šolska fobija

[gdmi]

Pozdravljeni!

Večkrat prebiram te strani in odločila sem se, da tudi sama zaprosim za nasvet. Že dve leti se jaz in hči (živiva sami, mož je pred par leti umrl) boriva s šolsko fobijo, kar pomeni, da večinoma ostaja doma, v šolo hodi le k psihologinji, pri kateri pridobiva tudi ocene (gre za osnovno šolo). Tudi sicer ne hodi kaj dosti ven, se ne druži praktično z nikomer, veliko joka, .... Dve leti hodiva k psihologinji in pedopsihijatrinji, pa gre samo na slabše. Dobila je antidepresive in antipsihotike, a so pomagali  - praktično nič. Odločili sva se, da opusti zdravila, ki imajo določene stranske učinke, kar se mi zdi posebej hudo pri odraščajočem otroku. Sedaj vsaj apatična ni več. Poizkusila sem vse mogoče alternativne oblike zdravljenja, pa nekako nič ne pomaga. Trenutno je v čakalni vrsti za v bolnico, kamor seveda noče, jaz pa tudi nisem čisto prepričana, da je to najboljša izbira.
Ima morda še kdo podobne težave?

[pavlinm]

Hey, nimam izkusenj s tem, ker sem trenutno brez otrok, sem pa pomislila, da ima tamala verjetno tezave predvsem zaradi tega, ker zaluje za ocetom in se to kaze v obliki fobije. Potem se tudi razmislila, ce obstaja kak utemeljen razlog, da se boji sole (zbadanje vrstnikov zaradi teze, nacionalnosti, socialnega statusa...). Jst bi mogoce poskusila na kak drug nacin, da se aktivira vsaj v prostem casu in vkljuci v druzbo. Mogoce, da si kupite kaksnega kuzka, jo vpisete na drsanje. Ne vem, pomislila sem tudi, da bi bilo zate dobro, da si tudi ti poisces kaksno podporo strokovnjaka, kako hendlati s tem.

[Aslan]

Gdmi morda bi namesto psihiatrije (ki išče patologijo in nudi zdravila)
poiskali pomoč psihoterapije za mladostnike.

Ena od kakovostnih možnosti je tole:
http://sfu-ljubljana.si/index.php/ambulanta-za-otroke-in-mladostnike/

Psihoterapija nudi reševanje stisk skozi pogovor, skozi zaupen odnos in s pomočjo strokovno dokazanih tehnik pomaga otroku razviti veščine ki jih pred tem ni uspel ali predelati travme ki jih nosi v sebi.
Psihoterapija je proces kjer osebnostno rastemo. Sočasno z otrokom ponavadi mora rasti tudi mama, saj je dom okolje kjer se otrok najbolj uči o življenju.
 

O psih. bolnici pa samo tole preberi:
http://siol.net/novice/slovenija/slovenija-se-vedno-zapira-otroke-na-zaprte-psihiatricne-oddelke-za-odrasle-430031

[gdmi]

Hvala vsem za odgovore!
Mojo hči naj bi dali na oddelek psihijatrije v pediatrični bolnici v Lj., kjer se zdravijo otroci do 14.leta. Oddelek ni zaprtega tipa in ima organizirano šolo. Tako mi je bilo rečeno.
Je pa dejstvo, da se brez zdravil dobro počuti in v glavnem dokaj normalno funkcionira, problem je pa šola (preveč otrok,...), a se trudi in po majhnih korakih napreduje. Tudi sama imam občutek, da bi ji najbolj koristila neka vrsta psihoterapije, ki bi ji pomagala in ne zdravila, kar bi ji verjetno v bolnici dali.
Mimogrede, ko prebiram na forumu o antidepresivih in o težavah na začetku jemanja in ob prenehanju, pa o menjavi zdravil - pri otrocih pa te noben ne opozori, kako hudo je lahko in zelo težko je gledati otroka, ki par dni skupaj samo joka in govori, da bi rad umrl...
Kot sem že prej napisala že dolgo hodiva v SCOMS na Gotsko. Ne znam se odločiti za menjavo psihologa - poslali ste link za ambulanto SFU. Menite, da bi bilo smiselno poizkusiti tam?
V naprej hvala za odgovor!

[Aslan]

Gdmi psiholog ni enako kot psihoterapevt.
Res je razlika v namenu teh poklicev, predvsem v načinu "zdravilnega odnosa" med klientom in terapevtom ...

Najboljša obravnava je, če se združi moč vseh 3: psihologa, psihoterapevta in psihiatra.
A do tam smo še daleč ...

Čustevne stiske bo hčerka najbolje razrešila s psihoterapijo.

 

[gdmi]

Res hvala za nasvet!

[pavlinm]

Ojla, vidim, da se je družba tukaj razpisala, kar me veseli. Jst imam nekako filing, da se ukvarjaš z napačnimi vprašanji in reševanjem simptomov, ne pa samega vzroka. Pravo vprašanje ni, ali pomaga alternativa, je smiselno sploh jemati zdravila in iti v bolnico, ampak kaj je do sedaj funkcioniralo, kaj ni, in kaj lahko same spremenite, da bo sedaj drugače. Če 2 leta hodita k psihologinji, potem verjetno ni to tapravo, ker bi bilo sicer bolje v tem času. Mislim, da je del težav tudi v odnosu, ki ga imaš do hčere, pa čeprav si je to težko priznati. Verjetno imam hčera tudi neke koristi od svojega sedanjega vedenja (ni se ji treba izpostavljat stresom v šoli, dobi dodatno pozornost od tebe, se veže nate sedaj, ko sta brez očeta). Ja, razmišljala sem, da te na nek način tudi manipulira in da ni samo boga boga in nemočna. Treba jo bo počasi pripraviti, da se bo spopadla z življenje in začela plavati. Pa čeprav bo zate kot mamo verjetno težko, ko jo boš morala v nekem trenutku poriniti v mrzlo vodo in jo gledati, kako se bori, da obstane na površini in ne potone. Upam, da sem se kaj pomagala, pa uspešno pri reševanju stiske!

[gdmi]

Pavlinm, hvala za odgovor!
Ja, res je, znašla sem se v začaranem krogu, poizkušam vse mogoče, tudi v odnosu med nama, pa nekako nič zares ne deluje. Sicer sem izpostavila šolo kot glavni problem, ker to potegne marsikaj za seboj, a ima težave povsod, kjer je več ljudi na kupu (trgovina, lokali,...). Nima socialnih stikov. Pred tem je bila odličnjakinja, družabna in želi si nazaj v šolo, želi si prijatelje.
Sedaj greva k psihoterapevtu in upam, da pomagajo obema najti pravo pot.

[pavlinm]

socialna fobija?