Strah pred paniko

[Anchi]

Napad panike, ki bi z najvišjo intenziteto trajal več kot 15-20 minut ni možen, ker po tem času izčrpamo zaloge adrenalina v telesu. Potem je potrebnih par minut, da se spet obnovijo. Sicer sem tudi jaz imela panike po eno uro in več, ampak je krivulja intenzitete nekako vijugala, tako da so bila obdobja tiste slepe, hude, vseobsegajoče panike, ki so ji sledila obdobja hude tesnobe in strahu, ki so se potem spet prevesila v najintenzivnejši strah na svetu. Ampak tudi to slej ko prej mine. Nihče na svetu še ni ostal za vedno ujet v tem. Še nikoli v zgodovini človeštva. Tako da, ne glede na to kako hudo in intenzivno je, BO minilo.

[moonica]

če je bilo vmes za minuto, dve tako, da se temu strokovno ne bi več reklo panični napad ne morem trdit, ker takrat ti itak ni kej dost jasno ... ampak tudi tisti vmesni čas (če sklepam, da je bilo tako) je bil grozen ... jaz sem se tresla totalno, mislila, da bom znorela, zraven mi je gor dvigovalo, a bruhat nisem imela kaj, ker jesti nisem mogla itd. itd. ...

[Putka]

Se pa strinjam s scorpionom, da napad lahko traja dolgo časa, dlje kot 15-30min., kot večinoma slišimo (tudi od psih.) ... Saj verjamem, da večinoma trajajo po tolko časa, ni pa res, da ne more trajat dlje ... sem ga tudi jaz že doživljala po celo uro ... in se potem ni malo umirilo za več kot pet minut, pa spet jovo na novo ... veliko jih misli, da to ne gre in ko kdo to napiše sklepajo, da pretirava (pa sem sama nagnjena prej k 'blagemu' opisu kot k pretiravanju) ...

Podpis. Še noben moj panični napad ni trajal 10 minut. A-a. Ko je prišel prvi je trajal par ur, tako da se mi je že "mešalo" in sledili so še , grozni, vndar krajši, kar tako v intervalu. Samo jaz v taki situaciji nebi mogla teči.
Jaz se v taki situaciji koncetriram na vse svoje ude in čutila in upam, da bo kmalu minilo.

[Aslan]

Napad panike, ki bi z najvišjo intenziteto trajal več kot 15-20 minut ni možen, ker po tem času izčrpamo zaloge adrenalina v telesu. Potem je potrebnih par minut, da se spet obnovijo. Sicer sem tudi jaz imela panike po eno uro in več, ampak je krivulja intenzitete nekako vijugala, tako da so bila obdobja tiste slepe, hude, vseobsegajoče panike, ki so ji sledila obdobja hude tesnobe in strahu, ki so se potem spet prevesila v najintenzivnejši strah na svetu. Ampak tudi to slej ko prej mine. Nihče na svetu še ni ostal za vedno ujet v tem. Še nikoli v zgodovini človeštva. Tako da, ne glede na to kako hudo in intenzivno je, BO minilo.

Tako je. Kar se tiče "paničnega napada" je to res.

Lahko pa te tak panični napad spravi v agonijo strahu...straha pred tem kaj se dogaja s teboj, straha pred izgubo razuma...straha pred smrtjo....
In če pojma nimaš kaj se s teboj dogaja - pol si z razlogom preplašen.
To lahko traja..in traja....ni pa več to panični napad kot tak.

Če bi tebi Scorpion nekdo takrat povedal, da je bil to panični napad, da ni nevaren, da bo minil če se boš sprostil....bi bilo lažje..ČE BI VEDEL...bi razumel dogajanje v tebi...tako pa si verjetno bil prepuščen sebi in svojim mislim, o tem kaj se dogaja s teboj...in tvoja reakcija je posledica vsega tega..
Ja je grozno, seveda je grozno. Smrten strah.
In verjetno doma nisi imel podpore in si bil res sam sebi prepuščen.

In jest vem kako je če imaš panični občutek cel dan....če imaš strah...če se treseš in misliš,
da umiraš oz. boš znorel...ampak od tega celega dne je to le en ali dva resnična napada panike, vse ostalo je naš strah pred tem ali po tem....in to NI več "napad" - o tem je bilo govora.
Nisem ustala nekaj dni, niti na wc nisem šla sam...oz.sem šla s Helxi v roki...in v želodcu...

In ta STRAH, ki nam ostaja še danes..to je strah pred tem, da bi se to ponovilo.
In smo pozorni na vsak minimalen simptom.
In ta poozornost na simptom, rodi še naslednji in naslednji simptom.
Razumeš zdaj zakaj STRAH PRED PANIKO?

Tavor je jemala moja babica se spomnim.
Meni so dali pa Apavrin na urgenci...po hudem paničnem napadu.
Takrat morajo TELO in PSIHO umirit in nato se logično nehajo simptomi.

Če si sproščen NI POGOJEV za panični napad!!!!!!

[Putka]

A lahko jaz vprašam kako je možno doživeti prvi panični napad, če sploh ne veš, da ga lahko dobiš?
Jaz se spomnim svojega prvega...sem prišla iz službe , pač vsakodnevnost me je itak dajala in se me je lotila silna nejevolja, ko sem prišla domov. Komaj sem pojedla in potem se je začelo. Neznosen nemir v telesu, tak, da nisem mogla sedeti in sem hodila gor in dol in se spraševala kaj mi je in potem bum...tresenje, slabost, žeja!

Seveda sem takrat vse to pripisovala bolečinam v želodcu.

Skratka še dobra dva dni sem bila tako za silo, vse pa sem pripisovala bolečinam v želodcu.

Drugi napad je bil čez kakšnih 10 dni v kinu. Spet isto! Neka čudna nejevolja in nesproščenost in bum. Slabost, vrtoglavica, strah! In spet bolečine v želodcu, ker me je vsakič sililo na bruhanje. Take težave sem imela, da sem šla na gastro, kjer niso odkrili ničesar razen suma na bakterijo in sem jedla močne tablete skoraj cel mesec. Največja ironija ob vsem tem pa je bila, da me je želodec še vseeno bolel.

Šele po dolgem času sem odkrila, da sploh ni želodec kriv ampak glava (btw. shujšala sem cca. 8 kg pa že prej jih nisem imela nič preveč).

Kako je možno?

Zdaj, ko že dolgo vem kaj mi v resnici je, so bolečine v želodcu izginile (poleg še mnogih simptomov). Popolnoma. zredila sem se na svojo težo in imam normalen in zdrav apetit.

[moonica]

Če bi tebi Scorpion nekdo takrat povedal, da je bil to panični napad, da ni nevaren, da bo minil če se boš sprostil....bi bilo lažje..ČE BI VEDEL...bi razumel dogajanje v tebi...tako pa si verjetno bil prepuščen sebi in svojim mislim, o tem kaj se dogaja s teboj...in tvoja reakcija je posledica vsega tega..
Ja je grozno, seveda je grozno. Smrten strah.
In verjetno doma nisi imel podpore in si bil res sam sebi prepuščen.

In jest vem kako je če imaš panični občutek cel dan....če imaš strah...če se treseš in misliš,
da umiraš oz. boš znorel...ampak od tega celega dne je to le en ali dva resnična napada panike,

da bo minil, če se bo sprostil ... ha ... itak ... samo, ko si najbolj v riti ti to ne rabi kaj dosti, vsaj meni takrat ni, ker se sprostiti nisem mogla ... sej pravim, to, ko sem bila res najbolj v riti ... nikakor ni šlo ... pa jaz sem imela postavljeno diagnozo (psih. mi res ni veliko razlagala, je pa rekla, da bodo str. učinki minili in da imam anksioznost, paniko ... fant je po internetu prebrskal itd., ni, da bi sploh ne vedela kaj je to ... a takrat bi stavil vse na svetu, da s tabo je nekaj hujšega narobe, vsi so mi tumbali, jaz pa svoje ... ker ti to čutiš in ... ah, sej vemo kako je) ... in meni so tudi domači stali ob strani

to kar se mi je dogajalo (kar sem prej na kratko opisala), ki je trajalo tudi po cel dan - verjemi, nista bila samo eden, dva panična napada ... vrstili so se non-stop ... ampak jaz nisem imela nobenega pomirjevala (ne vem zakaj, psih. mi jih ni napisala ... jaz pa tudi nisem bila še tolko seznanjena, da bi sama kaj rekla) ... ko so me potem peljali k dežurnemu (večkrat seveda) sem vedno dobila Apaurin


sej pravim, čist možno, da so na __ min. bile pavze med napadi (tiste, ki jih nisem zaznala zaradi močnega strahu, fiz. počutja), ampak eden, dva napada ... ne neee ... dosti več jih je bilo v enem dnevu!

[Aslan]

A lahko jaz vprašam kako je možno doživeti prvi panični napad, če sploh ne veš, da ga lahko dobiš?

O paničnih napadih se vse več piše tudi po medijih.
Če poznaš simpotme, lahko pri sebi sam prepoznaš prvi napad panike.

Sama nisem imela pojma kaj je to..še nikoli prej nisem slišala za to v življenju.
Tko da je bil strah kaj se dogaja z mano zelo velik.

Skoraj vsak doživi en panični napad tekom svojega življenja.
Tako pravi stroka.
Če pa se panični napad večkrat ponovi v določenem časovnem obdobju...se to šele razvije v panično motnjo.

Panični napad se vedno začne znenada in doseže svoj vrh v prvih 10 minutah.
Sami s svojim strahom (kaj se dogaja z mano) izzovemo še več dodatnih simptomov...

Ker je občutek tok grozen...se je tok težko "umirit"....sprostit...kar pa je učinkovit način da panika odide.
Dokler smo v krču in napeti ima panika vse pogoje da razgraja v našem telesu.

[moonica]

A lahko jaz vprašam kako je možno doživeti prvi panični napad, če sploh ne veš, da ga lahko dobiš?

a smo dojemljivi samo za tiste stvari, za katere vemo, da obstajajo ? a-a ...

Kako je možno?

hm, tole pa ne razumem ... kako je možno - kaj ?

[Putka]

moonica to je blo 2x eno in isto vprašanje?    

[moonica]

moonica to je blo 2x eno in isto vprašanje?    

aaa ... itak ... buča jaz

[Putka]

A lahko jaz vprašam kako je možno doživeti prvi panični napad, če sploh ne veš, da ga lahko dobiš?

a smo dojemljivi samo za tiste stvari, za katere vemo, da obstajajo ? a-a ...

Jah ne nismo dojemljivi samo za tisto kar vemo, ampak v tem primeru...ja? Glede na to, da se skoz izpostavlja dejstvo, da to vse dela psiha in da če ne bomo razmišljali ne bo prišlo do tega. Ja kako mi lahko dela psiha, če nevem, da mi dela. 

[moonica]

podzavest Putka, tam je lahko sve i svašta

telo nam marsikaj pove ... jaz sklepam, da se nam v podzavesti nakopičijo stvari, ko tam 'gre že čez rob' udarijo telesni znaki ... teh pa se mi ustrašimo in to vse skupaj poslabša ...

[vesnav]

Napad panike, ki bi z najvišjo intenziteto trajal več kot 15-20 minut ni možen, ker po tem času izčrpamo zaloge adrenalina v telesu. Potem je potrebnih par minut, da se spet obnovijo. Sicer sem tudi jaz imela panike po eno uro in več, ampak je krivulja intenzitete nekako vijugala, tako da so bila obdobja tiste slepe, hude, vseobsegajoče panike, ki so ji sledila obdobja hude tesnobe in strahu, ki so se potem spet prevesila v najintenzivnejši strah na svetu. Ampak tudi to slej ko prej mine. Nihče na svetu še ni ostal za vedno ujet v tem. Še nikoli v zgodovini človeštva. Tako da, ne glede na to kako hudo in intenzivno je, BO minilo.

To je nekako res in človeka v akutni fazi pomirjajo.
Če bi mi to kdo povedal pred 9 leti, bi bilo vsaj za kanček ali pa za kak mesec celo bistveno drugače. In bolje.

Zato z vso odgovornostjo trdim, da bo boljše. In enako z vso odgovornostjo lahko rečem svoji internetni sotrpinki (no, jaz sem imela težave tudi med nosečnostjo), da BO minilo! In sem vesela in srečna, da lahko pomagam z znanjem in vedenjem ter lastno izkušnjo, da tudi prisilne misli minejo! Da si lahko sami pomagamo, kot kaže tudi z zdravili, vendar zagotovo mine. Ker itak mine vse slabo, pride pa vedno potem dobro.

In dobro je treba negovati, tudi s svojimi mislimi. In z mislimi, ki jih nekomu in o nekom mislimo.

Zato res upam, da se čim prej tisti, ki vas grabi panika in prisilne misli, pomirite in vsaj veste, da mine... In to res iz srca želim.

Ta trenutek najbolj Koki..

Vesna

[Anchi]

A lahko jaz vprašam kako je možno doživeti prvi panični napad, če sploh ne veš, da ga lahko dobiš?

Saj prvič sploh ne veš, da je bil panični napad. Prvič in drugič (in mogoče še večkrat) sploh ne veš, da te to kar doživljaš ne more ubiti, te poškodovati, niti te pahniti v "norost", zato je pa toliko bolj grozno, ker ne veš kaj se ti dogaja. Jaz ne vem, če bi lahko še kdaj doživela tako grozo kot takrat, ko sem bila prepričana, da bom umrla, ker takrat nisem vedela, ker mi ni noben povedal, da se od tega ne umre.

Ljudje večinoma za nazaj izvemo, da je bil tisti novi, neznani, grozljivi občutek panika. In ker je naše telo narejeno tako, da se nevarnosti izogiba; panika pa se pojavi, ko napačno (ali pa pravilno, če nas zagrabi ko v gozdu srečamo medveda) ocenimo situacijo za nevarno. Naši možgančki si naredijo spominske poti. Npr. v gužvi v trgovini se ti je enkrat zgodil napad panike z vsemi simptomi. Možgani (napačno) povežejo gužvo in trgovino z nevarnostjo. Zdaj se bojiš gužve in trgovin. To je evolucijski proces, ki nam sicer pride zelo prav, da ne rinemo v brlog k medvedom ali tekamo v goreč gozd, nas pa ovira, če imamo panično motnjo. Panika pri nas nikoli ne pride iz zunanje situacije. Panika v situacijo pride z nami, mi jo prinesemo s seboj, jo negujemo, ji prigovarjamo da zraste ("joj ne" ali "kaj pa če..") in nas ne čaka za vogalom, na letalu, v trgovini ali dvigalu.

Ker pa je evolucijsko gledano bolje, če situacijo ocenimo kot nevarno tudi če ni, kot pa da jo napačno ocenimo za varno, je potem potrebnega dosti več časa in ponovitev in vztrajanja v situaciji, da se ta strah izgubi. Zato so tako zelo pomembne redne vaje, redno izpostavljanje, redne miselne vaje, redne sprostitvene in dihalne vaje itd.. Vtisniti si moramo druge vzorce, to pa vzame dosti časa. Ni dovolj, da samo "vemo", zakaj in kako se nam zgodi panika, potrebujemo tudi redni dril, da se zadeve zares usedejo. Tudi če se nam zdi brez veze čečkati po listih in delati neke vaje, ki nam že dvakrat niso pomagale... Tudi iz fitnesa ne pridemo z mišicami ven že po enem obisku, in tudi mišice ne zrastejo, če samo beremo o tem kako se dviguje uteži in razumemo proces krepitve mišic. Treba je ven, treba je aktivno spreminjati sebe in svoje odzive in poskušati znova in znova.

Uf, spet sem napisala trikrat več kot sem nameravala...

[Putka]

Thanks punce  in anchi za tako super razlago. 

[Aslan]

Dr. Anchi 

[scorpion]

panični napadi so samo eden od simptomov.Prepričan sem, da nobeden nima le občasnih paničnih napadov in ničesar drugega..jaz sem imel cel sklop simptomov od totalne panike do prislinih misli, nemira, hude potrtosti in bolečin pri srcu..ko je eden simptom minil se je pojavil durgi..Tesnoba je mačji kašelj v primerjavi s tem....Zato pravim, da ni rešitev v odpravi simptomov..

Jaz sem bil v fazi popolnega , konstantnega nemira....ki je bil po intenziteti podoben stanju panike....gre za subjektivno doživljanje hudega trpljenja, ko si v temi, ko te je nenehno strah, ko ne vidiš izhoda, ko se ne moreš umiriti..jaz sem to doživljaal dneve in dneve..je pa stanje včasih kulminiralo do neznosnosti..takrat je bila panika..

govorim o mojem osebnem, subjektivnem doživlajnju in ne o definiciji..lahko vam rečem dragi sotrpini..BILA JE KALVARIJA..ne poskušajte razložiti pekla...

Nihče ne bo nikoli vedel kaj sem doživlajl dneve, tedne, mesece in leta, v časih ko je bila nevroza še čisti tabu in sploh nisem vedel za kaj gre....to bo moja skrivnost za vedno...skrivnost moje duše..

[poletje]

Pa sem z dopusta. Na momente prava grozaaaaaaaa!!!
Že ko sem sedla na vlak za Ljubljano se je pojavil prvi napad panike (klaustrofobija zaradi zaprtih oknov na vlaku). Drugače ni šlo kot da sem vzela Xanax. Potem pridem v Ljubljano, vse OK dokler ne sedem na avtobus na katerem bom morala presedeti 14-16 ur. Le kako bom zdržala, a ne bi bilo bolje da izstopim že sedaj, so bile moje misli. Po drugi strani pa sem se spodbujala, da jaz to zmorem in nekako je šlo. Potem sem celo začela uživati in prestala sem pot.
Kadar sem bila pri sorodnikih je bilo vse OK, ko pa sem nekaj dni sama potovala se je ponovno javil občutek straha, nemira, nesigurnosti, ... pomirjal me je le Xanax.
Ko sem se morala sama vrniti domov z busom (kar pomeni zopet 14 ur vožnje z busom) se je zopet pojavil strah, občutek da ne bom zmogla, ... in ponovno me je potolažila tabletka. Skušam jo čimmanjkrat vzeti, tako sem v teh 14 dneh pogoltnila 'le' 4 Xanaxe.

Grozno je tako živeti. Jezi me občutek, da sem omejena, da ne morem biti svobodna. Skušam se spodbujati a je kljub temu težko.

[Aslan]

Grozno je tako živeti. Jezi me občutek, da sem omejena, da ne morem biti svobodna. Skušam se spodbujati a je kljub temu težko.

Omejitve si postavljaš sama....

Res ni lahko se učit "verjet vase in v to da bo vse ok..."...
Ampak se da...vaja dela mojstra...

MISLI..?? zakaj misli da smo nemočni, bolni...da je situacija neizbežna...
S tem si omejujemo svobodo.

Misli drugače, misli sebi v prid...misli lepo in lažj eti bo..
Načrtno je treba misli preusmerit....

Prav tako kot smo se leta in leta učili in navadili misliti negativno, katastrofalno in risat v domišliji slabe scenarije. Zdaj je naloga obratna. Popravljamo, radiramo, spreminjamo...

Ni univerzalnega recepta, vsak sam proba kaj mu sede in kaj ne.
Meni zaupanje vame zelo pomaga....vera vase...in to da se zavem da so strahovi čist nesmiselni...in so nerealni...

Pa sproščanje raje prakticiraj....namesto Xanaxa!!!
Dihanje....umirjanje...osredotočanje...
In to je odlična naložba v prihodnost....
Xanax je le začasna "omama"...ki ne reš nič - lahko le poslabša...na dolgi rok..

[krasendan]

sam zmogla pa si!

ej pohval se...14 ur bus...mater sej je zalogaj...lej naslednjič na potovanju bojo pa sam trije xanaxi...pa pol dva pa eden in na konc nobeden...

Nisi omejena...sam strahci delujejo...veš pa sama da gre in da zmoreš, gut?