Dober dan
Sem se odlocila, da malo potarnam na temu forumu, saj ne vem, kaj naj glede tega naredim in upam, da bom nasla koga, ki dozivlja enako ali podobno in ve kaj storiti.
Stara sem 17 let in obiskujem 3. letnik gimnazije. Moje tezave s prekinitvami trajajo nekako od 8. razreda osnovne sole, vendar imam obcutek da sem letos dosegla dno.
Ze od mladih let sem se rada ukvarjala s sportom (s katerim ne bom pisala, saj ze prevec razkrije mojo identiteto in rada bi ostala popolnoma anonimna) in na treningih sem od 10. leta naprej prezivljala vecino svojih dni. Tam sem dolgo uzivala, imela sem veliko prijateljev in domov prihajala le za malo casa med solo in treningom (v soli sem bila vedno odlicna brez truda, zato se starsi niso pritozevali). Nekje okoli 12. leta pa se je zacelo in do 14. sem veckrat dozivela spolno zlorabo s strani trenerja, kar me je psihicno unicilo (nekako pri teh letih se je zacela pojavljati nespecnost, panicni napadi in v tem letu sem se tudi veckrat samoposkodovala (na sreco ugotovila, da si s tem le skodim in prenehala)) zato sem tudi nehala s tem sportom. Ze sama misel na trening mi je zbujala slabe spomine. Izgovor za prenehanje treningov je bila sola, saj sem takrat prisla v 9. razred in imela sem visoke cilje za gimnazijo.Seveda so bili starsi zadovoljni. Takrat sem prvic po dolgem casu spet prisla domov za vec casa in spoznala, kaksna situacija je tam. Mama in oce sta bila na robu locitve, konstantno sta se prepirala in na splosno je bilo v hisi cutiti slabo ozracje. Kaj kmalu sta tudi vlozila papirje in locitveni postopek se je pricel. Dogovor je bil sprejet nekje na sredini leta in, ker sem bila stara ze 15, sem se o stikih sama odlocala. Ostala sem pri mami in eno leto je bilo vse v redu, potem pa sem se bila zaradi prepirov "prisiljena" odseliti k ocetu, ki je zivel v dvosobnem stanovanju skupaj z njegovimi starsi (s katerimi, tako kot z ocetom, nikoli nisem imela prevec dobrega odnosa) in na vsako "menjavo" se z mojima sestrama. Seveda je tja veckrat zahajala se moja teta in njen otrok, ki sta tam prezivljala vecino dneva. No potem se je ta "dogovor" se nekajkrat obrnil in zdaj sem kjer sem.
Zivim 2 dni pri ocetu in 2 dni pri mami. Pri ocetu nimam niti minute zasebnosti, se na straniscu me ne pustijo pri miru. Konstantno poslusam kaj je mami naredila narobe in kako oni placujejo za njene napake in take bedarije (nic od tega ni res). Prostora za ucenje sploh nimam, miru tudi ne, zasebnosti pa sploh ne. Babi mi skoraj vsakodnevno stika po torbi in zepih plasca. Pri mami je super, vendar tam ne smem biti (to so besede iz njene strani, ne strani csd-ja) cel cas, le ta 2 dni, ko sta pri njej tudi sestri. To smo zaceli prakticirati letos septembra. Se je pa s tem pri meni psihicno poslabsalo in zacela sem dobivati fizicne simptome, ki se mi prej (razen glavobolov in nespecnosti) niso pojavljali. Izgubila sem apetit, veckrat imam (pri ocetu konstantno, pri mami le obcasno, kadar je stres res prehud ali ob prepirih) slabosti in bolecine v zelodcu, bruham nikoli. Najprej sem mislila, da ni povezano, a kava teh tezav ne poslabsa in po hrani se slabost ponavadi ne poveca. Kljub tezavam se potrudim pojesti vsaj nekaj grizljajev vsake nekaj ur, da vsaj iz nekje crpam energijo. Poleg tega so se mi spet zaceli pojavljati panicni napadi, zdaj v malo hujsi obliki in tezko jih zadrzim. Tudi nespecnost je nevzdrzna in tudi ce zaspim, se ponoci pogosto zbujam. Poleg tega se obcasno pojavi se tiscanje v prsih, tezko dihanje, glavobol in pa omotica ter vrtoglavica.
Naj omenim, da sem bila v 2. letniku urgentno pri psihiatru, ki mi je predpisal AD Asentro, Helex in AP Kventiax, ki naj bi lajsal tezave s spanjem brez zasvojenosti. AD nikoli nisem jemala, saj mi je mama rekla, da tega ne potrebujem in naj pustim pri miru, ter jih skrila v omaro. Kventiax naj bi imela le ob skrajni sili, a zadnje case ga jemljem (1 tableta 25mg pred spanjem) vsak dan, a se kar se ponoci zbujam. Helexa se nikoli nisem vzela.
Zanima me, kaj naj naredim glede situacije? Ima kdo kaksen nasvet? Meni se zdi, da bi se situacija zeeeeelo izboljsala, ce bi bila pri mami, saj se le tam pocutim varno, a to zal ni mogoce. Cez 5 mesecev bom polnoletna in se lahko osamosvojim, a za to zal ni dovolj financnih sredstev, tako pa ne morem vec naprej. Obcutek imam, da izgubljam kontrolo nad svojim zivljenjem in kljub odlicnim ocenam na zacetku leta, ne vem, ce bo slo tako naprej. Se pa letos ocene stejejo za vpis na fakulteto in imam precej visoke cilje. Saj ne rabim veliko casa za ucenje, a brez primernega prostora in s temi tezavami je tudi te malo koncentracije tezko najti.
Upam, da mi bo lahko kdo vsaj malo svetoval, kaj naj naredim in hvala vam vsem, ki boste to vsaj prebrali!
