Tukaj sem tudi jaz

[Mija25]

Dragi sogovorniki in sogovornice,

tudi jaz sem prišla k vam. Bi morala že veliko prej vendar sem zanikala, prikrivala, se skrivaj jokala.
Pravzaprav ne vem kaj me je doletelo, še manj pa zakaj me je doletelo. Imela sem izredno srečno otroštvo, obdana z ljubeznijo, razumevanjem in do 20. leta sem živela maksimalno polno, mladostniško življenje. Potem pa kot strela z jasnega; napadi hitrega bitja srca, vrtoglavice, glavoboli, slabosti in vse taluštne stvari, ki spadajo zraven. Zdaj, 5 let kasneje sem še vedno tukaj, s to razliko, da je včasih tako hudo, da ne more vstati iz postelje. Zakaj? Ne vem; slabo počutje in spremljajoča brezvolja. Vmes sem spoznala krasnega fanta, ki pa za moje težave ne ve, saj sem se v vmesnem času naučila perfektno igrati in malipulirati. Zdravniki so si enotni: psihosomatske motnje. Zopet zakaj? Pojma nimam. Antidepresivi in terapije niso prinesli izboljšanja. Želim si teči 1 km, želim v službo, želim se preseliti na svoje, želim otroka. Vendar kako, ko pa se sama počutim kot nebogljen otrok. Rada imam ljudi, rada sem v družbi, rada delam, ko se počutim OK, ko se ne, me grabi panika, želim pobegniti iz delovnega mesta in tudi pobegnem. Moje življenje s fantom in prijatelji je zmešnjava laži, da prikrijem. Danes sem se odločila, da grem nazaj na terapijo k novemu terpevtu; z nezaupanjem, saj imam občutek, da meni ni več pomoči, da nikdar ne bom imela normalnega, zdravega življenja, brez strahu.

Stalno se mi pojavlja vprašanje ZAKAJ? V življenju nisem doživela nobene travme (razen smrt očeta, vendar mislim, da sem to prebolela).

Hvala ker ste brali.

[Arwen]

Pozdravljena, Mija  ; praviš, da si imela srečno otroštvo - potemtakem je morala smrt očeta zelo boleti ... in ..veš, včasih žalovanje tudi potlačimo... mislim, da smo odžalovali, pa pravzaprav nismo....

objem
Arwen

[Lost]

Danes sem se odločila, da grem nazaj na terapijo k novemu terpevtu; z nezaupanjem, saj imam občutek, da meni ni več pomoči, da nikdar ne bom imela normalnega, zdravega življenja, brez strahu.

Tudi sam sem sel na isti nacin k terapevtki. Sicer isti katero sem zaradi svoje "neresnosti" in
da zmorem SAM cez noc "zapustil". Toda zacela sva znova.....uporabila kar sem ze nekoc znal in...
pocasi korak za korakom naprej. Odlocitev ADji , psihoterapija, delo na sebi je odlocitev
vsakega popsameznika. Na zacetku ni NIC na kar bi se lahko oprli...samo zaupanje v terapevta
in GRIZENJE skozi vsako minuto in dan. 

[Azrael]

Ni nujno, da raziščeš zakaj se ti je to zgodilo oz. se ti dogaja. Reševanje težav tega ne zahteva, pomembno je le da veš kaj zdaj ni v redu in kako to spremeniti. Lahko se odločiš za ADje, lahko za psihoterapijo ali pa oboje. Adjev je nešteto, psihterapevtskih pristopov zelo veliko.
Osebno verjamem, da zbolimo zato, da se nečesa naučimo, da nekaj spremenimo, ukvarjam se le s spreminjanjem sebe. Nekateri pa z Adji počutje kar hitro uredijo.
.
Lp in veliko sreče.

[Mija25]

Da, tudi sama sem "zapustila" 3 terapevte, saj se mi je zdelo, da ne lezemo nikamor. Oklepala sem se tablet 2, 5 leta. Zadj jih ne jemljem 5 mesecev in sem po domače sesuta.

Se tudi vam dogaja, da gledate ostale ljudi in si samo želite, da bi bili kot oni? Mlade družinice, športnike, babice, ki veselo sprehajajo vnučke. Toliko stvari si želim a se počutim tako bolno v sebi.

[Lost]

Ni nujno, da raziščeš zakaj se ti je to zgodilo oz. se ti dogaja. Reševanje težav tega ne zahteva, pomembno je le da veš kaj zdaj ni v redu in kako to spremeniti.

 

[Aslan]

Draga Mija, pozdravljena med nami.
Ja poznamo takšne težave.
Opisano je tipično za anksioznost in napade panike.

Kakorkoli ti že življenje izgleda lepo in idilično,
morda vseeno skozi terapijo najdeš primanjkljaje, bremze, ki te pravzaprav vlečejo navzdol.
Smrt bližnjeg aje velik stresor in KAKo si jo sprejela, KAKO predelala, če si jo res...bo pokazal čas, psihoterapevtski proces.

Da nisi odkrita do fanta me je takoj zmotilo. Le zakaj ne?
Če je tako fajn in razumevajoč?? Neki ne štima.
Skrivanje za masko ne prinese nič dobrega, saj vse ostaja v tebi, potlačeno.
In bolj ko se bojiš POKAZAT ANXA počutje, prej pride to slabo počutje..

Prav o panični motnji je pred kratkim izšel multimedijski projekt TRIS Panična motnja.
(pišči prosim na portalu...ali na tem forumu)

Pri izbiri novega psihiatra bodi pozorna na to, da bo imel čas za pogovor,
da ne bo samo tablete in adijo...takih je vse preveč.
Biti mora tudi psihoterapevt.

Veliko pa je odvisno od tebe same.
Pozitiven odnos do sebe, sveta, samozavest, samopodoba, čustvena inteligenca,
odnosi z ljudmi...vedeti kaj res čutiš in ali si to kar si ali nosiš maske.
Osebna rast, zorenje, spoznavanje SEBE, to so ključni koraki na poti k sreči, dobremu počutju, notranjemu miru.

Vse dobro ti želim....

[Mija25]

Hvala za dobrodošlice in odgovore.

Nezaupanju problema bi lahko rekli samo sebičnost in zopet strah; pred zapustitvijo, pred občutkom manjvrednosti, šibkosti.

Za resnico res ni nikdar prepozno vendar kako takšne težave zaupati človeku, ki ni nikdar prišel v stik s čem podobnim, ki krepko stoji na realnih tleh in je pravi neustrašnež.

Verjetno sem se nekaj časa filala s to njegovo energijo

[Yang]

Mija, sem prepričan da so najbližji ljudje v tvojem življenju te naučili manjvrednosti, šibkosti, igranja, pretvarjanja in filanja s tujo energijo.

Nek vzrok vedno je in nekdo te je tega moral "učiti" - ti biti za "zgled".

Poskusi prenehati zanikati vzroke svojih težav in jih raje razišči in si priznaj - ne zatiskaj si oči
in ne idealiziraj svojih najbližjih (torej staršev oz. družine v kateri si odraščala)!

Tole preprosto NE more biti res, oz. nam in sebi se tudi pretvarjaš kot npr. fantu:

Imela sem izredno srečno otroštvo, obdana z ljubeznijo, razumevanjem in do 20. leta sem živela maksimalno polno, mladostniško življenje.

[Jagodka]

Mija25,

že to, da nisi bila iskrena s svojim fantom in da te je tako strah, da te bo zapustil, kaže na težavo. Praviš, da si imela srečno otroštvo. Nekje pa si se naučila, da če poveš po resnici in iskreno, da te potem zavrnejo, da nisi vredna.

Naši sedanji čustveni odzivi so posledica čustvenih odzivov na dogodke iz naših otroških dni. Kot otrok ne dojemaš razumsko določenih dejanj okolice narediš pa vse, da bi te ta sprejela, potrdila, dala varnost. Govorim predvsem o primarni družini.

Pri nas doma je veljalo, da očeta ne smemo motiti, kadar je bil slabe volje. To nam nihče ni posebej ukazal, ampak so nas izkušnje pripeljale do tega. Še vedno imam težave, kadar je kdo slabe volje, ker vedno iščem krivdo pri sebi, da sem jaz kriva za slabo voljo.

[Mija25]

Yang, ob tvojem postu sem zajokala. Oče mi je umrl pri 10. letih, bil je moj največji prijatelj, kljub temu, da je bil alkoholik in sta se posledično starša ločila, ko sem bila stara 5 mesecev. Od takrat so se me podajali; od mame, k očetu, babici. Vendar pa so mi omogočili prav vse na tem svetu; vse sem dobila kar sem si zaželela, po smrti očeta še bolj. Zato pravim, da sem imela srečno otroštvo, nikoli nisem trpela pomanjkanja ljubezni ali materialnih dobrin.

[Yang]

Mija, oče alkoholik, pa idealn obenem?! ločitev pri tvojih 5.mes. zarad alkoholizma, podajali so se te... ...in ti imaš "idealno" oz. "srečno" otroštvo?!!!

...saj veš koga maš ti "za norca"? Predvsem sebe!

Pomoje ti v takem stanju kot si, ni pomoči, ker tako močno zanikaš resničnost, da ni čudno, da si že več terapevtov zamenjala, pa nič ni bilo bolje in si sedaj čist upravičeno zaskrbljena, da ti bo kdo sploh lahko pomagal - ne, ne bo ti mogel nihče, če sama nisi pripravljena spregledati resničnosti!

Verjetno nimaš izkušnje kaj je pristna ljubezen, bližina, toplina, sočutje, prava podpora, empatija in globje razumevanje,... in imaš napačne pojme o tem...
...ko praviš da so ti "vse nudili" moraš vedeti, da to ni prava, globja, pristna ljubezen, ampak samo nadomestilo za njo.

[Mija25]

Kje piše idealen? Kot depresija in ostale motnje je tudi alkoholizem bolezen, ne zdi se mi nič narobe, da mu pravim prijatelj. In ko se spomnim na otroštvo, se mi odvrtijo lepi spomini, sami lepi. Tistih nelepih se sploh ne morem spomniti.

[Arwen]

starša ločila, ko sem bila stara 5 mesecev. Od takrat so se me podajali; od mame, k očetu, babici.

tovrstno podajanje me spominja na vse kaj drugega kot na srečo....

+ alkohol in ločitev.... daleč od sreče.....

+ tole

"Moja mami je namreč vsakič ko sem bila bolna zagnala paniko, takoj k zdravniku, to je lahko nevarno in točno to počne še sedaj. Vnetje mehurja; hitro moraš k zdravniku, to se ti bo na ledvica preneslo in potem bo groza. Vročina; pejva hitro, da kri pogledajo. Ko sem prehlajena, me sili s čaji, kuha kot da sem rimljan in me dobesedno kot dojenčka crklja."

je tudi precej daleč stran od "srečnega"

[Nativa]

Tistih nelepih se sploh ne morem spomniti.

Vendar je možno, da so ti spomini v tvoji podzavesti... manifestirali pa so se s tvojimi problemi. 

[Yang]

Nativa, ja, točno tako, prav gotovo so izrinjeni v nezavedno in to "ven udarja" skozi te psih. težave!

Mija, ti si mela prav težko otroštvo, pa zanikaš.

Bolečina je bila tako močna da si jo celo "izbrisala" in potlačila v nezavedno, da se nič slabega ne spomniš.

Taki "izbrisani" spomini so itak tipični za ljudi, ki so imeli res hudo otroštvo oz. kakšne travme iz otroštva.

Pot zdravljenja, psihoterapija pač poteka skozi postopno razkrivanje in prebolevanje boleče preteklosti...
...je pa predpogoj za začetek da si počasi upaš priznati bolečo resnico "zakopanih" vzrokov svojih težav in se prenehaš slepiti ter idealizirati v smislu, da ti ni bilo nič hudega in da si imela "vse" ipd. samoprevare.

[Aslan]

Yang, ob tvojem postu sem zajokala. Oče mi je umrl pri 10. letih, bil je moj največji prijatelj, kljub temu, da je bil alkoholik in sta se posledično starša ločila, ko sem bila stara 5 mesecev. Od takrat so se me podajali; od mame, k očetu, babici. Vendar pa so mi omogočili prav vse na tem svetu; vse sem dobila kar sem si zaželela, po smrti očeta še bolj. Zato pravim, da sem imela srečno otroštvo, nikoli nisem trpela pomanjkanja ljubezni ali materialnih dobrin.

Mija imela si vse kar poznaš kot dobro...ljubezen, skrb...in trdno verjamem, da je bil vsakdo od tvojih skrbnikov (članov družine), ki so si te podajali srčen in ljubeč do tebe.
Kljub vsemu pa je za razbrat, da nimaš občutka varnosti in tukaj je prišlo na plano nezavedno, ko se vate ni vtisnil vzorec, da se na nekoga lahko zaneseš. (zgodnje otroštvo, ki se ga ne spomnimo večinoma).
Podajanje otroka sem in tja je izredno nedobro za otrokov razvoj.
Se naveže na več oseb, vedno znova na drugega, strah pred ponovno izgubo se pojavi..
Starši niso krivi za nič, ti tudi ne...tako je življenje...vzroki..posledice..vedenja. .dejanja...
Je pa prav spoznat da je v tebi vkoreninjen vzorec, ki te bremza..in ta vzorec se s psihoterapevtskim procesom preminja...v takega, ki ti bo blizu...ki bo del tebe...
Nikoli nihče ne more vedeti kaj se je res dogajalo, ko si bila čisto mala,
in tudi ni pomembno vedeti, pomembno je ozavestiti primanjkljaj in ga se naučit dojemat na drugačen način.

Tudi ne gre za spomine, gre za vedenjske vzorce.
Kot otrok odreagiraš spontano na nekaj na določen način.
In ta način se ob dovolj ponovitvah vkorenini vate.
Ni pa rečeno, da je pravilen...mi se ga ne zavedamo, je pa v nas.
Deluje skozi nas...in prav naše motnje, nam pomagajo, da smo prisiljeni te vzorce preseči
z zavedanjem, znanjem.

Se bojiš, da ne boš sprejeta taka kot si, v očeh fanta....
Ko praviš, da on morda nebi to razumel je to popoln nesmisel.
Ne moreš vedet kako bo sprejel...to so samo predvidevanja.
Mislim pa da če je tak kot ga opisuješ, da te bo sprejel z veliko razuma in željo po pomoči itd...

[scorpion]

Mene zanima Mija čemu ti je služilo manipuliranje in igranje? Neiskreni smo ponavadi takrat kadar ne zaupamo...ali prikrivamo pravega sebe..Kje se tega naučimo se ve,,

Čemu bi morala prikrivati to kar si? pred bližnjimi..

[Anchi]

Pomoje ti v takem stanju kot si, ni pomoči, ker tako močno zanikaš resničnost, da ni čudno, da si že več terapevtov zamenjala, pa nič ni bilo bolje in si sedaj čist upravičeno zaskrbljena, da ti bo kdo sploh lahko pomagal - ne, ne bo ti mogel nihče, če sama nisi pripravljena spregledati resničnosti

In ti si verjetno visoko kvalificiran psiholog psihoterapevt, da jo lahko takole na oko oceniš na podlagi par prispevkov??

Jaz ji čisto verjamem, če reče, da se je kljub vsemu skozi otroštvo počutila ljubljeno in tudi, da so jo in starši in stari starši imeli radi. Se pa strinjam z Alsan, da verjetno gre za priučene vzorce razmišljanja/vedenja, ki se jih pa na srečo da lepo razdelati in na novo naučiti.
Za globlje psihoanaliziranje (Yang!) pa tukaj nismo usposobljeni. Vsak ki o psihoanalizi ve vsaj malo, ve tudi, da lahko v nespretnih, nestrokovnih rokah povzroči več škode kot koristi. Tukaj eden drugega spodbujamo in ne prepričujemo v to, da so imeli grozovito otroštvo in obupne starše.

[krasendan]

Yang...

Kako si sploh lahko drzneš pisat nekumu, da mu ni pomoči...sploh pa ti, ki še sebi ne znaš pomagat...

In na tem mestu mi je vseeno, če gre za žaljneje...ampak ta tvoj post je naravnost gnil...

tastar...tebi ni pomoči!!!!