Ojla,
dejstvo je, da nič ni večno, še vsolje ne. Minljivost in smrt sta od vedno nekaj kar ne poznamo in obvladamo, proti čemur smo nemočni, nepripravljeni.
To je pa za nas paničarje, anksiozneže nekaj nepojmljivega. Da neka stvar ni pod kontrolo. Ma ni šans...Panika, tesnoba sta na pohodu.
A tako je. Lahko ti povem, da sem tisto leto, ko sem v 6 mesecih izgubila 3 bližnje osebe popolnoma krahirala. Vsak dih mi je postal čuden, bog ne daj, da je kaj zaškripalo v telesu. Iskala sem simptome in jih našla vse. Posebno, če sem brala kake pametne
članke v raznih revijah.
Ne vem, kaj me je spodbudilo, da sem se odločila da bom enkrat kasneje
umrla, medtem pa bom polno živela. Mislim, da je bila kapa polna. Ti rečem....olajšanje...lahkotnost bivanja...
Ne berem več takih člankov, ne berem niti specifikacije na zdravilih, ki jih jemlje. Kajti, če mi jih je dohtar predpisal, me valjda ne bodo ubila. Diham na škrge, slabše kot prej, ker so mi v tem času diagnosticirali astmo. Ampak ne mislim več na smrt v takih okvirih kot prej.
Ja, umrla bom, ampak ves ta čas, ko sem še živa, ga uživam maksimalno.
Želim ti, da se tudi tebi nekaj preklopi v glavi in odmisliš na smrt.
