Everyday is a brand new deal!

[matheu__]

Zgleda da se noben ne more identificirat z mojo težavo 
hecam se

[ton]

Ajd, da ne čakaš: "Zakaj mi uspe frcnit flipa na "dobre dneve" kar tko brez posebnega truda in zavestnega napora, medtem ko mi taisti trik predstavlja hud problem na kak drug dan...bi ti reku nevem."

LEj, a se z zobno ščetko pogosto suneš v nos?
Ene stvari z vajo pač avtomatiziramo. Zato recimo športniki trenirajo.

Glede vzorov pa: ja, na neki točki jih zmanjka. Tako je odraščanje. Samozavest pač pravi: zdaj sem pa jaz car, zdaj naj drugi posnemajo mene. kakšno s taro finto pa velja ohraniti. Za vsak slučaj.
Meni ne rata vsakič, včasih pa. Dober občutek, ti rečem.

[urssska]

Yp...ljudi definira nepopolnost... Evo, moja modra misel for today...

[matheu__]

Ajd, da ne čakaš: "Zakaj mi uspe frcnit flipa na "dobre dneve" kar tko brez posebnega truda in zavestnega napora, medtem ko mi taisti trik predstavlja hud problem na kak drug dan...bi ti reku nevem."

LEj, a se z zobno ščetko pogosto suneš v nos?
Ene stvari z vajo pač avtomatiziramo. Zato recimo športniki trenirajo.

Ful je frustrirajoče vedno znova se učit "ščetkat", delat flipa al pa random stvar, ki si jo v preteklosti že zapopadu. Loh avtomatiziraš zadeve, ni problema. Sam pri meni se odavtomizirajo - to je problem. Tko, da je treba verjetno res skoz drgnit eno in isto, da ti ostane v krvi.

Glede odraščanja in vzorov maš prav; ker si mislim isto. Ampak veš kaj je. Ok, si sam svoj car, si pereš, likaš, služiš cekin, ipd. Ampak nevem še vedno mam eno željo met nek "safety net" in osebni "orakelj", na katerga se bom obrnu, ko ne bom več znal naprej. Nek tak "hint generator", ko naslednja poteza postane nejasna.   

[ton]

Tole o 'zapiku' (ne morem si kaj, da ne bi iskal domačijskih izrazov) je tudi povsem logično vprašanje, ki je mnogim hudo zapleten prehod - če vzameva za primerjavo računalniško igrico: kot da na neki stopnji ne veš več, kaj še moraš narediti, da prideš na naslednji nivo. Veš pa, da te zadaj, kjer si bil, čaka še kak naci ali pa ono 'žderalo' iz pacmana...
K sreči nam v življenju največkrat ni treba velikih zadev spremeniti v trenutku: nanje se lahko pripravimo, izdelamo nek postopen način. To ni hinavščina in ziheraštvo, to je povsem realističen pogled. Klinca, če rukneš s tisto tvojo rolko, je res dobro vedeti, v katerem predalu so slamce, ne?
Seveda so ti 'zapiki' različni. Nič ni narobe, če ohranimo nek odnos s starši, s prijazno turšico za slovenščino iz srednje, s sosedi in sosedami... malo drugače je pa seveda z nekdanjimi ljubimkami in ljubimci, ki nam kar naprej generirajo (oziroma jih mi sami) neke podobe nenadomestljivosti...
Ampak, stari, tudi to mine, garant.

[Sinuska]

uau
to je odličen zapis!  na kak način primerjaš premagovanje ovir v športu in v lajfu! 
očarana sem. kot učiteljica slovenščine in kot plezalka!
enako doživljam plezanje. zato sem tudi začela z guganjem po vrvi. ker sem se hotela naučiti, da se ne smem predat. moram priti na vrh. toliko sem razumela. ti si pa ta moj moram napisal tako subtilno, da ti takoj dam oceno: sedi, 5! 

hvala za te zapiske!

[moonica]

to je odličen zapis!  na kak način primerjaš premagovanje ovir v športu in v lajfu! 

podpis

ful se najdem v tvojem zapisu ...
nekak v to smer gre moje razmišljanje zadnje cajte ...

[matheu__]

No pri skejtanju sem nekako že dosegu vse kar sem lahko v okviru mojih sposobnosti in časa, tako da se lahko samo še usedem in uživam v statusu lokalne legende in zganjam avtoriteto nad mularijo.  Analogija rolkanja in življenja je zanimiva (in verjetno gre pri "asocialnih" (nemoštvenih) ) športih za isto reč. Tam si, sam pred sabo, z orodjem, ki je za vse enako in edino kar te izlušči iz ozadja je sposobnost. Pri skejtu je to kombinacija jajc, motoričnih spretnosti, ugodne karme, vetra in PREDVSEM sposobnosti prečiščevanja svoje glave nepotrebnih "vsiljivk"; nevem ko delaš "skok s prijemom" (haha, kako se to bedno sliši) čez skakalnico mora bit zadnja stvar, ki ti pride na misel...nevem razmišljanje kdo hudiča bo nadomestil Wilsona v peti sezoni Zdravnikove vesti, al pa kdo mi je odtujil "apfel ringe" depra futr iz predala! (mam sestro na sumu)) In zanimivo, da je pri lajfu nasploh pridemo do istih težav. Maš problem pred sabo (oblikovalski, rolkarski, kulinarični, ...) in tvoj interes je ta problem rešit. Če se vrnem k rolkanju sem v enem izmed prvih postov na to temo pisal o tem, da nisem mel izkristalizirane predstave tega kaj sploh želim narest (blueprint) in sem mel samo eno veliko željo po tem da bi flip naredu. TO JE PREMALO. Želja po uspehu ne motivira. Je pač neka ohlapna usmeritev, zarad katere ti pol flip rata šele v 43. poskusu. Bolj ponesreči in verjtnostenm računu. Keč je v tem, da avtomatiziraš vse te generalne usmeritve in se popolnoma poglobiš v proces (pri rolkanju to pomeni da spiješ prej eno pivo, da se kolena mal omehčajo in um sprosti). Tle pa nastopi problem ščetkanja (si bom sposodu kar Tonovo primerjavo). Maš ščetko in si želiš umiti zobe. Maš skejt in si želiš obrnit flipa čez piramido. Simple. Greš in probaš. (ščetkanje zapopadeš mal prej, predivdevam). Filing mam da mene zadnje čase v samih temeljih maje. In se sprašujem neslanostim ala zakaj bi sploh delal flip (ok, zakaj si ščetkat zobe se hvalabogu še ne sprašujem, hehe) Torej, neki, kar mi je blo ko sem bil mulc itak samoumevno. Pač delaš flip, da boš car, da boš boljši, da bojo ženske mokre in whatever. In to je blo tko logično, da pomojem sploh ni prišlo do zavestne artikulacije. In na tej podstati, na tem temelju si se pol lohk brezskrbi pogobil v flipa, ščetkanje, whatever. In si bil uspešen. Ker si se zadevi predal in si se ji posvetil z dušo in telesom, kot temu rečemo. In ni blo tistih zoprnih kjuvanj v možganih ala why the fuck am i here in a sem koga ubil, da moram zdej ponavljat ta drek tok časa, ko bi lahko raje pil pivo v fejst družbi. Mislim tle se začne kažin. In Ton, zato govorim o deavtomatizaciji; torej, ko odrasteš, zadeve niso tok samoumevne in "generalne usmeritve in idejni programi", ki stojijo za tvojim življenjem niso več tok simple. Dejansko, je tko kot je reku Ton; prideš do točke ko postaneš sam svoj idejni vodja, umetnik svojega življenja. The big boss in šev vsega. Sam stari, veš kok je tle ene odgovornosti. Mater, sem pristojen samo za svoje telo in um, ampak to je tumač. Ful stresna služba, haha    In priznam - to me plaši. (Viš ton, nisem tak hardič, haha)

Edit: debugging

[Sinuska]

ja, ja
ampak
koliko ljudi je, ki sploh upa stat na skejtu? mene ne vidiš nikdar! pa da bi kake akrobacije izvajala? ni šans!

ko jaz recimo visim na zaj.... previsu, si mislim, da sem frajerka, ker sem sploh do tam prišla. in ko gledam sodelavke, kako me občudujejo, ker sem kao profi (čeprav nisem dobra plezalka....  ), mi to daje en zagon.

na steno sem prišla iz čudnega razloga: v lajfu sem obtičala. in sem rekla, da moram skočit, pa ni šlo. pol sem šla pa plezat. in sem na steni obtičala. in kaj lahko narediš, ko tam obtičiš? stisneš zobe in skočiš. to sem zdaj prenesla v lajf. super povezava!

zato točno razumem vse, kar govoriš. s tem, da jaz malo v lažje prebavljivi obliki povem isto.

še enkrat pa:
res občudujem tvoj jezik! 

[ton]

Takole bom nadaljeval: sprašuješ o tejle virtualni varianti: oblečejo te v baletno kiklco, pancarje in ono usnjeno ragbijaško kapco proti trganju uhljev, v eno roko ti dajo metlo in v drugo ono ravnilce za prvčke z režami za gometrijske like. V naslednjem trenutku se znajdeš sredi novega Wembleya, množica je hilarična, začne se odštevanje...
Ne, Matheu_, k sreči resnični svet ne zgleda tak.
Vonnegut je v enem od romanov (mislim, da v Mother Night) risal junake in druge ljudi kot daljice v času. Nekako od rojstva do smrti. Med drugo vojno je bilo veliko premic prekinjenih na skoraj istem mestu. No, meni se ta primera zdi zanimiva: smo kot neke barvaste vezalke, se združujemo, spletamo in zapletamo, srečujemo nove in se spet podajamo drugam...
Hočem pa reči to: na dani točki smo vezalka s preteklostjo, s celim nizom stikov, srečanj, vozlov, raztrganin - vse to so nekako naše kompetence, darovi, znanja, izkušnje, družabna mreža - vse to je v danem trenutku prerez ene take vezalke. Nikoli (oziroma samo enksta bo) ni to povsem brezbarven in 'prazen' odsek vezalke. Zato tudi prehod naprej nikdar ni cel, 'od nule'. Jaz sem denimo zelo srečen, da je tako, razumem pa, da se neka vezalka, ki jo še zmeraj vleče vozel k neki drugi vezalki, počuti totalno čudno. In absolutno PRAV je, da človek tu in tam preverja koordinate svojega vezalkanja (po tvojem deavtomatizira), se vpraša po tipologiji, morfologiji, karkolilogiji svojega vesolja - večkrat ko se to vpraša, več ga je.
Tole sem pa fino zameštral, a?

[matheu__]

res občudujem tvoj jezik!

thx, se trudim...ne, ne, sploh se ne trudim it comes natural to me, haha  
hecam se

Aja, pardon, če se ne navezujem glih kej preveč na vaše riplaje; gre za to, da dajem iz sebe, neki kar mislim že dalj časa in nikol nisem znal niti si vzel časa ubesedit. Skejtanje je zlo priročen medij za to. Aja, moje misli skačejo in preskakujejo in dost je logičnih vrzeli. Ampak mam filing, da tle skušam bolj neki sam sebi dopovedat kot drugim. Če se kdo najde v mojih zapisih super. But im doing it for my own selfiish reasons, haha. hecam se.

No, danes bom pustil skejtanje mal ob strani in dajem komad gor k najbolj ustreza mojmu trenutnemu razpoloženju. Gre za HIM - right here in my arms, ki sem jih poslušal v srednji šoli; to je milijon časa nazaj in sem se spomnu nanje prej na čiku.

http://www.youtube.com/watch?v=StrJdI5cfUk&feature=related

Have fun

over & out

PS: Tone; na to pa preprosto moram riplajat; ampak sem pisal ta post glih ko si ti spisal svojega in bom kasneje.

ok samo to za zdaj;

In absolutno PRAV je, da človek tu in tam preverja koordinate svojega vezalkanja (po tvojem deavtomatizira), se vpraša po tipologiji, morfologiji, karkolilogiji svojega vesolja - večkrat ko se to vpraša, več ga je.

Veš na kaj sem se spomnu, ko sem te bral. Zadnjič sem nek preblisk v duhovnih razpravah o bob stezi. Problem tipologije, morfologije oz. blueprinta za svojim življenjem je v tem, da čim se začneš spraševat; zakaj sploh delat flipa; si ven že ven iz bob steze. In zunaj bob steze te čaka nujno razočaranje, ko ti postane jasno; da nihče pravzaprav ne ve, zakaj delajo to kar delajo. Dokler si v "bob stezi" delaš zadeve, ker jih delajo drugi; ker je tako prav, ker to kuri ženske,  ker se tako spodobi, ker drugače ni kruha in ker tako preprosto mora bit. In v sami bob stezi obstaja svoboda, romantika, ljubezen, in ostala življenjska "krama" in "drama" nedotaknjena. Onstran tega pa te čaka eno veliko razočaranje. Ko postane splet vezalk viden in ga imaš pred očmi. Tko da se s tvojim zadnjim stavkom ne strinjam. Večkrat ko vprašuješ same temelje, manj te je. Mogoče je več modrosti, definitvno pa je manj žara. Starejši kot sem, bolj slep postajam za ta ogenj in vedno bolj gluh za simfonijo v školjki

na ostalo repliciram kasneje...

[trina]

"Who's the fucking nihilist around here?!"

"Fuck it, let's go bowling!"

[matheu__]

Im back - kicking & screming,
blood boinling & streaming!

Zgleda, da mi popisovanje težav rolkanja pomaga. Včeri smo skejtali na power in sem bil tko ene 2 uri efektivno na skejtu. Razen par kratkih "down-time-ov" ko sem šou na čik al pa klepetal s kolegi. (mater spet se umika sezona pive, postaja hladno in pomojem bo treba prešaltat na hard-liquor, hehe...razmišljam da bi si nabavu uno flaškico upognjeno, da me termoforizira, ko me zebe.)
No tko, pod črto, včeri mi je uspelo bolj ali manj vse kar sem si zadal. Nekako mi je uspelo odklopit cel svet in folk in pričakovanja okolice (ni ok, če vsi pričakujejo da boš odpelju kruket na railu s prve in pol spušiš. Nasplošno je fajn, da majo ljudje okol tebe realna pričakovanja; ker bolj ko se hypajo, bol so pol razočarani, ko ti kruket na railu ne rata s prve.)  - tko da sem bolj ali manj, samo jst, rolka (in mraz; danes sem ful prehlajen). Kar je dobra enačba za uspeh,  pretirano korajžo (sem cel zlomljen že celo jutro; sem fasal železno štango v koleno) in sladko samopozabo za dve urce. In slednje je to itak to za kar se živi. (Pijem, da bi pozabil, da me je sram, ker pijem...a ni to z malega princa?)

Over & out

[ton]

Bravo, stari.
Anima sana in corpore sano alias svež zrak vse pocajta.

[Amelie]

Ja, pa malo več akcije, da bo manj filozofiranja. 

[matheu__]

Ja, pa malo več akcije, da bo manj filozofiranja. 

Razmišljanje brez učenja človeka izpridi, haha (konfucij)

[matheu__]

http://www.youtube.com/watch?v=cNV_8YXy_QA

It's really over, you made your stand
You got me crying, as well as you planned
But when my loneliness is through, i'm gonna find another you

You take your sweaters
You take your time
You might have your reasons but you will never have my rhymes
I'm gonna sing my way away from blue
I'm gonna find another you

When i was your lover
No one else would do
If i'm forced to find another i hope she looks like you
Yeah and she's nicer too

So go on baby
Make your little get away
My pride will keep me company
And you just gave yours all away
Now i'm gonna dress myself for two
Once for me and once for someone new
I'm gonna do somethings you wouldn't let me do
Oh i'm gonna find another you

[Amelie]

Nisi edini.
Objem.

[matheu__]

Nisi edini.
Objem.

right back at ya! 

No uglavnem, zgleda da bo treba obrnit list, napisat novo poglavje. Ma ne, pišem že na platnice, bom jst kar celo knjigo iz štarta pisal. Ženska, katero sem ljubil je odšla. Ampak hvalabogu mi je vrnila srce in sva se razšla v normalem tonu. Neki malga sva sicer še prčakala ampak to je blo ok, ker sem v tem času mel priliko vsaj mal razčistit in zdej jo bom počasi stavil v predalček. Ne bo easy, je cel milion zadev, ki me spominjajo nanjo. Nanjo se spomnim celo ob banalnih stvareh kot je nakup bombonov, ki sem jih jedel ravno takrat in takrat, ko mi je rekla to in to. Njen duh bo skratka še neki časa vztrajal v mojem življenju, ampak na neškodljiv način. Bolečina, ki jo čutim je lepa...je dokaz, da sem še sposoben nekoga imeti rad na iskren in nepreračunljiv način, kar je dobro. Odnos z njo je bil v štratu pristen in naklonjenost "čista". In ja, ful sem se naučil od nje. (če ne druzga, je vsaj moj "shit tolerance" nekje v stratosferi, haha  ) Ampak v zadnjih par tednih sem jo skoraj zavestno napeljeval, da spozna, da bo pravzaprav zelo nesrečna z mano. Pa ne zarad tega, ker bi bil jst ful neznosen tip, ampak zato, ker sva bila midva popolnoma različna v skoraj vsem. Želel sem da sama sprevidi in na koncu je. Hotel sem, da me ona pusti, ker me bo na tak način lažje pozabila in bo mela vsaj eno zadoščenje. No pustila me je in mi je dala "kartblanš" in zdaj lahko grem s "čisto vestjo" naprej. In grem. In čustva so pomirjenja in počasi bom spet pripravljen na kaj novega. Ampak zelo počasi. Naj se sinapse razgradijo po naravni poti.
Pa anti-woman shield lohk spet spustim, ker mi ni treba več bit tok zoprn in antipatičen do drugih žensk, hehe

[Sinuska]

 
omg, pa smo prišli do bistva!

eno napako si naredil. nisi sam povedal, da je nočeš več. jaz se trudim, da naredim tako, kot meni paše. pa čeprav drugi potem trpi.

sem imela pred kratkim intenziven pogovor z bivšim. vse sem mu lepo povedala. pa je bilo zelo konstruktivno. celo opravičila sem se mu, ker sem delala take scene. ob njem sem namreč imela začetek mojega padanja. ko sem okrevala, sem zbrala moč in šla. ponosna sem, da sem rekla ne neumnemu razmerju. zrastla sem. potem se je na koncu on meni pravičeval, ker mi ni mogel pomagati.  zabavno je življenje. ja, potem, ko si spet stabilen.