Generalizirana anksiozna motnja

[aleksis]

Pozdravljeni!

Prosim za pomoč in nasvet vseh staršev, ki so se spopadali in soočali z generalizirano anksiozno motnjo.
Sin je star 14 let in obiskuje 8. razred. Je prav dober učenec. Že od nekdaj je bil tih, pošten, nežen, sramežljiv. Od meseca marca pa ni zmogel več v šolo (strah pred govornimi nastopi). Po priporočilu socialne pedagoginje in učiteljev smo ga tudi starši v to prisilili, pahnili, kar je pripeljalo do več paničnih napadov. Imel je uvedeno medikamentozno terapijo (AD). V šolo še vedno ne zmore (doma je tri tedne). Ne morem ga spraviti v šolo (ne s prijaznostjo, razumevanjem, odločnostjo, jezo - nič ne pomaga). Psihiatrinja pravi, da ga moram razumeti, a ne vem kako dolgo. Psihologinja je predlagala, da začnem s postopkom za usmeritev otrok s posebnimi potrebami, da ga zaščitimo.
Kakšne so vaše izkušnje?

LP, Aleksis in hvala.

[simonchy]

Pozdravljeni,
vprašala bi vas samo, kakšen je vaš pritisk do njega (bil včasih, malo prej, zdaj)? Kakšna so vaša pričakovanja od njega? Kakšna pričakovanja so bila od učiteljev? Kako se je razumel s sošolci? Čedalje bolj opažam, da je vse večji pritisk na učencih (biti popoln, najboljši) in tako se zlomijo. Ne pustimo jim biti takšni kot so, seveda z nekaj spodbude, delom, organizacijo doma.
Verjamem, da bo sedaj zanj vse težje priti nazaj v šolo (dokler se stanje ne umiri, svoje naredijo tudi zdravila) - mnenja drugih, sošolci. Vsekakor tak otrok potrebuje psihološko obravnavo (zdravstveni dom, kasneje v šoli) , bi pa vas napotila morda do svetovalne delavke, da se mogoče dogovorite za delo doma, učenje in potem individualno preverjanje, da si pridobi potrebne ocene, saj se bliža konec šole. Težko bo otrok zbral dovolj moči in poguma, da se bo spoprijel še s strahom priti ponovno v šolo. Morda pa tudi, ne poznam njegove fleksibilnosti, učenja itd.
Glede postopka usmerjanje, res bi bilo najbolje začeti postopek, vendar se morate zavedati, da pomoči ne bo deležen to leto, če bo sreča jo bo pridobil drugo šolsko leto (dokumentacija, komisija).
Tako da, jaz bi vam osebno svetovala interni dogovor med učitelji in vami, da bo otrok imel čas za okrevanje in hkrati lepo zaključil razred (fotokopiranje snovi, pomoč sošolcev z zapiski, preverjanje znanja individualno oz. izjemoma popoldan). Vprašajte na šoli za možnosti, ki so na razpolago.

Vse dobro

[aleksis]

Pozdravljeni!

Najlepša hvala za odgovor in vaše razmišljanje.
Torej...Pritisk glede ocen ni bil vršen nikoli. Vse njegove ocene so bile njegovo samostojno delo. Za vsak trud je tudi bil vedno pohvaljen, četudi ni bila dobra ocena.
Že kar nekaj časa sem opažala, da ni imel veliko prijateljev, zelo težko je sam začel pogovor, težko je vzpostavil stik z očmi, v šoli ni uporabljal stranišča (ves čas ni hodil na WC), ni se pogovarjal in javljal na telefon.... Torej vsi znaki socialne fobije. Ker sem v mladosti tudi sama bila podobna, žal temu nisem posvečala preveč pozornosti. Napaka....žal.
Medikamentozno terapijo jemlje 3 tedne. Skrbi ga, kaj porečejo sošolci, kaj učitelji, ki vedo kako je z njim. Ves čas ponavlja, da z njim ni nič narobe. Se strinjam, da potrebuje psihološko obravnavo, ki jo tudi ima. Toda pot, kako priti do nje....to pa je druga zgodba.
Veliko sem prebirala glede šolske fobije. Večina jih meni, da mora otrok čim prej v šolo, saj vsako odlašanje prinaša še večje probleme. A mi smo neuspešni. V šolo pravi, da ne, da noče, ampak ne zmore. Še posebej se me je dotaknilo, ko mi je dejal, da nas zanima samo šola, šola, nihče pa ne vpraša, kako se on počuti, ker ne zmore v šolo.
Psihiatrinja je podala mnenje, da gre za hudo obliko anksioznosti, pri čemer je otrok razvil hud strah pred šolo ter izrazit občutek krivde zaradi izostajanja od pouka. Psihologinja je podala mnenje, da gre za generalizirano anksiozno motnjo, s paničnimi napadi ter obsesivno kompulzivno simptomatiko.
Vidim, da nima ne moči in poguma, da zopet vstopi v razred. Ali je možen interni dogovor, brez odločbe?
Doma smo v hudi stiski, ker vemo, da se šola bliža koncu, on pa se ne more spraviti k učenju in začeti obiskovati šolo. Še posebej težko razumemo, da je med vikendom sproščen, nasmejan, v nedeljo zvečer pa postane nemiren, vznemirjen in negotov.
Veliko se pogovarjamo, ga vzpodbujamo k izražanju njegovih občutkov, poslušamo, skušamo razumeti - čeprav imava z možem občutek, da sva slaba starša, saj otroka ne moreva pripraviti do tega, da obiskuje šolo.
Hvala še enkrat in lep pozdrav.

[Toja]

Pozdravljeni...verjamem, da vam je težko, ko se vašemu sinu to dogaja...
Trenutno je še bolj v krizi, ker je komaj tri tedne na AD in še niso dokončno prijeli.

V šolah se marsikaj dogaja, kar lahko negativno vpliva na učence,  ki so občutljivi
in težko prenesejo določene "pripombe" sosošolcev...
Ste se morda vprašali, če se mu je kaj zgodilo v tej smeri...

Priporočala bi pogovor pri psihoterapevtu...to je neodvisna oseba, ki ga ne pozna
in se bo tam morda odprl ter povedal še kaj, kar vam niti ne želi povedat...

Želim vam, da poskusite reševati v tej smeri in da se stvari postavijo na pravo mesto.

Lp

[aleksis]

Pozdravljeni!

Res iskrena hvala za vašo pomoč.
Da, veliko sem razmišljala, ali se mu je kaj zgodilo v šoli ali na poti v šolo. Še posebej, ko sem prišla po njega in ni imel dežnika. Dejal je, da so mu ga zlomili učenci 9. razreda in da niso nalašč. Veliko sva se pogovarjala ali ga kdo izsiljuje, izkorišča, grozi - a vse zanika. Vem, da se mu posmehujejo, ker je močan in tudi zelo velik.
Tudi s strani učiteljev je deležen pripomb na svojo velikost, verjetno ne slabo namerno, pa vendar.
V šoli, je po mnenju razredničarke, vljuden, tih, z njim ni bilo nikoli težav. Ko sem imela sestanek s socialno delavko, razredničarko in ravnateljem, so mi povedali, da noben učitelj ni opazil, da bi imel težave. Kar se mi zdi skoraj neverjetno, saj je že njegovo izogibanje kontaktu z očmi več kot očitno.
Posebej ima težave z eno učiteljico. Preden je prišlo do akutnega stanja, sem prosila, če bi lahko govorni nastop, katerega je znal brezhibno, na pamet, povedal v kabinetu, ali kako drugače, saj ga je zelo strah. Dejala je, da če nima odločbe, bo kaj takšnega težje izvedljivo in da mora govorni nastop opraviti kot vsi ostali. Ves čas je poudarjala samostojnost - a on v tistem akutnem stanju ni zmogel poskrbeti zase, kaj šele za kaj drugega. V tem akutnem stanju, ga je tudi vprašala. Dejal je, da je znal, a ni mogel povedati,ker ga je bilo tako zelo strah, za kar je dobil negativno oceno. Prvo v teh letih. Lani je za ta predmet imel drugo učiteljico in je imel zaključeno 4. Sedaj pa ima tri trojke in enico. Razložila sem mu, da to ni konec sveta, da je sedaj najbolj važno, da se pozdravi, vse ostalo se bo uredilo. Sicer je sam zelo kritičen in pove, da ni ona nič kriva. V teh treh tednih jemanja AD sem ga enkrat uspela prepričati, da je šel za tri ure v šolo. In ga tudi pohvalila, ker je to zmogel, saj sem videla, kakšne napore je vložil. Ko je prišel domov, me je kar zmrazilo, ko je dejal, da ga je prej imenovana učiteljica "grdo" gledala. Sem mu razložila, da on to samo tako čuti. Sam ne želi, da se pogovorim s to učiteljico.
Naj povem, da velikokrat uporablja besede, saj bom zmogel, uspelo mi bo..... in mislim, da nam po majhnih korakih, "step by step", to tudi uspeva. Kot sem rekla razredničarki, to je tek na dolge proge.
Sicer imam z razredničarko dobre izkušnje, sodelujeva, pokliče tudi domov in vpraša kako se počuti.
Da, samoplačniško obiskujeva psihoterapevta, kateremu zaupa in pove, da ga razume.

Hvala vsem, ki imate te izkušnje, (zasebno ali poklicno), da vsebino preberete, me razumete in podate svoje razmišljanje in nasvete.

LP

[simonchy]

Pozdravljeni,
bom delila z vami, kako vas (skozi pisanje) občutim. Zdi se mi, da res zelo dobro razumete otroka, ga spodbujate in mu daste vedeti, da ga imate kljub vsemu radi in da je pomemben, vreden. To se mi zdi ključnega pomena tudi za njegovo okrevanje. Glede pritiskov - sem vesela da je tako. Vseeno so včasih najhujši pritiski samega sebe - kar zahtevaš od samega sebe, ki pa je pri vašem otroku kar velik (že podatek, da čuti krivdo za izostajanje od pouka, pove veliko)
Zanima me samo še, kakšno stanje je bilo prej? Ali je bil od zmeraj bolj tih, sramežljiv? Seveda če ne želite deliti tega z nami, ni potrebno, rada bi samo, da malo razmislite sami pri sebi. Aha, saj ste zapisali glede videza nekaj...hm...zanimivo...ja obdobje najstništva, pubertete, kjer pa je ključnega pomena videz  in zato vsaka beseda na to temo lahko zaboli.
Glede strahu pred šolo - ja, strah se bo najverjetneje na začetku povečal, vendar se mi zdi, da potem ko zdravila bolj primejo je lažje...imaš več moči, energije in se lažje spopadeš. V vsakem primeru pa bo težko, verjamem, sploh pa pri otroku, ki je v občutljivem obdobju (najstništvo, sledenje avtoritetam, vpliv družbe, sošolcev).  Morda se doma kasneje zmenite, kaj bo rekel v šoli, da ne bo še zaradi tega v strahu - kaj naj pove, kako naj pove itd.
Še predobro razumem otroka, ki pravi da ne zmore (in ne da noče) - ker je okupiran z drugimi stvarmi - kako bo npr. nekoga pogledal, mu kaj rekel, kako bo izpadel itd.

Glede internega dogovora - zagotovo se lahko na šoli dogovorite za sprejemljivo obliko. Res da je težje, če ni odločbe, vendar je to izjemna in resna situacija in je pomembno kako se jo reši, da bo imel otrok kar najmanj posledic. Če pa bi lahko dobili kakšna priporočila od zdravnika, psihiatra, psihologa pa še toliko bolje.

Lep pozdrav.

[aleksis]

Pozdravljeni!

Še vedno se vrtimo v začaranem krogu. Otrok ne zmore v šolo. Ves vikend je nasmejan, vesel, zvečer pa postane zelo prestrašen. Pravi, da ne more povedati zakaj. Navaja, da komaj čaka, da gre v srednjo šolo in začne na novo. Navedel je, da so mu učenci 9 razreda zlomili dežnik, polili vodo na glavo, se norčevali. Ker ga nikakor ne moremo pripraviti, da gre v šolo, sumim, da je bil žrtev nasilja. A kaj, ko ne želi spregovoriti. Ta njegov strah je res grozen..... Ve samo tisti, ki to dejansko vidi.
Kaj menite, a bi on to zaupal psihologu oziroma pedopsihiatru? Ali lahko to strokovnjaki zaznajo? Ali otroci to povedo hitro ali zadržujejo zase in se bojijo? Vedno smo se pogovarjali in mu dopovedujemo, da mu bomo vedno stali ob strani in pomagali. Največkrat ponavlja, pustite me. Je pa res prestrašen in v šolo dejansko ne zmore.
Ali ima kdo podobne izkušnje?

LP

[simonchy]

Pozdravljeni,
svetujem vam, da ga nekaj časa sploh ne obremenjujete s šolo, da bo imel možnost okrevati. Vem, da gre proti koncu šole, vendar resnično upam, da ste se s šolo dogovorili za kakšno sprejemljivo obliko.

Otroci ne zmorejo zaupati takoj, vendar imajo strokovnjaki določeno znanje, načine pristopa, vodenja, vprašanja in dobro opazujejo - vse to pa pripomore k hitrejšemu zaupanju in sprostitvi otrok. Velikokrat se otroci  tudi lažje pogovarjajo o težavah z nekom - neodvisnim in nevpletenim.

Jaz imam izkušnje kot "opazovalka" - imeli smo primer, ko je bil strah učenke tolikšen, da ni zmogla več hoditi v šolo (kot navajate tudi vi), šola in starši so se odločili za šolanje na domu naslednje leto, tisto leto pa se je učenki pripravilo vprašanja, ki se jih je naučila in je potem prišla v šolo pisat oz. odgovarjat, toliko da je izdelala razred in leto.

Ste se na šoli že kaj dogovorili?

Res želim, da bi našli rešitev za dobro otroka.

[Cvetlica]

Strah izgubi pomen ko ga ubesedimo. Skušajte ga prepričati da vam zaupa kaj vse se je zgodilo. Će ne želi vam pa poskusite s psihologom. Dajte mu občutek razumevanja in varnosti. Otroci stvari dojemajo malo drugače in nekaj kar je nam samoumevno mogoče njim ni. Ne silite ga v šolo, vendar iz svojih izkušenj vem da če predolgo odlašamo obveznosti se občutek da smo nezmožni, nevredni in "zgube" samo povečuje. To da ga pohvalite za majhne zmage je res super in mu bo pomagalo dvigniti samozavest. Pomagajte mu odkriti orodja kako naj se loti svojih strahov.

Vso srečo