Kako se rešiti varne osebe

[hondael]

Prosim za vaše mnenje... Za varno osebo imam moža in to me že zelo moti. RaDa bi se tega rešila. Povsod grem z njim kar me moti. Raje bi ostala doma. Ampak čim pomislim da bi šel nekam me oblije groza...zmedena sem..Kako naj se tega rešim?? Vem da postopoma in da je vse v moji glavi in vem da se mi ne more nič naredit..itd vse vem zavestno in to je še huje...kakšen dober predlog?

[Aslan]

Preberi si kaj na temo "separacijska anksioznost".
Oklepanje nekoga v odnosu ... ponavadi se ustvari simbiotičen odnos.
Psihoterapija ti lahko pomaga ojačati odrasli del svoje osebnosti in ti s tem omogoča,
da razviješ sama kapacitete znotraj sebe, ki ti bodo dale občutek varnosti.

V kolikor je mož s teboj zaradi strahu pred paničnim napadom,
potem poiskusi z postopnim izpostavljanjem.
Pojdi sama ven na sprehod, okoli bloka/hiše je za prvič dovolj in počasi tako stopnjuješ izpostavitev zate nelagodni situaciji. S tem dobiš in gradiš samozaupanje.
Kasneje sta lahko na vezi po gsm a v situacije (npr. trgovina) greš sama.
Itd ..

[hondael]

Hvala Aslan ja bojim se napada...nič drugega. Nekako mi pomaga če vem da je v bližini če ga slučajno dobim. Ker zadnji napad je bil takooo grozen....ne morem ga pozabiti...če se ne bi z možem pogovarajala po telefonu in mi dajal navodila za dihanje bi sigurno izgubila zavest, roke so mi otrdele od mravljončenja (bilo je med vožnjo in sem komaj ustavila avto), nisem jih mogla premikati, da ne govorim o tem da sem bila sigurna da umiram...res je bil hud napad

Vem da bom morala postopoma začeti ampak tako naporno je to za njega in mene

[Srečkica]

Hondael ojla,
naj ti povem, da sem imela sama točno tak/isti problem.

Nikamor brez njega. Ker je vzdrževalec v nekem podjetju in je moral kdaj nazaj v službo popoldan, sem šla z njim, nisem šla več sama niti v drugo sobo ali Bog ne daj v kletne prostore...jaoooo  .

Vem in verjamem da te to moti in verjemi da njega tudi (ali še bolj) - žal.

Tako kot ti je svetovala že Aslan...počasi počasi se začni "odmikat". Sama sem to delala.
Najprej sem šla npr. do nabiralnika po pošto ali sem sama odnesla smeti.
Nato sem odšla že sama v spodnje nadstropje in kasneje že ven pred hišo.
 
Ja, bilo je hudo in bilo je težko, šla sem čez nič koliko prepričevanj, dokazovanja sama sebi da preživim če sem sama minuto ali dve,...doživljala napade panike (takrat sem pač mislila da umiram ), se tresla in zibala, se od strahu dušila, ....ampak sem preživela!!

Sedaj sem ok in sama grem lahko kamorkoli.

Ne obupaj in začni se boriti. Zmogla boš  .

[hondael]

Srečkica hvala..Pri meni ni tako hudo..Lahko grem sama po pošto ali okrog bloka če je on v bližini. Samo mora biti nekje okrog da vem da je čez 5 min pri meni..Če pa bi moral kam it z avtom to je pa druga zgodba

[skylost]

Pozdravljena hondael  .
Jaz nimam ravno tako hudih težav s samoto kakor ti, pa vendar.. Čez dan je vse ok, ko pa se zmrači, pa se priplazi strah.. meni je moj KVT terapevt pojasnil, da v temi (zvečer, ponoči) nimamo več takšne sigurnosti in kontrole, ne vidimo dobro, gibanje je omejeno... in zato ta strah. Meni je bilo grozno 2x - sem bila sama zvečer doma in obakrat priklicala panični napad. Groza. In kaj sem naredila (rešitev): poklicala moža, naj pride hitro domov.. kar je tudi storil in tudi on opazil, da ko ga ni doma, da dobim napade. Tudi zanj je bilo težko. Terapevt je rekel, da moža ne smem več poklicati, naj poskusim premagati to sama, ker v nasprotnem se ne bom nikoli zvlekla s tega primeža straha ven.. in naslednjič ko je šel mož od doma zvečer (na neko zabavo), sem najprej na vso silo hotela z njim (samo da nisem sama  ). Ampak ker je bila zabava samo za moške, me seveda ni vzel s sabo, sva se pa dogovorila, da če bo kriza, naj ga pokličem, bova po telefonu preživela napad... Kakor je odšel skozi vrata so mi že misli začele uhajati, začele so se dobro poznane bolečine, zbadanje v prsih, tesnoba... vzela sem Aspirin, da bolečine izginejo, se veliko pogovarjala s sinom, naredila kopel, se sproščala, brala knjigo... ni mi bilo prijetno ampak nisem imela kaj... in ko sem bila res zaspana, sem odšla v posteljo. In tako preživela brez napada biti doma zvečer brez moža  . To mi je dalo takšen pogum in vlilo samozavest, da od takrat panike več ni zvečer ko sem sama. Terapevt je bil res presrečen, ko sem mu povedala, kako sem sama sebe prelisičila z Aspirinom proti bolečinam. Tako da svetujem ti, da pogumno... mogoče res postopoma. Jaz sem se bala tudi sprehodov sama, sedaj grem (ne ravno globoko v gozd.. pa saj tudi pred paniko nisem hodila sama v gozd  ). In jaz sem si v glavo dala takšno misel: jaz sem močna ženska, mama, saj to pa ja zmorem, ne bo me ena panika ohromila normalnega življenja in mučila mene in meni ljubljene osebe. Dosti je tega sranja!!!
In uspelo mi je. Upam, da tudi tebi čimprej. Poročaj.
Lep dan.

[hondael]

Hojla - malo me tolaži da nisem sama... po drugi pa mi ni nič jasno zakaj je zdaj tako - prvi dve epizodi sem lažje prenesela... vozila avto, hodila v službo, skrbela za otroke...

Skratka upam, da bo bolje malo kasneje ko ADji primejo..Danes sem bila pri zdravnici in je rekla, da če sem šele 3 dan na celi tableti, da moram počakat vsaj še 7 - 14 dni da res primejo. do takrat bom pač ga spremljala 
Včeraj je šel na pijačo 5 min stran z avtom.. (da malo zadiha) zdržala sem 1 uro in sem ga že klicala naj pride...drugače sploh nisem več toliko anksiozna..se mi stanje še izboljšuje..tako da mi ni bilo to čisto nič všeč da je šel, ko sem se glih malo umirila. Čeprav vem da potrebuje malo zraka...
Tako se bojim ponovnega napada (čeprav bo zdaj že 1 mesec od ta hudega, majhnih sem imela pa vsak dan po 20.. pa sem jih preživela, čerpav grozno...) upam, da ta velikega zdaj ne more več biti ko sem na ADjih?

 

[Cvetlica]

Tudi meni je domače da sem klop  počasi je treba naprej. Sigurno bo še kar nekaj časa trajalo da ti primejo ADji. Ni treba čakati, ampak že zdaj začni z majhnimi koraki

[hondael]

Ojoj RAZOČARANA žalostna sem...danes sem se odločila da naredim prvi korak. Ostala sem doma z mami in z odraslimi hčerkami,  mož pa je šel sam v službo 15 min stran z avtom za 3 ure.. 2 uri je bilo ok. Sem se zamotila..po 2h urah pa dobim panični napad. Sem ga sprejela, predihala in je bil kratek...bila sem zelo zadovoljna da sem ga sama zmogla premagat ne da kličem moža. To je trajalo 15 min. Sedaj pa sem spet nesrečna, žalostna ker sem ga imela in ker se jih resnično bojim. In ne vem zakaj se jih tako bojim in zakaj tako zapaničarim. Res globoko v sebi se tako bojim napadov...zdaj bom spet samo čakala naslednjega.
Sem žalostna ker trpim jaz in moj mož da moram povsod z njim 

[Aslan]

Pohvali se za nov korak naprej.
2 uri si zdržala!!!
 
Razmisli kaj si potem tik pred paniko začela razmišljati ...
saj naše misli zelo vplivajo na naše dihanje in na čustveno stanje ...

Naslednjič lahko začneš na točki kjer pride tesnoba z namernim sproščanjem,
lahko preusmeriš misli na branje, na film, na glasbo, ples, kuhanje ...
Zavestno preusmeriš misli - sprva ni lahko - a vaja dela mojstra.

In še bravo ker si sprejela paniko, jo predihala in videla da je minilo.
 

[hondael]

Hvalaaa Aslan...saj sem ponosna nase in sem preusmerjala misli..
Misli pa nisem ujela itak sem bila v skoz v stanju da preprečim misli da pride da ga ni doma..nisem bila sproščena...tko da kaj ni je šinilo takrat nimam pojma. Verjetno sem jih toliko zadrževala da je izbruhnila iz podzavesti kr sama...

[Cvetlica]

Bolj kot sem ji upiraš in jih skušaš zatreti večji pomen imajo. Vedno ko boš v taki situaciji pusti strah da mine in vedi da večkrat kot se soočiš z njim, močnejša si 

[hondael]

Ja kar ne morem se soočit z njim (starhom)..to je največji problem...sprejeti te grozne občutke..to mi je problem 
Upam, da AD ji še bolj primejo in bo lažje - nimam kaj - do takrat pa...