Strah pred paniko

[carol]

Tayana
Zanima me, kako si premagala to, da nimaš več napadov panike. Ali lahko poveš kaj več, da bi bilo tudi drugim v pomoč.
Hvala
Carol

[moonica]

carol, to ... citiram Tayano ...

"V preteklosti sem že doživela, da je pod mojo kožo zlezel strah, ki pa ni imel razsežnosti panike. Ugotovila sem, da je bilo to vedno, ko sem storila kaj slabega ali napačnega. Prišel je kar sam od sebe in ga ni povzročila slaba vest. Tako je bilo vsaj pri meni. Svoj strah sem vedno vzela kot nek opomin. Nazadnje sem doživela občutek strahu leta 2001. Takrat sem spremenila življenje, opustila tiste napake, in strahu že sedem let nimam več. Taka je pač moja izkušnja."

... niso bili panični napadi, vsaj po prebranem sodeč in po prvem stavku!

[deklca]

Najprej en lep pozdrav vsem skupaj
S strahom pred paniko se srečujem približno eno dobro leto. Prvi napad se je pojavil potem, ko sem v reviji brala članek o strahovih. V tem članku sem prebrala, da je največji strh, strah pred strahom... in tako sem jaz začela razmišljati o tem strahu... in prišel je sam od sebe...
Pri meni strah največkrat pride ko sem v kakšnih resnih situacijah, kjer je okrog mene veliko ljudi, predvsem v zaprtih prostorih. Sama pa sm pogruntala kako si pomagam soočati s strahom...
KO začutim, da bo prišel strah oz. panični napad STISKAM ROKE, OZIROMA KAKŠEN PREDMET. KO SEM V TRGOVINI, MI POMAGA DA STISKAM VOZIČEK... MENI TO RES POMAGA
Imam pa še en problem, ki ga ne znam rešiti... Moje misli same pokličejo paniko..?? in potem me postane strah... Čeprav je nočem jo moje misli vedno znova pokličejo, in ko se spomnim nanjo, pride???
Zadnji mesec tudi pijem zoloft, ki mi sicer pomaga, da ne toliko verjamem mislim...
lp

[alexx]

Dobrodošla deklca. Upam, da ti bo prijetno z nami strahci.
Vidiš...to je tisto kar rečemo *moč pozitivnega in negativnega mišljenja*. Večina nas pozna podobne situacije. Preberi si malo  http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,8.0.html Verjetno boš našla kaj, kar bo vsaj malo pomagalo.

Srečno.

[scorpion]

tale "strah pred strahom" je tako kot nek nagajiv hudiček...pojavi se kr naenkrat  ponavadi ravno takrat ko se nebi smel...in kot da ga sam prikličeš....

jaz sem parkrat, hvala bogu poredko,  skoraj sam sebi priklical paniko pred večjo skupino študentov...na predavanjih...ko maš občutek, da te lastne misli počasi "meljejo"  "zdaj pa bo..zdaj pa bo..."

Hvala bogu mi ni bilo nikoli treba oditi ven zaradi tega....

[Ticra]

jaz že skoraj štirinajst dni vsako jutro, še preden vstanem s postelje, meditiram oziroma si v ušesa vtaknem usb mp3 in grem sozi avtogeni trening. takrat imam v hiši najbolj mir in dan lepo in mirno začnem. se mi zdi, da malo pomaga. vse postavlja na svoje mesto.

kadar pa me grabi panika, pa se z mislimi osredotočim na dihanje, čes, ko vdihnem, vdihnem enkrat živo rumeno sončno barvo, drugič, oranžno, tretje zeleno, modro, indigo ipd. (če ste slučajno kje na spletu brali o zdravljenju z barvami), ko izdihnem, pa si mislim, da gre vse slabo, zlo, grdo ipd. ven iz mene, tudi strah. prav tako čim prej preusmerit misli. ko ti to vsaj delno že uspeva, si že na konju. najtežje je preusmeriti misli. ampak ko enkrat to (vsaj delno) gre, potem vidiš, da si super, da zmaguješ, da si na pravi poti in pravi borec. juhej! če si s kom, pač se probaš čim bolj vživet v njegov govor, če vidiš kje kaj, v glavnem dobrodošla je vsaka tema, kar vidiš, kar slišiš. panične misli v roku desetih minut kar same od sebe utišajo, izginejo.

pred nekaj dnevi sem po enem letu peljala avto na daljšo, enourno turo. je šla kolegica poleg. prvih pet minut so bili črvički, ampak sva se pogovarjali o bombonih, iskali glasbo na radijskih postajah, opazovali in komentirali nove stavbe ipd. ker je imela polne roke dela s polnjenjem ust z bonbončki in ni mogla govoriti, so rahlo spet pogreli črvički, pa sem ji rekla: talk to me (govori z mano), pa se je samo smejala, jaz pa tudi. smeh je odličen zdravnik.

no, mogoče je kdo od "nas" že gledal The secret. Ogromno ozitivizma, ki, če bolje pomisliš za nazaj, res deluje.

Ostanimo bojevniki!

četudi je kater dan res takšen, da bi najrajši, da ga ni, vseeno tudi takšni morajo biti. mi je sodelavec pred časom dejal: življenje je proces. ne more biti skos enako.

pa še res je.

lp vsem. 

[Aslan]

Na počitnicah sem prebrala knjigo D. Burns: The Feeling good handbook.(upam da je prav napisano)
(imamo tudi slovenski prevod, ampak ni tok obsežen) D. Burns: Kako smo lahko srečni in zadovoljni

Uglavnem odlično opisuje načine kako se spopasti z našimi negativnimi miselnimi vzorci,
ki nam tako radi pričarajo anksiozno počutje.

Veliko primerov je, konkretnih in v mnogih "se čist najdemo"....
Ma je res hecno ko vidiš, da so naše misli, strahovi....takorekoč "tipični" za anksiozneže...
Ko se dogjajo jih jhemljemo smrtno resno, ko minejo se nasmehnemo tem strahcem...

V knjigi je veliko vaj, predvsem je poanta v tem, da je treba TE naše misli vedno napisat.
Obvezno napisat in potem te vodi skozi postopek prepoznave kaj ne avtoatska neg. misel, kako najti realno zamenjavo za te misli...

Zelo uporabno, toplo priporočam....
Se na mnogih delih knjige nasmeješ sam sebi..in svojim reakcijam panike....
Ta knjiga je mnogim pomagala uspešno premagat anksionost.

Ups..je angleška..ima okoli 800 strani in zelo obsežen dodatek o AD-jih....

Se mi tko fajn zdi, da mi jo je uspelo prebrat brez težav......saj znanje angleščine ni glih moja vrlina.
Ampak kar potegne in tko se najdeš notri, da res ni.

[himiko]

 O Aslan, zivjo - tebe pa ze nekaj casa ni blo na forumu... Super za tvoj knjizni predlog, ga bom upostevala!

Drzi se in lep pozdrav,

himiko

[Maia]

Aslan, jaz sem to knjigo odkrila pred nekaj leti in od takrat jo imam non stop pri sebi!!! Res jo tudi jaz toplo priporočam, ker te ful potolaži!!!

[Mačica]

Ufff ta strah pred strahom  (paniko) je meni res predobro poznana stvar. Veliko, dobrih nasvetov ste dali!! Super !! Bom probala nekaj od njih!! Sama sem tudi v 8ih leti strahu odkrila, kar nekaj stvari, ki mi pomagajo. Meni je najbolj pomembno, da si preden grem kamorkoli, naredim vse možne scenarije v glevi in njihove najboljše rešitve. Tako se že vnaprej malo pomirim in potem, ko me zagrabi, si ponavljam te izhode v sili, kakor jim pravim, da me pomirijo. Npr.: Vedno me je strah, da bom ali omedlela ali bruhala kje v javnosti (neprijeten pripetjaj bi bilo tole ), zato si vedno ogledam okolico, kamorkoli pridem, si zapomnim kje so wcji in kaj za se usest, pri sebi pa imam vedno vrečko. In potem se mirim, saj se nič ne more zgoditi, saj imaš vse pod kontrolo, če pa tudi to ne pomaga pa hitro kličem koga, ki pozna moje probleme in se malo zamotim s pogovorom. Govorim si še, da v primeru, da vse to ne bi zadostovalo, lahko še vedno pobegnem domov. In vse to ponavadi pomaga. Ponavadi si tudi vnaprej pripravim izgovore, če bi mogla pobegnit in pa seveda si zasiguram eventuelni pobeg domov. Npr.: ne grem nikamor, kjer sem odvisna od koga za prevoz domov, sploh če ta človek ali te ljudje ne poznajo mojih problemov oz jih poznajo in ne razumejo oz nočejo razumeti.
Še vedno pa imam par takih krajev, kamor si zaradi slabih izkušenj (napadov panike) ne upam. Ampak tudi te pridejo na vrsto. Kmalu upam
Veliko sreče in moči pri borbi proti strahu želim vsem. Zmoremo vse in še več;)

Lp Mačica

[Kaj]

mene daje panika, da ne bi spet doživel epileptičnega napada

Zmoremo vse in še več

[Aslan]

Mačica k sem te brala sem se prav smejala sama sebi,
ker imam tudi vedno vse naštudirano: izhod, kam se usest, kje mam avto....
Vedno sama peljem, da sem neodvisna kdaj odit ipd....

Od vseh strahov je najpogostejši strah pred omedlevico.
(pa še nikol se mi ni to resnično zgodilo)
Ta me matra.....ta me plaši...v teoriji g aobvladam,
v praksi jo popiham "na varno".

Uf pa tale most na oto "Krk" je tudi letos nekam visok, ozek in nestabilen.
Preden pridem dop njega je podzavest na delu...straši me..jaz pa uspešno odganjam....
Ko se peljem čez se koncentriram na vožjo..počasi...da bi lahko ustavila v primeru "omedlevice"...
Ko pa sem čez takrat začutim mehke roke, noge in kot neko dregetanje v njih...
"Mimo smo"...to je odrešitev zame...
Samo zdaj hrvatio gradijo take vrtoglavo visoke ceste na stebričkih (nad Bakarjem),
da je tudi tam potrebna že moja maxi koncentracija....
Tunele pa sem prenašala brez posebnosti...zanimivo, ker včasih me pa tam stiska..pa sape zmanjkuje...

Sej k mine je smešno, k vidim kok "je v glavi" in kok cviknem ko začutim kak mini telesni simptom.
Umiram...huda bolezen..panika..konec sveta...obupni občutki...
K je pa mimo se pa vprašam ja kaj je bla taka drama potrebna...

Sem si zadala za cilj: (nekoč nekdaj)
Da ko me prime strah pred omedlevico, da grem KORAJŽNO in SAMOZAVESTNO naprej in makar padem dol, umrem ali se zgodi karkoli...si dopustim da vidim kaj bo...
In ker predvidevam, da ne bo NIČ NAROBE...pol bi po moji logiki po tej preizkušnji mogli strahci pred tem izhlapeti zavedno...
Je res lahko tako preprosto?

[tekačica]

Meni se dogaj, da ob določenih dogodkih dobim otrplr roke, bolijo me, ali pa se mi noge in roke začnejo tredt in se ne morem obvladat. ali pa če grem ko kolesarim čez majhen, res zelo majhen mostiček, me je vedno strah, ker je ozka pot, da ne bom speljala....
ali bi temu tudi lahgko rekla paničan motnja?

[deklca]

oi...
jz mam tut vse mozne resitve v sili splanirane,kamor koli grem:)
jz mam pa strah da bom znorela,da bom zgubila nadzor nad sabo... (ni fajn obcutek...)
in pol si v glavi splaniram vse v primeru tega....

[Aslan]

jz mam pa strah da bom znorela,da bom zgubila nadzor nad sabo... (ni fajn obcutek...)

Prav ta občutek je ful tipičen. In, ja vem, grozen...
In 100% se to ne bo zgodilo. Ne zmeša se ti od anksioznosti.
Ampak v to verjet in živet kot da se ne dogaja nič....to je pa ful težko.

Pravzaprav nam manjka zaupanja vase, v življenje...v to, da so to le občutki telesa, ki so nerealni.
..oziroma je "alarm za nevarnost" v nepravem trenutku...in če ga ignoriramo je čez nekaj minut vse ok.

[deklca]

ja sej vse to jz vem,samo k stisne pa stisne...
sej zdej mi gre ze dost boljse...

[poletje]

Pozdravljeni,

Sem nova na vašem forumu, vsaj aktivno. Sem ga že večkrat prebirala, kadar sem bila v stiski, sedaj pa sem se morala oglasiti, ker sem v še večji stiski. 

Imam težave z strahom (očitno, a ne  , drugače ne bi bila tukaj). Na kratko, lahko rečem, da se bojujem z občutkom strahu že vrsto let. Tu in tam (enkrat na leto) obiščem svojo terapevtko, da mi vlije malo boljši občutek, vmes sem tudi 6 mesecev bila na Paroxatu, potem se je stanje izboljšalo za pribl. 1 leto. Sedaj pa se me zopet loteva ta strašen občutek. Težava v meni je ta, da odkar me je pred leti presenetila ta presneta panika, sedaj trepetam od straha, da se zopet pojavi.
Najhujše je ponoči (noč ima svojo moč pravijo), ko se prebujam še tu in tam občutim strah, nemoč, nesigurnost,... .
Moja največja težava sedaj je potovanje z avtobusom. Čez kakšnih 10 dni namreč potujem proti Yu z busom na obisk k sorodnikom, sama. Ni me strah vožnje z avtobusom kot takim, strah me je vožnje 'od doma' in večji del poti bom potovala ponoči, kar je najhujše zame. Se tolažim s tem, da bodo na busu še kakšni sopotniki in tako ne bom 'sama', če bi potrebovala tolažbo, a je strah vseeno prisoten. Hkrati pa si neizmerno želim odpotovati in muči me dejstvo, da ima ta strah oblast nad mano. Če slučajno ne grem, bo to zame še hujše. Moram iti!!!! Pomagajte mi in mi svetujte, kako naj se pripravim na svojo pot. Ob sebi bom imela Xanax (nazadnje sem ga morala vzeti lani, ko sem šla na letalo in se je pojavil isti strah, ko sem odpotovala od doma. Malo je manjkalo, pa bi me morala spustiti ven še preden smo vzleteli. So mi rekli, da bi bilo škoda vozovnice  , nakar sem vzela Xanax in zadevo rešila).
Strah me je, če v kakršnem koli primeru Xanax ne bi bil učinkovit in bi zagnala strašno paniko. Ko me je strah, me je strah, da bi izgubila nadzor nad sabo, počutim se nemočno.

Pravzaprav nam manjka zaupanja vase, v življenje...v to, da so to le občutki telesa, ki so nerealni.
..oziroma je "alarm za nevarnost" v nepravem trenutku...in če ga ignoriramo je čez nekaj minut vse ok.

Aslan, se čisto vidim v tvojih besedah (kar se pomanjkanja samozavesti tiče).
Ali s tem, ko ignoriramo občutke ti ne postanejo čez čas še bolj močni? Bojim se tega, da občutka ne bom mogla pregnati!

Prosim, pomagajte mi, da bom lahko odpotovala.

[Aslan]

Draga Poletje...hja ja..poznamo te občutke, res.

Pomagalo bo če veš kaj te straši, kdaj te straši.
In si doma pripraviš REALNE odgovore - takrat ko si v neprestrašenem stanju.
Napiši si jih...in vzemi s seboj.

Ko se ti bo pojavila MISEL, ki bi sprožila val strahu...
Si lepo preberi v naprej pripravljene odgovore.

Npr.:
STRAH: tema, noč
Realni odgovori:
- do sedaj  se mi v temi še nikoli ni nič zgodilo
- vse je isto kot podnevi - le svetlobe je manj (imej baterijo za take primere!)
- nisem sama - okoli mene je polno ljudi - vsi so mirni torej nevarnosti NI.
- ko spim mineva čas vožnje hitreje (vzemi si kak nežen CD glasbe ali vodenega sproščanja)
- nemoč: voznik vozi varno in sigurno je za to usposobljen
- sem zdrava in veselim se sorodnikov

-Pomaga tudi osredotočenje na dihanje...dihaj s prepono trebušno.

- Strah ima toliko moči - kot mu jo sama daješ!!!!!
Vprašaj se:
Ali bom potovala bolj varno če me bo strah?
Ali mi bo ta strah kaj pomagal, da sem bolj na varnem kot drugi potniki?
Bo noč kaj manj temna - če bom prestrašena?

Srečno pot in čimprej poročaj kako fajn si se imela.

[poletje]

Hvala Aslan!!!

Ko bi le bila tako hrabra kot ti, Aslan iz Narnije. 

[Aslan]

Se vseeno dostikrat "pokakam u hlače" k gre zame...in se situacijam izogibam.
Ampak od danes si PIŠEM tudi jaz....

Psihoterapevti pravijo, da ni isti učinek če samo "veš" ali pa če "napišeš črno na belo"....
Treba je napisat in pol prepoznat svoje izkrivljene misli in jih nadomestit z realnimi.

Naše misli sprožijo čustva - odziv telesa....
Torej smo po eni plati sami svojega straha kovači.