ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[Tara81]

Ejla!

Ja, sem malček boljše. Zgodilo se je še marsikaj, miru očitno še nekaj časa ne bo...

Glede službe je pa tako,...se popolnoma strinjam s tabo SOFIA*DEL SATI, ko sem v službi res pozabim malček na skrbi in nekaj zaslužim in končno delam kar sem si vedno želela. Po drugi strani mam pa opravka z nekaj ljudmi s katerimi prav ne morem funkcionirati. Pred to službo sem bila eno leto doma, prijavljena na zavodu. V tem času mi je bilo tako lepo, ker sem počela ogromno prostovoljnega dela in sem delala tam, kjer so me res potrebovali, kjer so bili zadovoljni z mano in kjer sem se počutila kot del ekipe. Je bilo več vredno kot vse drugo do sedaj. Praktično sem bila cel teden zasedena; 3x na teden sem pomagala na enem koncu, 1x na teden pa nekje drugje in so mi minili dnevi kot bi mignilo. Spoznala sem ogromno ljudi, ki so mi bili pripravljeni brezpogojno pomagati, spoznala sem kaj si zares želim delati v življenju in za to jim bo večno hvaležna.

Očitno res ni problem v meni, temveč v nekom drugem. Edina težava, ki jo imam in s katero se ne znam spoprijeti je ta, da se ne znam postaviti zase in čisto vsakemu dovolim, da "hodi po meni"! 

Moram še malček potuhati kako in kaj ter kaj mi več pomeni.

[Sofia-Del_Sati]

Tara ne se sekirat glede joba;

jst sm tud zdj trenutno v taki službi, kjer ni zame nbenga heart efekta, in je čist vseeno če delam tle k sm zdj, al če me pošljejo v trgovino police polnit ali za blagajno;

pač, čakam, da pride moj čas, da se mi spet ponudi job, za katerega sem s srcem študirala in tudi delala nekaj časa, pred tem pa itak prostovoljstvo tud jst

Je treba step-by-step ... pa enkrat bo že ratal. Evo, jutr so spet oglasi na ZRSZ 

Glede tega "Edina težava, ki jo imam in s katero se ne znam spoprijeti je ta, da se ne znam postaviti zase in čisto vsakemu dovolim, da "hodi po meni"! pa tole:

* sreča, da je to edina težava

* ko se zaveš problema, si že 50% naredila pot do uspeha

* tudi jaz sem včas dovolila, da hodijo po meni, pa tudi nisem se znala postaviti zase; čez čas so me življenjske izkušnje naučile, da sem le začela postavljati meje, reči "NE", šele na koncu, danes, pa da moram sebe postaviti na prvo mesto!

Ne skrbi Tara, življenje nas ima tako rado, da nas prej ko slej lopca nalahno z loparjem po ritki, dokler se ne zrajtamo ... ko je rit že rdeča kot pavijanova

Pozdravček Sofie 

[Arwen]

Očitno res ni problem v meni, temveč v nekom drugem. 

  no ja....

Edina težava, ki jo imam in s katero se ne znam spoprijeti je ta, da se ne znam postaviti zase in čisto vsakemu dovolim, da "hodi po meni"! 

 

  Moram še malček potuhati kako in kaj ter kaj mi več pomeni.

 

[Pizza]

Pozdravljeni!

Zadnjič sem se prvič javila, ko sem mela "žuto minuto", zdej jo mam spet.
Hmmm, kje naj začnem. Na kratko neki o meni, tisto najbolj nujno. Pa bognedaj, da bi se komu smilila, ker sem stara 35 let in vem da so na svetu še hujše stvari in še na tisoče takih in drugačnih zgodbic. Torej. Živela sama z mamo. Otroštvo je blo tak tak. Ko sem bila mejhna je blo še u redu, pol pa ni blo denarja za nič. Mama je bla navadna delavka samohranilka. Kmalu sem zgubila dedka. Mislim, da ga je kap. Kmalu je umrl tudi mamin fant, ki sem ga imela rada. Prometna nesreča. Ko sem bila najstnica, sem spoznala fanta, za katerega sem mislila, da je princ na belem konju, izkazalo pa se je, da je navaden konj. Pa še agresiven po vrhu. Popolnoma me je osamil od prijateljic in nad menoj izvajal teror. Niti se ne spomnim, da bi me full neki fizično (me je) ampak najbolj mi je v spominu, da je me psihično čisto uničil. Takrat je mama spoznala novega in sem zanjo pač nehala obstajat. Čeprav že prej je bila moja mama zelo hladna ženska, po moje nesrečna, nikoli mi ni izkazovala ljubezni, vsaj v toliki meri ne, ki sem jo potrebovala. Nikoli me ni poslušala, zatp zdej naravnost znorim, če me fant ne posluša:) Torej, da sem se rešla psiho terorja sem pojedla tablete. Fant je pol storil samomor. Kahko si predstavljate kaj je blo to v majhnem mestu. Raje ne govorim. Skratka. Od doma semse kmalu odselila. Že pri 24 letih sem živela v drugem kraju,popolnoma sama. Zatem mi je kmalu umrla mama. Nenadno kap. Potem še stara mama. No..in takrat se je vse začelo. Trenutno sem srečna mamica, dveh punč, v zdravem odnosu, vendar....Začelo se je pred leti s paničnimi napadi, potem so sledili nočni izleti do urgenc, po rojstvu prve hčerke se je stanje poslabšalo in sem pristala na AD. Vendar jih nisem jemala niti en mesec, ker enostavno nisem mogla funkcionirati s hčerko. Zdej, čutim, da se mi spet poslabšuje. Misel na smrt, na krvne strdke, na smrt, na kap, na smrt, če me zaboli noga..umrla bom čez pol ure! Če me zaboli roka...kap!Skratka...tole me spremlja 24/dan. Ponoči ko se nenadoma zbudim..evo. Ko zjutraj vstanem...evo. Prišlo je že tako daleč, da recimo tale moment, ko to pišem, razmisšljam o tem, da bom lepo sedela, da tudi nog ne bom prekrižala, da se mi ne bi naredil krvni strdek. Katastrofa. Ta misel oz. obsesija je prevzela nadzor nad mojim življenjem. V celoti. In ravno danes, ko sem se previdno vsedla, sem si rekla: kaj sem zrela za psihiatra, ali ne! Nočem tablet. Želim si, da bi mi nekdo povedal kako lahko to premagam na drugačen način. Vleče se že četa. Utrujena sem od tega in vedno sem mislila da bo bolje. Sploh, ker otroci zahtevajo vsako prosto minuto, ampak ne...Vse je še slabše in slabše in slabše..V najboj črnih trenutkih mi je že popolnoma vseeno in si želim, da bi se končalo...Tako ali drugače.
Kaj naj...prosim...

[Arwen]

strokovna pomoč je mogoče na mestu

[Pizza]

Drugače mi ni "spasa"...)) Eh, saj sploh ne vem kako lahko človek tolk zabrede. Ni mi jasno. Ja, bom šla..nimam drugega...

[Sofia-Del_Sati]

Pizza pozdravček!  

Prav imaš.... nisi žrtev!   Si človek, ki si doživela par slabih zadev, vendar se ne daš in živiš naprej. BRAVO!

Ker gledaš naprej, te je takšno razmišljanje reševalo, zdaj pa si začela oprezati levo desno in se ti je za trenutek ustavilo. NIč hudega!!!

Ok, glede teh strdkov in strahu, veš zakaj a ne? Tudi mene občasno primejo strahovi od kapi, pa raka, pa ne vem čega še, pač vsega tistega, kar so doživeli moji sorodniki. vendar ta strah zaenkrat še ne omejujejo mojega življenja.

Tebi pa je presedel in se ti nasedel, kot meni občasno anksioznost.

Veš, mislim, da ti manjka en zdrav pogovor z razumno in srčno osebo. Osebno, meni, se mi zdi brezveze obisk k psihiatru (ta ti bo dal ad in bejž; ok prvi obisk bo recmo 1h trajal, ostale obravnave pa imajo po pravilniku 15-20 min!!!), še plačilo psihoterapije ne, ker boš sam zapravila denar. Lahko da ti bo pomagala, ne rečem, samo hočem ti povedati, da bi našla kakšno freepay strokovno pomoč;

kaj pa psiholog?

Veš, osebno sem dala že skozi free zdravnike, pa psihiatre, pa je bla sam še večja škoda, pa pay psihoterapijo, ki mi ni ravno sedla (2 različni terapevtki),.... zdaj pa bom poskusila najti psihologa. Ker ko sem bila najbolj v podnu, za ubit se, in sem pod nujo šla k dežurnemu psihiatru (takrat še brez ad), k dr. Rejcu, sva se tako fino pomenila, da nama je manjkala samo še biljard miza. In tudi takrat je presodil, da ne rabim ad, ampak en sočuten pogovOr. Kako prav je imel! No, potem sem zašla s te poti (ad-ji, 2x, opustila, 3x psihiatri,   , psihoterapija - že veš) in končno pristala na pravi cesti;

berem poz.literaturo, prehrano sem spremenila, kofi s kof. nehala piti (zarad ankse), in če bom rabla pogovor, bi vseeno šla mal na pucanje duše k psihologu - seveda, če bom dobila katerega na koncesijo. Četudi bom mogla čakat. Če sem 20 let trpela za vsem sranjem, bom pa še 4 mesce počakala.

Tak da Pizza, to sem ti govorila zgolj iz svojega vidika in izkušenj; če čutiš potrebo po psihoterapiji, vsekakor pojdi, če po psihologu, go!, če po psihiatru.... isto, pojdi. Ali pa zgolj pogovor z župnnikom - tudi to pomaga nekaterim!

Še  enkrat poudarjam: nisem proti tovrstnim pomočem, kar sem pisala prej, ampak glede na prebrano iz tvojega pizza, sklepam laično, kaj bi ti lahko(!) pomagalo. Ker pa je seveda to prvi zapis, se lahko motim ali pa ne; to sploh ni važno! važno je, da ti najdeš pravo pomoč zase in da začneš dihati s polnimi pljuči in brez strahov živeti življenje! To je najbolj važno!

Poročaj, kako ti gre!!!  


Lp Sofie

[Sofia-Del_Sati]

Drugače mi ni "spasa"...))

Moč je v tebi! Ne v strokovni pomoči; ta je samo sopotnik! Ki te lahko ovira ali motivira.

Eh, saj sploh ne vem kako lahko človek tolk zabrede. Ni mi jasno. Ja, bom šla..nimam drugega...

Ni važno kako; življenje je tako! Nismo na planetu kjer se dogajajo samo lepe stvari žal. In tak je! Lahko živiš s krivicami naprej, lahko jih razrešuješ s pogovorom, kar ti je obstalo na duši, možnosti je več.

In to, da nimaš druge rešitve kot oditi po strokovno pomoč........... vedno sta 2 poti, ne samo 1. 

[Pizza]

Sofia, to si mi tako lepo in super in..."sveže" (ne najdem drugega izraza) napisala, da se takoj počutim bolje:) Po pravici povedano, mi gre kr malo na jok od olajšanja. Sem s strahom pričakovala odgovor. Prvi odgovor na moj post je bil, da nej najdem strokovnjaka. Sem si mislila ojej, očitno je še slabše z mano kot mislim:) Pol si se pa zgodila ti:))) Hvala, hvala, hvala za pozitivo in hvala za nasvet. Srečo imam, da imam super osebnega zdravnika in če mu povem kako in kaj, sem prepričana, da mi bo predlagal kakšnega psihologa. Ker kar se psihiatra tiče imaš prav. Poleg omejenosti na čas, sem imela občutek, kot da sma metre narazen. Še v oči me ni pogledal. Kaj češ. Ko sem govorila si je najbrž mislil, če je v hladilnku še ostalo kej pečenke od včeraj:))) Tko je:))) Hvala še enkrat in bom poročala, kaj je rekel moj zdravnik. Srečno tudi tebi. Ni hudič, da nama ne bi uspelo:)
LP,
Pizza

[Sofia-Del_Sati]

Sofia, to si mi tako lepo in super in..."sveže" (ne najdem drugega izraza) napisala, da se takoj počutim bolje:) Po pravici povedano, mi gre kr malo na jok od olajšanja. Sem s strahom pričakovala odgovor. Prvi odgovor na moj post je bil, da nej najdem strokovnjaka. Sem si mislila ojej, očitno je še slabše z mano kot mislim:) Pol si se pa zgodila ti:))) Hvala, hvala, hvala za pozitivo in hvala za nasvet. Srečo imam, da imam super osebnega zdravnika in če mu povem kako in kaj, sem prepričana, da mi bo predlagal kakšnega psihologa. Ker kar se psihiatra tiče imaš prav. Poleg omejenosti na čas, sem imela občutek, kot da sma metre narazen. Še v oči me ni pogledal. Kaj češ. Ko sem govorila si je najbrž mislil, če je v hladilnku še ostalo kej pečenke od včeraj:))) Tko je:))) Hvala še enkrat in bom poročala, kaj je rekel moj zdravnik. Srečno tudi tebi. Ni hudič, da nama ne bi uspelo:)
LP,
Pizza

 

 

[nymeria]

Živjo!
Pišem prvič, čeprav sem že prej naletela na ta forum in mi je dal upanje, ko sem bla čist na dnu. Vse se je začel pred pol leta, izgubla sem voljo in cel mesec nisem vstala iz postelje. Potem sem začela z AD, nehala po enem mescu, ker mi jih je zmanjkalo in potem izlet v bolnico. Vse je kazalo na boljš in sem bla vsa polna upanja in volje, po kakšnem mesecu pa je šlo spet navzdol. Bilo mi je vseen za vse in sem nehala z AD spet in potem samomorilske misli, prekinila sem vse stike, s fantom sva šla narazen, s faksom zarad odsotnosti nisem mogla nadaljevat... 2 meseca sem bla zaprta v sobo. Ni mi bilo do ničesar, do življenja sploh. Zdaj so me sorodniki počas spravli malo ven in se počasi poskušam vrnt. Težko mi je, ker vem, da sem zarad tega zafurala tolk lepga, kar sem mela in da ne bo nič več kot je blo . Ne vem, če si bom lahko kdaj odpustila za to. Zdaj sem spet začela z AD in dans sem se naročla na terapijo, čeprav me je zlo strah, da ne bi blo nič od nje... No ja, bom vesela že, če me bodo nehale prvlačt tirnice pa štriki... Kadar sm na dnu grem brat tle po forumu, pa je že mal bolš:)

[Sofia-Del_Sati]

NYMERIA  HOJ!

Vse se je začel pred pol leta, izgubla sem voljo in cel mesec nisem vstala iz postelje. Potem sem začela z AD, nehala po enem mescu, ker mi jih je zmanjkalo in potem izlet v bolnico. Vse je kazalo na boljš in sem bla vsa polna upanja in volje, po kakšnem mesecu pa je šlo spet navzdol. Bilo mi je vseen za vse in sem nehala z AD spet in potem samomorilske misli, prekinila sem vse stike, s fantom sva šla narazen, s faksom zarad odsotnosti nisem mogla nadaljevat... 2 meseca sem bla zaprta v sobo. Ni mi bilo do ničesar, do življenja sploh. Zdaj so me sorodniki počas spravli malo ven in se počasi poskušam vrnt.

Khmmmmm.......draga Nymeria, si pa še bolj facasta od mene glede prenehanj in nadaljevanj z ad-ji  Poglej, če jemlješ ad-je, jih jemlji redno, če ne, se odloči, da jih ne boš več jemala. Najslabše je enkrat vzeti, pol ne, pa spet ja, pa ne, stranski učinki pa se množijo in slaba volja (izginjanje serotonina) pa potrojuje! Halooo?!
Jaz sem jemala asentro 2 meseca, ko mi je pomagala pri odpravi depre, sem se čutila psihično močno in čustveno zadovoljno, misli o samomoru pa so izginile. Problem se je pojavil, ker sem z ad mela povišano anksioznost in nisem šla več iz bajte ven. Zato sem prenehala. Potem sem bla 3 tedne ok brez ad, pa spet depra gor; začela z drugim ad, paroxatom, spet anksa gor. Tudi s tem nehala in zdaj sem 1 mesec (evo, ravno danes je 1 mesec!!! ) kar ne jemljem nobenega ad; vendar to ne pomeni, da nisem delala na sebi; sem, sem, bolj kot čilski rudarji v rudniku. Mogla sem najdt drugo alternativo oz. rešitev svoje psihe. Ampak ok, dost o meni, greva k tebi;

ok, tud to obe veva, da v stanju depre izženeva vse dobrotnike okoli sebe ali pa zbežijo, kot vampir pred česnom!! Tudi jaz sem pretrgala vse stike, in velikokrat je kazalo, da bom pretrgala še edini in najbolj stkan stik t.j. sama s sabo (samomor!).
Dobro je to, da so te sorodniki spravili ven, še bolje pa je to, da ti je uspelo; kajti, ko si v downu, te nihče ne premakne ven, niti če bi bilo tvoje najljubše bitje takrat življenjsko ogroženo,... Žal, tako je stanje in sranje takrat.... 

Kako pa je danes s tabo? Z zunanjim svetom?

Težko mi je, ker vem, da sem zarad tega zafurala tolk lepga, kar sem mela in da ne bo nič več kot je blo . Ne vem, če si bom lahko kdaj odpustila za to. Zdaj sem spet začela z AD in dans sem se naročla na terapijo, čeprav me je zlo strah, da ne bi blo nič od nje... No ja, bom vesela že, če me bodo nehale prvlačt tirnice pa štriki...

Glej N. (sori, težko črkujem tvoje ime; od kod tak nick? mi je všeč, samo črkovat ga je težko), KAR JE BLO JE BLO! Pač, v stanju depre si to nardila, kar ne bi, če ne bi bila depresivna a ne? Torej, ti je nekak odpuščeno. Kar sama si odpusti, ker to je glavno! Resno! Kaj češ se zdaj sekirati za nazaj, ko itak ne moreš popraviti; raje glej kako naprej, in vedi, da tisto, kar je blo storjeno, ni bilo nalašč!!!!

Zdaj je najbolj pomembno, da se pozdraviš in postaviš čustveno na noge. Ker si že začela z ad, potem probaj vztrajati. Vsaj 2 mesca, pa če ti ta ne bo prijel, pa drugega. Žal, ali pa nasrečo, jih je veliko in en ti bo že odgovarjal.
Če jih boš pa slučajno spet opustila, pa imej vsaj v mislih, da naj bo tokrat opustitev za več kot pol leta ali eno leto in da boš mogla delati v drugi smeri k ozdravljenju; brez dela na sebi ne šlo! Lahko, da bo šlo, ne morem z zagotovostjo trditi, da nau šlo, vendar kaj če ne bo? Imej plan B v rezervi.

Veš N., če mešano delaš z jemanjem ad-ja, je najslabša varjanta!!! Ker jemaš toliko, da dobiš stranske učinke, pol ti dop*izdi, nehaš, vmes bi lahko ravno začeli malček delovat ad-ji, pa samo štalo si delaš po nepotrebnem. Ni dost, da ti štalo dela depra?? 

Glede terapije in strahu....... lejo, še mela jo nisi, pa že skrbiš . Skrbela boš takrat, ko boš vidla, da ni efetka s terapijo, in če ni, boš pač drugo pot izbrala. Ni samo terapija in ad-ji, so še druge poti (množina!!!). Veš N., v tebi je moč!!!! Ne v drugih, ki bodo delali s tabo! Samo v tebi!!! Ker tudi terapija, te bo terapevtka samo vodila, od tebe pa bo odvisen uspeh reševanja problema!!!!

No ja, bom vesela že, če me bodo nehale prvlačt tirnice pa štriki...

Tudi to je uspeh in korak višje po stopničkah do zmage!!!  Veš, tudi sama sem bila vesela ravno tega, da me niso več premamljale misli o tirih, o utopitvi v reki, o skaku čez most v reko, o nesreči z avtom, štrik tud ja, pa pištola na sencah ipd., ipd.  Kaka škoda bi bila obeh!

Zato N., super, da si na forumu, pogumna si in najdi svojo srečo v sebi!!!!!!!!!!!!!!!!!

Pozdravček Sofie 

[Slavka]

Nymeria   dobrodošla.

Odločila si se, da nekaj ukreneš glede svojega stanje...poiskala si pomoč. No, zagotovo veš, da ADji potrebujejo nekaj časa, da začutiš efekt...so pa le pomoč in ne rešitev. Če si se odločila za zdravljenje z njimi, je dobro vztrajati....kar se pa tiče terapije, pa mislim, da ti bo koristila.
Vendar moraš vedeti, da prihaja do izboljšanja počasi, postopoma, zato bodi potrpežljiva do same sebe  

Praviš, da si zafurala veliko lepega...no, jaz mislim, da boš veliko lepega še doživela, samo obupat nikar  

Danes mi je ena prijateljica napisala ta stavek: "Pot do zvezd je tlakovana s trnjem" in še res je...  

Drži se in napiši še kaj  

[Suzy]

Nymeria dobrodošlica še od mene
Kadar si pa na tleh pa le piši,....pomaga!!!

[natali]

Vem, da je mnogo ljudi s socialno fobijo, ki bi se radi vključili v pogovore na tem forumu in sodelovali, spregovorili o svojem problemu pa jim prav ta problem preprečuje, da bi s vključili.. zato zgolj prebirajo članke drugih..

Evo, napišite karkoli, napišite morda samo besedo ali dve.. recimo: ja, jaz sem tak/a, strah me je, bojim,se...
napišite karkoli, bolj, ko se vam zdi, da bi bilo neustrezno, bolj je zaželjeno, da to storite 
Ali pa kar napišite: mene je pa strah tega in tega..

Ta tema je namenjena prav vam... nič slabega se vam ne more pripetiti, nobeden ne ve, da pišete vi, nobeden vas ne bo ocenjeval.   

Vsi ljudje imamo strahove, vsi si želimo biti sprejeti, nikomur ni vseeno, če ni sprejet..

Poizkusite... kadarkoli se boste odločili za to, bo pravi trenutek.. morda danes, jutri, čez 2 tedna... ni važno 

POZDRAVČEK.

[nymeria]

hej!
SOFIA*DEL SATI hvala za tak izčrpen odgovor in vzpodbudne besede . AD jemljem zdej in jim nameravam redno, dokler se ne stabilizira vse skupi. zdej sm se dobila s prjatli, določeni so me zlo me pozitivno presentl, pa dons grem mal vn. mi kr paše:). Drugač pa maš prau, da že vnaprej nekej obupujem nad stvarmi, tko da glede na to, da terapija mnogim pomaga, ne vem zakaj ne bi še men, če se bom trudla. Sem mela prvo srečanje pa je blo super. Terapevtka je super prijazna, odprta, tud jaz sm kr povedala vse, pa še kšno solzo potočila. Moj prvi cilj je, da postanem močna sama zase in verjamem da to je nekje na obzorju. Upam da ne zlo daleč:).
Slavka, upam da nas vse čaka še velik lepega, pa hvala Suzy za dobrodošlico!
Vsem želim velik lepih trenutkov in veselja! pa živjo natali!

[Suzy]

Nymeria

[Sofia-Del_Sati]

Nymeria (sm se že navadla na tvoj super nick  ) hoj!

SOFIA*DEL SATI hvala za tak izčrpen odgovor in vzpodbudne besede . AD jemljem zdej in jim nameravam redno, dokler se ne stabilizira vse skupi. zdej sm se dobila s prjatli, določeni so me zlo me pozitivno presentl, pa dons grem mal vn. mi kr paše:). Drugač pa maš prau, da že vnaprej nekej obupujem nad stvarmi, tko da glede na to, da terapija mnogim pomaga, ne vem zakaj ne bi še men, če se bom trudla. Sem mela prvo srečanje pa je blo super. Terapevtka je super prijazna, odprta, tud jaz sm kr povedala vse, pa še kšno solzo potočila. Moj prvi cilj je, da postanem močna sama zase in verjamem da to je nekje na obzorju. Upam da ne zlo daleč:).

Malenkost glede odgovora - če lahko pomagam in imam ideje, sem tukaj, da to delim! In hja, zaradi doživetih slabih izkušenj, se lahko tudi njim zahvalim, da (približno) občutim, kar ti občutiš danes.

Glede AD - lej Natali, zdj ko si spet začela, jih pliiiiiiz jemlji, ker drgač si boš večjo štalo naredila kot, če jih sploh ne bi jemala in bi živela v zosu, ali pa če bi jih jemala 10 let in več in bi se jih ne hotela odvaditi. Zdaj jih res jemlji, in ko najdeš prave, upam pa, da so že ti ad, katere zdaj jemlješ, bo terapija samo 1 leto, potem pa začneš lajfek še brez njih (s pravimi ad ti bo lažje, pa še potem brez ad, da se ti življenje dokončno postavi na pravi tir, ne da enkrat se pelješ po travi, pol tirih, nato kamnih, ipd.).

Prjatli..... pr men je blo tko, da načeloma je blo ok, za par sem spoznala, da so indifirentni postali name, pa je bla to prijateljica sošolka s faksa za socialo  Sicer ji nisem zamerila in jo še vedno imam rada - huje bi blo za njo, če bi s v svojih najtežjih dneh ubila in bi se verjetno ta prjatlca potem sekirala, da me ni šmerglala niti z enim smsom/mesec o mojem počutju. Vendar, ljudje se motimo, znati odpuščati, pa je že težja naloga  Zato Natali, nekateri tvoji prijatelji se ne bodo znali prav obnašati, vendar jim ni zameriti, saj ne poznajo (na srečo) kaj je to depra, anska, soc.fobija, ipd.!! Ko plešeš z njimi kot Urška s Podvodnim možem!!

Super za terapevtko - to je izjemno pomembno!!!! In tvoji cilji so ta pravi!!! Pa če tudi so daleč, kar verjamem da niso,.... razdalja je tako kot čas, relativna stvar

Pozdravček Sfoie

[jana1]

No pa sem se tudi jaz opogumila..Forum berem že 4 leta, odkar so se mi začeli panični napadi... Stara sem 22 let in imam GROZEN strah pred smrtjo... Non stop razmišljam o tem, včasih me je celo strah it spat, ker se bojim da bom v spanju umrla... Ko slišim da je koga zadela kap, sem vsa iz sebe in pol mam spet o čem razmišljat par dni... Naj povem, da sem jemala antidepresive asentro, ampak sem jih zaradi nosečnosti nehala... bila sem tudi v Begunjah, na sprostitvenih tehnikah... Nekaj časa je bilo bolje, zdj se mi je pa spet začelo vse dogajat od začetka...Najbolj me mori zaradi 4 mesečne hčerke, ker se bojim, da ji ne bom mogla nuditi dovolj ljubezni zaradi te motnje... Vsega se dobro zavedam, tudi to da sem zdrava in da me ne bo kap pri 22ih letih, ampak misli in občutki nočejo iz moje glave... Tudi sama ne morem bit v stanovanju, ker me takoj zagrabi panika. Partner me podpira in mi ful pomaga, ampak vseeno ne gre... Strah me je vožnje z avtom, sploh pa nekam kjer ne poznam kraja.. Prosila bi vas za kakšen nasvet in pomoč, kako naj te misli preženem iz svoje glave.. Ta strah in panični napadi me zelo omejujejo, nikamor si ne upam in s tem morim ljudi okoli sebe...

[Arwen]

pozdravljena, Jana 

in od kje izvirajo ti strahovi?