Mene pri takšnih člankih, kot je tale v linku, najbolj moti to, da so pisani z vidika slišečih ljudi. Za gluhe so čisto mimo odstavki kot je prvi odstavek članka:
"Če je posameznik v družbi bolj tiho, to še ne pomeni, da je depresiven. Lahko je introvertiran - na voljo ima omejeno količino energije, ki mu jo druženje črpa, povrne si jo lahko le v samoti. Lahko je sramežljiv – strah ga je, da bi se osramotil, zato je zadržan. Lahko pa trpi za socialno fobijo. Kdaj gre za osebnostno lastnost in kdaj za motnjo, ki bi jo morali zdraviti?"
Oprostite, res ne vem, kako bi pri gluhemu, ki je v slišeči družbi tiho, ker se zaradi gluhote ne more vključiti v pogovor, diagnosticirali, da je depresiven, introvertiran, sramežljivost ali socialno fobijo in podobne osebnostne lastnosti in motnje, če je edini kriterij zgovornost?
Zdi se mi, da se nekatere skupine prav potiska na stranski tir ravno zaradi diagnostičnih kriterijev, ki se uporabljajo, saj gluha oseba ne more najti svoje diagnoze, če bi za kakšno motnjo resnično trpela in tako ne poišče pomoči. Svojo nezgovornost pač pripiše temu, da je gluha in zanjo je vse rešeno. Niti ne pomisli, da bi utegnila imeti kakšno depresijo, sramežljivost, introvertiranost, socialno fobijo ali kaj podobnega. Zato je treba za diagnosticiranje zgornjih motenj uporabiti širši nabor simptomov, ki bi presegli morebitne telesne oviranosti in nanje telesne lastnosti in oviranosti ne bi vplivale.
Poleg tega pa utegnejo gluho osebo, ki bere ta članek, takšni odstavki ne le zmesti, ampak tudi prizadeti, prestrašiti, kajti ugotoviti utegne (še zlasti, če ima
zdravstveno anksioznost ), da so lahko v tem, da se v slišeči družbi ne pogovarja veliko, skrite kakšne psihične motnje in problemi.
Mogoče je res, da je pri slišečih ravno po zgovornosti najlaže prepoznati osebo, ki ima kakšno motnjo ali osebnostno lastnost, vendar pa je treba vedeti, da so lahko posredi tudi razne telesne pomanjkljivosti, ki prav tako vplivajo na zgovornost, zaradi česar je treba diagnostične kriterije tako prilagoditi, da se da motnjo ali problem diagnosticirati v vsakem primeru.
Tudi drugi odstavek:
"Ljudem, ki uživajo v samoti in pogosto potrebujejo čas zase, pogosteje raje prisluhnejo, kot glasno govorijo, namesto druženja s prijatelji izberejo branje knjige ali samoten sprehod, družba pogosto prilepi etiketo: nedružaben, sramežljiv, skratka: nenavaden."
Torej je oseba, ki ne sliši in se zato ne pogovarja toliko, zelo pa uživa v samoti in aktivnostih, ki jih počne sama, nenavadna? Samo zato, ker ne sliši! Japajade!
TA stavek me je zelo prizadel, ker se me kot osebo z okvaro sluha zelo pritakne. Sem namreč zelo občutljiv na tem področju.
Želim pa povedati, da tudi introvertiranih ljudi, kar jih poznam, nihče nima za čudne. Ni vedno tako, da bi se od ljudi pričakovalo, da govorijo in govorijo.
Ogromno je tudi aktivnosti, ki se lahko izvajajo v družbi, pa ti ni treba govoriti oz. veliko govoriti, da si prisoten oz. aktiven - npr. skupinski športi, plavanje, pohodi, izleti, obisk kina, gledališča, koncerta, športnega dogodka, vodene razstave v muzeju, ipd.
Sploh opažam, da se bolj ceni poslušanje kot zgovornost in da je molčečnost marsikdaj pozitivna lastnost.
V članku je tudi vprašanje, ali mi druženje z ljudmi energijo daje ali jemlje. Tukaj pa je vse odvisno od tega, v kakšni družbi sem. Meni druženje s prijatelji, ljudmi, ki me razumejo, energijo da. Če pa po pomoti zaidem v družbo čustvenih vampirjev, ljudi, ki iščejo moje šibkosti, namesto da bi me sprejeli takega, kakršen sem, mi pa energijo vzame. Mislim, da to velja za vse (ali pa vsaj za mnoge - morda so tudi takšni, ki jim čustveni vampirji energijo dajejo) ljudi, ne le zame. Torej tudi to je eden od dejavnikov, ki ga je pri diagnosticiranju motenj in osebnosti na podlagi zgovornosti treba upoštevati.
Zase žal samo iz kriterija zgovornosti težko ugotovim, koliko na mojo samotnost oz. družabnost vpliva izguba sluha in koliko stanje na osi ekstrovertiran - introvertiran.
Samo, ojoj, proti sredini članka, sem prebral, da introvertirani ne potrebujejo nenehnega dogajanja. No, tukaj pa lahko kontriram - jaz dogajanje potrebujem in to kar dosti dogajanja
Vedno kaj počnem in prav je tako.
In ravno to je to - želja po dogajanju me spravi bolj med ekstrovertirane, zgovornost med slišečimi pa bolj med introvertirane. :/ Tako da ne vem, kam bi se popredalčkal... Gibljem se tudi raje tam, kjer je družba, ker me gibanje po osamljenih poteh straši... Ne maram čiste samote... Rad sem med ljudmi, a govorim ne tako veliko kot nekateri drugi. Delam pa ob njih in z njimi druge zanimive in lepe reči
A nihče mi še ni rekel, da sem čuden.
