Kje je moja pot? izgubljanje zivcev brezup, brez suporta...

[Nadja]

Veckrat sem ze pisala na forum tako da me nekateri ze poznajo. Rojena sem bila na Svedskem in ko mi je bilo 2 leti smo sli v slovenijo. potem sma z mamo ostale same po 1 letu in oce odsel v tujino tako smo ziveli 13 let in se videli 1x na leto. oce mi je bil tujec hkrati sem ga takrat najbolj potrebovala. s 14 leti sem zavrgla zivljenje v sloveniji in odsla na Svedsko z mamo. (mama je alkoholik nemocna in sem se mogla odlocat namesto nje zelo nemocna labilna oseba) ker mi tam ni bilo vsec sem hoces noces mogla iti nazaj v slovenijo saj so v tujini prehladni ljudje zame in ne prenesem ignorance in izoliranosti ki si jo delezen tam. nesrecna sem bila in mislila vsak dan na samomor. zelo sem trpela. in tako mi tudi v sloveniji ni uspelo ustvariti zivljenja ki sem si ga zelela. bila sem brez podpore starsev in sama. ze pri 20 letih. in  tako ze brez  prihodnosti in brez srece iscem delo in fanta 13 let. od 20-33. leta. oce ne verjame vame in ravno danes mi je rekel da ne bom nic podedovala po njem da bo raje vse dal neznanim osebam in naj se ne hodim na njegov grob jokat. a oce bi mogal biti oce ob vsaki situaciji in NIKOLI obupati. a ker moj oce nima zivcev je pac obupal ker ne more vec z mano. po ocetovi strani sta tako bila 2 samomora in ena ima sizofrenijo in moj oce slabe zivce. a ker starsa noceta pomagati sebi tudi meni ne morata pomagat ceprav sem ju prosila da bi sla h kakem psihologu da bi se malo pogovorila in imela raje sebe in takrat bi tudi meni znala bolje pomagati a noceta. njihova zveza je cisto obupna ni ljubezni spostovanja razumevanja drug drugega onesrecujeta in jaz tega ne morem vec gledat zato sem se tudi odmaknila to tudi mene onesrecuje saj sem mogla biti njihov zakonski svetovalec psiholog itd.
no in sedaj moja dilema. ker mi v sloveniji ne uspeva se pocutim nesprejeta odrinjena kot da tu ni pravi place to be zame. sama ne vem kje naj bom kaj naj pocnem saj nisem dobila pravih smernic od oceta saj oce ti da smernice in odlocnost v zivljenju. moj oce mi je dal smernice naj bom na svedskem a jaz nisem zelela ker tam so ljudje hladni in ker sem zivelela tam 10 let in videla kako so hladni ljudje res mi je bilo grozno in bi raje umrla kot da sem tam celo zivljenje brez fanta in ljubezni. a isto se mi dogaja tudi v sloveniji. ker sem nesrecna odbijam fante in sem v depresiji tako da tudi tu nimam nic. in moja dilema. denar in financna sigurnost na svedskem in ljubezen in custva v sloveniji. kako naj imam oboje? pravijo da vse ni mogoce imeti a verjetmite poznam nekaj ljudi ki imajo vse. in imela bi vse ce se starsa ne bi tako selila sem in tja ker sta mi s tem tudi unicila zviljenje in se sedaj se lovim kam sploh spadam. na svedskem mi ni vsce in ce bi imela denar bi definitivno ostala v sloveniji. tu je pa denar problem. in depresija. ce ne bi bila depresivna bi morda imela normalno delo tak pa se vlece vlece starsi mi skacejo po glavi da nisem sposobna tako da jaz pa samo norim. ne vem kaj naj. ne vidim izhoda. tu ni denarja tam ni custev. kaj naj storim. ne vidim izhoda. ne vidim resitve. ne vidim poti. zdi se mi kot da sem zaslepljena z negativnimi mislimi in slabimi izkusnjami ki so mi zatemnili razum in razsodnost. prosim pomagajte in mi pokazite svetlo luc v zivljenju ce sploh kje je in izhod iz mojega labirinta. ce sploh je...

[Nadja]

aja se to...
moj oce je ful depresivc in negativist... vcasih imam obcutek kot da mi noce dobro da me hoce spravit s tega sveta. nobenega suporta nobene pozitivne misli - s tem me spravla samo v brezno brezupa in depresije. kot da je vse zakleto in nisem dovolj mocna da bi se borila proti vsem tem. upam da 1x najdem moc.

[ton]

Nadja, smernice lahko čakaš še leta in desetletja - ali pa se lotiš in sama postoriš kaj zase. Res, tvoja zgodba je nesrečna, ampak stotine gastarbajtarskih otrok je, ki so jih starši v želji za zaslužkom kot mačke vlačili gor in dol po svetu, tudi večini 'stacionarnih' nam starši niso pustili jasnih navodil in priročnikov, kako naj obvladamo življenje - pa kar nekako rinemo.
Zate se mi zdi naravnost nujno, da nehaš ves čas objokovati in obtoževati starša. Naredi nekak načrt. Če nameravaš ostati tukaj, bo verjetno najbolje, da se najprej posvetiš zdravju (torej na pogovor k psihiatru), potem neki finančni samostojnosti (torej na zavod za zaposlovanje) in naposled življenju (torej v neko obliko druženja, na začetku morda na Šent ali Ozaro, v kako prostovoljstvo...) in potem naprej.
Poskusi razmisliti, kaj bi lahko pomenilo prednost. Ena stvar je gotovo večjezičnost, švedščine tule ne obvlada veliko ljudi, morda vprašaj kar na veleposlaništvu, če bi se našlo kako delo. Morda imaš kako izobrazbo, ki bi bila tu zanimiva - premisli tudi v to smer.
Vsekakor pa najprej obišči psihiatra, tole tvoje vrtenje v krogu prav gotovo ni v redu.
Srečno!

[marika]

Nadja,

lepo pozdravljena,

mislim, da sem že brala tvoje poste. Nič, OSAMOSVOJITI SE BOŠ MORALA POPOLNOMA in se nekako spraviti s svojimi koreninami. Nenehno podoživljanje krivic ti ne bo pomagalo.
Ali imaš kakšnega partnerja?
A si kaj razmišljala o otrocih?
Morda boš lažje zaživela, če si boš ustvarila svojo družino, saj se mi zdi, da ti manjka občutek pripadnosti. Zdi se mi, da se še vedno iščeš.
Verjetno bi ti bilo lažje, če bi imela službo in pripadnost službi.
Nekako boš morala presekati začarani krog, mi ti lahko predlagamo rešitve, odločaš seveda ti.

marika

[Nadja]

ja sama vem da se bi mogla osamosvojit a kot je rekel ton najprej zdravljenje. saj sem imela ze ene 5 sluzb in se jokala v sluzbi tako da sem vse izgubila. ker sem psihicno na dnu. tako da dobesedno imam pritisk iz vseh strani: oce pravi da sem nesposobna in hoce da bi sla na svedsko, mama pravi da mi ne da vec denarja ker se z 200 eur komi prezivljam, fant me tako nihce noce ker sem depresivna kdo bo zdrzal z mano? tu me ovirajo se leta in potem se moja depresija tako da res sem v razsulu. ja pa osamosvojitev bi bila nujna. sedaj sem spoznala prijateljico in veckrat studiram da bi sla kar k njej ziveti. 125 eur na mesec pa se druzbo bi imela. edino kar me moti je da kadi v stanovanju jaz pa ne kadim. bom videla kako bo. ja pripadnosti nimam.imam jo samo s to prijateljico sedaj jo poznam le 5 dni. drugega pa nimam. hvala bogu za njo. tudi njo je oce zavrgel na isti nacin kot mene. ne pogovarja se z njo in mu je v sramoto ker je bivsa nerkomanka tako sem jaz ocetu v sramoto ker sem brezposelna in ni nic z mano. ja res grozno.
tako da partnerja nimam. o otrocih? ma kaj pa vem dokler ne bom sebe spravila v red pa nasla partnerja se mi zdi da nima smisla razmislat o otrocih. pa se finance so na psu tako da... ni predispozicij. ceprav ce bi imela predispozicije 1x se pravi denar, partnerja, da sem sama stabilna bi ga pa imela otroka in druzino

[vesnav]

Morda je po petih dneh prehitro, da se preseliš k "prijateljici"...

Nadja, že imaš kakšnega psihiatra, ki bi ti pomagal urediti psihično počutje?

Nadja, kaj če bi vsaj en teden ne mislila na očeta in mamo, ampak nase in si poiskala zdravniško pomoč? Probaj si narediti urnik, zjutraj vstani, se uredi, morda res pojdi v Ozaro, Šent, kar je predlagal Ton, zapolni si dan, zvečer se umiri, poglej kakšen film, čez nekaj časa pa se začni ozirat po nekem priložnostnem delu, dokler ne bo prišel spet en novi čas. Najprej pa se stabiliziraj.
In poskusi, če je mogoče, ne imeti toliko stikov s starši. Nenazadnje si že velika punca in jih ne rabiš. Vsaj ne takih, ki te režejo z besedami.

Verjamem, da si zelo močna in ti bo vse to uspelo, kar ti iz srca želim.

Vse dobro, draga Nadja.

Vesna

[Nadja]

hvala vesna res je ja mas prav. cimmanj s starsi bolje je. se strinjam. ja res sem velika punca a ves kaj mi je ena psihologinja v avstraliji rekla? konugnativna psih. bla. rekla je da moja podzavest misli kot da je se vceraj bil dan ko me je oce zapustil. in je rekla da naj si govorim: odrasla sem (I am grown up now) itd. veckrat da bo moja podzavest RAZUMELA da sem odrasla. problem je ce smo doziveli kake traume in je tako zivo v nas da se vedno mislimo da je blo vceraj kar se je zgodilo. res moram se skoncentrirat na sedanjost druge ni. upam da bom dovolj mocna ker veckrat pogrnem.

[poletje]

Nadja, poišči si pomoč psihoterapevta in zdrži z njim, poslušaj ga, imej zaupanje in DELAJ NA SEBI!!!

[bikica66]

Nadja res si že velika punca in morala boš ukrepati,kajti to kar ti živiš ni življenje ampak slabše kot životarjenje.Vsega naši starši niso krivi in tako kot pravi Ton - tudi tisti,ki smo stalno v svoji domovini,ni rečeno,da smo od staršev kaj dobili za pot v življenje odrasilh.
Kot velika punca boš morala sama sebi uredit življenje ne glede na to kje boš živela.Staršem dokaži,da zmoreš nekaj narediti iz sebe.K prijateljici pa se nikar ne seli po petih dneh znanstva,saj te že zdaj moti njeno kajenje - ko bi bile pa skupaj bi se našlo še nešteto drugih stvari.Prijateljstvo je potrebno negovati in ga nadgrajevati.Jaz imam rada vse svoje prijatelje in rada se družim z vsemi - a na dopust odhajam najraje sama - upam,da veš kaj ti hočem povedati. Nihče ne bo potrkal na tvoja vrata in te vprašal : če bi šla na kavo,če bi šla v to službo,če bi šla na zabavo s plesom . Vse te korake moramo napraviti sami od sebe,pa čeprav je to zelo težko - tako je. Ne zapiraj se pred svetom - pojdi ven - stori nekaj zase - vsak je svojega življenja krojač - enim je lažje - drugim težje - a vedno v življenju je tako 

lp

[Arwen]

ce smo doziveli kake traume in je tako zivo v nas da se vedno mislimo da je blo vceraj kar se je zgodilo. res moram se skoncentrirat na sedanjost druge ni.

problem je, ker si dovoljujemo podoživljat non stop, 24h/dan vsak dan, dan za dnem, leto za letom... problem je, ker si ujeta v začaran krog in nočeš iz njega... problem je, ker že vnaprej odklanjaš vse po vrsti, od strokovne pomoči do službe do vsega.... in živiš v včerajšnjem dnevu, ki ga več ni.

Precej nasvetov si dobila že od forumašev, poskušaj upošteva danes enega, jutri drugega... na tebi je, draga Nadja, samo in izključno na tebi. Samo ti veš, kje je tvoja pot....

Objem 
Arwen

[Nadja]

ne odklanjam strokovne pomoci. hodim k enem psihologu v vojniku ki mi tako tako pomaga. nasla sem eno super terapeutko v soc. sluzbi a nima sredstev in casa da mi pomaga in to me ful jezi. hodim pa se k enem drugem in na eno drugo terapijo. sploh ne odklanjam pomoci a zdi se mi kod da ne najdem prave osebe za pomoc. razen enega iz senta ki je ok. sem pa tudi v cakalni vrsti za zdravljenje depresije in boga vedi kdaj bom na vrsti. rada bi si pomagala a pot je dolga in moras najt pravo osebo - terapeuta za pomoc.

[Arwen]

Nadja, glede na to, da si še vedno odvisna od staršev, je prva pot finančna samostojnost in potem naprej... istočasno z jemanjem AD-jev in podporo strokovnjaka jo BOŠ obdržala, le volja, pogum in vztrajnost so potrebne s tvoje strani... in ko bo reden prihodek, postaneš samostojna... in tako naprej...

[Jagodka]

Nadja, že to, da si na forumu povedala svoje težave je napredek. Iščeš rešitev in našla boš svojo pot.
Glede na to, da si brez dela in se najbrž tudi zaradi tega še bolj zapletaš v črne misli, je zaposlitev res del rešitve.
Si se vprašala, kaj bi finančna neodvisnost prinesla v tvoje življenje? Koliko si se z neodvisnostjo - materialno, od staršev pripravljena spoprijeti? Koliko te je tega strah?

Če boš začela s finančno neodvisnostjo, boš lažje premagovala tudi čustvene tegobe. Počasi bodo tudi ta negativna čustva do staršev dobila drugačno dimenzijo. Manj bolečo.

Mogoče bi za začetek iskala službo s skrajšanim delovnim časom. Lahko tudi kot prostovoljka. S tem bi dobila občutek vrednosti, da nekomu pomagaš.

Kaj pa to pomeni, da si v čakalni vrsti za zdravljenje deprasije?