Strah pred paniko

[Aslan]

Strah pred ponovnim napadom panike mi zvesto stoji ob strani.
Več ali manj shajava skupaj, jaz ta strah "ignoriram", on pa zlobno caplja ob meni...

Popolnoma jasno mi je, da se mi v trenutku "straha pred paniko" ne bo zmešalo,
ne bom padla skupaj in ne bom zgubila kontrole nad seboj...
ampak kaj ko je občutek tako zelo pristen, tako zelo doživet in POZABIŠ na vso teorijo
in pot pod noge in zbežiš iz situacije, kjer si...redkogdaj, pa vendar.
Zbežiš predvsem zato, ker se bojiš osmešit pred drugimi, ker se bojiš da boš zgubil kontrolo nad seboj.
In ta strah je v tistih trenutkih ogromen.

Včasih je dovolj že malenkost in se sproži niz tesnobe, strahov...
Malo mehke noge, mravljinčki, povečan utrip srca...

Tako sem včeraj pojedla kar nekaj kavine čokolade.
Kofeina ne pijem nikoli in hopla, sem se ujela v zanko.
V telo se je naselil nemir...srce je dobilo tekmovalno hitrost...o shit!
Jaz pa sredi pouka, v šoli....sem se umirjala na vse znane načine, pa niso zalegli za dolgo.

Potem pa sem se odločila, da pač povem, ustanem in grem.
In res povedala, da mam tesnobo, da je ravnokar razbohotena v mojem
telesu in da želim oditi, ker rabim "svoj varen prostor".
Vsi so razumeli, nihče se ni posmehoval.
Za piko na i, smo jemali celo EFT-anje...način sproščnja čustvene napetosti.
Ampak nisem bla pripravljena bit "poskusni zajček"...

Ko sem odhajala so se mi ulile solze: nemoč in zavedanje, da sem pobegnila,
čeprav ne bi smela...ker to vzdržuje strahove...morala bi si dokazat,
da ja nič ne bo...zoprni občutki bodo minili....TAKO BI ODREAGIRALA PO PAMETI!
(jaz sem pa po prestrašenem srcu)

Tole sem napisala zato, da veste da NIHANJA so, da pride dan tesnobe,
da pride strah do kosti včasih...kljub temu da vem o tem ogromno, se še vedno
tu in tam pustim strahu ustrahovat.
Da ni sramota tudi če poveste da se počutite tesnobno in bi radi odšli.

Ampak danes je nov dan - kjer ni več prostora za tesnobo.
Potuhne se in zaspi....jaz pa naprej iščem učinkovit in trajen protistrup zanjo.

Aslan

[krasendan]

Zanimivo tole prebrat...kakorkoli, super si tole speljala aslan...

js pa, men je blo bad povedat že v gorjah, ko me je stisnlo in sm mogla vn...pa vem, da so bli zraven sam ljudje, ki razumejo to...kje je šele to, da bi povedala naprimer v službi, al pa kje drugje...ni šans

[Anchi]

Aslan, po mojem je to zato, ker paniko/tesnobo še vedno smatraš kot poraz, porazov pa valjda nočemo in se po njih počutimo slabo. Nič ni narobe s tem, da si šla ven, naredila si pač to kar si čutila in škoda se je zaradi tega obremenjevati. Vsaka doživeta tesnoba ali panika je uspeh, ne poraz. V tvojem primeru celo velik uspeh, saj si čisto odkrito ljudem povedala zakaj želiš ven. S tem si tesnobi odvzela komponenti sramu in skrivanja, ki pogosto vse skupaj naredita še mnogo, mnogo hujše. Jaz sem po vsaki hujši tesnobi vesela in si čestitam, da sem jo tako dobro prestala. Na ta način je tesnoba sicer še vedno neprijetna ampak vsaj ni tistih groznih občutkov samoobtoževanja, nesbosobnosti in krivde ker nisem reagirala tako kot piše v knjigi. In je vsakič malo lažje.
In kot si ugotovila, ko pride tesnoba ne pomaga veliko samo to, da racionalno veš, da se ti ne bo nič zgodilo, poleg rabiš še spomin na prejšnje identične situacije, ki so šle lepo skozi (za to se je treba čim večkrat izpostavljati) in pa rutino. Pod rutino mislim vse miselne in dihalne vaje, ki bi jih morali vaditi vsak dan, ne glede na to ali smo tesnobni ali nismo.
In konec koncev imaš čisto prav, kdaj pride kak dan, ko se enostavno počutimo zanič. Tudi to ne pomeni neuspeha. Sprejmemo in gremo naprej.
Jaz mislim, da ti gre odlično Aslan, slabi dnevi gor ali dol.

[Arwen]

Aslan, vsi smo krvavi pod kožo, nihče ni iz jekla, vsi imamo pravico, da se spotaknemo, vsi imamo pravico, da reagiramo, kot pač v tistem trenutku reagiramo. Se mi zdi, da si vse skup zelo lepo speljala !   


tole sem našla na netu, moogče komu prav pride:

Deset navodil, ki se jih spomnite med napadom panike:

1. Ti občutki strahu, tesnobe niso nič drugega kot pretirana normalna telesna reakcija na stres.

2. Zgolj zato, ker imate te občutke, še ne pomeni, da ste zelo bolni. Ti občutki so zgolj neprijetni in strah vzbujajoči, ne pa tudi nevarni. Nič hudega se vam ne bo zgodilo.

3. Pustite vašim čustvom, da se izrazijo. Doslej so vladala nad vami. Zatirali ste jih, zaradi česar so postajala čedalje bolj močna. Ne zatirajte jih več.

4. Ne bežite pred paniko. Ko čutite, da se v vas dviga panika, globoko vdihnite, in ko izdihnete, pustite paniki, da gre iz vas. Znova poskusite. Ne borite se proti paniki. Sprejmite jo.

5. Skušajte se počutiti čimbolj udobno, ne da bi pobegnili. Če ste na cesti, se opreite ob steno. Če ste v trgovini, poiščite miren kotiček. Recite prodajalcu, da se ne počutite dobro in da morate sesti. Ne skočite v avtomobil in ne odidite domov v strahu.

6. Ne stopnjujte panike s strah vzbujajočimi mislimi o tem, kaj se dogaja in kam lahko to vodi. Ne vdajajte se samopomilovanju in misli, češ, zakaj ne morem biti kot drugi ljudje. Sprejmite to, kar se vam dogaja. Če to storite, se vam to, česar se najbolj bojite, ne bo zgodilo.

7. Skoncentrirajte se na to, kar se zares dogaja v vašem telesu. Ne govorite si: "Nekaj groznega se bo zgodilo." Ponavljajte si "Ne bom omedlel/a, ne bom umrl/a, ne bom izgubil/a nadzora."

8. Počakajte, da panika mine. Ne bežite. Tudi drugi so našli moč, da so jo premagali, in tudi vi jo boste. Če k vaši paniki prenehate dodajati strah vzbujajoče misli, strah začne sam po sebi izginjati.

9. Poskušajte ne razmišljati o tem, kaj se dogaja v vas. Skoncentrirajte se na okolico, na druge ljudi okoli vas.

10. Ko se panika poleže, globoko vdihnite in nadaljujte z vašimi dejavnostmi.


Zapomnite si, vsakič, ko se uspešno soočite s paniko, zmanjšate strah.


http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=950

[bikica66]

Aslan zelo ,zelo dobro si to napisala oz. opisala 
Anchi s teboj pa se kot vedno - popolnoma strinjam 
Tudi mene še pošteno vrže in ravno zaradi tega foruma in njegovih uporabnikov,vem da ne bo hujšega,vem da se moram umiriti,odpočiti,predihati in nikakor ne jemati panike,tesnobe kot poraz.Saj včasih pride dan,ko bi najraje videla,da me ni a hitro mine 
Čimboljše počutje vsem nam 

lp

[nicole]

Kot pravi Aslan...teorija je eno,praksa drugo.....Tudi meni večkrat odpove teorija,čeprav tehnike poznam v nulo....Včasin ne pomaga

[megi94]

Aslan,to si res zelo lepo napisala.Tudi jaz doživljam take trenutke strahu pred strahom.Ne vem,ali se ga je kdaj sploh možno prav znebiti?Zase mislim,da je počasi že čas da prekinem z jemanjem AD,saj se počutim res prav v redu,vendar še vedno velikokrat mislim na ta strah,sploh si ne znam razložiti od kje ta misel izvira...Ali je to normalno?

[Aslan]

Megi94...jest sem že neki časa brez AD-ja.
Gre, seveda gre...naredim ogromno, počnem vse sorte stvari, potepam se...
Tu in tam pa kot sem opisala zgoraj: strah je močnejši od mene

Imamo strah pred ponovno paniko...to nas pravzaprav hromi in to tudi prikliče paniko na plan.
Mi ob vsakem (za nas) opozorilnem znaku (pospešen utrip srca, rahla omotica..)
že dvignemo v sebi alarm najvišje stopnje....nekdo drug, ki s paniko nima izkušnje pa na te znake sploh ne odreagira...pač mu malo srce nabija, pa kaj...

Naučiti se moramo, da "znakom" ne namenjamo posebno velike pozornosti...
Naučiti se moramo znat "predelat" stresne situacije...se sproščat...
Naučit se moramo, da ne razmišljamo o strahu...možnih slabih scenarijih.
Tega nam noben AD nikoli ne bo dal sam od sebe - to je naša domača naloga.

[megi94]

Aslan,spet si zelo lepo napisala.Kako pa je bilo tebi,ko si prenehala z AD-ji,ali je bilo kaj hudo,ali si imela kake odtegnitvene sindrome in ali se zdaj kaj slabše počutiš kot prej?

[Aslan]

Ni bilo nič odtegnitvenih.
Sem zmanjšala postopoma, po 1/8 Paroxata...res zelo počasi.
Po svoji pameti in občutkih sem se ravnala.

Počutje je Ok.
Res pa zdaj jemljem Dominor, prehransko dopolnilo, ki niža nivo stresa v telesu.
Kar je v plus temu, da se tesnoba teže priplazi.

Kemija je "v možganih" popravila ravnovesje prej porušenih snovi.
Bo to trajno ali ne, bo pokazal čas.

Smiselno se mi zdi opustiti AD po nekem času in videti kje smo.
Ne smemo jih jemati kar naprej, samo zato, ker se bojimo "kaj pa če"...se ponovi...

[scorpion]

Zlo pogumno, da is to povedla pred  vsemi, Aslan.. mogoče se jih nekaj tam oddahnilo, ko so ugotovili, da niso edini s tesnobo....

[Aslan]

Temu jaz pravim iskrenost do sebe in drugih.

95% ljudi, ki jih poznam vedo, da sem se srečala z panično motnjo in
da odtlej poznam tesnobo v prekomerni obliki.
Ni me sram povedat.
In povsod naletim na razumevanje in sprejemanje.

In lažje mi je, ker me ni strah, da moram nekaj skrivat...
Kajti v tem primeru bi bila tesnoba še večja.
So pa situacije ko ljub sprejemanju okolice želiš pobegnit in biti sam.

Kdor pa tega ne sprejme, in sem mu "čudna" k sem "na unih tabletih",
takih itak ne rabim v svojem krogu. Naravna selekcija.

[bikica66]

Bravo Aslan  tudi sama poizkušam povedati ljudem kaj se mi je dogajalo,kaj se mi dogaja in nekateri to sprejmejo,nekateri ne in takih resnično ne potrebujem ob sebi.Meni je najbolj hudo,ker me moj najbližji ne razume oz. se sploh s tem ne ukvarja - a tudi tu bo enkrat drugače.
Včeraj sem srečala sinovo učiteljico in ker imava otroke,ki so bili tudi sošolci sva se nekaj let intenzivno srečevale.Je bolna in zato posledično v slabem psihičnem stanju.Sem ji povedala,da se že 3 leta zdravim za depresijo,skratka povedala sem ji veliko.Bila je začudena - glede na to ,da me pozna kot izredno močno žensko.Mi je čestitala za iskrenost in se zahvalila za tolažbo,katero sem ji podala.

lp

[Aslan]

Bravo Bikec moj .
Iskrenost dela čudeže, krepi medsebojne vezi...odpira srca...

Moški nam včasih ne znajo pomagat.
Pol se pa naredijo k da nič ne slišijo, nič ne razumejo.
V sebi se pa počutijo nemočni, saj ljubljeni osebi ne zanjo pomagat.
Oni ne razumejo, da je nam dovolj varen objem, beseda RTM in tesnoba odide...

[DAMa]

Aslan, napisala si točno to, kar se je meni dogajalo (pa se mi še kdaj zgodi).

Ne morem verjet, da to pišem, ampak: ta strah pred paniko tudi mine!
Vsaj meni je. Vem, da se panike ni mogoče navaditi, kajti strah je edino čustvo, ki se ga človek ne more navaditi. Strahu nas je praviloma vedno vsaj malo strah. Pa vendar, glede na to, kako zelo sem se včasih bala paničnih napadov in to - je moj strah zdaj minimalen. Tako da po mojem sčasoma, z leti, pa več kot daš čez... Lažje je. Vsaj meni. Toliko za spodbudo. Saj panika se lahko še vedno pojavi. Pa kaj. Samo s časom  se je manj bojimo.

[sonček]

Aslan, tudi jaz povem vsakomur o svojih napadih panike.... in že mi je lažje. Vem da se jih še nisem popolnoma znebila, pa se zato sploh ne sekiram več. Zadnje dvakrat, ko sem čutila, da se mi napad približuje, sem se ulegla in si rekla, ok, zdej pa pridi in naredi, kar imaš, itak bo kmalu mimo in umrla ne boš. Neverjetno, že po par sekundah so siptomi začeli izginjati, do napadov sploh ni prišlo.
Vsak tak korak me navda z veseljem in prepričana sem, da me ne bodo nikoli več nosili kot so me, zdaj bom jaz njih!!!

[scorpion]

sonček, ta tvoja metoda je podobna "paradoksalni intenciji", ki se dela tako, da ne odganjaš panike, temveč jo zavestno kličeš.....in se ne pojavi....človekova duševnost je en velik paradoks...

[sonček]

ja, scorpion, se strinjam... ampak neverjetno je da ta paradoks pomaga...prej sem se probala boriti proti napadom, so bili samo še hujši.... zaenkrat mi uspeva, upam da bo še naprej

[scorpion]

ja, Sonček, borba ne obrodi vedno sadov...

[Anchi]

Točno tako, panika se z borbo proti njej samo veča. Uspeva lahko samo takrat, ko je nočemo in se je zelo bojimo. Ko jo kličemo, pa je kot da bi postala malo sramežljiva ..