U ja, jaz si pomirjevala sploh niti probati ne upam. Sem bila v Barceloni pa veš kaj mi je dogajalo, huh.
V neznanem okolju, vsak dan neznanka (pač spontano) in neznani ljudje. Mater se mi je vrtelo sto na uro. Samo veš, ko sem prišla nazaj sem bila tako zelo močna. In z vsako težavo s katero se spopadem, se mi več ni treba. Gre lažje in se mi ne zdi strašno (to govorim za te majhne težave, katerih drugi ne razumejo, vožnja z busom, branje, veselje itd.). Do premagovanja velikih težav in stresa mi še ogromno manjka.
Probajte ljudje. Se spopasti brez kemije, vsaj teh pomirjeval. Gre, samo vero je potrebno imeti.
Meni pomagajo samogovori kot so : nič ti ni, zdaj se vrti potem se več ne bo, poglej kak lep razgled je ali pa vzamem nekaj v roke (npr. fimo ali das maso) pa nekaj delam. Se zamotim s psom, grem na internet in se delam kot da nič ni ali se vležem in globoko diham (črn zrak ven, beli noter, črn ven, beli noter - ne se smejat, res pomaga
) In vsakič je manj tega potrebnega, vsakič ko nekaj premagam bodisi, da se spopadem ali pač ignoriram, je lažje. Samo v to je potrebno RES verjeti.
Zdaj grem na morje in komaj čakam. Vem, da mi bo super. Želiiiim si iti in misel na to me vzpodbuja in mi daja še več zagona in dojemanja, da je na koncu tunela vendarle luč. To mi prvič (po vsej tej moji agoniji) dogaja.
