Socialna fobija?

[all.star.anna.91]

Pozdravljeni!

Stara sem 25 let in imam diagnosticirano bipolarno motnjo. Zdravim se z antipsihotikom Torendo (1mg) in stabilizatorjem razpoloženja Depakine Chrono (2x 150 mg). Zadnje čase se ne počutim več tako dobro kot ob uvedbi zdravil. Nimam volje do življenja, čeprav nimam misli na samomor. So se pa pred kratkim začele pojavljati nove težave. Kadar sem v družbi (vsakodnevno) na pijači postanem živčna, tresejo se mi roke, ker sem kadilka se potem nenormalno trosi roka v kateri imam cigaret, postanem panična, roke se mi potijo. Cigaret pogosto ugasnem še pred koncem, ker me je sram tresenja. Roka se trosi tudi, ko nesem pijačo (ponavadi kavo) do ust. Vedno bolj sem panična in v strahu, izogibam se iskanja službe, saj sem pred strankami in ljudmi nasplošno preveč panična, tresejo se roke, potim se itd. ...

[Tadej]

Hej.

Pojdi k zdravniku in povej to.

Se ti vsaj sanja kaj bi bil razlog nervoze/tresenja?

[all.star.anna.91]

Čakam, da pridem na vrsto pri novem psihiatru. Sem dosti googlala o možnih vzrokih pa mislim, da gre najverjetneje za neke snovi v možganih. Drugače nimam nobenega vzroka, saj se mi v družbi nikoli ni zgodilo nič tako slabega, da bi me lahko bilo zato strah. Itak se nenehno bojujem z depresijami. Verjetno spet premalo seratonina al kaj 

[Tadej]

Kar se depresij tiče....i feel and understand you.

Upam, da kmalu prideš na vrsto in se ti počutje izboljša :-)

[all.star.anna.91]

Čudno mi je, da se kljub zdravilom ne počutim več okey. Ob teh identičnih zdravilih in enaki dozi, sem bila lani super vesela in polna energije.

[Tadej]

Ne poznam teh zdravil. Lahko telo razvije toleranco na njih?

[all.star.anna.91]

To pa ne vem.

[all.star.anna.91]

Dobila sem nov antidepresiv, in sicer Cymbalto. Kakšne izkušnje s tem?

[Lost]

Dobila sem nov antidepresiv, in sicer Cymbalto. Kakšne izkušnje s tem?

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,15532.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,11059.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7960.0.html

[nekogirl]

pozdravljeni.

že nekaj časa sem tukaj ampak še nisem napisala to kar me zares muči. sicer me sčasoma sploh ne muči, ampak zdej to vidim da je ratal res velik problem.
po naravi sem tiha oseba, kateri več ne paše velika družba in spoznavanje v živo.. včasih se zelo opazi da sem dvolična, ker se mi zdi da res nisem kot drugi. in včasih mi paše druženje, včasih ne. sama sebe s tem takooo zmedem da imam res vedno zmešnjavo v glavi.
skratka moj problem nastane ko mi nekdo preprosto reče živjo/dober dan. včasih odgovorim brez problema, včasih pa niti pogledati ne zmorem, tako me je sram in v tistem trenutku bi najraje postala nevidna. v mislih se mi pojavijo grozne stvari in na trenutke postanem zelo žalostna, ker ne morem spravit skupaj ene besede tujcu in niti osebi ki je že dolgo poznam. jezna sem nase ker se včasih še vedno ne morem obnašati svojim letom primerno. in vedno imam v mislih da si vsi samo grdo mislijo o meni. prevečkrat se mi tudi zdi da nikoli nebo nič iz mene, ker nič ne znam in nič ne vem..
vse to zaradi slabe vzgoje oziroma starša sta bila prezaposlena in nista posvečala dovolj pozornosti. in da o komunikaciji sploh ne govorim. sploh se ne premaknem iz te točke, ker me je strah da se sploh nikoli ne bom. in vedno ko pogledam druge, se mi zdijo tako odločni, kot da imajo že vse planirano in plus se znajo obnašati. in potem pogledam sebe in vidim le razočaranje. vse mi potem postane kot neka igra, vsak igra to kar mora, meni pa se zdi da sploh nikamor ne pašem.. niti nevem kaj hočem, ker me večina stvari ne zanima, ker prehitro obupam.
večkrat so mi tudi rekli ''kot da si nevzgojena'', in če se želim spremeniti, mi postane tako težko, stare navade takoj pridejo nazaj, in spet se znajdem v krogu. ni mi problema govoriti o tem kakšno vzgojo sem imela, da tega pač ne poznam, ampak še vedno vidim da je to za druge, ki takšnih težav niso imeli, nerazumljivo. na koncu sem vedno jaz čudna.
tako se mi zdi kot da sem začetek svojega življenja spustila ali pa da to sploh nisem bila jaz, ker se ničesar ne spomnim.. tako kot da določene stvari poznam, samo tisto osnovno kar je potrebno za dober odnos s komerkoli, se mi sploh ni vtisnilo v glavo. in se moram zdaj učiti kar traja že predolgo brez uspeha. (npr. živjo, kako si, hvala, prosim..) govorim o vljudnosti in pogovoru nasplošno, o spoštovanju druge osebe.. seveda vse to poznam, le da nikoli nisem imela priložnosti tega 'vaditi' kot otrok, oziroma se tega normalno naučiti. kot da vse to zdaj prvič spoznavam, ker prej sem o tem gledala le v filmih.
vem da se sliši čudno, vse to imam jaz še bolj za čudno, in da o podrobnostih sploh nebom govorila.. ker me je že tako sram vsega, vse mi gre že na živce, in nevem več kaj naj si mislim o tem.

zanima me vaše mnenje in seveda če je tudi komu drugemu zaradi takih 'smešnih' stvari težko.
hvala že vnaprej.

[zelo_resen]

nekogirl

Je bilo zanimivo prebrat tvoje doživljenje. Kot da bi hotela povedat, da ne veš al delaš prav ali narobe. Kot da si stalno v dvomu o svojem obnašanju v odnosih. In posledica je potem tud to, da te je sram, ker maš občutek, da verjetno spet kaj narobe delaš in si slabo mislijo o tebi.

Meni se zdi nekako tako: Vsakemu se zdiš nekolk drugačna. In ne moreš drugim ustrezat. Glej raje, da ustrezaš svoji vesti, svojim željam kaj želiš biti.
To da se želiš spremeniti se meni zdi tud malo tvegano, ker spremeniti v kaj - to kar nisi? Ok, neke stvari spremenit ja, sam ne da se spremeniš v to da boš drugim ok. Vsaj jaz zase vem, da se ne želim spremenit v to kar bi drugi želeli, da bi jaz bil. Ok do neke mere ja, samo moraš začutit in se strinjat,...

Ja, meni je tud včasih težko, ko se mi zdi da ne pašem v ta svet. Saj bi si želel, da bi bil mojster odnosov in bi drugi uživali v moji družbi, samo nekako vem kaj si želim v svojem življenju in mi je lažje, tudi če nisem od vseh sprejet, vsem zabaven, vsem zaželjen...

Hm, nič posebnega ti nisem napisal. Mah, mogoče ti bo lažje že samo zato, ker sem ti vsaj kaj napisal. Upam

[majč]

Pejdi nazaj k psihiatru in opiši problem in menjajta zdravila.
Tudi jaz imam bipolarno motnjo.

pa srečno!

[majč]

Čudno mi je, da se kljub zdravilom ne počutim več okey. Ob teh identičnih zdravilih in enaki dozi, sem bila lani super vesela in polna energije.

če si vmes padla v krizo tolk močno, da je zadeva zrela za hospitalizacijo me ne čudi, da isto zdravilo ne učinkuje enako. sama sem bila 7 let na neki kombinaciji zdravil, ki se je super obnesla. danes ne drži več. mam zdaj zyprexo ob kateri skozi dan nisem sadirana, včasih pa bi ob uvedbi tega zdravila bla koma. zadeva se spreminja. krize raje preprečuj kot zdravi, torej drži se zdravil, prvo pa nagruntajta kombinacijo.

maja