotovosti. Potem še cel kup drugih zdravniških pregledov... Strah je naredil svoje in nek večer sem enostavno odšel iz stanovanja, pustil vse odprto, samo, da sem šel ven. Nič mi ni bilo jasno, vsega pa sem se dobro zavedal. In tako dan za dnem, teden za tednom. Postal sem " zombi ". V vsem sem videl strah in grozo in vsakič je bilo hujše. Še vedno pa sem mislil, da lahko s svojo vojaško disciplino in energijo rešim vse sam... Do nedelje sem 23 dni v najboljši veri vsak dan 3 x pil ćaj iz šentjanževke. Vsak dan navsezgodaj hodil na Rožnik, pa za vikend na Sv Jakoba nad Katarino. Vsakič borba samega s seboj. Rezultat, vsak dan bol utrujen in bolj obupan.  Malo je šlo na bolje, potem pa " rožica " več ni bila kos tesnobi. Kemija me je pač premagala in to sem si moral končno priznat. Zadnji vikend je postalo le še hujše in tako sem včeraj s pomočjo svoje zdravnice in odličnega psihiatra dr. Klemna Rebolja pričel z terapijo s Cipralexom. Upam in verjamem, da bo vse v redu. Tudi žena mi trdno stoji ob strani, hkrati pa tudi vem kako je tudi njej težko. Zadevo pa popolnoma lahko razume le nekdo, ki je doživel isto zgodbo. Vesel sem, da lahko izkušnje delim tu z vami. Želim si, da čimprej pridem vsaj za silo k sebi, da preneha ta konstantna tesnoba in bolečine po vsem telesu ter da se potem čimprej  prične terapevtsko delo. No, dragi moji, to je bila moja zgodba. Še naprej lep dan vsem.

[Toja]

Pozdravljen Mark!

Podrobno si napisal kaj se ti je dogajalo, v tvoji zgodbi vidim sebe, le da je to že nekaj časa nazaj...

Telo nas opozori, da se nam nekaj dogaja in da ne zmoremo več...
verjetno je tudi pri tebi bilo tako...kakšen vzrok je nekje, ki se ga ti niti ne zavedaš,
morda si doživel kakšen močan stres...no pa saj si takoj ukrepal in super odločitev je
bila, da si šel k psihiatru. ...dobil AD in zdaj se tvoj boj začne...
Verjetno ti je povedal, kako jemati, da bo čim manj stranskih učinkov, ker ti bodo prisotni
in to je znak, da začenjajo delovat...
Načeloma je super, da začneš po 1/4 predpisane doze in potem tedensko povečuješ.

Panični napadi so zelo neprijetni, vendar niso nevarni in najbolje je, da se jim prepustiš, da mine...
nič se ti ne more zgodit...lahko uporabiš tehnike dihanja, sproščanja...

Verjetno se boš dogovoril z psihiatrom tudi za terapije,
kajti AD-ji samo omilijo težave, skupaj s terapijo pa je to idealna kombinacija.

Za vspodbudo ti povem, da je meni uspelo...potrebno je veliko volje in dela na sebi,
se mi še kdaj zgodi, da pride kakšen padec, samo z znanjem mi uspe tudi to premagat.

Vesela sem, da imaš ob sebi podporo, kar je velikega pomena, jaz je žal nisem imela 

Želim ti vse dobro...pa piši še kaj, kako ti bo šlo, saj nas je tukaj veliko z podobnimi izkušnjami!

Lp T

[spejsi]

Verjetno se boš dogovoril z psihiatrom tudi za terapije,
kajti AD-ji samo omilijo težave, skupaj s terapijo pa je to idealna kombinacija.

Za vspodbudo ti povem, da je meni uspelo...potrebno je veliko volje in dela na sebi,
se mi še kdaj zgodi, da pride kakšen padec, samo z znanjem mi uspe tudi to premagat.

Toja, lahko izvem kakšno vrsto terapije si imela?
Ker moja psihiatrinja nima nikakršnih pogovornih terapij. Malce me posluša, potem nekaj pove in to je to. Nimava nekih pogovorov. Opažam pa, da mi to zelo manjka.

Kako naj začnem delat na sebi, kaj naj naredim, česa naj se lotim?
Meni je po 6 tednih rednega jemanja Cipramila, se spet ponovil panični napad in zdej me že 6 dni zapored daje. Obupana sem že in razočarana nad samo sabo.


Mark, Dream, vso srečo vama želim! Naj se čim prej stvari postavijo na prave tire.

[mark68]

Hvala obema za lepe želje. Prvo terapijo imam že naslednji petek. Dr. Klemen Rebolj je res Car in že se veselim terapij z njim. Drugo pa so tablete. Danes je tretji dan Cypralexa. Šumenje v ušesih, na vsake toliko srce malo vztrepeta, tesnoba, nimam apetita, suha usta, otrpel hrbet... Ja, to je to. Upam samo, da te slabosti čimprej minejo. To je moja trenutno največja želja. Potem pa naprej ...

[Toja]

Spejsi jaz sem uporabljala KVT terapijo...to pomeni, kako se obnašati in kako delati na sebi.

Mark ima to srečo, da ima psihiatra in psihoterapevta v eni osebi, drugače pa je to razlika...

Psihiater ti na podlagi tvoje pripovedi določi diagnozo in predpiše ustrezna zdravila,
so pa različni, eni si vzamejo več časa, drugi manj...tako pač je, vse je odvisno od načina dela psihiatra...

Psihoterapevt, pa ti nudi pogovor in te pomaga poiskati in reševati vzroke, ki so te privedli v to situacijo...žal so pa skoraj vsi psihoterapevti plačljivi...

Tukaj si lahko pogledaš psihoterpevte:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

Priporočam ti, da greš morda na kakšno samopomočno skupino, kjer se dobivajo takšni, ki imajo enake
ali podobne težave-skupine so brezplačne in delujejo v okviru društva DAM...
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

AD pri nekaterih primejo šele od 6-8 tednov, da pa se ti pojavljajo panični, je znak stranskih učinkov, ki
bodo izzveneli...naj te nebo preveč strah.

Želim ti vse dobro...

[Dony]

     Lepo pozdravljeni 

 Za vaš forum sem izvedela iz oddaje v polnočnem klubu. Lepo in čudovito, da obstajate  .
Nič kaj preprosto ni začeti opisovati svoje težave, zato si bom vzela čas za aklimatizacijo .

 Čarobno nedeljo vsem skupaj 

[Aslan]

Dony lep pozdrav!

[Toja]

Dony, tudi z moje strani lep pozdrav,
želim ti dobro in varno počutje med nami....

[Poni]

Dony

čiv-čiv

     Poni

[spejsi]

Dony, dobrodošla med nami.

[lucmuc]

Živjo!
Že nekaj časa vas spremljam, zdaj pa sem tudi sama zbrala pogum, da napišem svojo zgodbo.
Pri 21 letih se mi je življenje sesulo na glavo. Bila sem uspešna študentka, perspektivna in delovna. Pri 21 letih sem imela vse - prijatelje, super socialno življenje, pogodbo za nedoločen čas (v super službi!) praktično že v žepu,... 
Dokler se mi ni kar naenkrat svet podrl. Najprej sem mislila da imam pač virozo, pa se je predolgo vleklo. Potem mogoče slabokrvnost. Ampak z mano je bilo uradno vse vredu. Bil je čas izpitov, manjkala sta mi še 2. Diplomo sem že napisala, povprečje sem imela 9,7. sploh se mi ni šlo več za številke, samo da spacam izpite!
Pa ni šlo. Zjutraj nisem mogla vstat iz postelje, ko mi je uspelo sem mogla po zajtrku obvezno počivat, ker me noge niso držale pokonci. Do večera sem tavala na relaciji spalnica-kuhinja. Tuširanje je bilo višek mojih zmožnosti. Sama sebi sem bila nagravžna! Prisilila sem se vsaj za sprehod, pa me je ta sprehod tako utrudil, da sem bila cel dan totalno uničena. 
Stanje se mi je izboljšalo, ko se je pojavila začasna rešitev - odhod v tujino za 2 meseca. Nekako se moje težave v tujini vedno umirijo, nisem vredu, ampak vsaj za silo funkcioniram! Po prihodu so šle stvari spet drastično na slabše, tako da sem šla k zdravniku za napotnico.
Osebna zdravnica mi je po 3 min pogovora napisala napotnico, razlog osebnostna motnja. Kar nekaj časa je trajalo, da sem prišla na vrsto k klinični psihologniji. Prvi testi so pokazali na pomanjkanje samozavesti ter čustveno nepismenost, od takrat je gospa precej skrivnostna glede diagnoze. 
To, da se jaz vsak dan borim sama s seboj za to, da zdržim do večera (fizično in psihično) ne more biti zaradi pomanjkanja samozavesti!

[Dejc]

Dragi moji sotrpini ....

Najprej vsem lep pozdravček!!!

Rad bi javno pohvalil Gospo Aslan, ki mi je popolnoma nesebično on prijazno odgovorila na moje vprašanje, Aslan še enkrat hvala!!

Heh, sanje so pri meni prešaltale iz morastih na absurdne, prav presenečen postaneš, ko ugotoviš, česa vse se možgani sposobni.... sem depresevec in panično moten, če se izrazim malo šaljivo

Držite se mi, vsi, držim pesti za vsakogar, da nam bo sonček, oz. vsaj delno jasno, vsak dan

[Aslan]

Dejc  hvala.

Panika pride ponavadi, ko se tesnoba že dolgo nabira v nas.
Je le znak, da je šlo čez rob ... Čustva lahko dolgo let zanikamo, tlačimo, se borimo proti njim ...
a nekega dne začne vsa ta energija znotraj nas skozi fizično simptomatiko, ki nas jasno ful
prestraši  "nas opozarjat", da je čas, da začnemo živeti "sebe", da premagamo ovire, slabo samopodobo, strahove in stare travme in zaživimo "zares polno".

Življenje terja od nas na nek način, da se sprejmemo take kot smo,
da v odnosih odvržemo maske za katerimi se skrivamo...
da se naučimo reči NE kadar je treba, da se naučimo  drugim postavljati meje.

Tole delo na sebi ni vedno lahko, včasih nas je strah čutiti lastna čustva,
vendar čez čas ko se ozremo nazaj smo nase ponosni, ko vidimo svoj napredek,
svojo boljšo samozavest, samozaupanje in samospoštovanje.

Zato kar pogumno naprej v borbi z paniko in depresijo.
Zmoreš to premagat, cilj je jasen pot včasih bolj vijugasta in strma :-)
Zato zaupaj vase Dejc!

[Maja22]

Da napišem nekaj o sebi. 

Doma je nevzdržna situacija. Pa ne vem, kam naj grem, ker doma je prav grozn. Vsakdanji spori, konflikti in morebitni pretepi. Počutim se nemočno, za vse težave doma krivijo mene, mi govorijo da nimam nobenih čustev, da nobenga ne spoštujem... Po drugi strani pa me je prav strah, kaj mi bo kdo od domačih, ki jih tako rekoč že prav sovražim naredil oz. kdaj me bo kdo poškodoval, me huje ranil. Ker se ne bo mogel več kontrolirati. In tej zgodbi kako sem jaz brezčutna oseba vsi verjamejo. Vsaj tisti, ki slišijo za to zgodbo.   Sem popolnoma brez energije za karkoli, tudi stvari, ki sem jih včasih rada počela, se sploh ne morem več lotit. Nimam ne volje, ne motivacije, ne energije...Ne razumem, zakaj se takim zadevam prav izogibam, in hkrati se zaradi tega izogibanja počutim tako veselo kot žalostno. S prijatelji se sploh ne morem več družit, ker če nanese tema na vsakdanje stvari, se počutim prav odtujeno, odmaknjeno, zaskrbljeno, kar je postalo že opazno in potem me sprašujejo, kaj mi je, če pa se pogovarjamo o temah, ki so meni zanimive, postanem nervozna, in povsem živčna. (pobrisano) Doma se večinoma časa tresem, grizem nohte in hodim po hodnikih, ko kakšen mesečnik. Pa tudi včasih se kje stepem zunaj z domačimi, da potem vsi opazujejo kaj se dogaja, ker se ne zmorem zadržat. Ali pa pač se ne želim, zato ker vem da ne zmorem. Ne zmorem se sama boriti proti tem stvarem. Ne vem kaj mi je, kaj naj nardim, imam doma antipsihotike pa antidepresive, samo sem po njih še slabše......

Itak se s temi problemi sooča pol obiskovalcev foruma, ampak....