Panična motnja

[hondael]

Hojla Skylost.. .evo mene se javljam 
Jaz sem ok. V primerjavi z pred parimi meseci odlično. Res sem vesela..me še obide kaki strah samo se nasmehnem sprejmem in pozitivni naprej.
Zasluge za to gredo velikim stvarem. Vem da sem naredila veliko stvari in sprememb.
Kot prvo antidepresivi terapija branje knjig in ne le branje temveč upoštevanje vsega kar piše. Sem sprejela veliko odločitev. Ločila se bom. S 1.majem sem po 20 letih samska..verjeti sem začela v višjo silo saj sem se zbudila. Tko da moja zgodba je drugačna od ostalih vendar mi pomaga. Začela sem meditirat in sem vsak dan bolj mirna sproščena in predvsem spet pozitivna. Obožujem naravo in živali..vsak dan preživim veliko z naravo in živalimi.
Tko da zaenkrar vse gre super..
Vsak ima svojo pot..in ko vidiš da ne gre na ta način poskusi drugega. Svoj način. Predvsem se pa odkrito pogovori s seboj. Ko sem se jaz sem bila resnično presenečena koliko stvari skrivamo sami pred sabo. Zato ker se bojimo drugih da naše misli in naše srce razmišlja drugače kot ostali. Zdaj sem se osvobodila..in živim svoje življenje in ne življenje drugih..
Želim ti vse najboljše in upam da nam bo vsem uspelo...
Lep večer...

[Aslan]

Hondael bravo 
Panika od nas terja da se zazremo vase in zacnemo zivet sebe. Spremembe so edina stalnica zivljenja.

[hondael]

Hvala Aslan 
Upam da veš da si bila del moje zgodbe..velik del pravzaprav..zame vzor in upanje..
Hvala ti ker si. Z besedami se ne da opisati moje hvaležnosti..

[skylost]

Hondael pozdravljena,
tako sem vesela zate, da ti gre na bolje.. in da si sprejela takšno življenjsko prelomno odločitev - čestitam, to niso odločitve kar tako. Upam, da boš sedaj zaživela polno življenje in ga uživala v miru.
Jaz imam hvalabogu družinske stvari "poštimane", prekrasnega moža in sina, brez katerih itak nebi zlezla s tistega dna panike in ankse. Mi stojita ob strani 100% in sta moja svetla stran, ko mi je najtežje.. in zaradi njih mi je vredno se boriti. Je pa res, da sem se tudi jaz (tudi s pomočjo KVT) zamislila vase, predvsem v otroštvo in mislim, da od tam izhajajo moje največje težave, za katere sem mislila, da so že zdavnaj za mano. Ampak očitno res celo življenje nosimo s seboj to torbo otroštva. Saj ne da sem imela neko grdo otroštvo, so pa bile neke situacije, katerih se nerada spomnim. Npr.: nikoli nisem bila kaj preveč pohvaljena za kakršenkoli uspeh oz. dosežek, vedno je bilo samo: "V redu" ali pa: "A nisi mogla bolje?" in takšne izjave moje matere.. Od tod verjetno tudi moje večno teženje k perfekcionizmu, če bi pa mogoče bilo več kot samo "v redu" za moje starše.. pa ni bilo nikoli  . In da je bilo veliko kreganja mojih staršev, pa da je mati pila neko obdobje.. Mah vsega je bilo. In tu so se verjetno začele vse te težave. No kljub vsemu sem zrasla v zrelo osebo, čeprav z malo manjka samozavesti, ampak trdno na tleh. Veliko so mi pomagali starši (v finančnem smislu) vendar sem tudi veliko sama naredila z mojo trmo in vztrajnostjo. In lani sem si odprla svoj "biznis", v katerem neizmerno uživam in vse sem dosegla čisto sama    (finance, šolanje..). Tako da sem res ponosna nase vsaj glede tega. In ponosna sem še zato, ker sem v svoje življenje sprejela človeka (mojega moža), ki je čisto nasprotje meni, ki je drugačen kot jaž in me je tudi zelooo spremenil (na bolje) za kar mu bom do smrti hvaležna. Naučil me je pokazati in deliti ljubezen, kar prej nisem znala!! In še in še..
No sem se razpisala danes. Nisem teh besed še nikomur zaupala, evo ste prvi vi tu gor  . Mi je lažje sedaj.
Pogumno naprej in lep in uspešen dan vsem skupaj.

[hondael]

Skyolst   
Si že na pol poti.  Tako je vse je szačne v otroštvu in to da si prišla do tega spoznanja je hvale vredno. Sedaj pa malo raziskovanja. Kakšna dobra knjiga. Meni osebno je pomagala čar samozavesti knjiga zdaj in pa božanska bojevnica ter poslušanje na  youtubu pozitivne misli in meditacije od Louise Hay. Zvecer pred spanjem slusalke in zaspala. Saj delujejona podzavest  .
Vidim in čutim da si ljubeča super ženska in vem da ti bo uspelo. Si že zdaj zmagovalka. Drži se in poročaj 

[mina]

Dober članek za nas:

http://zdravstvena.info/panicni-napad-izpoved-zaposlene-v-zdravstvu.html

[Tomaz-33]

Zdravo!

KOlegica mi je dala Dominor kapsule - kar res tko zgledajo (rdeče) http://www.moja-lekarna.com/images/PRODUCT/large/1033-Dominor-30-kapsul.jpg

Nisem čist prepričan, da so rdeče...sicer na sami tablici piše, da je. Ali je več takšnih kapsul možnih?

[skylost]

Pozdravljeni,
zopet jaz  . Včeraj me je po odličnem dnevu (in prejšnjem celem tednu) spet nekaj prestrašilo  . Ko sem odšla spat, mi je v glavi nekaj začelo bobnati, kot bi šel tovornjak po cesti, pa nastanejo neke vibracije. Potem je ponehalo, pa zopet, pa zopet.. tako da sem vstala in bedela pozno v noč, ker sem mislila, da me bo kap (nič novega  ) . Vprašala bi vas, če je kdo imel ta simptom ankse oz. panike.. meni se še to do včeraj ni zgodilo.. pa ne vem ali je to sploh od tega in je to nek nov simptom ankse, ali naj obiščem (zopet) zdravnika... Že x simptomov sem preživela in se jih ne ustrašim več, ta je pa nov. Verjetno mi je anksa zopet pokazala zobe oz. da je še prisotna  .Prosim kakšno tolažbo  .

[Lavanda]

Pozdravljena skylost. Meni večkrat vibrira v glavi, ušesih in tudi v prsnem košu. Sem brala na neki tuji strani da je to anksa.  Včasih imam zdraven še pritisk v glavi in komplet je popoln ... Moja diagnoza anevrizma, za tako stanje še hudičevo dobro izgledam:). Toliko simptomov sem že dala čez, da imam najbrž 9 življenj kot mačka ...

[skylost]

O draga Lavanda,
Ti me vedno nasmeješ  . Jaz sem tudi ze dala vsega skozi s to paniko in ankso,ta simptom mi je bil nov in sem se ga prav prestrašila  . Groza res kako nas vrti ne?? In ponavadi pride tako po zelo mirnem obdobju,ko že mislim,da sem splezala na zeleno vejo  . Kako si ti? Gre kaj na bolje ali je vedno isto?
Lep sončen in topel dan želim  .

[Lavanda]

Skylost moje stanje je tako, da glava je ok, veliko se ukvarjam z mislimi ampak me pa še vedno duši. Vsi ostali simptomi se menjajo in me ne iztirijo, to dihanje pa vztraja kot za stavo. Imam vse možne težave z dihanjem. Od bolečega dihanja,stisnjenih pljuč in občutka kot da diham skozi slamico od pingo soka Za menjavo Ad se nisem odločila, ker verjamem da bo 1x minilo. V prvi epizodi sem bila kljub ad se eno leto cisto omotična in slabo sem videla pa je minilo in vem da me bo tudi dušiti prenehalo. Pa prvič v življenju ne prenašam vročine, to paše v komplet z ankso. Tako da letos nič novih bikink za na morje ker bom itak samo v senci in se se za celulit ne rabim sekirat ... Vse bo minilo, saj smo pametne in močne ženske. Sploh ker smo premagale že nešteto infarktov, težkih bolezni pljuč, neznanih tumorjev, izrastkov in bolezni, ki jih sodobna medicina se ni odkrila .... Študiram, da bi tako kot eni odpirajo skujševalne kampe, jaz odprla tabor za anksiozne. Mal sproščanja, mal jamranja, mal diagnosticiranja simptomov in ležanje v senci z kopalkami od stare mame ... No mal sem zašla. Lepe dni tudi tebi in brez vibracij

[Cvetlica]

U super, jaz pridem na tvoj tabor ko bo odprt  človek se bolje počuti že samo da veš da nisi edini, ki vedno dela paniko ob vsaki spremembi v telesu. Saj se počasi učimo 

[skylost]

Oh Lavanda, evo jaz se vpišem v tvoj kamp takoj danes  . Pomojem bi nas bilo prav zanimivo poslušat, kako bi vse jamrale o takšnih in onakšnih problemih, bolečinah, mislih.. ah joj, res nas življenje ne špara, včasih pomislim, da bi raje imela bilokakšno diagnozo (ki je ozdravljiva s terapijo..) kakor se ubadati z mislimi in temi bolečinami in slabim počutjem.. ja meni se bliža obletnica prvega napada, že celo leto me juga ta anksa in panika.. in imam občutek, da sem obstala na eni točki in ni več pomikov (na bolje).Tako da to me že malo žalosti, počasi obupujem,ali se bom sploh kdaj vrnila na staro mene  . Ker če misli bit tako celo življenje... to ni življenje ampak trpljenje. Mah..naj gre v rit vse skupaj!!
Lep večer.

[Lavanda]

Skylost bo minilo, seveda bo ampak se bo pa tud kdaj vrnilo ampak vsakič bomo mi vračali večje udarce nazaj. Evo če te kaj tolaži smo s Cvetlico že tri uradne članice na kampu . Mimogrede Cvetlica hvala za udeležbo . Jaz se tudi včasih razjezim in me prime da bi kar vse nekam zmetala od jeze nad tem stanjem. Potem si pa mislim koliko je težkih neozdravljivih bolnikov ki nikoli ne obupajo in bi takoj zamenjali z mano. Žal ne gre na tej vožnji preskočit nobene postaje do cilja. Mene tudi jezi, ker sem že veliko spremenila in se včasih dan začne prav čudovito potem pa kar naenkrat usekajo simptomi v vsej svoji veličini brez povoda. Lep dan vsem.

[nasmika]

Tako, odločila sem se, da tudi jaz zapišem svojo zgodbo.

Torej, moj prvi panični napad se je zgodil pred tridesetimi leti, čeprav sem imela cel kup strahov še iz otroštva: od teme, pa kakšnih groznih filmov tudi nisem smela gledat. Doma so imeli razumevanje za te moje strahove, čeprav ko zdaj razmišljam, so jih pravzaprav "ujčkali ", namesto, da bi me malo spodbudili proti njim. Potem sem skozi odraslo dobo imela (še imam, čeprav delam na tem) fobije: pred višino, pred zaprtimi prostori, pred dvigalom itd. Seveda sem se takim situacijam izogibala, kakor se je dalo in tako futrala na polno( to vem zdaj) svoje strahove.

Letos februarja pa sem se sesula totalno,( čeprav se je delno nakazovalo že prej): panični napadi po cel dan, anksioznost, razbijanje srca, visok pritisk - urgenca seveda- tam sem dobila pomirjevalo, ker sem rekla, da sem v stresu in po njem mi je bilo bolje in tako sem sama pokapirala, kaj se mi dogaja. Obisk pri psihiatru, antidepresivi, helex. Zame je bil to poraz na celi črti: jaz, ki vse zmorem, ki sem prefekcionist itd., sem podlegla antidepresivom. Ampak sem bila v tako groznem stanju, da brez njih ne vem, kako bi šlo...

Res sem hvaležna, da sem našla ta portal, naučila sem se ogromno, če bi že prej vedela, da lahko postane tako hudo, bi že prej ukrepala, ampak si nisem niti v sanjah predstavljala, da je to možno. Predvsem pa sem rabila podporo v tistem času, ko se je premikalo na bolje reees počasi, saj so mi antidepresivi prijeli šele po enem mesecu. In takrat sem tudi odkrila, da so tudi ljudje okoli mene, ki so bolj kolegi, dajali skoz to kalvarijo. In tako sem se pogovarjal o tem le s tistimi, ki so ta pekel dali skozi, ker si je drugače to res težko predstavljati. Edino prijateljico sem klicala vsak dan, tako ene dva meseca. Potem sem se ji opravičila, ker me je morala prenašat, pa je rekla, da je bilo meni sigurno težje kot njej.

No, zdaj sem na poti navzgor, seveda z nihanji, kar je normalno, delam dihalne vaje, sproščanje, razmišljam o sebi in se veselim vsakega dneva posebej, hodim k s psihologu in vsake toliko obiščem psihiatra zaradi tablet.

Da ne bom predolga: skratka, v bistvu sem vesela, da se mi je to zgodilo, (čeprav se čudno sliši), ker sem očitno rabila svoje življenje resetirat.

Vem, da vsega mogoče ne bom uspela uredit, da mogoče tudi ne bom odkrila, zakaj je do vsega tega prišlo, ampak važno je, da sem se s tem soočila in si priznala, da sem se zaciklala. Racionalno vem, da je "strah votel, notri pa ga nič ni", čustveno pa tega še ne znam čisto obvladati. Ampak BOM.

Evo me, vsem vam želim vse dobro, pa upam, da se še kdaj javim, ker nisem ravno tip za pisanje na portalih.  

[skylost]

Pozdravljena nasmika in dobrodošla med nami  ,
ja saj niti ne vem kaj naj ti napišem, česar že sama ne veš. Vsi tu gor smo do grla v dreku. Jaz sem že leto dni v tem, ravno danes sem z enotedenskega dopusta. Je bilo prečudovito, samo kaj, ko mi te bolečine (v prsih, zbadanje po telesu, v glavi,gomazenje, mravljinci po glavi, rokah, nogah, slabo počutje in še in še...) niso pustile uživati s polnimi pljuči. En dan dobro, drugi dan slabo še za prejšnji dan  . In tako z dneva v dan že eno leto. Jaz nisem šla na AD-je, se borim brez oz. samo z zelišči, sproščanjem, sprehodi, športom...
Kdaj bo bolje ne vem, že počasi izgubljam upanje, da bo sploh še kdaj tako kot je bilo prej.
Lepo bodi in javi se še kaj. Zaupaj nam kakšen nasvet, ti ki si že "oldtimer" v tem.
 

[nasmika]

skylost, huh, nimam nobenih nasvetov, žal... Kje, sem šele začetnik v soočanju s problemom, čeprav se mi vleče res že dolgo... Ker si se lotila brez bergle ad-jev je normalno, da traja dolgo, da možgani preklopijo. Ne obupat, prav gotovo ti bo uspelo. Zase vem, da ker sem to gradila ( sicer podzavestno) praktično celo življenje, kljub temu, da sem normalno živela, bo to dolg proces, verjetno več let. Če pa bo manj, bom pa še bolj vesela. Morda pa nikoli ne bo čisto idealno. Ampak tudi to bo v redu, samo da lahko funkcioniram. Ker nekaj pa je le del karakternih potez, ki se jih ne da črtat in spreminjat.
Ko berem poste, smo si vsi zelo podobni, občutljivi pretirano, kar pravzaprav ni slabo, če to obvladuješ in usmerjaš v pozitivno, npr. da si bolj sposoben empatije.
Sem pa že takrat v najhujši fazi razmišljala o tem, kam nas je pripeljala civilizacija in sem danes na fb prebrala en intervju s psih. Reboljem, ki je rekel enako, da naš možgansko fizični ustroj ne folga več vsega tega in da je zato porast teh motenj in hkrati tudi porast vračanja k sebi, k naravi, meditacijam...

[skylost]

Hej vsi tu gor  ,
se spet malo oglašam, da pojamram (ker mojim doma niti več ne tožim kaj vse me boli in kako slabo se počutim, ker se mi zdi, da še njih spravljam v slabo voljo). Uglavnem 14-dnevni dopust je mimo, bolj ali manj v znamenju bolečin.. sedaj sem na polno zalavfala v službi in me spet zmanjkuje  . Zopet tresavice, konstantne bolečine , slabost in pritisk v želodcu, občutek, da me skozi nekdo drži za vrat in ne morem dihati s polnimi pljuči... seveda ker sem kadilka, je moja nova diagnoza rak pljuč  .
Ma za en drek vse skupaj to življenje. Ena sama bolečina vsak dan.
Upam, da ste vi bolje kakor jaz. Lep dan oz. večer.

[AndrejEnej]

Ojla,

pa sem tu. S podobnimi težavami kot ostali. No, mogoče niso enake, so pa zelo podobne in sicer se dogaja sledeče, bom opisal kar v točkah:
1. občasno se dogodi, da mi srce ponori za krajši čas. In to VEDNO v času noči, proti tretji uri zjutraj. Preprosto se zbudim, čutim, da mi je vroče, da srce pričenja hitreje biti. Nato vstanem in ... voila. Ko se mi je zgodilo prvič, sem si dejal:" pa je konec življenja. Kap me bo, zagotovo." Da strahu ob tem ne omenjam, kar je seveda povzročilo še večjo paniko. Čez čas se je vse umirilo kot da ni nič.
Ko se mi je to naslednjič ponovilo je bilo vse enako, samo na kap nisem kar takoj pomislil. Sem pa malce kasneje. In še vedno je enako, čeprav sem se "že navadil".
2. Nadalje, včasih imam občutek slabosti, največkrat zjutraj. Po določenem času mine. Opravil sem vse preglede, kri, voda, EKG, UZ srca ... ni da ni (no, verjetno je še kaj, pa zaenkrat ne rabim vedeti).
3. Naslednje je občutek tesnobe. To skorajda vedno spremlja strah pred smrtjo.
4. Velikokrat "slišim" bitje srca, ne bije hitro, temveč "močno".

Ne kadim, ne pijem (če pa se že pregrešim, imam ob preveč popitem alkohulu vedno težavo - močno bitje srca in občutek, da bom zgorel). Niti se ne drogiram. Pijem pa kavo (kar tudi ni najbolj OK, ot berem).

Torej, gre za panično motnjo ali? Hvala za odgovor.

[skylost]

Hej AndrejEnej,
ja to bi znali biti napadi panike (simptomi:brez razloga naenkrat hitro bitje srca, drhtenje oz. Tremor, potenje, tresenje mrazu, mrzle okoncine, razsirjene zenice, bolecine v prsnem kosu, rami, mravljincenje okoncin, obcutek dusenja, nemir oz. siljenje na gibanje, strah pred kapjo, infarktom...). Ne pojavijo pa se vsem vsi simptomi. Ta zaskrbljenost pred boleznijo je tudi znak anksioznosti (tesnobe). Cudi me, da pa samo ponoci dozivljas te napade. Jaz sem jih najprej podnevu, ko pa je prislo do res hudega stanja, pa tudi ponoci.
No jaz sem z ogromnim delom (KVT, sproscanje, sport, preusmerjanje misli, podpora moza..) uspesno omejila napade panike oz. Jih skorajda vec nimam ze pol leta  , anksioznosti z vsemi simptomi pa se ne morem resiti ze vec kot eno leto. Se vedno je tu prisoten nemir, pa glavoboli, tremor, strah, bolecine po telesu, stiskanje v prsnem kosu, obcutek dusenja...in se in se. Vsak mesec prinese nekaj novega  .Znacilno za ankso je, da ko se nekega simptoma privadis oz. Ga ignoriras, izgine. Vendar pride spet nov, drugi simptom, ki spet vzbuja skrb in strah. In tako se zacaran krog vrti.
Poznavalci pravijo, da je potrebno poiskati korenino vzroka, zakaj je do tega prislo. Ali je to neurejeno zivljenje, prevelik stres, sluzba, partnerstvo, otrostvo, starsi.. je veliko dejavnikov, ki lahko sprozijo paniko in ankso. In kdor pride do korenine je zmagal, ker pozna vzrok in ga lahko odpravi.
Jaz sem tudi brezglavo mesece  in mesece letala od specialista do specialista po odgovore-vendar je bil vedno isti odgovor: Gospa vi ste popolnoma zdravi!! Ja vraga sem zdrava, ko pa me vse boli, 1000 stvari se mi dogaja v telesu. In se dandanes ko je res hudo, me prime, da bi kr sla na urgenco, vendar vem, da ce ze toliko casa traja, da bilokaksna bolezen (infarkt, kap, rak..), bi me ze pokopala. Pa sem se tu  . Sem pa tezko sprejela to, da mi psiha dela celo stalo v telesu.
Mogoce nebi bilo slabo, da gres do specialista (psihiater, psiholog, KVT terapevt..), cisto na pogovor. Da se njim poves, kaj se ti dogaja. Pogovor z neznano osebo pomaga. Preverjeno 
Lepo bodi.