S čim se jaz ukvarjam?

[spomniseme]

Ker že 25 let ne znam skrbeti sama zase. Nosim oblačila za doma in vsa ostala oblačila, ki jih imam v svoji omari ostajajo tam, da jih bom nekoč nosila. Zakaj. Ker enostavno ne grem nikamor in sem ves čas doma. Rada bi imela svoje najboljše prijatelje/prijateljice s katerimi bi lahko govorila popolnoma vse ampak nimam nikogar. Nikogar ne najdem v tem življenju. Nikogar ne iščem, ker razmišljam če ti je kdo namenjen, da bo tvoj najboljši prijatelj/ prijateljica ti pač bo. Če ga ne bo tak je pač svet krut. Če bi res iskala pa tudi ne verjamem, da bi koga našla. Še vedno verjamem, da so to naključja, da ti je tako pač usojeno če ti je. Da se s kom res razumeš mora biti več kot le to, da iščeš. Saj, ko se ujameš je pač enostavno in ni nobene sile, da bi te kdo silil v kaj. Ko lahko nekomu zaupaš in mu poveš vse..

Jaz sebe nisem nikoli zares rada imela priznam. Zelo preprosto mi je imeti rada druge a najtežje pa je sebe imeti rada. Mislila sem si: ko mi je zelo hudo, da bi se mogla sama sebe objeti. Ampak ni tako preprosto imeti rad sebe. Namesto antidepresivov pijem čaj šentjanževko a vedno pozabim če sem večina časa kar v redu, da si moram pa vseeno vzeti čas in zase narediti čaj. Ne nikoli zares ga nisem redno pila saj pozabim na vse . Vse druge stvari so veliko bolj pomembne kot, da zase poskrbim. Če je karkoli narobe preprosto preneham jest. Čeprav sem hudo lačna in mi v trebuhu kruli ne zmorem spraviti nič v usta. Vse kar se dogaja okoli mene in karkoli počnem še vedno tisto delam čeprav sem hudo lačna. Tisto prvo in potem, da sebe na hranim.

Da si umijem lase in se stuširam, da naredim kaj zase se moje počutje bistveno spremeni na boljše. Ko pa se zanemarim, ne spim ponoči, ne jem, po stanovanju se vlečem....  pa še vedno , še vedno se nisem spravila, da bi sama sebe umila, uredila. Saj še vedno, še vedno se nisem spravila.       V depresijo sem padla, ker sem sama sebe uničevala zaradi vsega kar se mi je dogajalo. Vse te reči so bile pomembnejše od sebe. Jaz nisem pomenila prav nič. Nič.

Na žalost sem na sebe popolnoma pozabila na tak način, da sem se zaničevala in uničila kakor se je dalo in moglo. Kakor se je le dalo.

Ko imam sama sebe malo rajši kot pa včeraj se počutim kot novo.
Ko malo bolje poskrbim sama zase.

Upam, da se bom nekega dne naučila imeti še bolj rada. Da bom lahko brez skrbi šla ven, se ne bom več bala ljudi....

[slončica]

spomniseme 

tudi jaz sem bila tam, zgubljena v opisanih občutkih... meni so zdravila zelo pomagala, pa čeprav ne takoj. ampak sem se pobrala in sedaj večinoma živim lepše kot prej. je vredno vztrajati.

držim pesti zate!

[Kiyosaki44]

Če si ugotovila, da mora človek najprej imeti rad sebe, da je lahko srečen in potem svojo srečo lahko še deli z okolico si že na pravi poti. Kajti to je bistveno zavedanje. Sedaj ti ostane le še to, da se večkrat spomniš nase in se postaviš pred vse ostale stvari, ljudi.
Kar pa se tiče vdanosti v usodo glede spoznavanja novih zanimivih ljudi s katerimi bi vzpostavila prijateljstvo pa se ne strinjam s tabo. Svojo usodo lahko krojiš sama po svoji volji s svojimi dejanji. Poišči si aktivnosti, ki te veselijo (npr. hoja v hribe, sprehodi, kuharski tečaj, ...) in boš hitro ugotovila, da so povsod okrog tebe ljudje (ki delijo s tabo veselje do istih aktivnosti - evo že ena skupna točka z njimi) s katerimi lahko vzpostaviš odnose. Nekateri odnosi se lahko razvijejo v trdno prijateljstvo, ljubezen, .... Samo ljudem se pokaži, da si zanimiva oseba (kar nedvomno si), komuniciraj z njimi, deli z njimi svoje misli in dejavnosti. Predvsem pa ne obupaj in se ne vdajaj kar v usodo. Raje jo spremeni, če ti ni všeč (saj jo lahko)!
Srečno

[spomniseme]

 

[slončica]

spomniseme!

upam, da tale smeško pomeni, da je nasmeh narisan tudi na tvojem obrazu

[spomniseme]

Na žalost ne. 

Velikokrat bedim skoraj celo noč,ker mi enostavno ni za spat. Namesto da bi zaprla oči in šla ponoči spat jaz noč/ dan menjam. Res živim v Sloveniji ampak bi res resno mogla razmisliti, da bi šla v Ameriko kjer imajo dan in noč obrnjeno narobe.  Ko tako bedim celo noč se pa tudi sekiram, obremenjujem zakaj oni vsi lahko spijo jaz pa ne. Zakaj so oni taki jaz pa taka.
Pa se spet sprašujem koliko se imaš rada?

Se zelo čustveno navežem na človeka. Tudi vzamem popolnoma za svojega in ga tudi branim.

Zdaj pa se ljudi še vedno bojim, izogibam. Vsakič, ko pozvoni pri vratih, se stresem od strahu, me je groza. Včasih, ko hodim po cestah se rajši skrijem za vogalom kot, da srečam koga. Se mi pa zdi, da mi je prav obremenjujoče biti med ljudmi.

Sem pa tudi vesela le zato, da se mi ni treba z njimi ukvarjati ja groza.  Saj je dodaten stres, le da koga srečam na cesti.




Zdaj, ko imam sebe malo rajši se spravim spat. Ob 16:23 uri.











 

[slončica]

spomniseme

želim ti, da zbereš toliko moči, da poiščeš pomoč...
in da bo sonček kmalu posijal tudi pri tebi...

lp

[Nives]

Življenje nam tako hitro mineva, pa se večinoma ne zavedamo tega. Ko se imamo bolj radi tudi veliko raje živimo. Takrat šele vidimo, kaj je življenje lahko v vsej svoji lepoti. Vsak trenutek, ko ne delamo zase je izgubljen in ga je skoda.
Se strinjam s Sloncico!  Poišči si psihoterapevtsko pomoc! 

[spomniseme]

Pomoči pri psihiatru ne nameravam iskat saj ti le predpiše tablete katere sem že jemala. Tako, da je človek potem ponavadi do konca življenja na tabletih in sem jih tudi sama nehala jemati. Da bi pa ponovno začela jemati pa mi na kraj pameti ne pade.

Ga ni tableta in terapevta. Resnično ne verjamem, da bi bilo kaj drugače.

[Nives]

Psihiater ali psihoterapevt je velika razlika. Psihiater si vzame manj casa in ne mores razresiti vzrokov tezav ter kot zdravniki predpisujejo zdravila. Psihoterapevt pa v pogovoru pomaga zdraviti naso duso. S psihoterapevtom lahko v varnem odnosu z njim predelas vsebine, ki te notranje glodajo,  da ne moreš resnicno živeti,  najdeš bolj sebe in svoje strasti v življenju in potem bolje živiš in se imaš rajsi!

[slončica]

spomniseme, kaj se ti je pa pri zdravljenju tako zamerilo? toliko, da se rajši 25 let trpinčiš doma? a ni škoda...  verjemi, prijatelji te čakajo zunaj, kot je pisal Kiyosaki44

jaz sem zamenjala res veliko terapevtov, vsak mi je nekaj dal za naprej, zdravila pa so vse skupaj olajšala delo. nekateri dobivajo npr. inekcije zaradi diabetesa, mi pa ad-je. za inekcije diabetikom je vse ok, za ad-je pa toliko predsodkov . 

sem pa na forumu zasledila, da se zdravijo nekateri tudi brez ad-jev. malo pobrskaj, morda najdeš še kakšen nasvet, ki ti bolj leži. morda se pa kdo oglasi tudi tu?

pa še to, ko berem tvoja sporočila vidim sebe izpred cca 15 leti v njih. res. iste misli, teden dni non stop ležanja v postelji, strah da bi koga srečala... umikanje, zapiranje vase, brez družbe kljub grozni želji po razumevanju in ljubezni ipd danes pa čisto drugače

Sliši se zelo lepo: "Se zelo čustveno navežem na človeka. Tudi vzamem popolnoma za svojega in ga tudi branim. " ampak imam očutek, da takšen odnos ni zdrav odnos, in da morda tudi tu tiči težava... terapevt bi sigurno vedel in ti pomagal

pa iskreno ti želim veliko sreče in dobrega!

[spomniseme]

Psihoterapevt, psihiater je človek, ki opravlja svoje delo. Psihoterapevt te ne pozna kdo si, kaj rabiš in ti ni blizu, da bi lahko pomagal. Kdo je psihiater, da ti bo govoril kako moraš razmišljati, kaj moraš početi, kako se počutiš.....

[Nives]

Si bila kdaj pri psihoterapevtu spomniseme?
Ponavadi so to ljudje, ki jim je zelo mar za druge, so zelo socutni.. Svoje delo ne jemljejo kot delo.. To je njihovo življenjsko poslanstvo. Veliko so morali narediti na sebi, prestudirati, se naučiti. . Ogromen vložek v to.. nekdo ki ga to res ne zanima in ni s srcem pri stvari tega ne zmore. In tudi ne govorijo kako se mora človek počutiti,  ne soljo pameti..sprejmejo človeka kot je, ga spoznavajo..mu pomagajo, da se sam spozna in lahko potem bolj skrbi zase. Vodijo in spremljajo človeka na njegovem lastnem procesu samozdravljenja. . Vsak si mora pa sam želeti, da se potegne ven iz svoje črne luknje. To je predpogoj, da se lahko to zgodi.

[slončica]

spomniseme, trmasto se oklepaš svojih težav. spusti jih, naj grejo stran...
stojim ti ob strani, ti hočem samo pomagati, ker vidim da si v stiski.

 

[spomniseme]

Hvala vama punci ampak resnično ne verjamem, da bi psihoterapevt pomagal. Namreč sem že bila na skupinskih pogovorih kateri so se mi zdeli res brezveze. Meni osebno gre na živce če mi kdo govori kaj moram počet in delat.... Se mi ne zdi, da so v življenju sploh kakšna prava pravila kako ga živeti tako, da mi ne bi bilo kaj dosti mar kaj bi mi psihoterapevt povedal.

Kar bi mi najbolj pomagalo so pozitivne spremembe v življenju ter ljudje, ki bi bili in so v mojem življenju. Definitivno pa ni to psihoterapevt. Kakšno življenje imaš pa tudi ni popolnoma odvisno od samega sebe. Če si je nekdo našel na milijone res dobrih prijateljev in ima nekdo le enega ali nobenega.... tako je. Če ima nekdo ogromno sreče drugi pa tako smolo.

Nekatere stvari se spremenijo, nekatere se pa nikoli ne.

[spomniseme]

Da se izpovem. Včeraj sem razmišljala, da se moram končno primit v roke in kaj naredit.
Včeraj sem posesala celo stanovanje in pomila tla da je vse dišalo po sladkem. Spravila sem se celo ven na sprehod čeprav se velikokrat ne spravim nikamor. Ni trajalo tako dolgo ampak sem vseeno šla ven. Moje življenje ni ne vem kaj luštno saj se moram kar potrudit tudi za take malenkosti kot je se vleči ven.

Odločila sem se, da bom vsak dan pila čaje. Namreč nimam nobenega reda in se mi niti čaj ne da skuhat vsak dan kot bi bilo treba. Če se bom držala tega, da bom res pila vsak dan potem bom že ogromno naredila. Zaenkrat bo moj cilj, da si skuham vsak dan in to bo moglo postati moja nujna obveznost.

Včasih se mi zdi, da je tako težko zato je takrat je najbolje, da sama sebe vprašam kaj potrebujem. Namreč se mi še vedno zdi, da sama sebe premalo poznam zato bi se mogla vedno spraševati kaj potrebujem. Ponavadi točno vem kaj potrebujem in imam skoraj da vedno odgovor na vse ampak se pa nikoli ne vprašam saj imam res tako malo želja. Ful zelo sem skromna in si redko kaj želim. Vse punce, si želijo ličila, kozmetiko, uhane, obleke in take reči jaz pa imam redko kdaj  kakšno posebno željo. Mogoče se zato nikoli ne vprašam kaj potrebujem , ko sem slabe volje..... Mogoče je krivo to, da nimam nekih velikih želja zato sama sebe tudi ne sprašujem kaj rabim, da sem boljše.

Razmišljala sem tudi, da bom enostavno mogla gledati le na svojo rit. Saj se dostikrat žrtvujem za druge in mi je to samoomevno. Da bi se imela res res rada bi mogla gledati samo na sebe.

[Nives]

Bravo Spomniseme
Navadit se moramo da skrbimo zase.. pol je tud več želja.   Jaz tudi še ne poskrbim tko optimalno zase, kot bi si želela.

[Cvetlica]

Spomnisename le pogumno naprej z majhnimi koraki in se bo tvoje počutje počasi izboljšševalo. Včasih je res lahko malenkost pa se počutimo bolje. Jaz ko sem v depri me že to, da se prisilim in malo uredim frizuro/make up, spravi v boljšo voljo

[spomniseme]

Zaenkrat še nisem začela pri čajih ampak sem samo razmišljala.... ampak se bom danes res lotila vsega po vrsti. Namreč zaradi depresije sem se odpovedala vsej sladki hrani, ocrto , panirano. Ne jem nič sladkega razen na vsake toliko časa si naredim vročo čokolado in če ni to enkrat na mesec. Odkar imam depresijo so se mi pojavile razne alergije. Občutljiva sem na pšenico zato sem mogla odstraniti vso moko s pšenico tudi polnozrnata pšenična moka mi dela probleme. Groza saj ne veš več kaj bi vzel v trgovini.

Sama sem brez službe in tudi za vso zdravo hrano potrebuješ debelejšo denarnico.

Obsedena pa sem postala z vso hrano iz trgovine. Vedno hodimo po različnih trgovinah in vzamemo najcenejšo hrano. Seveda mora biti kljub vsemu še vedno zdrava in kvalitetna. Vem skoraj za vse cene v trgovini na pamet kaj kupujemo. Kruh, pico nikoli ne kupujemo v trgovini ampak kar sama delam.

Odkar pa smo odstranili pšenico mešam z koruzno in pirino moko prav tako za testenine. Druge cenejše rešitve žal nisem našla kot, da sama mesim za kruh, testenine brez pšenice ali pa da niti ne jem kruha, ne testenin.

Glede na vse te zdrave hrane sem se danes prekršila šla sem v trgovino in vzela piščančje medaljone sladoled in za spremembo tudi nisem gledala koliko vse stane, za spremembo. Vesela sem bila sladoleda saj je bil resnično okusen in ne presladek res sem zelo uživala, ko sem ga jedla zato mi ni bilo žal za ta sladoled. Sem uživala in to je bilo važno. Za piščančje medaljone pa mi je bilo res žal saj je vse panirano in resnično nisem nič uživala, ko sem jih jedla. Je pšenica, škrob in so drobtine. Moj ubogi trebuh.

Zaradi tega se potem počutim slabo zakaj sem to vzela češ zakaj je bilo pa to treba kupit?
Poskušam, kar se da, da ne kupujemo napačne stvari. Kupiš stvar in potem jo ne uporabljaš ali ti ne naredi dobro.

Kupimo limone in mi tri limone zgnijejo a meni se zdi škoda.

Kaj počnem doma? kuham, pospravljam, čistim, perem, pucam pa se sekiram če mi limona zgnije in hrana pokvari. Kar me najbolj osrečuje so pa kakšne nanizanke, drame, nadaljevanke katere zelo rada gledam potem me pa vse stvari kar nehajo zanimati.


Eno leto nazaj pa sem se začela ukvarjati z nekimi spletnimi stranmi na katerih dobiš denar. Zaenkrat sem bila do sedaj razočarana saj je na internetu veliko nategancij, prevar in moraš vsako stvar preizkusiti najprej.  Stvar je taka, da lahko prideš do ene povprečne mesečne plače ampak mi zaenkrat še vedno ni uspelo priti nikamor. Ker je delo tako enostavno. Namreč ne potrebuješ koncentracije tudi, ko se slabo počutiš lahko to počneš. Delaš lahko kadar imaš čas.

O službi trenutno ne razmišljam, ker ne vem kako bi funkcionirala zato bi zelo rada prišla do neke vsote na mesec pri teh straneh. Čeprav bi prišla le do 200 Evrov na mesec bi bila res zelo zadovoljna. Stvar bi bila seveda začasna in jaz bi bila veliko boljše tako bi imela nekaj svojega.

Živcirajo me namreč stvari, da si ne morem nič kupit, da gledam v trgovinah cene, ker ne želim, da je predrago za tistega, ki mi denar daje. Počutim se slabo, ker se mi zdi, da nimam dovolj moči , da bi sama sebe financirala tako, da sem dostikrat slabe volje.

Danes pa bom začela piti čaj res vsak dan. Zaenkrat enkrat na dan potem pa bom poskusila z dvemi skodelicami na dan, ko se enkrat navadim nekega reda. Niti slučajno pa ne nameravam spuščati vmes kakšen dan brez . Imam vedno tak problem, da se ne držim tega reda in si ne vzamem niti časa za eno skodelico čaja. Groza. Pila pa bom šentjanževko, baldrijan, sivko, materino dušico, hmelj..... vse kar pomirja.


Vse možno le, da bo pomagalo.

[Nives]

Krasno, da si pomagaš Spomniseme! Samo tako naprej in slej ko prej se bo vse počasi obrestovalo