Pozdrav vsem, ki ste si (si boste) vzeli čas za branje moje zgobe.
Pravzaprav nisem točno prepričan, kam na forumu bi jo umestil. Še psihiatrinja ne ve, kaj je pri meni bolj izraženo. Že tri leta sem na zdravilih za depresijo in anksioznost. Slabo leto sem na tretjem ADju, Efectinu in zvečer Coaxil. Do sedaj imam z njim (Efectinom) najboljše izkušnje (prej Asentra in Paroxat, delno še Coaxil). To leto mi je bilo po dolgem času res bistveno boljše v primerjavi s preteklimi (tudi občutek imam, da ga jemljem že več let
). Seveda so bili vmes vzponi in padci, dnevi, ko sem se počutil slabše in dnevi, ko sem se res veselil življenja in se smejal. Tudi če je bil kakšen udarec, sem ga nekako premagal. Ampak nikoli do danes odkar sem na efectinu, se mi ni zgodilo, da bi spet zapadel v takšno melanholijo.
Imam velike probleme s socialno fobijo. Bolj ko pomislim na to, bolj vidim, da je še hujše. Efectin mi je za teh 11 mesecev naredil čudež. Sedaj pa se mi je spet ponovilo. Bojim se ljudi, (očitno) imam slabo samopodobo. Prijateljev imam nekaj, večinoma tiste iz preteklosti, ko še nisem imel takih problemov. Sedaj imam eno zares dobro prijateljico, ki pa je nočem preveč obremenjevati. Zaradi tega se verjetno zadržujem bolj zase, nimam pa problema navezati prvega stika. Bolj imam problem z ohranjanjem odnosa. Strah me je, da me bo ta oseba kmalu zapustila. Ker bom naredil nekaj narobe. Ker me bo
spoznala. Moja naravna introvertiranost socialno fobijo še dodatno zakriva. Sem zelo kritičen do drugih in še bolj do sebe. Če me kdo skritizira oziroma če vidim, da kdaj nisem naredil nečesa v redu, se počutim grozno. Počutim se popolnoma razvrednotenega. Imam tako socialno fobijo, da se ne morem niti spovedati psihiatrinji, ker ji ne zaupam dovolj. Recimo, povem ji del zgodbe, ne pa vseh podrobnosti. Strah me je, da bi me kdo ocenjeval. Strah me je, da me kdo ne bi jemal resno, da bi se mi smejal, da bi me označil. Strah pred tem je prav patološko moteč. Vse to se nalaga in občasno izbruhne v depresiji.
Danes je bil tak dan. Kaplja čez rob. Najhuje je, ker se mi zdi, da se anksioznost čedalje slabša. Ker sem bil v slabem stanju, sem vzel za pomiritev 2 tableti Coaxila in 3 tablete Eglonyla. Šele sedaj sem sploh lahko šel napisat to. Strah me je, da se bom spet bal iti iz hiše in da bom še bolj prekinil stike z vsemi. Najhujši izmed teh problemov je, to sva z neko drugo psihiatrinjo že ugotovila, sram. Enostavno pridejo trenutki, ko bi se najraje pogreznil v zemljo. Začne me stiskati v grlu, razbijati srce in vsa samozavest, ki sem jo kdaj imel, izgine. Občutek imam, da me ljudje ne marajo. Oziroma da sem jim odveč. Včasih imam tudi občutek, da sem črna ovca, da se me povsod vidi, da sem slabši od ostalih. Sicer sem prišel na eno najbolj zahtevnih fakultet, sedaj sem že tretji letnik, v gimnaziji sem bil najboljši. Nisem bil slab. Ampak sedaj je vse drugače. Takšen občutek imam. Ne zdržim več.
Vedno manj se družim, sedaj sem mislil, da se je počasi začelo popravljati, res je bilo bolje, sedaj pa je spet vse po starem. Res sem se trudil in silil, da bi kaj spremenil. Nisem obupaval. Šel sem ven, večkrat se pogovarjal. Moral sem zbrati veliko moči in volje za to. In sem ju. Trudim se. Res. Imel sem tudi pozitivne izkušnje, ampak se mi zdi, da slabe prevladajo. Zdi se mi, da sem nepriljubljen, vsem odveč. Sedaj ko jamram, imam pa še občutek krivde...
Kaj lahko naredim? Včasih ne vidim rešitve.
