Hej,
sem 20-letna študentka in se spopadam s socialno anksioznostjo in paničnostjo.
Naj najprej opišem, kaj me je pripeljalo do situacije v kateri sem zdaj. Februarja letos sem bila hospitalizirana 2 meseca. Diagnoza: živčni zlom oz. strokovno psihoza. Ne bom šla v detajle, vendar me je izkušnja precej zaznamovala. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se pobrala (precej težko je, ko se enkrat zaveš, kaj se ti je zgodilo in da je to kar si mislil in doživljal neresnično). Zato sem tudi prekinila s šolanjem in ostala doma približno 7 mesecev. V tem času sem se družila samo z mojo družino, fantom ter eno prijateljico. Vmes sem sicer sodelovala pri enem projektu, tudi delala sem, vendar nisem bila pretirano družabna, držala sem se bolj zase...Zdaj sem povsem OK, sicer še jemljem zdravila, ampak s čudnimi mislimi ali podobnimi simptomi nimam težav. Mislim, da me imajo ljudje za popolnoma zdravo. Razen tega, da sem doživela en panični napad pred ljudmi, ostalih znakov ni videti navzven.
Fastforward letošnji oktober. Spet sem se vpisala na faks, a obenem začela doživljati strašno paniko, ko sem obiskovala predavanja, ko sem se družila z ljudmi... Rezultat je, da zdaj nimam niti enega prijatelja, na predavanjih sicer vprašam koga kdaj za zapiske ali podobno, ampak ves pogovor ostane na ravni šole. Ne upam si vprašat povabit koga za kavo, ker se bojim da pogovor ne bo stekel ali, da se bom obnašala čudno in me ljudje ne bodo sprejeli. Odkar sem bila v bolnici mi je samozavest zelo padla, samo sebe imam za čudno in bojim se, da se sploh ne bom več znala družit z ljudmi...Bojim se avtoritet, javnega nastopanja. Sploh si ne morem predstavljati kako bom imela predstavitev pred celim razredom. Celo zelo težko mi je bilo iti k fantovim sorodnikom, ker sem se bala, da se bom osramotila. Najprej sem imela malo treme, potem pa se je to stopnjevalo do paničnega napada. In to za mizo, pred družbo. Ne morem pozabiti tega trenutka in ves čas premlevam in se sprašujem kaj so si mislili o meni... Seveda se teh dogodkov ne bom mogla izogibati v nedogled, zato me je že zdaj strah, kdaj bom morala iti naslednjič na obisk.
Nočem več živeti tako. Moje življenje je nekako tako: poskušam pregurat predavanja, potem pa grem domov in spim, spim, spim in jem junk food. Edino kar me še osrečuje je druženje z mojim fantom. Drugače sem veliko časa sama in zelo žalostna. Veliko razmišljam, a ne najdem poti ven... Pred enim mesecem sem se odločila, da imam tega dovolj in se naročila pri psihoterapevtu dr. Rebolju (če ima kdo kakšno izkušnjo z njim, prosim naj napiše). Pri njem sem že bila enkrat in sem dobila kar dober občutek, a še vseeno sem skeptična če lahko (le) pogovor res pomaga.
Prosim za kakšen nasvet ali vsaj prijazno besedo, hvala.
