ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[žuna]

Dobro jutro! Cipralex jemljem že približno pol  leta vendar ne redno, ker se po njem ne počutim v redu.Trenutno ga ne jemljem.

ali jih jemlji po predpisih,ali pa nehaj za vedno!najslabše je mešati,enkrat ja,enkrat ne vzeti.

Zanima me, zakaj vse te "hude" stvari vedno izvirajo iz otroštva in se jih ne da za vedno izbrisati kot naprimer pri računalniku ko po pomoti izbrišeš besedilo.Povedati moram, da se mi depra in anksiozna stanja ponavljajo, čeprav jih dam za nekaj časa na stranski tir.Nočejo izginiti za vedno.

ker nisi kompjuter!!
si človek in zadeve,slabe(!),je treba pozabiti in naprej živeti,ali pa jih razrešiti,če ne gre z life-go-on! z depro in ankso je tako,enkrat si nad vodo,enkrat pod vodo,in ko si nad, je kot bi imel sidro na nogi in plaval,ali ko si pod vodo,ni dovolj da si že pod njo,ampak spet z dodatno težo,ne?

ko začneš počasi postavljati svoje življenje na prave tire,premagovati porazke in kasneje poraze,delati na sebi, se vzljubiti,sprejeti življenje tako kot je,spremeniti sebe na boljše,življenju se odpreti...se ti bo življenje odprlo in naejkrat bo lajf postal dober,depra in anksa pa bosta počasi izginjala.bodo še padci in vzponi,vendar sčasoma,bodo padci rahlejši in vzponi močnejši;zavedati se moraš,da ko je padec,ni vsega konec,ni  konec vsega truda, ni konec sonca-je samo še en popotresni sunek, potem pa pride mir v tvojo dušo.Vendar vse to gre zelo počasi!

[rozi]

žuna1 hvala za tako lepe besede. potrudila se bom in delala na sebi.ta forum mi veliko pomeni.zelo dolgo sem čakala na računalnik in sedaj na stara leta ga imam. 

[Aslan]

Rozi vesela sem, da se je tvoja želja uresničila, da si dobila računalnik.

Delo na sebi ... raziskovanje sebe, razvijanje ljubezni do sebe,
osvobajanje občutkov krivde ... preraščanje (od staršev) vcepljenih vzorcev ...
pa prinaša v naše življenje čustveno stabilnost in s tem notranji mir ...

Bodi lepo 

[rozi]

ASLAN hvala ti. ne vem kaj naj storim, imam vse možne in ne želene psihosomatske bolezni ki sem jih našla tu med drugim tudi klavstrofobiji, ki me zelo ovira.Sem ljubiteljica narave in vsega lepega vendar si ne upam na avtobus ali vlak, Povabljena sem marsi kam pa se zmeraj izmikam z raznimi izgovori.Nekatere stvari sem že premagala, vendar pa se še vedno bojim.

[Aslan]

Rozi en korak je že to, da prepoznamo kaj se nam dogaja.
Drugi korak, da imamo željo (in motivacijo) to premagat!

Potem pa se začne daljša in vztrajnejša pot ...
raziskovanja odkod ta strah, kaj nam pomeni zaprt prostor,
lahko je to poleg konkretne slabe izkušnje iz preteklosti le simbolika za "dušeče odnose" s katerimi si lahko obkrožena ... lahko telo v taki situaciji nezavedno začuti "občutek ujetosti" ...
Veliko možnosti, odtenkov in pot vsakogar je edinstvena tako v težavo kot iz nje.

Za začetek poiskusi z rednim vsakodnevnim sproščanjem telesa.
To pomaga ker telo tako ni več stalno napeto ...
Z zavestnim spremljanjem svojih misli ... (o sebi, o posameznih situacijah ...)
In opazovanje sebe, svojega čustvovanja, vznemirjenja ... dopustiti si čutiti.

Tukajle so tudi spletna orodja za samopomoč:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=854&Itemid=83

 

PS:
to kar si že premagala naj bo vsakič znova SPODBUDa da greš lahko naprej, še dlje, da zmoreš zmagat!

[grpona]

Ne marama forumov 

[petit a]

Pozdravljena grpona,

Tudi sam ne maram forumov in veliko raje komuniciram v živo. So, pa ljudje, ki jim je omenjen način komunikacije bližji in s katerim se počutijo varne, bolj zaščitene. Edini način, da pomagaš takim ljudem je da se prilagodiš njihovemu načinu komuniciranja.

Kljub temu čestitke za pogum, da si se vseeno oglasila

[žabica11]

Hey Ekipca!

No pa sem se tudi jaz opogumila in se po nekaj mesecih prebiranja foruma tudi sama registrirala...hmmm...zakaj? Zato, da bom od vseh vas (vidim, da ste tu čudoviti ljudje) dobila spodbude in si izmenjavala izkušnje ter poizkušala tudi sama komu kaj pametnega (upam) svetovati.

No pa naj se na kratko predstavim. Sem dekle, ki je na videz zelo uspešna, pridna...bla, bla bla...ja naredila sem faks (brez, da bi kakšen izpit padla), diploma mi je uspela suvereno in seveda sem se tudi vpisala naprej na magisterij... vsi mi pravijo kako sem pridna... sama pa tega sploh ne cenim, ker imam slabo samozavest in nizko samopodobo in v sebi vidim samo najslabše...to pa je moja Panika in Tesnobaa
Ja v življenju sem imela že kar nekaj krutih situacij...pri 11-ih letih mi je umrla mami...takoj smo se iz mesta preselili na vas, kar mi je povzročilo kar nekaj težav---ko zdaj vrtim filme nazaj ugotavljam, da mi je selitev povzročila ta zoprni strah, ki ga imam v življenju vedno pri sebi in se ga BOM znebilaa
Drugače imam super družino, ki mi stoji ob strani in me podpira...to me rešuje. Sedaj že dva meseca hodim k psihoterapevtu in vem, da mi bo uspelo.
Trenutno pa preživljam peklenske dni, saj sem doma sama, ker so vsi odšli na dopust...ksreči pa imam zeloo blizu sestro h kateri pridem po tiste spodbudne besede, ki jih potrebujem No pa da ne bom krivična...doma imam psičko, s katero pa navodilih psihoterapevta vsak dan narediva rekreacijo in mi pomaga...
Drugače pa so moje težave seldeče: - Že 4 leta imam v javnosti napade slabosti, vrtoglavice... (nekako sem jih lahko prenašala ampak sem se vedno bolj izolirala od družbe),
                                                 - letos (maj) pa sem doživela čisti šok...kar naenkrat me je prijel neznosen in nerealen strah s katerega se nisem znala izkopati (zaradi živčnosti se je pojavilo tudi bruhanje in posledično strah pred hrano :S...)---to je bil povod da sem se odpravila k psihoterapevtu.

Imam boljše in slabše dni...vem pa, da bodo slej ko prej moji dnevi samo še sončni.

Upam, da se nisem preveč razpisala...
Lep pozdravček vsem iz prelepe Gorenjske =)

[grpona]

To, da ne maram forumov, ne pomeni, da koga tu podcenjujem.
Iščem en smisel, zaradi katerega naj jutri vstanem iz postelje. Otroci so pri njihovem očetu ta teden. Torej nimam pojma zakaj naj ne prespim vseh dni.

[petit a]

Grpona, mogoče se nisem dovolj natančno izrazil. Forumov lahko ne maraš, ker ti ta način komunikacije ne ustreza, to, pa ne pomeni, da imaš do uporabnikov foruma odklonilen odnos.

Sicer, pa je prav, da spregovoriš o svojih težavah in jih ne zadržuješ zase. To je lahko prvi korak v pravo smer.

[Dharma]

žabica11 dobrodošla na forum! 
Sodeč po tem, kar si napisala in po tem kako tvoj post izžareva pozitivno energijo (saj jaz sem dojela dosti optimizma), mislim, da ti bo uspelo prebrodit vse težavice. Samo ne se pustit, bodi močna in vztrajaj pri optimizmu, psihoterapiji in delom na sebi. Tudi strah bo s časoma popustil. Mogoče ne jutri, niti čez en mesec, bo pa 

keep goin  in javi se še kaj

[žabica11]

 Živijo Dharma!

Najlepša hvala za tele tvoje besede Ja probavam biti čim bolj optmistična, čeprav kot veš to ni vedno lahko in včasih padem čisto na poden....ampak se vsi poberemo. Vedno imam v glavi besede psihoterapevta, ki mi je rekle, da večkrat ko bom zmagala nad paniko in strahom vedno manjšo moč bo imela.

Aja drugače pa sem sedaj cel teden sama doma in me je tri dni nenormalno dajala panika in strah...polno joka je bilo :S....sedaj pa je vsak dan bolje in bolj pozitivno

Hvalaaa za lep sprejem

[Dharma]

žabca s tem optimizmom in to voljo si mi kar malo podobna Se te kar predstvaljam
vem kako ti je ko si sama doma. Jaz s tem nisem nikoli imela problemou, zadnje čase pa bit več dni sama doma...je kar malo grozno. Sicer ne dobesedno, ampak nekje globoko v meni me kar stiska 
Vrjetno zaradi vseh dogodkov zaradi mojih težav v zadnjem času in zaradi tega, ker sem dosti preživela sama v "svojem" stanovanju (oz s cimro, ki je tako nikoli ni bilo). In ker sem imela neko hudo anksiozno obdobje in panične, sem bila skoz pod nekim stresom, kaj če se naredi to in to in to, jaz pa sama. Na koga naj se obrnem...itd...
Dobro to je bilo pač samo neko obdobje, samo posledice še malo čutim.Zdej ko sem pri starših na dopustu, pa sem kdaj za dan, dva sama,...mi je kar malo neprijetno in mega obenem  Si pa ne predstavljam, da bi mogla kje živet popolnoma sama. 
Tako, da če maš koga v bližini ni panike. Pomiri se in imej v glavi, da imaš nekoga nekje
Boš premgala vse ovire, vrjamem da bo boš

[žabica11]

Dharma!

Tudi jaz nikoli nisem imela problemov biti sama...nasprotno še uživala sem v miru Letos je pa grozno...ampak sem se po treh dneh kar spravila skupaj (veliko sem bila z mojo psičko v naravi)...nasrečo imam zelo blizu doma sestro in grem ponavadi dopoldna tudi če samo za pol urce k njej, da me malo pomiri...potem je pa bolje. Sedaj pa je vsak dan bolje...v nedeljo pa se vrne iz morja moj bratec in komaj čakam, da bo v hiši spet šunder =) hehe

Sicer pa si take situacije probam predstavljati kot nov preizkus, ki ga moram s pozitivnimi misli premagati in doseči osebno zmago 
Danes je moje počutje sploh bombastično, ker sem bila pri psihoterapevtu, ki me vedno napolni s pozitivizmom 

Pozdravček 

[Dharma]

žabica11, ti vsaj maš psička  jaz na žalost ne. Mogoče, enkrat,...
no samo da ti je boljše, kar tako naprej! 

[žabica11]

Dharma...če boš imela kdaj možnost imeti kakšnega psa ti ga res priporočam....to je resnično najboljši prijatelj, ki ti ves čas izkazuje ljubezen in podporo pa super je, da te tudi ko imaš resnično slab dan spravi ven v naravo 
Kako se ti počutiš v teh vročih dneh?
Pozdravček 

[Dharma]

ja to glede kužkov ti čisto vrjame. Tudi vsaka druga žival je balzam za dušo (hišni ljubljenčji)

Jaz se počutim recimo da ok, če odštejem to kar se mi zadnje čase dogaja: Več o tem piše tu 
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,12890.0.html

[žuna]

žival je lahko dober psihoterapevt za dušo,vendar je potrebno vedeti,da moraš zanjo tudi skrbeti;če ti trenutno duš.zdravje tega ne dopušča,je bolje počakati.

Bodita oba drug drugemu zaveznik,ne samo eden

[Dharma]

duševno zdravje meni omogoča totalno vse samo občasne napde anksioznosti imam, ki so grozoviti. Tako da moj kuža z mano ne bi trpel, amapk bi bil ravno tako nor in družaben kot jaz :p

Je pa res, da so moje težvae z anksioznostjo zelo pestre. Enkrat tako drugič tako in še vedno nevem zakaj in kako 

[žuna]

duševno zdravje meni omogoča totalno vse
 

samo občasne napde anksioznosti imam, ki so grozoviti.
vse slabo 1x mine!

Tako da moj kuža z mano ne bi trpel, amapk bi bil ravno tako nor in družaben kot jaz :p
navijam za to!!!

Je pa res, da so moje težvae z anksioznostjo zelo pestre. Enkrat tako drugič tako in še vedno nevem zakaj in kako 
čas bo prinesel odgovore,delo na sebi pa manj anksioznosti!