Saj ne vem kako naj začnem.... Ja, najbrž pri pozdravu. Pozdravljeni vsi skupaj! Sem čisto nova na forumu in nisem nova pri anksioznosti in paniki. Trenutno preživljam drugo epizodo po 5 letih stanja kot v pocukranem ameriškem filmu
... Berem vas pa že dolgo, včasih me pomirite, včasih bi vas pa kar zlasala;)-malo šale o tem, ko kdo napiše kaj kar mi ni všeč ali pa je preveč realno in mi še poveča strah. No pa da vas samo ne berem in da pokažem, da sem tudi pismena
, je tu še moja zgodba.
Po prvem porodu sem se prvič srečala s paničnimi napadi, anksioznostjo. Bili so novi občutki, ki jih nisem bila vajena in so me popeljali v pravo grozljivko... Majhen otrok, mati pa panika na dveh nogah. Omotice, težko dihanje, občutek nerealnosti in izgube nadzora, ter grozne misli da se mi bo zmešalo in bom kaj naredila otroku, čeprav na to nisem nikoli pomislila. Strah, da mi bo padel iz rok, da bom padla skupaj, ko bom z njim na pregledu.....in še marsikaj. Ker sem po naravi raziskovalka sem hitro vedela zakaj gre. Zgolj zaradi lastnega miru sem opravila tudi samoplačniški pregled ščitnice in ekg. Po 6 tednih sem do svojega zdravnika prišla že z diagnozo s katero se je samo še strinjal in kasneje tudi psihiater. Začela sem z jemanjem asentre in po treh mesecih spet normalno zaživela. Zdaj je na vrsti pocukran ameriški film
. Asentro sem jemala dve leti, ko sem prenehala nisem imela težav. Nato sem še enkrat zanosila. Včasih se je pojavil strah, da se bo zgodba ponovila, vendar se na to nisem kaj dosti ozirala. Po porodu je bilo vse super. Bila sem samozavestna in panika se ni ponovila. Ker mi je tako dobro šlo, sva se z možem odločila še za enega otroka. Vedno sva sanjala o treh. Nosečnost je bila težka, krvavitve, krči, čudne napovedi in nato porod v 34tednu, daljše bivanje v bolnici.... Spet se je pojavila tesnoba, že v porodnišnici nisem skoraj nič spala, grozljivka se je vrnila... Po prihodu domov se je tesnoba samo še sprevrgla v panične napade, vse še huje. Občutek da ne bom sposobna skrbet za tri otroke me je ohromil in dosegel vrhunec, ko je mož končal z očetovskim dopustom. Sama s tremi otroki, jaz pa kot panika na dveh nogah (razbijanje srca, težko dihanje, tesnoba, mehke noge in občutek da bom padla skupaj). Sedaj že 6tednov ponovno jemljem asentro. Ko sem mislila, da prvič ne bi moglo biti hujše na začetku jemanja sem se pošteno uštela. Zdaj je bil pravi pekel in še vedno traja ampak se ne dam. Slabosti in posledično hujšanje, tresavica, tesnoba ki ti ohromi trup in panični napadi v taki obliki da sem resnično mislila da ne bom nikoli več "normalna". Ekrat je bilo tako hudo da sem klicala v polje. Predpisali so mi pomirjevala ampak nisem vzela nobenega ker se bojim odvisnosti in otopelosti. Najhuje od vsega je bilo pa to da so mi šli na živce moji otroci, nič krivi, tako zelo nič krivi, jaz sem jih "spravila" na ta svet zdaj pa morajo gledati mamo zombi
.. Po treh tednih se je pojavilo nekaj žarkov sonca, vsaj dobila sem občutek da imam ponovno nadzor nad možgani in ne kemija. Panika se je zmanjšala v petem tednu. Tesnoba pa zaenkrat še ostaja...to je sedaj na meni. Treba bo začet na novo postavljati sistem. Hodim na psihoterapijo, poizkušam delat predvsem na značaju. Sem izredno nepotrpežljiva, vse hočem takoj in si enostavno naložim preveč. Sem perfekcionist, ki hoče imeti vse pod kontrolo. Trenutno je pa najhujši strah pred strahom, drugače se ne znam izraziti in to mi povzroča tesnobo. Strah me je tudi, da bom zaradi strahu slaba mati, čeprav vem, da sem sposobna. Strah me je slabih občutkov, ki me pripeljejo do tega, da se fizično slabo počutim in slabo funkcioniram. Si pa vsak dan govorim da bo danes vse ok in, da sem vesela, da sem preživela prejšnji dan. Je pa tesnoba najhujša zvečer, ko se vse umiri in ostanem sama sabo. Tukaj se začne začaran krog strah pred strahom. Zanima me kako je vam uspelo ta krog prekinit, kako začneš sam sebi verjet da ni razloga za strah čeprav si to ves čas govorim. ? Trenutno sem na 87, 5mg asentre ker počasi povečujem ker me vsako povišanje zelo zadane s stranskimi učinki. Jemljem pa razdeljeno v dva odmerka zj.50, zv.37.5mg po priporočilu psihiatra zaradi stranskih učinkov. Menda je važen odmerek v 24urah, kasneje ko se telo navadi bom jemala 1x na dan. V dveh tednih bom na 100mg. No kdor bo prebral tale moj prispevek bo sigurno mislil, da je po dolgem času prebral roman tako dolgovezim
... Saj življenje je še vedno lepo...danes sem ugotovila, ko sem hranila najmlajšo hkrati sem z nogo ta večjemu štimala risanko na dvd in gledala kje pleza ta srednja, da imam različni nogavici in da sem si najbrž pozabila umit zobe...pa sem pomislila kako je bilo 6let nazaj, ko malih škratov še ni bilo. Res da sem imela ujemajoče nogavice in umite zobe ampak nisem bila še nikoli tako srečna kot zdaj. Lahko bi rekla da sem srečno panična ali še bolje panično srečna
....je pač moralo tako biti in sem trdno odločena da je to moja zadnja epizoda. Zdaj pa samo še borba do zmage in pocukrani filmi do konca svojih dni
. Hvala že v naprej za kakšno diskusijo. Lep dan vsem. Grem še mal pogledat moje tri speče falote, čeprav si brez slabe vesti priznam, da mi paše malo miru, ko kuham kosilo in pišem roman
