kaj še lahko naredim sama

[Chantal]

Pozdravljeni,
Sem sicer 3 tedne na Asentri, ampak ker sem začela s četrtinko sploh ne vem, od kdaj naj štejem. Ker je še vedno anksa kak dan zelo huda (kljub lexiliumu 1,5 mg po potrebi), bi rada tudi sama še kaj ukrepala. Delam avtogeni trening po CD-ju 2x na dan, začela sem s tapkanjem po videih Vlaste Kuster, zdaj sem si naročila še CD globinska sprostitev, ki ga tukaj priporočate...z dihalnimi vajami se ne uspem sprostit, ali pa morda nisem dovolj vztrajna? Včasih pomaga iti ven, na sonce, včasih pogovor, a kaj ko nimam zaupnika (možu skušam kaj tudi prihranit, ker ga skrbi), glava pa dela svoje 
Zaenkrat se tudi aerobike izogibam, ker je bilo po njej tudi hudo, tako da res ne vem, kaj naj. Svetujte, kako konkretno ste si v krizah (in še potem seveda) pomagali, malo sem obupana, ker je za mano hud dan (kljub vrtu, dihanju in vsemu naštetem). Rada bi samo normalno funkcionirala, delala, pa mi glava ne pusti dihat. Najraje bi se za 10 dni zamrznila 

[simonchy]

Super si
Veliko že delaš, veš stvari. 
Včasih pa je potrebno dati tudi času čas. Da se pokažejo izboljšave tako z zdravili, kot tudi s sproščanjem.
Morda ti lahko svetujem še pisanje - je včasih še bolje, kot pogovor. Piši skrbi, strahove, vse kar ti pride na misel in bi rada pustila.

Zaupaj in uživaj v vsakem trenutku (ali na vrtu, ali pri pospravljanju itd). 

[Regina]

Hejla,
super, da že delašp na sebi, kar tako naprej!

Nekaj stvari, katere so meni pomagale...
* pisanje dnevnika
* hobij - fotografija...oz karkoli imaš rada, kar te sprosti
* pogovor sam s seboj
* beleženje, ko imaš napad - kdaj se je pojavil, kaj si pred tem delala, o čem si pred tem razmišljala, kaj ga je omililo, koliko časa je trajal... potem čez nekaj časa vidiš, ali se ti pojavlja napad z istim povodom vedno, ali vedno razmišljaš o nečem kar te vznemeri...
* bodi v družbi in zaupaj se nekomu
* gibanje oz, da si zunaj na zraku

 

[Aslan]

Sem sicer 3 tedne na Asentri, ampak ker sem začela s četrtinko sploh ne vem, od kdaj naj štejem.

Chantal šteješ odkar si na polni predpisani dozi.
Tista res "prime", ker je v njej dovolj snovi za učinek.
Ostali čas je uvajanje ... postopno prilagajanje telesa na učinkovino, da ni preveč str učinkov.

Najraje bi se za 10 dni zamrznila

Verjamem ... je težko ....
Mislim, da poleg načrtnega sproščanja  in časa "zase" za počitek in mir težko kaj narediš.
To fazo je potrebno preživet .. in ne takrat se preveč gnati, raje sočutje do sebe razvijat in si dovolit umirjen tempo. Pa čim manj novih stresorjev ...
 

[Nives]

Zivjo Chantal,

Tako kot ti je Aslan že napisala... to fazo je treba preživeti..
Jaz sem na veliko čistila,  da sem se vsaj malo zamotila, ker sem bila pretirano vznemirjena. . Probala cimvec pocet, da se zamotim. Hodila sem na sprehode.. Na psihoterapijo. Privoščila sem si tudi kakšno masažo. Pa vitamine in minerale. Probala jesti kaj kvalitetnega. Doma sem delala jogo.
Odštevala dneve.. ure do konca dneva.. si prigovarjala, da bom spomladi že vredu.  Se kaj pogovorila z mojim (na neki točki je bilo zanj preveč sicer). Vzela sem kak Helex,  da sem kaj v miru na tv pogledala.. probala se skoncentrirat na kaj izven sebe. Dihala za sproščanje po navodilih na teh straneh.
Imas kakšno prijateljico, da ji lahko zaupaš?

[gogi]

Jz sem vsak dan napisala eno dobro misel, karkoli sem se spomnila in potm te misli dnevno brala. Dvakrt dnevno sem izvajala vaje za progresivno mišično sproščanje. Jz sicer v treh tednih še nisem bila zmožna ne vem kako gospodinjit, a sem se trudila predvsem doseči cilje zakatere sem vedela, da so dosegljivi. Poskušala sem se spomniti stvari, ki sem jih nekoč rada počela. Ko sem uspela sama po stopnicah in na zrak, sem vključevla še redne dnevne sprehode, vsaj pol ure, ki so prerasli v vedno bolj intenzivne. Ukvarjala sem se z otrokom kolikor sem lahko, predvsem sem rada barvala in risala, kar rada počnem še zdaj.
Hmmm...kaj še. Trudila sem se pogovarjati z ljudmi in ne pobegniti od njih, čeprav me je oblivalo in sem imeal občutek da bom vsak čas padla okol. Ne vem, pr men je bila vse anksa in s takšnimi stvarmi em jo nekako lajšala. Aja, pa seveda ker je tukaj tudi depra, sem sem precej trudila za dober izgled, urejenost.

[Chantal]

Zlati ste, vsi tukaj gor.Moje sonce, ker danes ga zgleda ne bo dosti 
Upoštevala bom pisanje, ker vidim, da ste to kar delali, morda bo od začetka nesmiselno, ko pa bom brala nazaj verjetno stvari povežeš...Kaka masaža in podobno ne pride v poštev, ker jaz grem iz hiše z veliko muko, pogovor s sosedi je žal le če res moram (oblivanje, tresenje, kot Gogi). Sprehod pa poskušam čim več.Hudo je s tole vrtoglavico, težko kaj konkretno migam..
Nives, take prijateljice žal nimam, sem se poskušala odpreti pa je takoj začela v smislu da to je vse v glavi (saj je res) in se lahko vsak sam pošlihta brez tablet. Saj vem, da rabim čas, ma rabim tudi vas, hvala!

[Nives]

Ja..težko je nekomu to razumetI,  ki ni dal cez..Jaz sem glavni del tud sama pregurala. .kaj z mojim edino (pa se on ni povsem razumel, kje se nahajam oz je pametoval naj si neham to počet in na to mislit in take. .komaj sem ga prepričala, da si ne morem kaj dosti pomagat) Tud prijateljicam nisem kaj razlagala. .Nisem se dosti močno za srečanje niti počutila. Pa bala sem se obsojanja..Zaradi Ad. Sploh ta prijateljica, ki je vedno čisto vse brez tablet čez dajala sem to pričakovala. .. nisem hotela govoriti o tem. No, zdaj ma pa tud sama ankso zelo hudo..in je na Ad, ker ne gre drugace.  Jaz sem ji lahko zdaj v oporo. Ker razumem. Ker se ji je tik za mano to zgodilo.
Sama sem bila tud na dom samo lahko privezana razen sprehodov. Na masaže sem tud lahko šla, ko sem bila že malo bolje. Ne glede na to, kako se zgornje bere, sem bila v zelo slabi koži.
Probaj se s kom s foruma mogoče dobit. Jaz sem dvema z akutno ankso v podporo trenutno in je čist dovolj ali se preveč včasih. To je naporno tudi za druge precej. Tako žal je.

[tinkibinki16]

Ojla,

boljše bo, to moraš vedet. Ne pa čakat, kdaj bo konc. Časovna dimenzija nam paničarjem povzroča težave. Včasih, ko te panika zagrabi s svojimi kremplji, se mi zdi, da razmišljamo kot mičkani otroci, ker se vedno bojimo da bo to vedno trajalo. Pa saj veš da ne bo. Pa ne se borit proti tesnobi, ker bolj ko se ji upiraš, bolj te objema. Sprejmi jo, povej ji, da je tudi ona del tebe, da jo imaš rada, ker te bo marsikaj naučila. Tisti, ki jo nikoli ne doživi, ne ceni tako polne dneve kot mi .

Jst se že 20 let borim z ankso. Večino časa sem "preveč" dobro, pol pa pride na obisk iz znenada. In seveda mi zateži. Pa kaj? Rečem si - 1 slabo leto v prierjavi z 19 dobrimi (če pretvorim v dneve je rezultat še boljši). Še vedno furam dobro službo, mam otroke, mam partnerja, ki  me sprejme tako kot sem, saj mu ankse nikoli nisem skrivala, mam prijatelje. Čeprav okolica misli da sem trdna kot hrast in če jim povem da me daje panika, si mislijo - kolk to naklada. Prijatelji pa vejo da sem bolj kot spužvi kvadratnik;). In ni me sram priznati da jem AD pa tudi 2,5 mg Afibility sem nekaj časa jemala (vpraši, kaj sem si mislila, ko sem brala stranske ucinke in za kaj se vse porablja )

Tako da, nič bat. Psihiatra poslušaj, pomeni se z njim. Preiskušeno pomaga. Bodi odkrita. Ne morš verjet, kaj vse oni slišijo tekom dneva . Če rabiš zdravila, jih jemlji redno. Včasih mi gredo na živce ljudje, ki delajo antipropagando zdravilom. Če jih rabiš, jih rabiš, če pa ne, pa ne. Enim je hujše, drugi sfolgajo. JE pa res, da če moraš v službo in spravit otroke k kruhu, maš manj časa zase in za svoj mir. Vsakemu pa se zdi svoj problem najhujši, tako, da kakršno koli podcenjevanje problemov drugih ne pride v poštev.

Tako da, lepo se imej. Zdrži in sončke bo sigurno spet posijalo na tvojo dušo!

[Chantal]

O, kako prav imate, čisto v vsem...res se počutim kot majhen trmast otrok, ki misli, da ne bo nikoli bolje in bi se najrajši malo trmaril...
in ja, če tega nebi poznala, nebi znala ceniti "dobrih" dni, ker niso kar samoumevni,kot nekaterim.
Bistvo vsega je ČAS in to, da moraš delat SAM, vidim. vsi ostali so lahko le za pogovor, pomoč, delat moram sama. Pridno pišem in že vidim, da mi misli na službo stvar poslabšajo...
Najtežje pa mi je ankso sprejeti, verjetno je v meni še preveč jeze, zakaj se mi to dogaja ali nekaj takega. Težko je komurkoli se zaupat, ker imam občutek, da so okrog mene vsi močni, vsi trdni, nikomur se to ne dogaja, živim na podeželju, kjer je vse to še precej stigmatizirano.
Še enkrat hvala vsakemu izmed vas, ki si je vzel minute, da me "potolaži", res mi veliko pomeni vsak stavek, je kot en pogovor, ki ga drugje ne dobim, naredili ste nekaj dobrega, zato objem vsakemu izmed vas 

[simonchy]

Chantal super le tako pozitivno še naprej!

Se pa zdi tudi meni, da nam sovraštvo oz. strah pred vzrokom, pred nečim preprečuje, da bi lahko šli naprej. Kot sama vidim je pri meni prisotno tako močno sovraštvo (ok, in obeenem tudi strah -> imam itak čist pomešana čustva do te osebe)  da ne morem tega preboleti, predelati (oz. zelo počasi in težko).

Pa še nekaj, ni potrebno vsem zaupati, zaupaj tistim, ki jih dobro poznaš in veš da te sprejemajo takšno kot si. Osebno se ne ukvarjam (s tem mislim, da jim ne razlagam), s tistimi, ki vem, da tega ne zmorejo razumeti (npr. moj fotr; medtem ko moji tašči, tastu te stvari brez problema zaupam in o tem razglabljamo, kot bi se pogovarjali o vremenu  in kot da je to sestavni del življenja.).

In niso (nismo) vsi tako trdni, močni, kot se zdi na prvi pogled. Osebno mislim, da je v tem svetu veliko, veliko "mask"! Tudi sama sem jo dolgo, dolgo časa nosila, ampak na koncu je bila pretežka.

 

[gogi]

Chantal, tudi meni je najhuje to, ko nekdo začne pametovati, da je vse samo v glavi, da je treba sam glavo pošlihtat pa bo. Mislim, takrat me pa pograbi takšna jeza, da ne vem kaj bi storila.
Tudi jz imam eno frendico, ki ve za moje težave, ja, sej razume, a vseeno tudi jz slišim od nje, eh, sej bo, sam pozitivno misli pa bo. Hahahahah...moj notranji histerični smeh nekje v meni se oglasi, sama pa odgovorim, ja, seveda. 
Težko je nekomu zaupati in pričakovati, da bo razumel, če sam tega ni izkusil. Zato sem tudi jaz rada na forumu, je zame kot...kaj pa vem, drugi dom. 

[mina]

Iz svoje izkušnje ti lahko povem, da zame avtogeni trening i razne vrste sproščanja niso bile primerne. Namesto želenega učinka, so me spravljale v še hujšo anksioznost, paniko.
V glavnem, trpela sem bolj kot sicer.
Niti tapkanje mi ni pomagalo, bila sem na nekem tečaju, ki me je samo še bolj napsihiral.    Dokler niso zdravila delovati, sem bila v tej smeri čisto zmrznjena.
Spoznala sem, da sem živela vedno v nekem pričakovanju (kdaj bodo zdravila prijela, kdaj bo bolje, kdaj bodo stranski učinki izzveneli ipd.), namesto, da bi živela ta trenutek in sedaj.
Carpe diem, ljuba moja. Ne misli vnaprej, vdaj se v stanje, v katerem si, saj boš kmalu bolje. Pomagalo v tem obdobju ti je lahko hitra hoja, saj negativne misli ne gredo vštric s negativnimi mislimi.
Srečno in b.p. (brez panike) 

[Chantal]

Mina, tudi tebi hvala za svojo izkušnjo. Kadar je tesnoba huda, tudi meni vse te metode, ki jih preizkušam (avtogeni trening, tapkanje, dihanje...) ne pomagajo kaj dosti, kadar pa sem umirjena, me še bolj pomirijo in mi prinesejo vsaj nekaj umirjenosti, občutka, da sem naredila zase nekaj prijetnega. itak vse rabi svoj čas...tako da bom vseeno še poskušala, nekako se pa tudi moram zamotit.. Ja, tudi hitra hoja po stopnicah v službi v 6 štuk in nazaj je že bila na sporedu...
nič, nimam kaj, vseeno štejem dneve, bom pa upoštevala carpe diem, evo, danes je do zdaj prav solidno stanje, še do 15 ure morda le bo...popoldne pa je doma lažje, se malo pocrtam, hodim..pa bo.