Regina.

[Nives]

Hvala vama ❤️
Ja saj ze zdaj je veliko boljse - kar se krckov tice, pa ful se ze smejka.
Vseeno pa ja, tudi pomoje bo malo pogovora prislo prav. Res bi rada, da se ne jezim… pa tole s tasco. Ceprav me je danes spet kar na obrate spravila. Ko pridemo na obisk, ne zivjo ne nic… takoj gre k malemu in ga vlaci iz vozeka… pa prec ko malo zajoka, ga ze dviga.. ceprav vcasih zajokca in zapancka nazaj… pa lupckanje po obrazu mi nekako ni vsec. No to so take stvaro, za katere se mi zdi, da pretiravam… in nebi rada, da sem zato zapeta.
Kaj menite?

Nekje si napisala, da je ona prevec varovala sina, tvojega moza. Ti bi pa tudi varovala sina zdaj tako Zakaj pred poljubljanjem in njenim navdusenjem? Ocitno je tako zelo vesela in navdusena nad vnukom... A ni to zelo lepo? Zakaj bi ona morala kaj drugace? Tasce nikoli in nikdar ne bodo cutile enako do nas, kot nase mame. Skoda pricakovanj, ker je samo razocaranje. Ce pa ni nasih negativnih custev zaradi nepotrebnih pricakovanj, tasca ne bo cutila pritiska in bo lahko izkazala kaj tudi tebi. Razumes?

[Regina]

No saj to tudi ja, vidim samo, kako ona kaj “narobe” dela… a sebe ne vidim, ko hocem isto delat. Noro.
Ravno zaradi tega bi rada to ustavila, ker nebi rada bila taka. Ah smesna sem!

[Nives]

No saj to tudi ja, vidim samo, kako ona kaj “narobe” dela… a sebe ne vidim, ko hocem isto delat. Noro.
Ravno zaradi tega bi rada to ustavila, ker nebi rada bila taka. Ah smesna sem!

Tudi jaz sem bila psihicno tako malo "ujeta" v kaksnem drugem odnosu.. ne s tasco. Na terapiji bos ozavestila te "fore, ki se odrazajo v odnosu do tasce" in razumela potem zakaj se to dogaja ter lahko zacela funkcionirati drugace. Vec ko negativnih stvari projiciras nanjo, tudi ona to zaznava in se ne more dobro pocutit. Kakorkoli je zoprno, ko se nam to dogaja, je izjemno koristna ucna lekcija. Iz tega lahko v casu same pluse potegnes torej in bos isto lahko uporabila se v kaksnih drugih odnosih.

Pa kaksno samoobtozevanje na poti, glede tega tudi nima. Vsi ljudje imamo pac neke svoje stose in vsi se ucimo

Samo pogumno naprej

[Regina]

Se spet malo oglasam, pa ne, da bi kaj bilo narobe, ampak nevem, zdi se mi fajn napisat, tudi ce nihce ne bere 

Nas skratek bo v nedeljo star 3 mesece in res je, kakor ste mi pisale, da bo cas prinesel lazje obdobje. Ni vec toliko joka, res veliko veliko manj! Krckov tudi ni vec, jem skoraj ze vse. Pazim samo pri svezem sadju in zelenjavi, kisu, zelje… take stvari. Moje kile zal vztrajajo pri nizjo, kakor pred zanostivijo, sem na 49 ocitno dojenje vse pobere. Se pa ze res ogromno smejimo, vsakic, konse zbudi se smeji, ne joka vec ob prebujanju (edino, ce se ga zbudi; tega pa ne mara). Prijemlje ze kaksne igracke pa jih nosi v usta, ful spremlja vse. Joj tako se mamo res fajn! Tudi ze sam zaspi kdaj popoldne, zvecer ga sedaj navajam, da se ne uspava vec na rokah, kdaj celo uspe … spimo se vedno fino, vozicek je prisel nazaj v uporabo… sicer je se vedno protestnik ampak je veliko boljse in potem celo zaspi v vozku! Konco spet hodiva na zrak  tudi zamoti se velikooo sam, igra se pod lokom, se pogovarja… tako, da ga nimam vec celi dan na rokah. Bomo videli, ali bo tako ostalo, ali ne. Vem, da pridejo boljsa in slabsa obdobja.
Nas pa sedaj kmalu caka prvo cepljenje in me malo skrbi seveda, kako bo. Ampak bomo zmogli!

Kar se tasce tice, nisem se uspela nic resiti pri sebi. Sla sem na terapijo, ampak nekako ni bilo nevem kako v pomoc. Ko sem povedala, da me skrbijo dolocene stvari, sem dobila odgovor, nekako v smislu, da otroci vedo kje je meja, in ce je pri babico nekaj dovoljeno, doma pa ne, da oni tocno vedo kaj in kako, pa da naj se ne sekiram kaj babica z njim pocne, ko mene ni zraven. Nevem malo mi je bilo cudno vse to…

Sva se pa vseeno odlocila, da ga marca vpiseva v vrtec in ce bo sprejet, bo sel poleg tega, da mi ideja o cuvanju doma ni bila pri srcu, bo tudi izgubili prevec casa z voznjo. Tasca zivi na drugem koncu Lj, guzve so nenormalne… zjutraj bi se vozili doug, popoldne isto… tja, pa domov, pa skuhaj…. In bi raje ta cas prezivela z otrokom. Aja, vrtec pa imamo cez cesto! Tako, da res upam, da bomo dobili mesto za nasega soncka.

[Ribica]

O, Regina, kako sem vesela zate. Super. Uživaj, ker ta čas tako hitro mine.
Moj vnukec pa je danes 6 mesecev.

Ribica

[Nives]

Me veseli, da ste dobro Regina 

[Regina]

Danes pa je na vrata potrkala anksioznost, skrbi nemir - sicer čisto razumljivo, saj je naš mali dojenček dobil vročino. Že včeraj zvečer mi je bilo čudno, ko ni sam zaspal, kakor ponavadi in sem ga morala po več kot 1 mesecu uspavat ... pa sem mislila, da je očitno tekom dneva veliko doživel, saj smo bili pri mojih na obisku, kjer je bil zelo dobro razpoložen.
No pa se je zjutraj ob 5:30 zbudila slabe volje, ko sem ga dala k sebi, da ga nahranim, pa se mi je takoj zazdel topel ... no in res, vročina 38,1. Mene seveda takoj panika, skrbi,... sem poklicala dežurno, ker je tako navodilo do 6. meseca - nič konkretnega, do 38,4 počakat nato svčko, če bo treba.
In smo res svečko tudi dali, ker je vročina narasla na 38,4. Po eni uri padla, sedaj je sicer boljši, vročine nima ali pa je nizka ... še vedno je sicer slabšve volje, se pa vsaj malo smehlja in igra ... no mene pa še vedno grozno skrbi, da se bo vročina spet vrnila ... pa vse ostalo, kako bo, kako bo spal, kako bo jutri, a bo hudo, a bo treba v bolnico ... 
Jedla nisem dons skoraj nič, apetit popolnoma izginil, čudno, da še jokala nisem, ampak nisem daleč od tega. Hjoj .... pa še včeraj sem govorila, da kako fajn, ker je zdrav dečko.

[Aslan]

Draga Regina tole so grenke radosti materinstva.
Ko naš mladiček ni ok nas extra skrbi...
Se s časom navadimo in sprejmemo, da bodo vročine, viroze del otroštva.
Srčen objem ti pošiljam 

[Regina]

Ja res je Aslan, ravno včeraj mi je mama kolegice, katere dojenček ima COVID rekla, da ni vedno vse lepo, da koliko vsega nas še čaka. Rada bo samo, me nebi tako hudo skrbelo oz da nebi bila takoj panična. No samo da otrok čimprej ozdravi

[Regina]

Vedno sem mislila, da nebom nikoli dojeca mamica. Gledala sem se v ogledalo in si govorila ah to nebo nikoli slo …. Pa sem rodila in glej za zlomka - ze 5 mesecev polno dojen.
Zadnje dni pa imava tezave, s katermi se grozno obremenjujem, sem pod stresom, lahko bi ze rekla, da se me loteva tesnoba. Bojim se vecera, noci, novega dneva.
Nisem prepricana, da bo to dojenje se dolgo prisotno,… nikoli si nisem mislila, da bo to tak problem, vedno sem rekla ah sej ce ne pa das umetno mleko, saj je vseeno. Saj je res, ampak mene to vseeno boli. Na jok mi gre ko vidim, kaksne borbe imava zadnje dni… nisem sigurna vase, konstantno me skrbi, kaj pa ce na koncu sploh ne bo zelel niti umetnega mleka, kaj bomo potem?
Nisem napisala kaj tocno je problem, ker nima smisla, mozno je tudi, da je tezava prehodna. Sva ze imela tako, ampak za kaksen dan, sedaj pa ta “stavka” in kreganje trajata ze nekaj dni.
Pocutim se, kakor da nisem zmozna poskrbeti zanj, da je problem v meni…. Lahko da sploh ni, lahko da ga zobki matrajo recimo….. se sama nevem. Uglavnem, mogla sem napisat… ceprav sem napisala pomoje samo 1/3 obcutkov….. ker me res tisci ta tesnoba….

[Aslan]

Draga Regina moje sočutje 

To da polno dojiš že 5 mesec je top in to je to.
Tudi če bi sedaj zaključila je vse ok.
Jaz sem postopoma zniževala dojenje, ko se je začela uvajati druga hrana,
kar je po moje nekje okoli 5 meseca. Na koncu smo imeli dojenje samo še za pocrkljati zvečer in za bonding mama-otrok. Počasi smo prešli na adaptirano mleko, kašice itd ... Dojenje pa samo "ljubeče druženje".

Če mu že dodajaš hrano morda želi več hrane ...?
Dokler je otrokova teža OK je zagotovo vse ok.
Nič ni narobe z adaptirnaim mlekom - sploh pa po 5 mesecih polnega dojenja.

Bolj je težava, če otroček ne pije iz dojke se lahko dojka vname, otrdi itd ...
Ponudba-povpraševanje sistem se poruši namreč.
Bolj ko otrok vleče več bo mleka, manj ko vleče manj mleka se formira.

Draga Regina tvoje detece je dobilo od tebe do sedaj VSE in res VSE kar je potrebovalo.
Dojenje polno 5 mesecev je top!
Meni se nikoli ni zdelo nujno potrebno, da se otrok doji še pri 1 letu ...
Sploh pa, ko dobiva zobke in ugrizne je sila neprijetno in boleče za nas mame.

Srčen objem in pogumno naprej ... 

[Regina]

Hvala Aslan 

Ja, samo kar zaključit se ne da, še vedno je to njegova osnovna hrana. Tudi uvajanje GH bo še nekaj časa trajalo, preden bo povsem nadomestila mleko aja, flaške ne pozna, ne zna iz nje piti, sem pu žež ponujala npr. čaj pa neve kaj z njo delat, zato me je toliko strah, da če bi dala adaptirano, da bi isto samo gledal in nič jedel .... drugi teden začneva s uvajanjem kosila, dopoldansko malico že pridno jeva, sicer samo sadje, bo treba še kaj drugega počasi dodajat 

Danes sem šla preko sebe in nehala mu vsiljevat, če ni želel mleka. Jedel je ob 12h kar obilno sadno kašo + mleko. Ponudila mu naslednjič ob 14h, 14:30, 15:30 .. zavrnil vse, ni želel. Ob 16:30 pa je. Se pravi, ni bil lačen. Moram se skulirat in ga poslušat, mu zaupat, da bo jedel, ko bo on želel.

Se pa veselim dneva, ko bo prava hrana v celoti nadomestila dojenje, ker me psihično res izčrpajo dnevi, ko se dajeva s tem.

Hvala še 1x!

[Aslan]

Moram se skulirat in ga poslušat, mu zaupat, da bo jedel, ko bo on želel.

Se pa veselim dneva, ko bo prava hrana v celoti nadomestila dojenje, ker me psihično res izčrpajo dnevi, ko se dajeva s tem.

Tako ja, poslušat njegove potrebe, uglasit se na njega.
Otrok ne bo stradal namenoma, nikoli.
Tudi iz flaške se bo naučil piti, izberi kak tak cucelj, ki bolj posnema obliko dojke.
Ali pa malo namaži dudko s svojim mlekom tok da 1x potegne pol mu bo že jasno kaj mora narediti da priteče mleko.

Pošiljam objem 

[Regina]

Spet sem pred novo oviro. Sama sabo.
Sincka uvajam GH ze od sredine decembra. Lahko recem, da sva kar uspesna, imamo ze dop.malico in kosilo, zajtk sedaj uvajava 2 tedna. Tukaj nastane ogromen problem. Moj otrok kdaj noce jest. Pac mu ponudim in vzame 2-3 zlicke in ne zeli vec. Jaz cisto vem padem. Ponujam, ponujam,… potem prideva do tocke, ko bi najraje mu usta na silo odprla in mu dala za jest. Mu se naprej ponujam, ga nahecam da odpre usta…. Zacnem se jezit; On v jok, jaz se se bolj jezim….. toliko ene jeze se nabere v meni, ko ne zeli jest! Nevem zakaj! Zdi se mi, da je sedaj ze toliko velik, da bi pa ja lahko pojedel! Ista stvar kot dan prej (zajtrk), en dan prej pojedel vse, naslednji nic! Ne razumem! Potem pa te FB skupine, kjer mamice slikaho obroke svojih otrok, mlajsih, kako jedo, veliko, razlicno…. In potem tole pri nas. Overall je priden za jest, potem pa pride dan ko kar nekaj strjaka.

Tako sem jezna nase, da mi pride to do zivega. Ker res postanem oseba, ki ne zelim biti, govorim stvari, ki jih nocem, ze zadiram,…. V takih momentih bi najraje sla boksat boksarsko vreco!
Nevem zakaj sem taka! … ali je zarado otrostva, da je v podzavesti kaj, ker mene so ko se bila v osnovni, mogoce se prej, silili jest… sem mogla bit za mizo dokler nisem pojedla! In vceraj sem svojemu se ne 8 mesecniku rekla, da bova jedla dokler nebo pojedel! Kaksna mama to rece?!

Danes sem jokala, in potem me je gledal, in prisel do mene… zdaj se ze nastavlja na noge pa to in srce me je bolelo, da ima tako mamo…

[Nives]

Spet sem pred novo oviro. Sama sabo.
Sincka uvajam GH ze od sredine decembra. Lahko recem, da sva kar uspesna, imamo ze dop.malico in kosilo, zajtk sedaj uvajava 2 tedna. Tukaj nastane ogromen problem. Moj otrok kdaj noce jest. Pac mu ponudim in vzame 2-3 zlicke in ne zeli vec. Jaz cisto vem padem. Ponujam, ponujam,… potem prideva do tocke, ko bi najraje mu usta na silo odprla in mu dala za jest. Mu se naprej ponujam, ga nahecam da odpre usta…. Zacnem se jezit; On v jok, jaz se se bolj jezim….. toliko ene jeze se nabere v meni, ko ne zeli jest! Nevem zakaj! Zdi se mi, da je sedaj ze toliko velik, da bi pa ja lahko pojedel! Ista stvar kot dan prej (zajtrk), en dan prej pojedel vse, naslednji nic! Ne razumem! Potem pa te FB skupine, kjer mamice slikaho obroke svojih otrok, mlajsih, kako jedo, veliko, razlicno…. In potem tole pri nas. Overall je priden za jest, potem pa pride dan ko kar nekaj strjaka.

Tako sem jezna nase, da mi pride to do zivega. Ker res postanem oseba, ki ne zelim biti, govorim stvari, ki jih nocem, ze zadiram,…. V takih momentih bi najraje sla boksat boksarsko vreco!
Nevem zakaj sem taka! … ali je zarado otrostva, da je v podzavesti kaj, ker mene so ko se bila v osnovni, mogoce se prej, silili jest… sem mogla bit za mizo dokler nisem pojedla! In vceraj sem svojemu se ne 8 mesecniku rekla, da bova jedla dokler nebo pojedel! Kaksna mama to rece?!

Danes sem jokala, in potem me je gledal, in prisel do mene… zdaj se ze nastavlja na noge pa to in srce me je bolelo, da ima tako mamo…

Ojla Regina

Socutje do tebe Če so tebe silili, da ješ, imaš seveda to v sebi in notranji vzgib, je da ti želiš doseči enako.

Ampak... ti imaš zdaj možnost zavedanja, kar že počneš. Da želiš ti ravnati drugače.

Ker seveda.. tudi mi odrasli nimamo vsak dan čisto enakega apetita in se dogaja, da pojemo kdaj manj, kdaj več. Tako ga ima čisto naravno tudi tvoj sinko.

Vem, da je to zelo zahtevna situacija. Tudi mi smo imel issue okrog hrane. Kdaj in koliko malice poje, da bo lahko normalno jedel kosilo. Da bo sploh jedel kosilo. Kaj bi jedel in kaj ne bi jedel. Če i bilo po njegovem bi on itak eno dobo živel od nuggetsov s pomfrijem ali špagetov bolognes.

Ko smo začel z GH sva šla z mojim na ekološko kmetijo in nabavila res drago sadje in zelenjavo. Potem sem jaz nevem kaj vse pripravljala za prvi obrok.. Dve ure sem ga pripravljala. Tamal je pa gladko ven vse spluval.. No, takrat ni bilo smešno, sploh po takem trudu.

Socutje do sebe Če si boš dala sočutje in razumevanje vsakič, ko te bo jeza popadla, ko ne bo hotel jesti, si zmagala. Sploh, če boš začutila še kako svojo bolečino pod jezo. Postopoma se bo to prevesilo, da ne bo več issue. Ga boš presegla

Ampak sočutje do sebe. Obsojanje deluje obratno. Če tega ne boš upoštevala, ne bo šlo.

Že vidim zmago 

[Ribica]

O Regina,
res nočem pametovati, v celoti razumem tvoja čustva. Čeprav so moji otroci že zdavnaj odrasli, se še spomnim tega. In moja mlajša hči ima 11 mesečnega sinka in se ubada s popolnoma enako težavo kot ti. Ob tem, da ima naš vnukec še težo na spodnji meji. Ampak ko noče jesti, noče jesti. Ne pomaga nič drugega, razen Frutek. Tistega pa vedno poje 

Če te kaj potolaži - tudi to obdobje mine.
Saj vem, to je najbolj tečno, ko ti kdo to reče.  Ampak je res....

lepo bodi,
Ribica

[Aslan]

Draga Regina glede na tvoj zapis jaz mislim, da se tu verjetno prebuja tvoja prtljaga otroštva. Tebe, kot si zapisala, so silili s hrano in vztrajali, da je treba vse pojesti (stran pa že ne bomo metali - priden otrok vse poje - če ne poješ sedaj tudi pol ne dobiš itd " ...itd).

Sedaj ko si ti mama in otrok ne poje, se tebi vklopi "notranji starš" (copy-paste od tvojih) in zahteva enako od svojega otroka. Sočasno se v tebi lahko prebuja tvoj "nemočen notranji otrok", ki se lahko skozi jezo pokaže tvojemu otroku. Občutek NEMOČI je zelo neprijeten (in znat sedet s tem občutkom ni lahko), brez da reagiramo.

Naš "odrasli del sebe" pa sprejema situacijo kot je tu in zdaj. Tvoj sinek je normalno ješč in le tu in tam odkloni hrano. Jaz bi temu rekla "modrost telesa", ki jo je vredno spoštovati. Otrok naravno začuti, da mu nekaj ne paše in odziva se pristno. Probaj mu priti nasproti - ga slišati in upoštevati - se uglasiti na njegovo potrebo. S tem bo ohranjal to, da bo znal slišati svoje telo. tudi ko bo velik (samo v primeru da redno odklanja hrano je potrebno raziskat zakaj).

Vsak otrok je svoj svet. Ne primerjaj ga z drugimi. IG in FB fotke so nerealne in potem se s tem primerjamo. Redke mamice pokažejo pristne situacije. Fotkamo pa ponavadi le tisto kar je fotogenično (tudi jaz, psa, hrano itd ...).

Pomembno je poskrbet prvo zase, za svoj notranji mir. Ko trčimo ob oviro, najdemo "vzorce familije" moramo to samo narest eno revizijo in videt, kaj želimo nesti naprej in kaj spustiti in se odločit za drugačen pristop - bolj sočuten do otrokovih potreb. (to da otrok mora pojest vse - je zgolj in samo zato ker starš tko misli da je prav, ker mu je hudo stran hrano metat ali se boji da otrok ni dovolj jedel ipd...)

Sočuten objem 

[mina]

Ja, moja hci ia 40 let in bi o hrani in hranjenju lahko napisala knjigo.
Celo njeno otrostvo in mladost smo se "igrali" na razne nacine, da bi jedli.
Moj nono je rekel, da otok ob polni spajzi in hladilniku ne bo umrl od gladu.
Ti recem Regina, da ko sem se nehala sekirat, ce bo jedla in koliko bo pojedla, se je njen odnos do hrane popravil.

Zato bi ti svetovala, da otroku nastavi / ponudi razlicne jedi da si lahko sam vzame, nic silit, nic "igranja" okoli hranjenja. Predvsem pa nic panike s tvoje strani. Zajtrk, kosilo, vecera - skupaj za mizo, ti lepo jej, njega opomni, da ima na razpolago to ali to. Za malico mu nastavi Prav tako, da si sam postreze. Ne glej ga kaj dela, posveti se svojim zadevam.
oja hci je se danes suha - okoli 48/50 kil. Sem zdravnico ze od njenega leta in pol sprasevala kako naj jo hranim. Potem i je pa lepo rekla: "Kaj ste vi debela, kaj je moz debel? Ne, torej kaj bi rada. Otrok je popolnoma zdrav in naj ima reje kilo premalo, kot 10 dek prevec. Otroci pojedo, kolikor rabijo, mi odrasli pa jim ta nagon unicimo". Verjemi mi, da sem se krepko zamislila. Racunaj koliko sem bila suha - 48 kil, rodit sem sla s 55kg. Hci je iela 3200g in jaz naslednji dan spet 48kil. Evo, tako je to.

Potem sem dobila vnukinjo, 19 let danes in je z njo enako. Zdravi obe, a dve glisti. Sama  sem se zredila ko ti zacnejo horoni noret, pol se sladkorna je naredila svoje. In tudi sama bolj poslusam svoje telo. Jem ko sem lacna in kolikor mi pase. Sem postala pravi fatalist. Enostavno sprejemam stvari, kot se mi predstavijo in ne razisljam vnaprej kaj dosti. S tem je verjetno prisla tudi mirnost in vse se lepo poslihta.
Cool down in predvsem brez panike. Ce ima otrok pred nosom, bo ze jedel, ko bo lacen.

[Regina]

Drage moje, iz srca se zahvaljujem vsaki posebej za odgovor, vzpodbudo in lepe misli! 
Oh ko bi vedele, kako se po glavi tepem. Po vsem skupaj, mojem jamranju okrog te hrane, se zdaj pocutim
Groznooo, ker sem se s tem SPLOH obremenjevala… zdravje, zdravje je najbolj pomembno… nas mali pikec je zbolel in imamo sedaj ze skoraj 3.dan temperaturo, svecke,… oh kako sem zalostna in v skrbeh. Ne spim, nimam apetita, samo cakam in molim, naj ze mine.

Potem si pa recem - da sem jaz sama vsega kriva, ker vlecem nase take dogodke s tem, kako jamram, kako ga kregam… na, zdaj pa imam. 

[Nives]

Drage moje, iz srca se zahvaljujem vsaki posebej za odgovor, vzpodbudo in lepe misli! 
Oh ko bi vedele, kako se po glavi tepem. Po vsem skupaj, mojem jamranju okrog te hrane, se zdaj pocutim
Groznooo, ker sem se s tem SPLOH obremenjevala… zdravje, zdravje je najbolj pomembno… nas mali pikec je zbolel in imamo sedaj ze skoraj 3.dan temperaturo, svecke,… oh kako sem zalostna in v skrbeh. Ne spim, nimam apetita, samo cakam in molim, naj ze mine.

Potem si pa recem - da sem jaz sama vsega kriva, ker vlecem nase take dogodke s tem, kako jamram, kako ga kregam… na, zdaj pa imam. 

Ojla

Zdaj imas pa priloznost, da se nehas tolci po glavi. Ker tudi to ne koristi ne tebi, ne otrocku. Vse kar steje je odlocitev, da bos vnaprej drugace. In da dvignes sebe, ker bos tako tudi najbolj pomagala otroku.

Na vseh nas mamah je, da se po malem celo materinstvo ucimo. Nobena ni idealna. Vse mame postajamo v casu