Regina.

[gogi]

 

[crni panter]

Draga Regina...te razumem..to smo mi k si znamo mal zakomplicirat ne? verjamem,da ni prijetno zjutraj vstat ,tudi jaz nisem tak tip cloveka...ampak lej dovoli si da ti gre na zivce, tudi ce twzko zaspis je bedno ampak poskusi potem popoldne zadremat...u glavnm poskusaj sprejet..lej tko je, zgodi vstajam,zaspana sem ampak zmorwm (ker proti anksi je to mala sala )...ko bo prisla sluzba zate bos pa samo hvalezna,ce ti ne bo treba vstajat ob 5h pa bo ze ena stvar k ti bo plus pri naslednji sluzbi pozdrav

[Regina]

Živjo vsem 

Morem rečt, da sem od aprila nekako že zelo dobro, ankse je zelo malo, oz se lepo spopadam z njo. Tudi na psihoterapiji sem bila zadnjič aprila, pa ne zato, ker sem zaključila ampak pač nisem čutila neke potrebe po tem da bi šla. Sej vem, vejretno to ni pametno, mi je pa moja terapevtka rekla, da naj poslušam sebe in pridem, ko bo meni to odgovarjalo, pa prisilo, v smislu MORAM iti naj ne grem 

Potem pa pride kak takšen dan, kot je danes, ko mi misli uhajajo. Če se zgodi kaj lepega, takoj začnem razmišljat, koliko časa bo to lepo trajalo, koliko časa, preden se spet potopim v strah in se začnem ukvarajti s KAJ ČE .... in nevem kaj je to, ali vlečem nase neko slabo energijo ... vedno, ko o tem razmišljam, se potem res kaj zgodi. Tako kot danes, ko mi je padlo na pamet, da moj tudi že dlje časa ni nič pojamral, da gre obema lepo itd,... dobim sms, kjer mi napiše, da ga nekaj muči. Takoj se začne stiskanje v trebuhu, strah, negativno razmišljanje, tolaženje njega, vzpodbujanje ... tu mi zmanjka, zmanjka pozitivne energije, da bi to premagala in me ta anksa začne hecat. Želim si, da bi bil ON uredu, da bi bil super, da ga nebi nič motilo, ga skrbelo ... pa vem, da tako ne gre. Ni zdravo in ne more biti .... včasih si želim, da je on super, da nima nobenih težav in, da raje jaz trpim celo življenje s to ankso, da raje izberem, da sem jaz slabo in on uredu, prosim vesolje, da se to res zgodi... pa vem, da ni prav. Ampak nekako čutim, da bi to ankso mogoče jaz bolj prenesla kakor on, ker jaz se stem ukvarjam že 4 leta, on pa eno ... in njemu se to tako redko zgodi, da ko se, neve kako reagirat, jaz pa nisem dovolj močna, da mu pomagam, ker še mene takrat prime anksa. Ja vem, vem, da je to narobe .... sebe dajem na nižje mesto, njega na prvo, kar vem, da ni ok. Pa da nebo kdo narobe razumel, ne gre se za kakršnokoli izkoriščanje, čustveno vampirstvo ali karkoli drugega. Izvira iz mene, iz otroštva, ko se je zgodila situacija z očetom... situacija, ki me je postopoma pripeljala do ankse.

Ahh sploh nevem, kaj sem hotla napisat, nevem. Bluzim nekam v 3 krasne, samo, da dam to iz sebe 

[skylost]

Ojla Regina,
evo mene  . Kot bi se jaz podpisala pod tvojo objavo. Tudi jaz sem v obdobju, ko mi gre res dobro  . In jaz sem v redu pol pa moj začne. Ahhh  . In kot praviš, rajši bi, da je meni kaj, kakor njemu. Itak se moški težje spopadajo s problemi. In zadnje čase ga neka depra lovi, glede službe je nezadovoljen, neka totalna negativa. In jaz reva poskušam razvedrit stvari, ma ne vem do kdaj bom uspevala to. Me je strah, da me ne bo spet povleklo dol. Ah to življenje, res ima 100 obrazov.
Ma veš kaj, sem si že zdavnaj obljubila, da bom postala malo egoist in gledala včasih tudi samo nase. In mislim, da je sedaj pravi trenutek za to.
Jutri je nov dan, bo boljše, obljubim!! Lepo noč in naj se vse uredi.

[PESEM]

Tole pa čisto razumem. Midve s terapevtko sva ugotovili, da sem bila v otroštvu najbolj srečna, če so bili srečni ljudje okrog mene (predvsem starši, ki so se sicer veliko prepirali, jaz pa trpela). In velikokrat je tako še danes. Če je okrog mene vse ok, sem jaz ok, če ni , tudi mene stiska, skrbi itd.
Ampak, kot si rekla, to ne gre. Nikoli ni vse ok. In seveda, tudi ko je, se tudi jaz sprašujem- koliko časa? In to me včasih prav ubija in jemlje energijo.
Včasih si potem postavim vprašanje- ali s temi skrbmi sočloveku pomagam? - Ne
Ali s tem pomagam sebi?- Ne
Ali zaradi skrbi, strahu pridem do kakršnekoli rešitve?- Ne
Kaj lahko naredim?- Poskušam konstruktivno pomagati temu človeku, sicer se poskušam ne obremenjevat.
Ker sama tudi kdaj zmolim, mi je tudi terapevtka predlagala, če me za nekaj skrbi, naj za to zmolim, oz. če tega ne počnete, prosite zanj, torej v mislih pošljete ljubezen in dobre želje, da zadeve razreši- čim večkrat. Včasih tudi to pomaga 
Sicer sta pa zelo pogumni, velikokrat sem vaju brala, ker se borita brez AD, kar se sedaj trudim tudi sama.
In ja, včasih se moramo postaviti na prvo mesto- ne gre drugače.
Lep dan želim

[Regina]

Ojla Regina,
evo mene  . Kot bi se jaz podpisala pod tvojo objavo. Tudi jaz sem v obdobju, ko mi gre res dobro  . In jaz sem v redu pol pa moj začne. Ahhh  . In kot praviš, rajši bi, da je meni kaj, kakor njemu. Itak se moški težje spopadajo s problemi. In zadnje čase ga neka depra lovi, glede službe je nezadovoljen, neka totalna negativa. In jaz reva poskušam razvedrit stvari, ma ne vem do kdaj bom uspevala to. Me je strah, da me ne bo spet povleklo dol. Ah to življenje, res ima 100 obrazov.
Ma veš kaj, sem si že zdavnaj obljubila, da bom postala malo egoist in gledala včasih tudi samo nase. In mislim, da je sedaj pravi trenutek za to.
Jutri je nov dan, bo boljše, obljubim!! Lepo noč in naj se vse uredi.

Ojla, DVOJČICA! hihii, midve imava pa res zelo zelo, skoraj identične težave 
To glede egoista si pa prav napisala, jaz vem, da nisem in je včasih kar malo narobe, da nisem ... preveč gledat na druge in premalo nase, nebo nikamor pripeljalo. Že včeraj je bilo boljše, danes - zaenkrat pa tudi, kaj pa bo, nihče me ve. Probajmo uživat ta trenutek in pozitivne misli bodo vračale pozitivne stvari   

[Regina]

sem bila v otroštvu najbolj srečna, če so bili srečni ljudje okrog mene (predvsem starši, ki so se sicer veliko prepirali, jaz pa trpela). In velikokrat je tako še danes. Če je okrog mene vse ok, sem jaz ok, če ni , tudi mene stiska, skrbi itd.

Se podpišem, trikrat! Res je tako. Jaz sem imela pač tako izkušnjo z očetom, ko se mu je nekaj zgodilo in res, če mene takrat (12 let sem štela) nebi bilo .... nevem, če bi bil danes še med nami.  Takrat so mi vsi govorili, ja če pa tebe nebi bilo, ... potem lahko, da atea nebi bilo več... vsi so to govorili, vključno z njim, nevede, da mi bo to škodilo. Takrat sem začela verjet, da morem bit skozi ob njemu,. ker če me nebo in se kaj zgodi, nebo pomoči.- Zato sem skozi hodila z njim, oprezala za njim itd. Tudi potem, ko sem bila večja sem spraševala mamo kje je oče, kam je šel, a ima telefon .... danes sicer ne živim več pri njima in mi je kar malo lažje, ker če bi bili še vedno skupaj sem 100%, da bi za njim še vedno oprezala. In zgleda me je to pahnilo v ankso. 

Super, da probavaš brez. Nekaterim gre lažje, nekateri pa pač na AD, nič ni narobe  jaz vedno pravim, da smo zmagovalci vsi, ki se stem soočamo in se trudimo po najboljših močeh. 

[Regina]

Od pogreba nase babi je minilo nekaj dni. Na dan pogreba sem bila zelo tesnobna, tam na pokopaliscu pa se je stanje samo se poslabsalo. Se preden smo prispeli sem se itak sekerala kako bo, kaj ce bom nervozna, kaj ce bo vroce, kaj ce bom tesnobna, kaj naj naredim... seveda je to razmisljanje stanje samo se podzgalo in res mi je bila muka biti najprej v vezici - skozi sem hodila ven/noter, se prestopala, pila sok... v cerkvi tudi ni bilo boljse saj sem bila omejena na prostor, sedela spredaj z mojimi tako, da se niti izmuznit nisem mogla. Na momente sem se sprostila potem pa spet zacela razmisljat in anksa je bila tu. Ko je bilo vsega konec in smo sli domov sem se pocutila olajsano, kot da bi se kamen odvalil iz prsi.. ampa, se vedno sem od tistega dneva nekako bolj tesnobna kakor prejsnje dni, preden se je vse skupaj zgodilo. Nebi krivila tega, da nas je babi zapustila, ampak bolj to svoje razmisljanje. Od pogreba se veckrat zalotim, da mi gredo neumnosti po glavi in skrbi, brezvezne... ne skozi ampak tako, nekajkrat na dan, kaksen dan je papovsem ok. Ehh nevem, ni mi to vsec, upam, da kmalu mine, ker me spravlja v zalost 

[crni panter]

Draga Regina...najprej iskreno sozalje ob izgubu babice....te stvari so vedno stresne in bilo bi cudno (ampak neverjetno lepo), ce nam ob takih trenutkih ne bi nagajala tudi anksa...takrat se najraje ven skoci ampak tokrat vsaj ves zakaj..ni fino , to vsekakor ,ampak vzemi to kot del zalovanja, stresa....vem kako je ko se ukvarjas s simptomi ampak bodo minili..vedno so...tudi misli..tudi sama se zadnje par dni borim s trapastimi in bolj zalostnimi mislimi..spet se dajem v nic, malce obupujem in spet se stare kasete vrtijo v glavi....ampak vem ,da bo treba kupit cd al pa lepo ipod in si zavrtet drugo glasbo, kasete pa stran vrzt dost je blo...tko da, spet bodo boljsi casi, do takrat pa samo sprejmi...verjemi, vem kako tezk oje ampak minilo bo, vedno mine...tvoje telo pac tko odreagira na ves stres...smo pac posebni..ampak zato se toliko bolj cortkani drzi se 

[Regina]

Hvala ti za res lepe besede  Tej dnevi os res čudni, veliko jih poznam, ki jih zadnji 2 tedna nekaj martra, pa nevejo kaj bi.. must be the weather  kakorkoli, želim ti, da tudi ti čimprej najdeš mir v sebi, se sprostiš in pozabiš na skrbi in tegobe  Jaz sem bila včeraj že veliko boljše, naj traja 

[Regina]

Potrebujem nasvet, prosim ...

Po včerajšnjem razgovoru za službo so me danes poklicali, da bi me vzeli - seveda najprej poiskusna doba. Res sem vesela za priložnost,delo je dobro, ne preveč zahtevno, tedensko, plača ok. Res sem zelo zelo vesela, pojavil se je pa strah. Ne pred tem kako bo, ali bom zmogla ... strah pred tem, da me dajo na zdravniški pregled  odkar so mi sporočili novico se tresem, srce mi razbija, na WC sm šla že nekajkrat. Strah me je. Česa? Tega, da mi bo srce ponorelo med snemanjem EKG, kakor mi vedno. Da me bodo spet čudno gledali češ ''kaj je z vami?'', da bi zaradi tega ostala brez službe... grozen strah. Najbolj me je strah zase, kaj bo pokazal izvid, ali bo med. sestra uredu, ali me bo razumela... grozno me je strah in na jok mi gre. Odločila sem se, da šefa kar vprašam, ko se naslednjič slišiva okrog zdravniškega. Nazadnje sem ga delala 2015, mislite, da bi to potrdilo še veljalo???

Prosim za nasvet, prosim....

[Nives]

Potrdilo ti ne bo vec veljalo. Glede na panogo je ponavadi na 2 al na 3 leta.
Kaj pa ,ce bi si samo za tokrat dovolila vzeti pomirjevalo. Polovicko od minimalne tabletke... pa dneve prej stestiras drugo polovicko, da vidis, koliko te kolicina umiri.
Ne vem...samo razmisljam. Neumno se mi zdi toliko panike prenasati za tako rec. Ki je pa zelo vazna, ker gre za tvojo sluzbo. Presezes pa lahko to lekcijo tudi na drugih meritvah, ki jih bos se imela.

[Regina]

Ja sem govorila z vodilnimi okrog potrdila, pa je rečeno, da mogoče še velja, ni pa 100% ker so vseeno 3 leta minila od zdravniškega. Imam pa vsaj nekaj ''lufta'' še, so rekli, da se z zdravniškim ne mudi, najbrž šele čez kakšne 3 mesece .. Kar se tiče pomirjeval - jih sploh nimam, ničesar  Še, ko sem imela Lexaurin in sem ga včasih vzela, ni pomagalo nič ... še vedno sem bila panična. Poleg tega me je preveč strah zdravnika, da bi stopila do njega po recept... odpade.
Opcija bi bila, če me napotijo v določen zavod, ki opravlja preglede pred zaposlitvijo, ker tam poznam osebo, ki snema EKG in vem, da bi ji lahko povedala za težavo in bi razumela in mi dala čas in možnost, da se umirim.. ampak najbrž zaposlen ne izbira kam gre na pregled, ker sodelujejo po pogodbi, no ponavadi je tako, če se ne motim.

[Nives]

Verjetno ne bos imela izbire, ker delodajalec placa izvajalca zdravniskega pregleda.
Potem se pa zmeni z medicinsko sestro za cas, da se umiris..vnaprej ji pac povej. Saj so vecinomazelo razumevajoci.

[Regina]

Ja saj, pomoje res to najboljša opcija, potem se pa prepustim trenutku in čakam da mine

[Regina]

Živjo vsem,

danes sem po zelo dolgem času tesnobna. V službi sedaj teče že 3.teden in morem rečt, da je res uredu in, da se lepo učim. V tem času niti 1x nisem imela kakšnih negativnih misli, strahu ali panike. Danes pa  Začelo pa se je s soboto zvečer oz tik preden sem zaspala, saj sem kar na 1x postala nemirna z malce povišanim pulzom. Ker se mi to že dlje časa ni zgodilo sem seveda postala panična - trajalo je kakšne pol ure in uspelo se mi je pomirit  .. sumim na preveč kokakole, nisem je vajena pit, mogoče je blo res krivo, ali pa tudi ne.. nevem...
No tako je bila tudi nedelja včeraj malenkost nemirna ampak nič hujšega .. 

Danes me je pa zjutraj v službi dajal nemir, malce panike, potem se mi je seveda še pulz pospešil in prebavne motnje. Nevem zakaj se mi spet to dogaja? Tako dolgo je bilo vse ok ... mogoče sem res včasih razmišljaja negativno in podobno in sem mogoče te misli potlačila, so pa v trenutku šibkosi (danes) preveč izbruhnile ven? Neznam še reagirat v taki situaciji, ko sem v službi - ne morem kar domov, kakor sem lahko naredila na faxu in vajah ... ne morem. Moram se skulirat, mislit pozitivno in se zamotit z ljudmi, to vem, da mi pomaga ... sem pa zelo žalostna in malce razočarana - nad sabo, pa vem, da nebi smela biti.

ahhh, mogla sem to dat ven iz sebe, ker se potem prec boljše počutim. Vem, da bo kmalu minilo in se bom vsemu le še nasmehnila, ampak pozabljam kakšni so občutki, ko prime tesnoba, in se jih vedno znova ustrašim. 

[Regina]

Omenila bi še, da me postane strah, da zaradi takih občutkov nebi bila zmožna biti v službi, da bi mogla dat odpoved ... groza, ravno tako razmišljanje me potiska v tesnobo. Začaran krog. 

[gogi]

Regina ja, to je strah ki ga ti že zelo dolgo poznaš, naša podzavest ki se je še vedno ne zavedamo. Kaj pa vem, po toliko letih truda sama s seboj se še vedno večkrat ne znam poslušati.
Primer: Že od začetka poletja vem, da gredo otroci na tabor za ves teden. In danes so šli. In seveda, cel teden prej se je nekaj kopičilo v moji podzavesti, srce nabijalo pa se umirilo, spala sem slabo, čuden občutek v glavi...in danes...danes je bilo vse ok...dokler nisem šla v službo...tam pa seveda dodaten stres..misli na otroka...kdaj bo že petek...skratka.. kar želim povedati je, da sami spotenciramo ta k..... strah ter s tem damo prosto pot k..... tesnobi.

[Regina]

Gogi vse kar si napisala drži. Točno to se meni dogaja. Pojavla se strah vezan na zdravniški pregled, ki me čaka naslednji torek.. sigurna sem, da je to krivo. Med vikendom sem začela razmišljat o tem kako bo, a bom zdržala, a bodo dzravniki in sestre razumevajoči do kupa tesnobe, ki ga bom prinesla sabo ... a bo vse ok, a bom spleh preživela vse to  .. razmišljam kako je bilo na prejšnjem zdravniškem, ko je bila zdravnica res neprijetna in sestra taka, da sploh nebi smela biti sestra!!! Strah me je, čez dan se sicer kar zamotim, da ne razmišljam o tem ampak vseeno mi misli uhajajo. Danes sem se zbudila že okrog 5.. nisem se ok počutila, čutila sem  tisti neprijeten občutek po telesu, hrana mi ne paše, ... resno upam, da bo danes dan lažji, kot je bil včeraj in, da se ta muka konča, čimprej. Nazanje je bilo tako res oktobra lani, oz takrat je bilo še slabše, upam, da do tega ne pride sploh. Nevem pa kje se me glava drži in kako naj ukrepam, vraga! 

[PESEM]

Joooj, Regina, kako te razumem. Misliš, da si ok, pa spet pride in nas udari po glavi. Največja finta pa je seveda v tem (kar vemo večina tule gor), da si vse to delamo sami. Res poskušaj čimbolj preusmerjat misli, sploh ko si na delu. Reci si, klinc, zdajle se ne morem s tem ukvarjat, zdajle delam to in to. In samo to. Ja vem, težko je, sploh, ko si že v tistem vrtincu, ki te vleče...
In- vedno mine, tudi tokrat bo, verjemi.
Tudi sama sem par dni ok, potem pa spet- hop, tesnoba. In si mislim, da zdaj je pa res konec, da se mi že meša, da ne bom mogla itd. ampak, ko se vse skupaj umiri, se čudim, zakaj se ne morem pomirit takrat, ko to rabim. Saj je ja vse jasno. Tesnoba ni nevarna, od nje se nam ne zmeša, ne pademo skupaj itd.
Drži se in skušaj se spomniti, kolikokrat si že šla skozi to