Regina.

[Regina]

Ma ja, kar nekaj. Se vedno imam grozen strah pred zelodcnimi tezavami - da mi bo slabo, da bom izgubila apetit, da ne bom mogla jest... tako, kot je bilo junija.... ahh ja. In potem se zjutraj zbudim in ze cutim nelagodje v zelodcu. Pokvari mi vse, pojavi se strah, negativno razisljanje, anksa... 

[Regina]

Zdaj pa res cakamo, da nas zaprejo v karanteno. Pricakujem tudi klic iz NIJZ-ja.
Super. Panika pa itak ze veselo...

[podgurc36]

No, upam da karantene vseeno ne doživiš. Držim pesti.

Anksa dela tudi pri meni na polno, posledično apetita že lep čas nimam skoraj nobenega, se moram prav prisilit da kaj pojem. Še dobro da imam nekaj zaloge 

[Regina]

No, upam da karantene vseeno ne doživiš. Držim pesti.

Anksa dela tudi pri meni na polno, posledično apetita že lep čas nimam skoraj nobenega, se moram prav prisilit da kaj pojem. Še dobro da imam nekaj zaloge 

Apetita ni, a ti je posledično tudi v želodcu čudno, slabost, kaj takega? Tudi meni pod stresom želodec zablokira... slab apetit, nič ne paše jest, kar pojem mi težko pade, Dala preiskave čez pa vse BP tako, da je kriva pisha. kar nekaj res...
Ja jutri izvemo kaj več, ampak so žal naši delodajalci čisto za luno saj kljub vsemu nočejo zapret, čeprav smo zdaj vsi možni stiki in okuženi. Poročam kako bo.

[podgurc36]

Ni apetita, občasna slabost, pekoč občutek v želodcu, kar samo še stopnjuje zadevo... Začaran krog ja.

[Regina]

Teden je minil, karantena tudi skoraj, jutri nazaj v službo. Mi je kar muka. Zelo sem nezadovoljna v službi. Odnosi so slabi, veliko hinavščine, šefov ne dojemam več tako, kot na začetku, opažam, da je bila vse samo krinka ... skrito za lepimi besedami, vse samo fasada. Ne počutim se kaj vredno v službi, njim je samo važno, da je na koncu meseca lep znesek poslovanja, za počutje zaposlenih jim je čisto vseeno. Skrbijo samo zase in za svoje potrebe, zahtevajo vse več in nič ne dajo v zameno. Zahtevajo vedno več in več, vzamejo tvoje prvotno delo in ti dajo drugo, ki se te sploh ne tiče., ki ti ni všeč... ''Vsi moramo znati vse,'' je rečeno. Za malo se mi zdi.
Od junija že hodim v službo s cmokom v grlu, tako vem, da je nekaj narobe. Saj pridejo dnevi, ko je boljše, pa si rečem, da pretiravam, da ni tako slabo... ampak si lažem. Nič fajn ni. Upam, da kmalu najdem kaj drugega. Vem, da ni v nobeni službi vse 100% ... ampak res se ne počutim več OK tukaj. Čisto nasprotje temu, kar je bilo na začetku. Mislila sem, da bom šla na boljše, ko sem menjala službo, pa sem šla samo na slabše.

Potem pa spet razmišljam, a pretiravam? A je res tako hudo? ... ko bi le znala hoditi v službo v stilu, da pridem, oddelam svoje, ne razmišljam o ničemur, se ne sekiram in grem domov. Zakaj se moram sekirati, ko sem doma zaradi službe? Komu na čast? Zakaj že? ... res bi se rada bolj robotsko vedla kar se tiče službe, pa ne gre.

[Regina]

Hodim na terapijo. Meni je vse jasno, tudi terapevtka tako pravi. Razumno razmisljam, ampak, ko pride do neke situacije se oglasi moja podzavest in razum ne velja vec nic. Zdi se mi, da sem brezupen primer. Da nikoli, res nikoli ne bo boljse. Se vedno zjutraj vecino dni ustajam nervozna, na wc grem ze zjutraj 2x, danes bolec hrbet, vceraj glavobol, kaj bo jutri? Ko me terapevtka vprasa, cesa se bojim, ji neznam povedati, ker niti sama nevem. Strah me je, da se mi kaj zgodi, da sem bolna, pa da tega nevem. Strah me je, da me infarkt, kap, da hudo zbolim. Strah me je, da se mozu kaj zgodi, da ostane sam, da jaz ostanem sama... strah me je povedati kar si mislim, ker kaj bodo pa drugu rekli, smejali se mi bodo, ker sem bojecka... ker se mi glas trese, ko bi se rada postavila zase... jezna sem nase in razocarana, ker nisem kos tej anksi, zakaj dobrih obdobij ni vec, zakaj samo se stojim na eno in isti tocki ze nekaj mesecev? Za mano je skozi neka senca, ki mi preprecuje biti srecna. Ta senca sem jaz, moje misli...

Vceraj mi je terapevtka rekla, da sem zelo kriticna do sebe, da rada ugajam drugim...

[Nives]

Regina, pocasi bos dovolj spoznala kritika v sebi, ki te ne podpira, ampak vlece v brezno negative. Jaz svojemu pravim kar Terror. Ta je vzvod za ankso... Ko se bos odlocila, da imas tega dovolj, te bo zanimalo in se bos naucila, kako funkcionirati, da se mu ne bos tako prepustila in podredila. Vecjo pozornost, ko mu dajes, mocnejsi on postaja. Postopoma...samo vztrajati je treba.. Na neki tocki bo del tebe, ki zeli da se ok pocutis, mocnejsi od njega. Redna terapija ti bo pri tem se precej bolj pomagala.

[Regina]

Nives hvala, ampak resnicno NE VERJAMEM, da je to mozno, da bi se sama sebi uprla, si rekla, da je dovolj in bila mocnejsa od svojih misli, strahov. Ne verjamem.
Pocutim se majhna kot pika na tleh, strah je pa cel svet nad mano.
Zadnje dni me muci tesnoba v prsih, katera me ni ze vec let. Nevem od kje se je to vzelo, ampak razmisljnje, ki se ob tem pojavi, me ubija.
Razlogov, zakaj me je sedaj strah, nevem. Je veliko strahov, ampak trenutno kaj bi lahko bilo - nevem. Moz se okrog mene zelo, zelo trudi, da mi pomaga... in kako jaz vracam? Tako, da se na koncu zdiram nanj, ker se sprasuje eno in isto, ker ne razume mojega stanja, ker ne razume, da me je strah nelogicnih stvari.. in mi je zelo hudo, in jezna sem nase, da se tako obnasam.

[Nives]

Ni stos v tem, da se upiras. Ce se upiras ta del v sebi krepis. Ker on se bori za tvojo pozornost. Stos je v tem, da mu ne dajes pozornosti.. Da se usmeris na prisotnost v trenutku..da stvari "zunaj tebe". Na pozitivne stvari. Taksne misli pa samo spustis skozi, ko kaksna pride in nanjo ne reagiras. Ne gre za to, da moras vsak strahec premagat v sebi.. ampak da uvidis, da spuscas ven rafale 1001 moznosti, da se lahko z njimi obremenjujes potem. In da obstajajo drugacne izbire.
Ampak..jaz sem dolgo rabila, da sem prisla do sem... Kar ne pomeni, da bos ti tudi.. in hkrati ne pomeni, da se da to na hitro zrihtat. Jaz si ne predstavljam, da bi to lahko brez psihoterapije. Brez nje bi bila ze zavozena povsem..narkomanka na cesti... ali pa sploh ne med zivimi.
In ti ker pravis, da si nasplosno kriticna do sebe.. bo najprej za razvijati del tebe, ki je socuten do tega...in sprejemanje te situacije. Sprejemanje sebe. Kako bos to lahko pocela, bosta pa ugotavljali s psihoterapevtko. Borba ne prinese nicesar v tem primeru.

[Regina]

Se pravi, da se NE SMEM UPIRATI vsemu skupaj ampak to sprejeti in se obenem osredotocati na pozitivne stvari okrog sebe?
Recimo npr: trenutno lezim v postelji, popadajo me strahovi, jocem, in razmisljam samo o tem zakaj je temu tako, kako sem boga, kaj naj naredim, kaj se mi bo zgodilo. Torej jaz ne smem sedaj to prekiniti, to probat zbrisati ampak pogledati skozi okno (ravno vidim, da se kaze sonce), razmisljati o tem, da je petek. Torej moram IGNORIRATI vse te moje strahove? To je tezko  ker v vsem lepem, kaj je okrog mene vidim oz obcutim vse te strahove, ki so mocnejsi od lepega.

Ah jaz sem tak zakompliciran tic. Nevem. 

Verjamem, da mi bo terapija pomagala - ampak financno mi vsaki teden sigurno nebi zneslo... 2x/ mesec je oa verjetno premalo.

[Nives]

2x na mesec je veliko bolje kot 1x na mesec. Se bolje je vsak teden, ampak tud na 14 dni pomaga. Res dostkrat je treba imeti nastavljeno "ogledalo" od terapevta, da vidis kaj si pocnea.. kako si pocnes.. kaj vse si ta Kritik v tebi zmisljuje, da bi te spravil v slabo voljo. On na vsak nacin hoce ziveti.
Ko mu dajemo zelo mocno veljavo, ko se zelo odzivamo custveno na te misli.. s tem ga krepimo. In on raste in raste in vedno vec negativnih misli posilja. In mi se custveno odzivamo in scasoma smo povsem ujeti v ta zacaran krog. Kritik nam vlada potem.. ta negativni custveno-miselni tok nas lahko cisto premaga. Da potem ze obupujemo, ker nam to vlada v zivljenju pri vsem.
Ce pa scasoma uspevamo, da to zelo prepoznavamo in npr. Kritika samo pozdravimo, ko pride..mu ne damo pomembnosti, se vedno manj nanj odzivamo..pa on izgublja moc. Je pa stos tudi, da ga hitro uvidis vsakic ko pride. Da ne zacne ze bolj vplivati. Ker dlje kot je deloval oz naredil vecji efekt, vec volje je treba, da se spravis spet v obratno energijo.
Ce ga samo opazis v svojih mislih.. potem pa usmeris vso svojo pozornost v nekaj izven sebe..izven teh misli in obcutkov. Npr. ..se spomnis obcutkov, ko si nekaj pocela in je bilo dobro... bila z nekom in cutila ljubezen, veselje, radost... aimeti za vsak dan nekaj, kar bos naredila zase. Npr sla hribolazit, delat jogo, dobit se s prijateljico.. veselit se necesa. In o teh stvareh razmisljati, kako se imas dobro..kako se bos imela dobro... za kaj vse si hvalezna v zivljenju.. kaj vse ti je lepega dano.. Misliti na lepe stvari toliko. Tako, da povsem pozabis na kritika. In ko ne mislis nanj in na vse, kar si povzrocas. To je zmaga. In vsakic ko potem se pride naredit isto.. Ko se bos ukvarjala s pozitivnimi recmi, bos razmisljala pozitivno. Ko se bos razmisljala pozitivno, bos lazje sla pocet pozitivne stvari.
Zmaga je, ko potem enkrat vidis, da zmaguje tvoja pozitivna volja. Da je kritik samo en del tebe. In da je tvoja volja, da se noces vec muciti... da noces vec strasiti sama sebe..
Da je tvoja volja in energija naravnana na to, da se imas dobro in skrbis zase.
Pa vmes bo prej velikokrat, ko to ne bo dobro slo ali ne bo slo. Ker ti zaenkrat se mislis, da ti on vlada. In je treba res veliko trenirati, da se to zacne drugace odvijati.. da res znas. Da res ves, kako lahko ti to vse naredis. Da se lahko imas lepo.

In jaz sem milionkrat sprasevala terapevtko, ce sem brezupen primer.. ali mi bo kdaj uspelo.. ali bom zmogla ali bom morala kar umreti. In kako, da me ona se prenasa..  ker jaz sebe nisem prenasala... in sem mislila, da me bo skenlsala, ker pac ne gre to z mano...ker jaz da tega ne zmorem.. In preizkusala in poskusala 100x al 1000x...
Ne 1x ali 10x... veliko vec. Razumes?

[Nives]

Kritika je treba prepoznat.. takrat ko te nagovori, da te nekaj spika nekje.. ko te skrbi, kako se bo nekaj odvijalo.. ko te boli glava od vsega.. ko imas obutke tiscanja v prsih.. ko to hoce prestrasit na 1000 in 1 nacin. Strah je samo njegova energija s katero ga poganjas. Lahko bi ga poganjala z jezo.. s krivdo. To so eni klasicni mehanizmi in custva, s katerimj sami sebe ob pamet spravljamo.
In takoj, ko se to zacne iti z mislimi v drugo smer. In lepe misli zacnejo porajati prijetne obcutke. Kritik je izgubil pozornost in moc. Ima spet svoje "zimsko spanje".   
Tako to gre.

[Regina]

Mene pa boli hrbet. Zacelo se je kak dober teden nazaj. Taka rahla bolecina med lopaticami, ki je najbolj izrazena, ce sedim. Cez dan veckrat mine, potem pa se spet pojavi. Zjutraj naredim neke vaje za raztezanje, ki sicer nevem ce so primerne.
Ce brado potisem navzdol zacutim v hrbtu napetost. Med spanjem me ne boli. Se res bolj slabo drzim in nimam nobenih hrbtih music...

Ker je lokacija med lopaticami me pac skrbi, da bi bil problem kje drugje, naprimer srce.

A se je kdo srecal ze z bolecino med lopaticami? Kako si pomagat?
Je mozno, da me boli zarado stresa in ankse, ki jo dozivljam zadnje case?

[ljubica]

Mene pa boli hrbet. Zacelo se je kak dober teden nazaj. Taka rahla bolecina med lopaticami, ki je najbolj izrazena, ce sedim. Cez dan veckrat mine, potem pa se spet pojavi. Zjutraj naredim neke vaje za raztezanje, ki sicer nevem ce so primerne.
Ce brado potisem navzdol zacutim v hrbtu napetost. Med spanjem me ne boli. Se res bolj slabo drzim in nimam nobenih hrbtih music...

Ker je lokacija med lopaticami me pac skrbi, da bi bil problem kje drugje, naprimer srce.

A se je kdo srecal ze z bolecino med lopaticami? Kako si pomagat?
Je mozno, da me boli zarado stresa in ankse, ki jo dozivljam zadnje case?

Regina, ker sem že dolgo na forumu in tudi spremljam tvojo zgodbo in opise, bi ti rada povedala, da me zelo spominjaš name izpred kakih 20 let.
Karkoli zdaj povem od preteklosti nima teže, le sorodno odzivanje na povsem vsakdanje situacije zaradi podlage v moji duševnosti bom opisala. Simptomi zavestne ali podzavestne tesnobe so se odražali na različnih organih in na povsem unikatne načine.
Malo je bolel želodec, tisto pozdravimo, se pojavi težava z mehurjem; tisto odpravimo, se pojavi bolečina v hrbtu in vratu; tisto odpravimo, se pojavijo hormonska nihanja; tisto odpravimo, se začno migrene, kronični glavoboli,.....
Od glave do pet ene in iste nediagnosticirane težave. Ker se diagnoza ni mogla postaviti, če pa je bil skupek vsega resnično le zakrčenost telesa in nenehen krč strahu, anksioznosti in pa predvsem  - stremljenja k brezhibnosti.
Vse, kar je motilo brezhibnost je bilo v mojih očeh straaaašna groza. Ker je kritik v meni (ki ga podedujemo od svojih avtoritet) in ga prav pridno poslušamo - zahteval, da se nenehno trudim, da bo vse tako, kot sem si zamislila. Da bo tako popolno, kot vidim pri drugih.
To je strašen teror nad samim sabo. Mi pa to razumemo kot nekaj, kar je vsakdanje.

Po 8 letih kronične nespečnosti, depresije (ti je ne omenjaš sicer), paničnih epizod, nenehnih bolečin, ki so se selile po telesu, pregledov pri zdravnikih, sem en dan zaradi priganjanja sebe obležala še z izgorelostjo.
Pazi. To se je dogajalo v letih od 1997 pa naprej in takrat še podpore pri zdravnikih ni bilo takšne kot je sedaj.
Izgorelosti se takrat ni poznalo in ob vsakem pregledu so me naganjali nazaj v službo. Jaz pa shirana duševno in telesno, da raje ne govorim kako.
Takrat sem sklenila, da absolutno začnem jemati antidepresive in vse, kar bo pomagalo.
Je pomagalo, ampak sama sem predolgo čakala. Podpore pri zdravnikih pa ni bilo takšne, kot je danes, v letu 2020 in niti znanja niso imeli tolikšnega.

Psihoterapija lahko naredi velike premike, a če se telo odziva z bolehnostjo in psiha z anksioznostjo, jokom, bolečino, potem je fino premisliti, kaj še lahko narediš.

Jaz sem predvsem ugotovila, da je ukvarjanje z raznoraznimi bolečinami in strahom, kaj če imam raka, epilepsijo, popuščanje srca, ...paničarjev zdr. leksikon skratka - povsem na mestu, saj se takrat s potlačenimi vsebinami ne ukvarjam, ampak sem osredotočena na vsak premik v srcu, želodcu, glavi,...
In dokler imam simptom, toliko časa se strah iz anksioznosti prenese na strah za srce, želodec, mehur...
Skratka, telo nam nekaj govori, vendar ga ne razumemo, ker ne govorimo istega jezika.

Z vsakim letom pa je telo starejše in se drugače odziva na stresorje. Ti si v teh letih lepo napredovala; si končala šolo, dobila službo, se poročila, kupila stanovanje,... tako, da se praktično verjetno sedaj sprašuješ, kje hudiča je tisti vrag, ki ti jemlje energijo, ne?
No, to je tista kontroverznost, ki je zunanji opazovalec ne more opredeliti.
Psihične vsebine v nas nimajo veliko skupnega s tem, da je zunanje življenje ok.

Regina, morda še tole.... Sedajle te boli med lopaticama, potem mine. In smo čisto veseli in je par dni vse ok. Ko smo že prepričani, da smo sedaj premagali vse, se hudič spet pojavi na kakem drugem koncu...
Potem se začnem le še vrteti v krogu opazovanja simptomov in ukvarjanja z ansioznostjo.
Ko seštejemo, da smo praktično večji del dneva in včasih tudi noči porabili za to, da smo odganjali strahove, takrat.... vemo, da samo pozitivne afirmacije ne bodo dovolj...

Kljub vsemu, jemati moram zdravila, ker imam nekaj kroničnih težav (niso pa smrtonosne) in oddelala sem psihoterapijo v smislu psihoanalize. To je proces, pri katerem se odvije krog življenja od prvega pa nekje do osmega leta starosti. Kot da bi pri mojih srednjih letih znova odrastla, razumeš? In vsebine, ki sem jih odkrila v sebi niso bile in niso prav nič fajn. Večkrat sem bila zgrožena, kam vse pa se te vsebine skrijejo in na kakšnih področjih življenja nam pijejo kri. Pa je minilo in zdaj sem vseeno bolje kot prej.

Držim pesti zate!

[Regina]

Mene pa boli hrbet. Zacelo se je kak dober teden nazaj. Taka rahla bolecina med lopaticami, ki je najbolj izrazena, ce sedim. Cez dan veckrat mine, potem pa se spet pojavi. Zjutraj naredim neke vaje za raztezanje, ki sicer nevem ce so primerne.
Ce brado potisem navzdol zacutim v hrbtu napetost. Med spanjem me ne boli. Se res bolj slabo drzim in nimam nobenih hrbtih music...

Ker je lokacija med lopaticami me pac skrbi, da bi bil problem kje drugje, naprimer srce.

A se je kdo srecal ze z bolecino med lopaticami? Kako si pomagat?
Je mozno, da me boli zarado stresa in ankse, ki jo dozivljam zadnje case?

Regina, ker sem že dolgo na forumu in tudi spremljam tvojo zgodbo in opise, bi ti rada povedala, da me zelo spominjaš name izpred kakih 20 let.
Karkoli zdaj povem od preteklosti nima teže, le sorodno odzivanje na povsem vsakdanje situacije zaradi podlage v moji duševnosti bom opisala. Simptomi zavestne ali podzavestne tesnobe so se odražali na različnih organih in na povsem unikatne načine.
Malo je bolel želodec, tisto pozdravimo, se pojavi težava z mehurjem; tisto odpravimo, se pojavi bolečina v hrbtu in vratu; tisto odpravimo, se pojavijo hormonska nihanja; tisto odpravimo, se začno migrene, kronični glavoboli,.....
Od glave do pet ene in iste nediagnosticirane težave. Ker se diagnoza ni mogla postaviti, če pa je bil skupek vsega resnično le zakrčenost telesa in nenehen krč strahu, anksioznosti in pa predvsem  - stremljenja k brezhibnosti.
Vse, kar je motilo brezhibnost je bilo v mojih očeh straaaašna groza. Ker je kritik v meni (ki ga podedujemo od svojih avtoritet) in ga prav pridno poslušamo - zahteval, da se nenehno trudim, da bo vse tako, kot sem si zamislila. Da bo tako popolno, kot vidim pri drugih.
To je strašen teror nad samim sabo. Mi pa to razumemo kot nekaj, kar je vsakdanje.

Po 8 letih kronične nespečnosti, depresije (ti je ne omenjaš sicer), paničnih epizod, nenehnih bolečin, ki so se selile po telesu, pregledov pri zdravnikih, sem en dan zaradi priganjanja sebe obležala še z izgorelostjo.
Pazi. To se je dogajalo v letih od 1997 pa naprej in takrat še podpore pri zdravnikih ni bilo takšne kot je sedaj.
Izgorelosti se takrat ni poznalo in ob vsakem pregledu so me naganjali nazaj v službo. Jaz pa shirana duševno in telesno, da raje ne govorim kako.
Takrat sem sklenila, da absolutno začnem jemati antidepresive in vse, kar bo pomagalo.
Je pomagalo, ampak sama sem predolgo čakala. Podpore pri zdravnikih pa ni bilo takšne, kot je danes, v letu 2020 in niti znanja niso imeli tolikšnega.

Psihoterapija lahko naredi velike premike, a če se telo odziva z bolehnostjo in psiha z anksioznostjo, jokom, bolečino, potem je fino premisliti, kaj še lahko narediš.

Jaz sem predvsem ugotovila, da je ukvarjanje z raznoraznimi bolečinami in strahom, kaj če imam raka, epilepsijo, popuščanje srca, ...paničarjev zdr. leksikon skratka - povsem na mestu, saj se takrat s potlačenimi vsebinami ne ukvarjam, ampak sem osredotočena na vsak premik v srcu, želodcu, glavi,...
In dokler imam simptom, toliko časa se strah iz anksioznosti prenese na strah za srce, želodec, mehur...
Skratka, telo nam nekaj govori, vendar ga ne razumemo, ker ne govorimo istega jezika.

Z vsakim letom pa je telo starejše in se drugače odziva na stresorje. Ti si v teh letih lepo napredovala; si končala šolo, dobila službo, se poročila, kupila stanovanje,... tako, da se praktično verjetno sedaj sprašuješ, kje hudiča je tisti vrag, ki ti jemlje energijo, ne?
No, to je tista kontroverznost, ki je zunanji opazovalec ne more opredeliti.
Psihične vsebine v nas nimajo veliko skupnega s tem, da je zunanje življenje ok.

Regina, morda še tole.... Sedajle te boli med lopaticama, potem mine. In smo čisto veseli in je par dni vse ok. Ko smo že prepričani, da smo sedaj premagali vse, se hudič spet pojavi na kakem drugem koncu...
Potem se začnem le še vrteti v krogu opazovanja simptomov in ukvarjanja z ansioznostjo.
Ko seštejemo, da smo praktično večji del dneva in včasih tudi noči porabili za to, da smo odganjali strahove, takrat.... vemo, da samo pozitivne afirmacije ne bodo dovolj...

Kljub vsemu, jemati moram zdravila, ker imam nekaj kroničnih težav (niso pa smrtonosne) in oddelala sem psihoterapijo v smislu psihoanalize. To je proces, pri katerem se odvije krog življenja od prvega pa nekje do osmega leta starosti. Kot da bi pri mojih srednjih letih znova odrastla, razumeš? In vsebine, ki sem jih odkrila v sebi niso bile in niso prav nič fajn. Večkrat sem bila zgrožena, kam vse pa se te vsebine skrijejo in na kakšnih področjih življenja nam pijejo kri. Pa je minilo in zdaj sem vseeno bolje kot prej.

Držim pesti zate!

Ljubica, iskrena hvala za tale opis. V vsem se najdem in tocno tako je. Junija me je bolel zelodec, se je umirilo. Se je pojavila vrtoglavica in cudna glava. Je minilo. Sedaj hrbet. Kaj bo naslednje? Resnicno me je strah, da se to vrtenje v krogu ne bo nikoli koncalo. Vse v zivljenju je tako, kot mora biti. Nic mi ne manjka, oz ja, manjka mi psihicna moc zaupanje, da je vse OK. Vem, da bo stanje se izboljsalo, a kaj, ko se bo, slej ko prej spet nekaj naslo, kar me bo spravljalo v obup.
Kaj bom sedaj naredila je to, da poizkusim z novo terapevtko, se drzim nekega dnevnega urnika, saj sem opazila, da moji mozgani enostavno morajo biti zaposleni. Mislim nikakor ne smem pustiti proste poti, ker gredo prevec v negativo, v strahove.
Kaj bom se naredil, nevem, toliko za enkrat. Upam, da se stanje popravi, da se spet pojavi kaksno daljse obdobje dobrega stanja... vcasih sem jih imela tudi po pol leta.... potem kaksen dan ali dva slaba.... ampak to, kar se dogaja zadnje mesece, res HUDICA, da nevem zakaj, kaj delam narobe,...

[ljubica]

Tako ja, Regina, karkoli pomaga ali vsaj olajša je zlata vredno.
Karkoli smo pa travmatičnega preživeli, pa ostane kot zapis v celicah telesa, to pa drži.
In ker zapis ostane, ker ima telo spomin in ker čustva zamrznemo, potem se tega le z pozitivnim razmišljanjem ne da "dešifrirati".
Nenehno nas opozarja nase. In če le lahko, poskušaj več stvari, ena bo gotovo tista, ki najbolj pomaga.

[crni panter]

Regina, te berem in mi je hudo zate. Vem kako je in ni fino


Vem da te je strah ampak ja.. Poskusaj sprejti simptome ker ves kaj so in iti z njimi..vseeno se telo utrudi od necesa.. Ne vem kako delujes ko so stresne situacije ampak jst recimo se zakrcim, jezim... Tezko pa priznam strah, se zjokam.. In navajena sem da preguram.. Da se borim.. Vecno.. In telo je potem vedno znova tam.. V krcu.. Vecno... Sem gledala videote o anksioznosti in en pravi, da se telo skozi simptome cisti in ce nas skrbi mu ne pomagamo. Traja dlje... Zato delaj na tem, da te vsa skrb ne ustavi in zakrci.. Vem pa da je tezko... Torej tudi AD so lahko pomoc in lej, ce ne bo slo pac, ne bo slo brez... Svet se ne bo podrl..jst sicer mislim da ti lahko uspe... Karkoli bo pa je ok.. Pogumna si in odlocna..uredila si si zivljenje in zivis... Jaz navijam zate

[ljubica]

Ja, tako je.
Včasih pomaga opustiti kontrolo in nadzor, opustiti prefekcionizem, pričakovanja da bo vse brezhibno, stremljenje k popolnosti.
Da se dobesedno strgamo z verige, ki jo imamo za nekakšen občutek varnosti.
Da pustimo, da nimamo brezhibno pospravljenega stanovanja, da kot v revijah skrbimo za popolno kosilo ali večerjo, da pazimo na vsako besedo.
Da si dovolimo biti tisto, kar bi sicer radi, ampak se bojimo, ker nas kritik opozarja, da "to pa pomeni, da nisi priden".
Dovolimo si biti "nepridni" in se s pizzo usesti na kavč, dati noge na mizo in gledati najbolj kičasto nadaljevanko. Spustiti kakšno kletvico in spustiti jezo na svobodo.
Včasih pomaga 

[Regina]

Hvala vama, nevem, bom poiskusala z vsem 

Nevem zakaj a zdi se mi, da mi forum ne predstavlja utehe, vse kar je napisano, kar ste napisali, je res, vse drzi in nasveti so super, ampak imam obcutek, da me vse to branje spravlja se v vecjo tesnobo. Dobila sem obcutek, da je moje zivljenje obsojeno na ankso, na vse te obcutke in custva, dozivljanja... ceprav vem, da sem za vse, kar cutim, odgovorna sama. Jaz in moje misli. Mogoce bi cisto morala odklopit vse skupaj in ne tuhtati o anksi, tezavah.. se delati, da je vse ok. Nevem kako.
Vcasih se mi zdi, da branje o tezavah drugih v meni vzbudi dodaten strah, da se zacnem sprasevati kaj ce se tudi meni to in ono zacne dogajati, kakor se dogaja komu izmed vas na forumu.
Ful sem zahtevna do sebe, ce se ne pocutim OK se takoj zasekiram, kakor, da ne smem biti slabo.

Malce se sedaj umikam iz foruma, da vidim, ce bo kaj razlike. Ne me narobe razumeti, kakor pravim vsi ste sonce tukaj in brez foruma verjamem, da bi bilo tezko, ampak moram tudi to probati, kakor mi je svetovala terapevtka, da ne obiskujem forumov in skupin. Tezka bo.