Strah, tesnoba, izgorelost, brez smisla,...kako naprej?

[learningToFly]

zdravo vsem,

upam, da bo kdo prebral moje težave in dal kakšen koristen nasvet. vem, da je bilo o vsem že veliko nappisanega, veliko od tega sem že prebrav, ampak vseeno moram tudi sam izliti svoje težave na ˝papir˝.

Na zven živim idiličen lajf - imam dobro službo, punco, prijatelje, razumevajoče starše, itd.
Na vznoter pa se počutim kot ena velika razvalina, ki samo še čaka kdaj bo imela vsega skupaj dovolj in ji bo utrgalo ventil.

Sam ugotavljam, da imam zelo slabo samopodobo, o večina stvareh dvomim, težko se odločam. In glede na to, da imam precej odgovorno fukncijo, od katere se pričakuje odločitve in jasna navodila, se mi zdi, da ji nisem več kos.

Dogaja se mi to, da sem po vsej verjetnsti izgorel, da ne morem več normalno misliti, da nimam nobene koncentracije več in da imam spomin kot zlata ribica...Govoriti v javnosti, na sestankih,...je zame nočna mora, v svoje lastno mišlenje ne verjamem, pa se velikokrat izkaže za pravilno.
Podobno se mi dogaja v družbi s prijatelji. Vedno težje se mi je dobivati z njimi - govorjenje me velikokrat totalno izčrpa. Večkrat se ga na kakšnih privat zabavah prenapijem, saj se tedaj počutim svobodnega....naslednji dan pa seveda poraženega.

Poleg tega se velikokrat počutim tesnobnega, ne vidim smisla življenja, smilim se samemu sebi, kljub temu, da se prepričujem, da temu ni tako, ampak ne gre. Vedno bolj in bolj sem izčrpan in se poizkušam vsem naporom umikati. Vse mi je težko.

Imam punco, rad jo imam, a dvomim, da je to to. Vse skozi razmišljam o tem in to me ubija. Z njo se nekako o tem ne znam pogovoriti. ne vem kako bi opisal, a bolje da ne poizkušam, ker bo 10 strani premalo.

Vse to me blazno mori. Sam vidim, da vse skozi nekaj meznim, da ne najdem miru zase, vsem bi želel ugoditi, težko rečem ne, veliko stvari me potre,.....in ob vsem tem ne dobivam nazaj energije, počutim se iztrošenega, kot suženj drugih in samemu sebi.

Veliko sem že prebral, bil pri bioenergetikih,...pa ne vem če mi je kaj pomagalo :/ Vem, da si moramo neke stvari sami razčistiti, sami se postaviti na noge, a meni ne uspeva. To se mi dogaja že kar nekaj let in nič ni bolje, kvečjemu slabše.

Lepo vas prosim za kakršen koli koristen nasvet. Kako ste se vi s temi problemi soočali - morda prilepite kakšne koristne povezave, karkoli.
Sam sem proti jemanju tablet, a če druga ne bo pomagalo potem se bom udal in tudi to poizkusil. Priporočate kakšnega dobrega psihoterapevta...ali kakšno drugo pomoč?

Vsak nasvet mi bo prišel zelo prav, ker moram nekaj nariti, sicer bom samo še tonil in delal nerazumne poteze v lajfu.

[Cvetlica]

Živijo learningToFly,

čestitam, da si naredil prvi korak in si priznal, da potrebuješ pomoč. Pogrezanje v alkohol bo tvoje težave le še poslabšalo. Tako kot si že sam ugotovil- psihoterapija je zagotovo dobra odločitev. Mogoče bi bilo pametno, da si vzameš nekaj dni dopusta ali bolniške za razmislek in sprostitev. Če se odločiš za obisk psihiatra jo boš verjetno dobil, ampak tudi tableti niso čudežne palčka sama po sebi. Po mojem mnenju bi bilo tudi pametno, da zaupaš svoje težave punci po principu "make you or break you". Če te bo zaradi tega zapustila potem ni prava zate. Vsekakor ti bo že veliko lažje če se boš zaupal njej. Lahko se pridružiš kakšni skupini za samopomoč. Tudi tam so ljudje, ki imajo na videz vse, v resnici pa imajo mnogo težav. Potem se človek počuti manj osamljenega in čudnega.

Vso srečo ti želim:rozicodam:

[GoSpra]

Živjo,

tudi jz sem mnenja, da je velik korak priznanje težav, takšnih ali drugačnih.
Vsekakor razmišljaš v pravilni smeri, da potrebuješ pomoč, spet takšno ali drugačno.
S punco bodi odkrit, ne prikrivaj težav, le tako ti bo lahko pomagala. Morda pa boš spoznal, da je bolj razumevajoča kot si misliš.
Želim ti veliko sreče in optimizma, in ne boj se. Vse bo vredu.

 

[learningToFly]

Zdravo,

hvala za vzpodbudo;)

Vem, da je že to nekaj, da si priznaš, da imaš težave in da začneš stermeti k rešitvam. Pri meni je problem ta, da se teh težav nekako zavedam že precej dolgo, a se premal resno posvečam temu kako jih rešiti.
Paničnih napadov sicer še nisem imel, imam pa ogromno trenutkov, ko sem totalno izčrpan, ko niti ne vem več kaj mi kdo govori, ko mi koncentracija čisto pade, ko bi se najraje kar nekam skril in se izključil....tedaj si tudi grozno želim, da bi šel direkt do psihoterapevta, vzel tablete,....karkoli,...
Nato, ko se vse vsaj malce umiri, pa ˝pozabim˝ na to oz. ni tako zelo intenzivno, je pa res, da se mi je ta prag ˝bolečine˝ že kar precej dvignil, ampak dejstvo je, da mi takšno življenje, kot ga trenutno živim, ni všeč...premalo sproščeno...še s kolegi se mi je naporno družiti.

Trenutno delam na tem, da se začnem malce več gibat - tečt in meditirat....

Bi se pa rad vsega tega tudi malce bolj sistematično lotu, ker so verjetno to neki vzorci, ki jih imam nekje v podzavesti vtisnjene in bi jih moral ˝preinštalirati˝

Mi lahko svetujete kakšen koristen, konkreten nasvet na koga bi se lahko obrnil (npr. psihoterapevta), da ste imeli tudi sami z njim dobro izkušnjo?
...ali pa kakšno drugo rešitev, ki je vam osebno zelo pomagala...EFT, meditacija,....kakšne kombinacije, karkoli?

lep in kar se da nasmejan dan želim 

[Sfear]

Pozdrav,

dalj časa spremljam forum, ker se soočam z resnimi težavami povezanimi z depresijo in anksioznostjo. Več let sem se boril in nekako preživljal napade tesnobe. Depresijo sem kasneje omilil s športnimi aktivnostmi. (kolo). Vendar nikoli nisem vprašal za strokovno pomoč do pred nekaj mesecev, ker je življenje postalo neznosno. Sedaj sem že drugič zamenjal antidepresive in se soočam s stranskimi učinki tablet. Povzročajo mi povečano tesnobo in med drugim zamegljenost uma, da si nisem upal več v službo in sem trenutno na bolniški. Najbrž bi stranski učinki morali izginiti kmalu. Poskusil sem si pomagati sam vendar nisem zmogel. Danes sem se naročil pri psihiatru in čez tri tedne imam prvi pregled. Upam, da mi bo pomagalo. Zavedam se da si največ lahko pomagamo sami do neke mere. Želim vam vso srečo.

[Juliette]

Zdravo,

a antidepresive ti osebni zdravnik predpisuje?
Nič se slabo počutit, če samopomoč ni zalegla dovolj. Zato pa so strokovnjaki (psihjatri in psihoterapevti). Pomembno je, da se trudiš in iščeš pomoč.
Ja, uvajanje AD pa zna bit peklensko - sem ravno skozi ta proces. Meni se je stanje izboljšalo po pribl. dveh mesecih, pa tudi dozo sva s psih. malenkost znižali, tako da ni fajn obupat prezgodaj.
Poročaj in napiši še kaj o sebi.
Srečno!

[Sfear]

Živjo,

antidepresive mi predpisuje osebni zdravnik. Ker nisem videl napredka sem predlagal, da bi šel k psihiatru, ker tam vidim upanje za vsaj delno rešitev težav. Velikokrat sem bil pri osebnem zdravniku. Čeprav mi je bilo težko spregovoriti sem nekako povedal, da mi največji nemir povzroča pretirana skrb da so stvari urejene. Zavedam se da trpim med drugim za okm, vendar tega nisem upal jasno spregovoriti pri zdravnici. Zaradi tega zelo težko shajam, čeprav se zavedam nesmisel tega.  Energije da bi se še boril proti anksioznosti in depresiji mi je zmanjkalo. Desetletje borbe v destruktivnem delovnem okolju je name pustilo resne posledice. Čeprav so se zadeve spremenile in nekako uredile je to name  pustilo neizbrisno sled. Jemlejm Zoloft, 50mg. Prej Coaxil. A razen stranskih učinkov, drugih nima. Veliko sem prebral o tem, da zdravilo pomaga zato ne želim prekiniti z jemanjem. Sedaj ga jemljem tretji teden. Po priporočilu osebne zdravnice bi moral vzeti 100mg. Vendar si ne upam dvigniti doze. Morda bom poskusil za kakšen dan povečat za četrtinko. Edino kar vem v tem trenutku je, da nisem več človek kar sem bil nekoč. Anksioznost mi je odrezala noge. Lp.

[AsandraA]

Zdravo,
ne zasledim, da si začel s terapijo ali skupinsko terapijo.

Sandra

[Sfear]

Pozdravljena,

začnem čez tri tedne. Do sedaj sem si poskušal pomagati sam, brez zdravil vendar nisem zmogel.

[Juliette]

¸No, jaz sem tudi na Zoloftu. Sem šla do 100 mg, vztrajala 2 tedna, nato pa znižala s psih. na 75 mg in je bilo bolje. Je pa skupaj trajalo 2 meseca, da so se zadeve izboljšale, tako da je tri tedne še mal malo, čeprav vem, da je vsak dan težak in se vleče kot kurja črevca.
Drži se!

[Angst]

Jemlejm Zoloft, 50mg. Prej Coaxil. A razen stranskih učinkov, drugih nima. Veliko sem prebral o tem, da zdravilo pomaga zato ne želim prekiniti z jemanjem. Sedaj ga jemljem tretji teden. Po priporočilu osebne zdravnice bi moral vzeti 100mg. Vendar si ne upam dvigniti doze. Morda bom poskusil za kakšen dan povečat za četrtinko.

Sfear, le pogumno! Jaz sem začel Asentro (tudi sertralin, tako kot tvoj Zoloft) jemati 3. avgusta in nekako v zadnjem tednu sem končno začutil njen konkretnejši učinek (torej po približno 6 tednih), kar sklepam tudi glede na to, da sem Helex takorekoč že ukinil (z 1,25 mg na dan v treh dozah sem prišel na eno dozo 0,25 mg, ki pa jo jutri zjutraj vzamem zadnjič).

Kar se tiče višanja doze, ti priporočam, da se ne bojiš in slediš navodilom zdravnika. Jaz sem začel s 50 mg dnevno, čez en teden pa že dvignil na 100 mg in čez dva tedna še na 125 mg, kar je doza, na kateri sem trenutno in bo verjetno kar ostala takšna oz. jo bom mogoče lahko spustil nazaj na 100 mg, bova še videla s psihiatrinjo. Ne ustraši se stranskih učinkov ob višanju doze, ker bodo v nekaj dneh izzveneli.

Vem, da greš skozi pekel, kot marsikdo oz. večina na tem forumu, tudi jaz. Drži se, zdrži in stisni zobe, dokler ti AD ne prime. Na koncu boš zmagal!

[Sfear]

Živjo Angst,

hvala. Na začetku oktobra grem k zdravnici po bolniški list in se bom pogovoril glede doze. Trenutno jemljem 50mg dnevno. S psihiatrinjo pa se bom dogovoril glede višanja in poteka tega. Ne vem zakaj tako vplivajo name. Sicer mi je sedaj ko sem se odmaknil od stresnih dejavnikov veliko bolje. Tudi zaradi počitka. Zdaj je četrti teden in čutim težko glavo, tesnobo, zmedenost ali odtujenost, občasni glavobol, vrtoglavico, upočasnjena hoja in nasploh gibanje, nejasne misli pa še kaj. Kaj pa vem zakaj se mi to dogaja. Edino kar mi je jasno je, da tak nisem zmožen delati, ker se velikokrat tudi kar izgubim. Zadnič sem vozil in se ustavil pri zeleni. Pa mi ni bilo jasno zakaj. Kot da sem zasanjan in te misli so zelo žive. Razmišljam ali gre za medsebojno delovanje prejšnjih tablet Coaxil, ki sem jih jemal 3 mesece. Razpoloženje pa se žal ni nič poboljšalo. Kolikor se spomnim naj bi imel raven depresije 19, in začasno diagnozo zmerna depresija. Čeprav mislim, da je slabše. Vsakič ko sem prišel k zdravniku sem se bolj odprl in govoril, ker sicer sem bolj zadržan. Tudi če me kdo vpraša kako si, vedno rečem dobro. Tudi če ni. Sedaj mislim, da prihaja vse za mano. Tudi, da nisem depresije zdravil pred veliko leti, ko bi imel veliko več možnosti in najbrž tudi OKM se nebi razvil do takih razsežnosti kot se je. Lepo se imejte in lep pozdrav.